VSC Sklep II Cp 122/2020

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zadržano osebo G. C., rojenega ..., stalno stanujočega ..., zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice ... za dobo do 17. 5. 2020.

2Nasprotni udeleženec je zoper sklep najprej vložil laično pritožbo, nato pa je pritožbo vložila še odvetniška družba, ki jo je nasprotni udeleženec 23. 3. 2020 pooblastil za zastopanje. V laični pritožbi (sodišču sta bila izročena dva izvoda pritožbe z identično vsebino s to razliko, da je v drugem izvodu dodano, da je bila kanila zatesnjena, zato pritožbeno sodišče oba izročena izvoda šteje za eno pritožbo nasprotnega udeleženca) sklep izpodbija v celoti. Navaja, da ni bil neobvladljiv in agresiven. Policisti in reševalci so ga odpeljali brez razloga. Ni ogrožal svojega zdravja, ko je pobegnil z infekcijskega, ker ga je napadla medicinska sestra in začela vezati na njegovo roko plastično rokavico. Navaja, da je bil 13. 3. 2020 pri osebni zdravnici, specialistu psihiatru v ... in v ... in da so vsi rekli, da je zdrav. Poslali so ga na infekcijski, kjer ga je napadla medicinska sestra. Nato je naberačil denar za taxi in se odpravil domov pisat diplomo, od koder so ga kasneje prisilno odpeljali na infekcijskega, kjer so ga mučili (lisice močno zapete), sam pa se je počutil zdravega. Nato so ga peljali v ... in vezali s pasovi. Doma se je pogovarjal z izmišljeno prijateljico, ker mu je bilo dolgčas. Ko je govoril o Jezusu Kristusu in čudežih, je govoril metaforično in ne dobesedno. Meni, da nima duševne motnje, zato oblike pomoči niso potrebne. Ni nasilen, ampak je dobra duša, zato očeta ni z rokami sunil v prsi. Navaja, da tudi ni zmotno prepričan, da mu starša nagajata (kaktusove bodice v brisači, kamen v solati, špuk v juho, ključa v kopalnici ni bilo). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pogleda stare odločbe. Dodaja še, da je bila kanila zatesnjena.

3V pritožbi, ki jo je po pooblastilu nasprotnega udeleženca vložila odvetniška družba, je navedeno, da zadržana oseba predlaga, da se napadeni sklep razveljavi in zdravljenje brez privolitve opusti, podredno pa, da se zadržano osebo zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice ... (PBV) za dobo dveh tednov, ki se šteje od 13. 3. 2020 dalje. Pritožnik navaja, da je iz izpovedi najbližje osebe (matere zadržanega) razvidno, da je zadržani po odpustu iz bolnišničnega zdravljenja psihiatrično terapijo redno jemal in je slednja pri njem učinkovala. Po počasnem opuščanju terapije, ki je bilo nadzorovano s strani ambulantnega psihiatra, po opustitvi terapije, pa se je stanje pri zadržanem pričelo slabšati. To pomeni, da bi zadržani s primerno terapijo, katero bi lahko izvajala tudi ambulantno, prav tako uspešno zdravil predmetno motnjo. Kot je razbrati iz obrazložitve sklepa, bi naj zadržani bil nekritičen do potrebe po zdravljenju psihične motnje, kot tudi sočasnih telesnih težav. Takšno stanje je bilo resnično pristno ob samem sprejemu v PBV in delno tudi ob pregledu na dan 17. 3. 2020, vendar je dosedanje zdravljenje na oddelku pod nadzorom pri njem privedlo do popolnoma drugačnih pogledov na samo situacijo, tako kratkoročno kot tudi dolgoročno. Zadržani se sedaj zaveda pomena zdravljenja psihičnih težav, kot tudi pomembnosti zdravljenja ostali telesnih težav. Zaveda se tudi, da je terapija, katero je jemal po odpustu s predhodnih zdravljenj, zanj pomembna in pozitivno vpliva na njegovo duševno stanje. Očitno je dosedanje zdravljenje pri zadržanem privedlo do veliko bolj kritičnega pogleda na sam potek zdravljenja na njegovo življenje in posredno tudi na življenje ljudi okoli sebe. Sam je pripravljen sprejeti vse oblike zdravljenja, vendar meni, da zadržanje na oddelku s posebnim nadzorom ni potrebno. Pripravljen se je zdraviti ambulantno in dosledno upoštevati vsa navodila in nasvete zdravstvenega osebja. Zadržani tudi zanika kakršnokoli nasilje. Iz opisanega dejanskega stanja izhaja, da je bil dne 13. 3. 2020 prestrašen. Večino reakcij in njegovih odzivov je sprožilo prekomerno poseganje v njegov osebni prostor, pri čemer pa ni ogrožal življenja drugih niti sebe, prav tako pa ni povzročal nobene materialne škode. S tem tudi niso izpolnjeni pogoji za zdravljenje osebe pod posebnim nadzorom brez njene privolitve. Zato je na podlagi navedenega sklepati, da je izrečen ukrep zadržanja na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom PBV za dobo do 17. 5. 2020 pretiran. Smiselno bi bilo ponovno preveriti medicinsko dokumentacijo in povzeti trenutno stanje ter ga po ugotovitvi, da ni več potrebe po zadržanju, odpustiti v domačo oskrbo in nadaljevati z ambulantnim zdravljenjem.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravice do osebne svobode, pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete in pravico do prostovoljnega zdravljenja. Vendar z Ustavo RS zagotovljene človekove pravice niso neomejene. Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem prostosti in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja. Zdravljenje osebe v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnih nadzorom brez privolitve je dopustno, če so kumulativno podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

7Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, navedenih v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pravilno zaključilo, da so izpolnjeni zgoraj navedeni pogoji za zdravljenje zadržane osebe v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice. Na podlagi mnenja izvedenca psihiatrične stroke je ugotovilo, da ima zadržana oseba duševno motnjo, in sicer paranoidno shizofrenijo (le to so potrdili tudi izvedenci v predhodnih pridržalnih zadevah), ki je v akutni fazi (pri zadržanem so bile ob pregledu prisotne haptične halucinacije; izvedenec je menil, da je jasno pod vplivom nanašalnih in preganjalnih blodenj z religioznimi vložki), zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Zaključek sodišča prve stopnje temelji na strokovni oceni izvedenca psihiatrične stroke, zato pritožbeno sodišče ne more slediti zgolj mnenju pritožnika v laični pritožbi, da nima duševne motnje. Sicer pa je iz pritožbe, vložene po pooblaščencu, razbrati, da zadržani ne izpodbija ugotovitve, da ima duševno motnjo, glede na to, da je pripravljen sprejeti vse oblike zdravljenja, a meni, da zadržanje na oddelku s posebnim nadzorom ni potrebno.

8Pravilna je nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zadržani v posledici ugotovljene duševne motnje huje ogrožal zdravje drugih, predvsem pa huje ogrožal svoje zdravje in ogrožal svoje življenje. Utemeljeno je verjelo najbližji osebi – materi zadržane osebe, da zadržani spričo poslabšanja stanja, do katerega je prišlo, ker je prenehal jemati psihiatrično terapijo, zadnji teden praktično ni spal in je vedno manj jedel (sodišče je pravilno ugotovilo, da iz že zaključenih pridržalnih zadev izhaja, da je zadržani ob poslabšanjih bolezni vselej postal nespeč in neješč) ter da je tokrat postal tudi nasilen do staršev, zlasti do očeta. Pritožbeno niso izpodbijane ugotovitve, da je 13. 3. 2020 zadržanega obiskala na domu osebna zdravnica in da je zadržani na njeno priporočilo istega dne v spremstvu očeta obiskal še svojega ambulantnega psihiatra v ... . Sodišče prve stopnje ni imelo razloga za dvom v verodostojnost izpovedbe najbližje osebe, zato ji je upravičeno verjelo, da je od moža izvedela, da je po vrnitvi iz ... zadržani doma postal razburjen, glasen in napadalen do očeta v taki meri, da je prestopil meje verbalne agresije in je očeta z rokami sunil v prsi ter mu nakazal, da mu bo kaj storil, zaradi česar se je oče prestrašil in umaknil v klet ter poklical nujno medicinsko pomoč. Slednja je prišla v spremstvu policije, ki je nudila potrebno asistenco pri vstopu v reševalno vozilo spričo visoke agitiranosti zadržane osebe (potrebno mu je bilo dati pomirjevalo). Po ambulantnem pregledu v PBV ... je bil zadržani zaradi febrilnega stanja in suma na pljučnico (ob znani epidemije koronavirusa v Sloveniji) odpeljan v infekcijsko ambulanto Splošne bolnišnice ..., od koder pa je med odvzemom krvi pobegnil in se vrnil domov, pri čemer je imel na eni roki nameščeno opremo za merjenje krvnega tlaka, na drugi roki pa kanilo. Ker je po prihodu domov začel kričati na najbližjo osebo in jo žaliti, se je tudi ona, kot že prej njen mož, umaknila iz hiše. Kasneje se je ponj ponovno pripeljalo reševalno vozilo v spremstvu policije. Odpeljan je bil v infekcijsko ambulanto in po zaključenih preiskavah v PBV, kjer je bil hospitaliziran. Ob sprejemu pa je bil popolnoma neobvladljiv in heteroagresiven, zaradi česar je bila potrebna fiksacija s pasovi. Glede na obrazloženo je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da obstaja realna nevarnost, da bi zadržani koga drugega, zlasti katerega od staršev ob napadu resno poškodoval in tako huje ogrozil njegovo zdravje, saj je tudi izvedenec ocenil, da se zadržani ob konfliktnih situacijah ne more več kontrolirati. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sklepalo, da zadržančevo vedenje pomeni hujše ogrožanje zdravja drugih. Pravilno pa je na podlagi izvedenskega mnenja tudi zaključilo, da je opisano zadržančevo vedenje v razmerju do staršev posledica opisane duševne motnje, zaradi katere sta pri zadržanem presoja realnosti in sposobnosti obvladovanja ravnanja celo izključeni. Tudi pobeg iz infekcijske ambulante, s čimer je zadržani ne le huje ogrozil svoje zdravje, temveč je ogrozil tudi svoje življenje, saj je pobegnil z vstavljeno vensko kanilo na roki, zaradi česar bi lahko prišlo do neposredne okužbe krvi z virusi, bakterijami in drugimi snovmi, je izvedenec pripisal opisanemu duševnemu stanju. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta izpolnjena pogoja iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Zadržani v laični pritožbi zgolj z navedbami, da ni bil neobvladljiv in agresiven, da ni ogrožal svojega zdravja, ko je pobegnil z infekcijske ambulante, da ni očeta sunil z rokami v prsi ne more izpodbiti pravilnih (nasprotnih) ugotovitev sodišča prve stopnje. Navedba, da ga je napadla medicinska sestra, kakor tudi navedba, da je bila kanila zatesnjena, pritožnik dokazno ne podpre. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje na podlagi izvedenih dokazov, zato pritožnik ne more izpodbiti pravilnih ugotovitev in zaključkov sodišča z navedbami v pritožbi, vloženi po pooblaščencu, da zadržani zanika kakršnokoli nasilje, da iz opisanega dejanskega stanja izhaja, da je bil dne 13. 3. 2020 prestrašen in da je večino reakcij in njegovih odzivov sprožilo prekomerno poseganje v njegov osebni prostor, pri čemer pa ni ogrožal življenja drugih niti sebe, prav tako pa ni povzročal nobene materialne škode. Slednje niti ni relevantno, saj sodišče prve stopnje ni oprlo odločitve na ta pogoj iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr (če povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim), pač pa na druge (alternativno) določene pogoje v tej alineji.

9Spodbudno je, da se zadržani sedaj zaveda pomena zdravljenja psihičnih težav, kot je razbrati iz pritožbe, vložene po pooblaščencu. To pa ne pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je vzroke ogrožanja mogoče odpraviti le z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom. Sodišče prve stopnje je je upravičeno sprejelo oceno izvedenca, podano skladno z določbo petega odstavka 62. člena ZDZdr (torej po opravljenem pregledu), da je zadržani trenutno težko vodljiv in odklonilen do terapije (tudi v okviru zaslišanja je zadržani izpovedal, da je zdrav in da zdravljenja ne potrebuje), zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je odveč pričakovati, da bo zadržani ob takšnem stališču prostovoljno sodeloval v kateri od blažjih oblik zdravljenja. Neutemeljeno je zato pritožbeno zavzemanje, da se zadržano osebo odpustiti v domačo oskrbo in nadaljuje z ambulantnim zdravljenjem. Že sodišče prve stopnje pa je pojasnilo, da lahko psihiatrična bolnišnica še pred potekom roka iz izpodbijanega sklepa zadržanega odpusti, če ni več razlogov za zadržanje (prvi odstavek 71. člena ZDZdr).

10Materialnopravno pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je potrebno zdravljenje zadržane osebe v oddelku pod posebnim nadzorom do 17. 5. 2020, zato so neutemeljene drugačne pritožbene ocene. Pri tej presoji je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izvedencu, da je tolikšen čas zdravljenja potreben za stabilizacijo stanja in uvedbo depo terapije. Daljši čas zdravljenja v daljši dobi je potreben, kot je pravilno ugotovilo sodišče, sledeč izvedencu, glede na dosedanji potek zdravljenj, vsakokratno opuščanje zdravil in ponovne zagone bolezni. Le tako bo zadržani pridobil ustrezen uvid v bolezen in potrebo po rednem zdravljenju. Določeno obdobje je tudi v okviru zakonsko dopustnega časa, ki je za takšen ukrep predpisan (prvi odstavek 48. člena v zvezi s tretjim odstavkom 65. člena ZDZdr).

11O stroških postopka, priglašenih v pritožbi, vloženi po pooblaščencu, bo odločilo sodišče prve stopnje.

12Podani niso niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče neutemeljeni pritožbi zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).