VSRS Sodba in sklep II Ips 254/94

1) Reviziji se delno ugodi ter se zaradi tega sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita v delu, s katerim je bil zavrnjen ugotovitveni zahtevek in glede odločbe o stroških postopka. 2) V preostalem delu pa se revizija zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tako ugotovitveni del tožbenega zahtevka tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala, da se ugotovi, da 35/100 premoženja pokojne, ne spada v zapuščino po njej, ker je tožeča stranka s svojim delom in vlaganjem prispevala k povečanju in ohranitvi tega dela premoženja, kot zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da morajo tožene stranke izstaviti na njeno ime zemljiškoknjižno listino, s katero bo dosegla vpis lastninske pravice na svoje ime pri izločenem delu zapustničinega premoženja.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita. V reviziji izvaja, da sodišči nista imeli podlage za zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka. Pravdno sodišče bi moralo ugotoviti tudi vrednost tožnikovega izločitvenega zahtevka, saj sicer zapuščinsko sodišče ne bo moglo izpeljati zapuščinskega postopka. Namreč ugotovitev obsega izločitvenega dela je pogoj za ugotovitev obsega zapuščine.

Na vročeno revizijo tožene stranke niso odgovorile, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Ad I.

Sodišči druge in prve stopnje sta pri odločanju sicer pravilno izhajali iz pravnega stališča, da je potrebno pri odločanju izločitvenega zahtevka tožeče stranke upoštevati določilo 20. člena zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev - kmetij (Uradni list SRS, št. 26/73, nadalje ZDKZ), ker predstavlja premoženje, iz katerega potomec izloča določen del premoženja, zaščiteno kmetijo. Je pa pri tem prezrlo pomen določila 32. člena zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, nadalje ZD), ki ga ta ima za rešitev takega spora kot je predmetni in na kar napotuje 9. člen ZDKZ; ali bolje: pri odločanju je bilo zanemarjeno razmerje med določiloma 20. člena ZDKZ in 32. člena ZD. Primerjava teh dveh določb kaže, da 20. člen ZDKZ ne ureja vseh vprašanj, ki jih je treba upoštevati pri reševanju izločitvenega zahtevka in da to ureja 32. člen ZD. Namreč določilo 20. člena ZDKZ zgolj določa, da se izločenega deleža zapustnikovemu potomcu ne dodeli v naravi ampak mu mora vrednost deleža izplačati prevzemnik zaščitene kmetije. Vsa določila, ki so pomembna za ugotovitev temelja in višine izločitvenega zahtevka, pa vsebuje 1. odstavek 32. člena ZD, po katerem se izloči del, ki ustreza prispevku potomca k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Drugi odstavek istega člena pa določa, da izločeni del ne spada v zapuščino. Vprašanja, ki zadevajo izločitveni zahtevek zapustnikovega potomca, so za rešitev zapuščinskega postopka predhodnega to je prejudicialnega pomena. To vprašanje lahko reši zapuščinsko sodišče samo, kadar med dediči niso sporna dejstva, ki predstavljajo dejansko podlago izločitvenega zahtevka. Kadar pa so ta dejstva sporna, mora zapuščinsko sodišče napotiti dediča, ki izloča iz zapuščine svoj del, na pravdo (2. točka 1. odstavka 210. člena ZD). V pravdi se nato odloči o tem, ali je izločitveni zahtevek utemeljen in v kakšnem obsegu. Odločitev pravdnega sodišča o izločitvenem zahtevku predstavlja potrebno podlago zapuščinskemu sodišču za odločitev po 1. odstavku 20. člena ZDKZ, to je o tem, kakšen denarni znesek mora prevzemnik kmetije izplačati kot vrednost izločenega dela in v kakšnem roku. Ker sodišči druge in prve stopnje navedenih določb nista upoštevali v medsebojni povezavi in celovito, sta prišli do pravno pomotnih zaključkov, zaradi katerih sta zavrnili tudi ugotovitveni del tožbenega zahtevka tožeče stranke, pri tem pa sta opustili ugotavljanje okoliščin, ki so bile potrebne za presojo ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka. Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče moralo razveljaviti sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu, s katerim je bil zavrnjen ugotovitveni del zahtevka (2. odstavka 395. člena ZPP).

Ker je bila razveljavljena odločba o glavni stvari, je revizijsko sodišče moralo razveljaviti tudi stroškovno odločbo sodišča prve stopnje.

V nadaljnjem postopku bo naloga sodišča prve stopnje, da izpelje dokazni postopek, ki je potreben za ugotovitev utemeljenosti ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka tožeče stranke. V ta namen naj izvede dokaze, ki so predlagani v tožbi, to je zasliši predlagane priče in stranke.

Ad II.

Čeprav je revizija tožeče stranke obrazložena le v delu, ki se nanaša na zavrnitev ugotovitvenega dela njenega zahtevka, je moralo revizijsko sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti sodbo sodišča druge stopnje tudi v dajatvenem delu izreka, ker se revizijski predlog očitno nanaša na celotno izpodbijano sodbo. Pri tem poudarja, da je moralo materialnopravno pravilnost zadevnega dela pobijane sodbe preizkusiti na podlagi dejanskega in pravnega stanja, ki je obstajalo v času odločanja na prvi stopnji (kar se navaja zato, ker je Ustavno sodišče RS pozneje, to je že po izdaji pobijane sodbe razveljavilo celoten zakon o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev, le da del s takojšnjim učinkom, del pa z enoletnim zamikom - Uradni list RS, št. 76/94). Pri navedenem uradnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je sprejelo zaključek, da ni utemeljen zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za izločevani del zapustničinega premoženja, ker predstavlja to premoženje zaščiteno kmetijo. Namreč določilo 20. člena ZDKZ ni dopuščalo dodelitev izločenega deleža v naravi (to je v stvarnopravni obliki), pač pa je dopuščalo zgolj izplačilo vrednosti izločenega deleža, katerega obseg pa se je ugotavljal v primeru spora v pravdi. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP pa revizijsko sodišče ni ugotovilo. Zato je revizijo tožeče stranke v delu, s katerim je bilo odločeno o zavrnitvi zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine, zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).