61. člen ZUTD

Toženka nasprotuje ugotovitvi, da je tožnica pravočasno vložila tožbo za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, in graja dokazno oceno glede pravilnosti vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 16. 4. 2024. Pravilna je presoja, da toženka ni dokazala, da tožnica pisanja 16. 4. 2024 ni hotela sprejeti niti da bi ji vročevalec - detektiv tega dne pisanje pustil v njenem hišnem predalčniku. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi toženke delno ugodilo in delno spremenilo I. točko izreka tako, da je iz obdobja trajanja delovnega razmerja izvzelo obdobje, ko je bila tožnica zaposlena drugje, in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (6. in 7. alineja 358. člena ZPP). Obračun nadomestila plače in vpis v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ kot posledica nezakonitega prenehanja delovnega razmerja sta v celoti odvisna od tega, ali je delavcu priznano delovno razmerje, zato tožnici ni mogoče priznati pravic iz delovnega razmerja, saj v času dela pri drugih delodajalcih ne more biti hkrati v delovnem razmerju pri toženki.

Ob izpostavljenih prepričljivih dejanskih ugotovitvah, odločilnih za rešitev zadeve, tudi po presoji pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji za prenehanje pravice do priznanega nadomestila za brezposelnost, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče soglaša z materialnim stališčem sodišča prve stopnje (11. tč. obrazložitve), da je namen 5. odstavka 67. člena ZUTD, da se za vse primere, ko so zavarovanci upravičeni do denarnega nadomestila zagotovi seznanjenost Zavoda o pridobivanju dohodka iz dela ne glede na višino. Izguba pravice do nadomestila zaradi zamude 8-dnevnega roka pri obveščanju Zavoda o podlagi izplačila iz 5. odstavka 67. člena ZUTD bi pomenila nesorazmerni poseg v pravico do socialne varnosti iz 3. člena ZUTD. Tudi sicer 8-dnevni rok iz 5. odstavka glede na celotno vsebino 67. člena ZUTD, ki ureja zmanjšanje denarne dajatve in ne izgubo pravic, ne more biti prekluzivne narave. Drugačna interpretacija bi pomenila popolno izvotlitev pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost in posledično ustavno zagotovljene pravice do socialne varnosti iz 50. člena Ustave, ko zavarovanci brezposelni postanejo brez svoje krivde ali proti njiho

ZUTD ne določa, da se pri osnovi za odmero denarnega nadomestila upoštevajo tudi meseci, v katerih prejme zavarovanec tako plačo kot tudi nadomestilo plače, teh mesecev pa ni mogoče upoštevati niti glede na jasno določbo drugega odstavka 61. člena ZUTD. Tretji odstavek 61. člen ZUTD se v zvezi s pravicami, ki jih opredeljuje ZSDP-1, nanaša le na delo s krajšim delovnim časom kot načinom izrabe starševskega dopusta. Ta določba zato ne daje podlage za preračun prejete plače na polno plačo (na plačo, ki bi jo delavec prejel v posameznem mesecu, če ne bi bil odsoten z dela) v primeru, ko delavec v posameznem mesecu osemmesečnega obdobja pred nastankom invalidnosti prejme tako plačo za opravljeno delo, kot tudi nadomestilo plače. Tretji odstavek 61. člena ZUTD se ne nanaša na zavarovance, ki delajo krajši delovni čas na podlagi pravice staršev do krajšega delovnega časa po 50. členu ZSDP-1.

Iz prvega odstavka 61. člena ZUTD jasno izhaja, kaj predstavlja osnovo za odmero denarnega nadomestila. Ta osnova je povprečna mesečna plača zavarovanca, prejeta v obdobju osmih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti. Namen odmerjenega nadomestila je ravno v tem, da se zavarovancu ta pravica primarno zagotavlja na podlagi povprečne mesečne plače, ki jo je prejel v določenem obdobju (osem mesecev pred nastankom brezposelnosti). Le v primerih, ki so kot izjeme določene v nadaljnjih določbah tega člena, se v osnovo za odmero nadomestila za primer brezposelnosti upošteva povprečna plača, prejeta za zadnjih osem mesecev, in sicer v primeru določenem v drugem odstavku, če je zavarovanec v obdobju osmih mesecev pred nastankom brezposelnosti prejemal nadomestilo plače, med drugim tudi nadomestilo v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, ali, če zavarovanec v tem obdobju ni prejemal plače niti nadomestila.

Zahtevek, ki ga je postavil tožnik, res ni določno opredeljen, vendar pa pritožba utemeljeno navaja, da to ni razlog za zavrnitev zahtevka, ampak za zavrženje tožbe s takšnim zahtevkom. Vendar lahko sodišče to stori šele po tem, ko po pozivu v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP tožnik tožbe ustrezno ne popravi, da bi bila primerna za obravnavo (četrti odstavek istega člena ZPP). Sodišče prve stopnje tožnika ni pozvalo na popravo oziroma dopolnitev tožbe, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 108. člena ZPP. Če delodajalec za opravljanje enakega dela namesto odpovedanega delavca zaposli drugega novega delavca, ni mogoče šteti, da je podan utemeljen poslovni razlog.

Toženec je ravnal protipravno s tem, ko je tožniku izplačeval plače v prenizkem znesku, kar je bilo že pravnomočno odločeno. Tožniku je s tem ravnanjem nastala škoda v obliki prikrajšanja pri izplačilu nadomestila, saj je bilo to obračunano glede na dejansko izplačano (nižjo) plačo, in ne glede na pripadajočo plačo. Podana je vzročna zveza med toženčevim izplačevanjem plače v prenizkem znesku ter nastalo škodo v obliki prikrajšanja pri izplačilu višine nadomestila. Iz odločbe zavoda za zaposlovanje z izhaja, da je bilo tožniku določeno nadomestilo na podlagi nižje plače, kot bi mu sicer pripadala, če toženec ne bi kršil svojih pogodbenih zavez (kršitev katerih je bila pravnomočno ugotovljena s sodbo). Ker mu je toženec izplačeval nižjo plačo, mu je tudi zavod odmeril nižje nadomestilo, kot bi ga sicer prejel, če toženec ne bi kršil pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno stališče je v zvezi z uporabo oziroma razlago določb ZUTD v primeru, ko je dejansko prejeta nižja plača, kot je dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, in v stečajnem postopku nad delodajalcem prijavljena oziroma celo priznana terjatev v višini razlik v plači, že zavzelo stališče, da je v osnovo za odmero nadomestila za primer brezposelnosti mogoče upoštevati le dejansko prejeto plačo.

Pritožbeno sodišče je v zvezi z uporabo oziroma razlago določb ZUTD v primeru, ko je dejansko prejeta nižja plača, kot je dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, in v stečajnem postopku nad delodajalcem prijavljena oziroma celo priznana terjatev v višini razlik v plači, že zavzelo stališče, da je v osnovo za odmero nadomestila za primer brezposelnosti mogoče upoštevati le dejansko prejete plače. V ZUTD namreč ni podlage, niti ni mogoče citiranih določb pravilno razlagati in uporabljati tako, da bi se pri odmeri nadomestila za primer brezposelnosti upoštevale plače, ki bi jih zavarovanec moral prejeti na podlagi pogodbe o zaposlitvi, če jih je dejansko prejel v nižjem znesku.

V določbah ZUTD ni podlage, da bi se pri odmeri nadomestila za primer brezposelnosti upoštevale plače, ki bi jih tožnica morala prejeti na podlagi pogodbe o zaposlitvi, pa jih delodajalec v obdobju enega leta pred začetkom stečajnega postopka ni izplačal oziroma, da bi se upoštevale plače iz obdobja, ko je tožnica še prejemala nezmanjšano plačo, ne glede na to, da so od nezmanjšane plače bili tudi plačani prispevki za primer brezposelnosti. Ker je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje in že pred tem tožena stranka v predsodnem postopku, pravilno ugotovilo, kakšne plače je tožnica prejela v 8 mesecih pred nastankom brezposelnosti, je bilo denarno nadomestilo za brezposelnost pravilno in zakonito odmerjeno od osnove povprečne mesečne plače, kot jo je dejansko prejela pri bivšem delodajalcu pred izgubo zaposlitve.

Tožnik je prenehal opravljati samostojno dejavnost, ker je bil posel s ključnim poslovnim partnerjem zaključen, do novih poslov s tem partnerjem ni prišlo zaradi njegovih likvidnostnih težav, drugih poslov z drugimi partnerji pa zaradi tržne situacije in specifičnosti njegovih storitev, kljub prizadevanjem ni uspel pridobiti. Z opravljanjem samostojne dejavnosti je prenehal iz objektivnih razlogov, zato niso podani razlogi za odklonitev pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Že toženec bi moral za razjasnitev dejanskega stanja in ugotovitev vseh pravno relevantnih dejstev v zvezi z razlogi za tožnikovo prenehanje opravljanja samostojne dejavnosti, v kolikor je menil, da navedbe niso dovolj popolne, dokazi pa ne zadostni, ne le pozvati tožnika na dopolnitev vloge, temveč izvesti poseben ugotovitveni postopek po ZUP, v katerem bi moral najmanj zaslišati tožnika in iz uradne evidence pridobiti podatke o likvidnosti tožnikovega glavnega poslovnega partnerja, oziroma izvesti še druge dokaze za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnik je v sodnem postopku vsa pravno relevantna dejstva navajal do konca prvega naroka, torej pravočasno po ZPP,

Osnova za odmero denarnega nadomestila je po 1. odstavku 61. člena ZUTD povprečna mesečna plača zavarovanca, prejeta v obdobju osmih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti. Zavarovancu, ki v obdobju iz 1. odstavka tega člena ni prejemal plače niti nadomestila plače, se v osnovo za odmero denarnega nadomestila po 4. odstavku 61. člena ZUTD upošteva plača, prejeta za zadnjih osem mesecev, oziroma se, če je plačo prejemal krajše obdobje, za manjkajoče mesece upošteva njegova osnovna plača, povečana za dodatek za delovno dobo, ki bi jo zavarovanec prejel, če bi delal. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je potrebno za mesec februar 2013 skladno s 4. odstavkom 61. člena ZUTD izračunati plačo, ki bi jo tožnik v tem mesecu prejel, če bi delal, in jo povečati za dodatek za delovno dobo. Takšna presoja sodišča prve stopnje je zmotna, saj tožnik v mesecu februarju 2013 ni bil vključen v obvezno zavarovanje. V tem mesecu tožnik ni bil v delovnem razmerju niti ni bil prostovoljno zavarovan za primer brezposelnosti. Skladno s 16. točko 5. člena ZUTD je zavarovanec oseba, ki je obvezno ali prostovoljno vključena v zavarovanje za primer brezposelnosti. Zato v konkr

V obdobju 8-ih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti je tožnik poleg plače iz naslova pogodbe o zaposlitvi prejemal tudi nadomestilo za invalidnosti. To nadomestilo ima značaj samostojne dajatve iz invalidskega zavarovanja, ki jo izplačuje zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in ni sestavni del plače, zato se ne upošteva v osnovo za odmero denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Tožniku je bila osnova pravilno odmerjena le z upoštevanjem plač in neutemeljeno uveljavlja, da naj se v osnovo upošteva tudi nadomestilo za invalidnost.

Namen priznanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu je bil v tem, da se delovnim invalidom II. ali III. kategorije invalidnosti, ki so bili na podlagi priznane pravice do razporeditve razporejeni oziroma so opravljali manj plačano delo, zagotoviti ustreznejši socialni položaj in po izpolnitvi pogojev za upokojitev tudi ustrezno pokojnino, vendar ta pravica ne predstavlja pravice iz delovnega razmerja oziroma dela plače, ki bi jo izplačeval delodajalec. V ZUTD ni podlage za to, da bi se tožnici denarno nadomestilo za primer brezposelnosti odmerjalo z upoštevanjem njene plače in (kumulativno) tudi nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ne glede na to, če se kasneje to nadomestilo upošteva tudi pri pokojninski osnovi.

Nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ima značaj samostojne dajatve iz invalidskega zavarovanja, ki jo izplačuje ZPIZ. V ZDR, ki opredeljuje pojem plače, ni podlage za to, da bi takšno nadomestilo predstavljalo sestavni del plače. Posledično se tudi ne more vštevati v osnovo za odmero denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

Temeljno izhodišče ureditve osnove za odmero denarne dajatve iz naslova brezposelnosti je v zagotovitvi denarnega nadomestila ob izpadu plače v sorazmerju s prejetimi zneski v času zaposlitve. Tako je v prvem odstavku 61. člena ZUTD določeno, da predstavlja osnovo za odmero denarnega nadomestila povprečna mesečna plača zavarovanca, prejeta v obdobju 8 mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti, torej pred nastankom zavarovanega primera. Izjemo od osnovnega principa, in torej lex specialis v odnosu na prvi odstavek 61. člena ZUTD pa predstavlja tretji odstavek istega člena, po katerem se zavarovancu, ki je v obdobju iz prvega odstavka istega člena delal krajši delovni čas v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali zavarovanju za starševski dopust, v osnovo za odmero nadomestila upošteva prav tako prejeta plača, toda tako, da se ta preračuna na polni delovni čas. Določba tretjega odstavka 61. člena ZUTD ni mogoče razlagati tako, da bi bilo potrebno tudi v primeru koriščenja pravice do krajšega delovnega časa do tretjega leta otrokove starosti prejeto plačo preračunati na polni delovni čas. Ker je tožnica pred nastankom zav

Tožena stranka ni dokazala svojih (pavšalnih) trditev, da je tožniku plače za sporno obdobje že izplačala, zato je tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna izplačati plačo za vtoževano obdobje, utemeljen. Pri tem je treba upoštevati dejanska izplačila plač pred spornim obdobjem, ki so bila bistveno višja od s pogodbo dogovorjenih zneskov in ki so očitno odražala voljo strank, da se plača izplačuje v navedenih višjih zneskih. Ob ugotovitvi, da je tožnik utemeljeno podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj mu tožena stranka v času odpovedi že tri mesece ni izplačevala plače, je tožnik upravičen do odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

Določba drugega odstavka 61. člena ZUTD (po kateri se v osnovo za odmero denarnega nadomestila za brezposelnost upošteva povprečna plača, prejeta za zadnjih osem mesecev, če je zavarovanec v obdobju osem mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti prejemal nadomestilo plače v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali zavarovanju za starševsko varstvo; če je zavarovanec prejemal plačo krajše obdobje, se za manjkajoče mesece upošteva prejeto denarno nadomestilo) ureja le primere, ko zavarovanec v obdobju osmih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti ne prejme osmih plač. Tožniku so bile v obdobju osmih mesecev pred nastankom brezposelnosti dejansko izplačane plače. Zato v obravnavanem primeru ne gre za dejanski stan iz določbe drugega odstavka 61. člena ZUTD. Posledično tožnikov tožbeni zahtevek na vštevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu v osnovo za odmero pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost, ni utemeljen.