50. člen ZSDP-UPB2

Iz prvega odstavka 61. člena ZUTD jasno izhaja, kaj predstavlja osnovo za odmero denarnega nadomestila. Ta osnova je povprečna mesečna plača zavarovanca, prejeta v obdobju osmih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti. Namen odmerjenega nadomestila je ravno v tem, da se zavarovancu ta pravica primarno zagotavlja na podlagi povprečne mesečne plače, ki jo je prejel v določenem obdobju (osem mesecev pred nastankom brezposelnosti). Le v primerih, ki so kot izjeme določene v nadaljnjih določbah tega člena, se v osnovo za odmero nadomestila za primer brezposelnosti upošteva povprečna plača, prejeta za zadnjih osem mesecev, in sicer v primeru določenem v drugem odstavku, če je zavarovanec v obdobju osmih mesecev pred nastankom brezposelnosti prejemal nadomestilo plače, med drugim tudi nadomestilo v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, ali, če zavarovanec v tem obdobju ni prejemal plače niti nadomestila.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med pravdnima strankama v obdobju od 20. 12. 2012 do 16. 10. 2016 veljal aneks št. 2 k sklenjeni pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 12. 2011, po katerem je imela tožnica pravico do dela s krajšim (polovičnim) delovnim časom, 20 ur tedensko, v skladu z ZSDP, zato je štelo, da ji je tožena stranka dolžna za to obdobje priznati delovno razmerje le za krajši delovni čas. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je pravilen. V posledici ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je delodajalec dolžan vzpostaviti stanje, ki je obstajalo pred izdajo nezakonite odpovedi in zagotoviti delavcu takšen pravni položaj, kot da nezakonitega ravnanja delodajalca ne bi bilo. Glede na to, da je zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi oživel tudi aneks št. 2 k tej pogodbi, ki je veljal v času odpovedi, je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje, kot je obstajalo med strankama na podlagi tega aneksa, to pa je delovno razmerje za skrajšani delovni čas, 20 ur tedensko. Pravne podlage za priznanje delovnega razmerja za polni delovni čas ni. Ob upoštevanju, da je tožnica v posledici nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi

Prvostopni organ je z odločbo z dne 8. 1. 2013 odločil o varstvenem dodatku in ga tožniku priznal v višini 223,60 EUR za obdobje od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 21. 10. 2016 tožnik varstvenega dodatka v takšni višini ni izpodbijal, pač pa je vztrajal, da mu varstveni dodatek za sporno obdobje ni bil izplačan. Postavljen tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna varstveni dodatek v višjem znesku in odpravi izpodbijani odločbi, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Glede na to, da višina varstvenega dodatka niti ni bila več sporna, posledično pa tudi ne citirani odločbi, s katerima je bilo odločeno o varstvenem dodatku, bi sodišče tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa lahko zavrglo.