VDSS Sodba Psp 60/2020

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi:

„Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 12. 12. 2017 in odločba Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. ... z dne 19. 6. 2017 in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje.“

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 12. 12. 2017 in odločba Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. ... z dne 19. 6. 2017 v 2. točki izreka, da se toženi stranki naloži, da v 15-ih dneh s posebno odločbo odloči o višini denarnega nadomestila z upoštevanjem plače, prejete pri delodajalcu A. d.o.o. v aprilu 2016 ter plač, prejetih v maju, juniju, juliju, avgustu, septembru, oktobru in novembru 2016 pri delodajalcu B. ter ji v 30 dneh izplača zapadle zneske razlik med priznanim in izplačanim denarnim nadomestilom, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska oziroma razlike do plačila.

2Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni sporno, da je bila v trajanju polnih osem mesecev pred nastankom brezposelnosti zaposlena pri B., neposredno pred tem pa pri družbi A. d.o.o. in da je v obdobju osmih mesecev pred nastankom brezposelnosti prejela eno plačo od prejšnjega delodajalca A. d.o.o., ki ji je bila izplačana v aprilu 2016 ter sedem plač od zadnjega delodajalca B.. Nadalje ni sporno, da je v obdobju osmih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti dejansko opravljala redno delo in za opravljeno delo v skladu z delovnopravno zakonodajo tako tudi prejela plačo, ki pa bi jo tožena stranka morala upoštevati v osnovo za odmero nadomestila, ne glede na to, da je pri plačah, izplačanih v mesecih junij, julij in avgust 2016 za manjši obseg ur v posameznem mesecu v okviru izplačane plače prejela tudi nadomestilo plače v obliki boleznine v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije zaradi upravičene odsotnosti z dela zaradi nege otroka. Prvostopenjsko sodišče pa teh navedb in dejstev, ki so razvidni in dokazljivi z listinami v spisu sploh ni upoštevalo in se do njih ni izrecno opredelilo, čeprav gre za odločilna dejstva o utemeljenosti tožbenega zahtevka, na podlagi katerih bi sodišče moralo utemeljiti razloge za svojo odločitev, pač pa se je zmotno kot bistveno oprlo zgolj na prakso Zavoda RS za zaposlovanje. Prvostopenjsko sodišče tako zaključuje, da ker je v juniju, juliju in avgustu 2016 poleg plače za redno delo prejela tudi nadomestilo plače zaradi nege otroka v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije v višini 80 %, tožena stranka v osnovo za odmero denarnega nadomestila teh mesecev ni upoštevala, temveč je upoštevala plačo, ki ji je bila izplačana v predhodnih štirih mesecih, ko ni prejela nadomestila plače zaradi nege otroka. Meni, da določbe drugega odstavka 61. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUTD) ni mogoče tolmačiti na način, kot ga razlagata tožena stranka in prvostopenjsko sodišče. Dejstvo je namreč, da ZUTD niti na enem mestu v določbi 61. člena ne določa upoštevanja dejansko izplačane plače, zgolj v primerih, ko je zavarovanec celotni mesec delal in ni prejemal poleg plače tudi nadomestila plače. V kolikor bi želel zakonodajalec na ta način iz upoštevanja osnove izključiti tiste mesece, v katerih je zavarovanec prejemal poleg plače tudi nadomestilo plače, bi to tudi jasno določil. Iz določbe drugega odstavka 61. člena ZUTD jasno izhaja, da ureja primere, ko zavarovanec v obdobju osmih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti ne prejme osmih plač. Dejstvo pa je, da je v obdobju osmih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti dejansko delala in za opravljeno delo v skladu z delovnopravno zakonodajo tako tudi prejela plače. Zato ne gre za dejanski stan iz določbe drugega odstavka 61. člena ZUTD, na katero se zmotno sklicujeta sodišče in tožena stranka. Kot izpostavlja sodišče prve stopnje, je namen ureditve osnove za odmero denarne dajatve iz naslova brezposelnosti v zagotovitvi denarnega nadomestila ob izpadu plače v sorazmerju s prejetimi zneski v času zaposlitve. Temu namenu utemeljitev prvostopenjskega sodišča očitno ne sledi. Zaradi takšnega tolmačenja določbe 61. člena ZUTD je postavljena v bistveno slabši položaj z ostalimi upravičenci do denarnega nadomestila, zlasti pa s tistimi, ki je bil sicer vse dni v referenčnem obdobju odsoten z dela zaradi bolezni ter prejemal izključno nadomestilo plače ter s tistim, ki je delal s krajšim delovnim časom, v skladu s posebnimi predpisi ter s tistim, ki je bil v posameznem mesecu znotraj referenčnega obdobja vse dni odsoten z dela zaradi izrabe letnega dopusta. Vztraja, da ZUTD v 61. členu ne daje pravne podlage, da se ne upošteva tisti mesec, v katerem je zavarovanec prejel poleg plače za redno opravljanje dela tudi nadomestilo plače. Meni, da je prvostopno sodišče nepravilno in brez ustrezne pravne podlage ugotovilo, da se v osnovo za denarno nadomestilo ne upoštevajo plače izplačane v mesecih junij, julij in avgust 2016 in to zgolj iz razloga, ker je pri plači v določenem manjšem obsegu ur opravičene odsotnosti z dela prejela tudi nadomestilo plače.

3Pritožba je utemeljena.

4Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

5Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi presojalo pravilnosti in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 12. 12. 2017, s katero je zavrnila tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. ... z dne 19. 6. 2017. S slednjo odločbo je prvostopni organ tožnici priznal pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas šestih mesecev, in sicer za prve tri mesece 538,54 EUR bruto oziroma 421,68 EUR neto, v naslednjih mesecih pa 403,91 EUR bruto oziroma 316,26 EUR neto in se izplačuje od 1. 12. 2016 do 31. 5. 2017. V tej zadevi je sporno oblikovanje osnove za odmero nadomestila, in sicer je glede na pritožbene navedbe sporno ali se v osnovo upoštevajo plače, ki jih je tožnica prejela junija, julija in avgusta 2016 pri B..

6Pri izračunu osnove za odmero pravice do denarnega nadomestila je potrebno izhajati iz določbe 61. člena ZUTD. Ta v prvem odstavku določa, da je osnova za odmero denarnega nadomestila povprečna mesečna plača zavarovanca, prejeta v obdobju osmih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti. Osnova za odmero denarnega nadomestila za zavarovanca iz sedmega odstavka prejšnjega člena je njegova povprečna mesečna plača, prejeta v obdobju petih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti. V drugem odstavku istega člena je določeno, da če je zavarovanec v obdobju iz prejšnjega odstavka prejemal nadomestilo plače v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali zavarovanju za starševsko varstvo, se v osnovo za odmero denarnega nadomestila upošteva povprečna plača, prejeta za zadnjih osem mesecev. Če je zavarovanec plačo prejemal krajše obdobje, se za manjkajoče mesece upošteva prejeto nadomestilo. Tretji odstavek istega člena pa določa še, da se zavarovancu, ki je v obdobju iz prvega odstavka tega člena delal krajši delovni čas v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali zavarovanju za starševski dopust, v osnovo za odmero denarnega nadomestila upošteva prejeta plača, preračunana na polni delovni čas. V primeru, da zavarovanec, ki v obdobju iz prvega odstavka tega člena ni prejemal plače niti nadomestila plače, se v osnovo za odmero denarnega nadomestila upošteva plača, prejeta za zadnjih osem mesecev, oziroma se, če je plačo prejemal krajše obdobje, za manjkajoče mesece upošteva njegova osnovna plača, povečana za dodatek za delovno dobo, ki bi jo zavarovanec prejel, če bi delal (četrti odstavek 61. člena).

7Iz prvega odstavka 61. člena ZUTD jasno izhaja, kaj predstavlja osnovo za odmero denarnega nadomestila. Ta osnova je povprečna mesečna plača zavarovanca, prejeta v obdobju osmih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti. Namen odmerjenega nadomestila je ravno v tem, da se zavarovancu ta pravica primarno zagotavlja na podlagi povprečne mesečne plače, ki jo je prejel v določenem obdobju (osem mesecev pred nastankom brezposelnosti). Le v primerih, ki so kot izjeme določene v nadaljnjih določbah tega člena, se v osnovo za odmero nadomestila za primer brezposelnosti upošteva povprečna plača, prejeta za zadnjih osem mesecev, in sicer v primeru določenem v drugem odstavku, če je zavarovanec v obdobju osmih mesecev pred nastankom brezposelnosti prejemal nadomestilo plače, med drugim tudi nadomestilo v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, ali, če zavarovanec v tem obdobju ni prejemal plače niti nadomestila.

8Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije izhaja, da je bila tožnica zaposlena do 30. 11. 2016 in da je postala brezposelna 1. 12. 2016. Tožnici je pri družbi A. d.o.o., s katero je imela od 1. 1. 2015 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s krajšim delovnim časom 20 ur tedensko na podlagi 50. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS, št. 26/2014 s spremembami, v nadaljevanju ZSDP), delovno razmerje prenehalo 31. 3. 2016. Nato je od 1. 4. 2016 do 30. 11. 2016 imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas osmih mesecev s krajšim delovnim časom 30 ur, skladno s 50. členom ZSDP pri B.. Toženec je osnovo za odmero denarnega nadomestila določil tako, da je upošteval štiri bruto plače, ki jih je tožnica prejela pri delodajalcu A. d.o.o. in so bile izplačane v obdobju od januarja 2016 do aprila 2016 ter štiri plače, ki so bile izplačane pri delodajalcu B. v maju 2016 in v septembru, oktobru in novembru 2016, ni pa upošteval plač prejetih v juniju, juliju in avgustu 2016, ker je poleg plač za redno delo prejela tudi nadomestilo plače zaradi nege otroka v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije v višini 80 %.

9Kot pravilno opozarja pritožba, je tožnica junija, julija in avgusta 2016 (sicer res v manjšem obsegu) prejela nadomestilo plače zaradi nege otroka v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, vendar je za preostali čas in za opravljeno delo v okviru dejanske delovne obveznosti (50. člen ZSDP) prejela tudi plačo. Tako da ne gre za situacijo, ko bi v juniju, juliju in avgustu 2016 prejemala zgolj nadomestilo plače, niti za situacijo, ko v teh mesecih ne bi prejemala plače.

10V konkretnem primeru se zato tudi za sporne mesece (junij, julij in avgust 2016) lahko ugotovi tožničina povprečna mesečna plača, ki jo je prejela v navedenih treh mesecih. Plače pridobljene skladno s šestim odstavkom 61. člena ZUTD se glede na to, da je tožnica delala krajši delovni čas (50. člen ZSDP) skladno s tretjim odstavkom 61. člena preračunajo na polni delovni čas in upoštevajo pri osnovi za odmero denarnega nadomestila.

11Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu z določbo 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi toženca, ker nista pravilni, odpravilo in zadevo v skladu z določbo 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje, da bo tožena stranka skladno s sprejetim stališčem na novo odmerila denarno nadomestilo. Torej bo odmerila denarno nadomestilo z upoštevanjem tudi povprečnih mesečnih plač prejetih za junij, julij in avgust 2016, preračunanih na polni delovni čas, oziroma na podlagi prejetih povprečnih mesečnih plač v obdobju osmih mesecev pred nastankom brezposelnosti, preračunanih na polni delovni čas.