UPRS Sodba I U 2178/2018-7

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Inšpektorat RS za okolje in prostor, Inšpekcije za okolje in naravo, Območna enote Nova Gorica (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ), je z izpodbijanim sklepom zavrgel tožničin predlog za obnovo postopka v zadevi 06182-1211/2017 (1. točka izreka tega sklepa). Z 2. točko izreka tega sklepa je ugotovil, da posebni stroški niso nastali.

2Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo 1. točko prvostopenjskega sklepa odpravilo (1. točka izreka izpodbijane odločbe) in zavrglo tožničino zahtevo za vstop v inšpekcijski postopek (2. točka izreka izpodbijane odločbe). S 3. točko izreka izpodbijane odločbe je zavrnilo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V obrazložitvi navaja, da je prvostopenjski upravni organ tožničino zahtevo nepravilno obravnaval kot predlog za obnovo inšpekcijskega postopka, končanega z odločbo št. 06182-1211/2017-32 z dne 30. 5. 2017. Navaja, da navedena odločba predstavlja izvršilni naslov, kateremu sledi postopek izvršbe, zato kot neutemeljene zavrača tožničine navedbe, da postopek ni zaključen, ker se še čaka na obvestilo inšpekcijskega zavezanca, A. (prizadete stranke v tem upravnem sporu), o odpravi nepravilnosti. Pripominja pa, da se postopek odločanja o ponovnem izpolnjevanju pogojev iz okoljevarstvenega dovoljenja vodi v novem postopku pod št. 06182-1045/2018, v katerem je tožnica tudi zahtevala vstop v postopek. Glede na navedeno je tožničino zahtevo za vstop v predmetni postopek zavrgel kot prepozno na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je dne 8. 1. 2018 vložila zahtevo za vstop v inšpekcijski postopek št. 06182-1211/2017. Meni, da predmetni inšpekcijski postopek še ni bil končan, čeprav je bila že pred vložitvijo njene zahteve izdana inšpekcijska odločba, saj prizadeta stranka še ni poslala obvestila o odpravi nepravilnosti. Prvostopenjski upravni organ je tudi še izvajal kontrolne inšpekcijske preglede. Zato je lahko postala dokončna le odločitev o (začasni) ustavitvi delovanja naprave, v delu čakanja na obvestilo prizadete stranke o odpravi nepravilnosti pa je postopek še tekel. Navaja, da je inšpekcijska odločba t.i. ureditvena odločba (tj. odločbo o odpravi kršitev), v kateri je pogoj za prenehanje izrečenega ukrepa odprava nepravilnosti, zato bi moral upravni organ po ugotovitvi, da so vsi pogoji iz okoljevarstvenega dovoljenja izpolnjeni, postopek št. 06182-1211/2017 ustaviti. Prvostopenjskemu upravnemu organu očita tudi, da je po prejemu zahteve za vstop v postopek ni obveščal o izvajanju kontrolnih inšpekcijskih pregledov. Sodišču zato predlaga, naj prvostopenjski sklep in drugostopenjsko odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek. Hkrati uveljavlja povrnitev stroškov tega postopka.

4Sodišče je tožbo poslalo toženki in prizadeti stranki, toženka je sodišču dostavila upravne spise, na tožbo pa niti toženka niti prizadeta stranka nista odgovorili.

K I. točki izreka:

5Tožba ni utemeljena.

6Sodišče uvodoma navaja, da je bil s 1. točko izreka izpodbijane odločbe prvostopenjski sklep v delu, s katerim je bil zavržen tožničin predlog za obnovo inšpekcijskega postopka, odpravljen. To pomeni, da že zato ta sklep v tem delu nima več pravnih učinkov in ga ni dopustno izpodbijati v upravnem sporu (2. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Zato so vse tožbene navedbe, ki se nanašajo na 1. točko prvostopenjskega sklepa, nebistvene za odločitev v obravnavani zadevi. Vendar drugostopenjski upravni organ ni odpravil tudi 2. točke izreka prvostopenjskega sklepa (tj. odločitve o stroških), zato je predmet odločitve sodišča tudi 2. točka izreka prvostopenjskega sklepa.

7V zadevi ni sporno, da je postala odločba št. 06182-1211/2017-32 z dne 30. 5. 2017, s katero je bila prizadeti stranki naložena ustavitev naprave do vzpostavitve pogojev iz okoljevarstvenega dovoljenja (1. točka izreka te odločbe), in obveznost, da o odpravi nepravilnosti takoj obvesti inšpektorja (2. stranka točka izreka te odločbe), pravnomočna. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da tožnica zoper to odločitev niti ni vložila pritožbe, v tem postopku pa je izpodbijala odločitev prvostopenjskega upravnega organa, ki je njeno vlogo obravnaval kot predlog za obnovo tega inšpekcijskega postopka.

8Med strankami tudi ni sporno, da je tožnica zahtevo za vstop v postopek vložila po izdaji navedene izvršilne odločbe, št. 06182-1211/2017-32 z dne 30. 5. 2017. Glede na navedeno se sodišče strinja s toženko, da ker je bil ta postopek pravnomočno končan pred vložitvijo predmetne zahteve, tožnica vstopa v ta postopek ne more doseči (glej prvi odstavek 142. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Kolikor se tožničina zahteva nanaša na preverjanje izpolnjevanja naloženih obveznosti s to izvršilno odločbo pa toženka še pojasnjuje, da inšpektor v zvezi s tem vodi nov postopek pod št. 06182-1045/2018, v katerem je tožnica prav tako zahtevala udeležbo v postopku.

9Tožnica tudi ne navaja, da je prizadeta stranka v nasprotju z naloženimi obveznostmi iz navedene inšpekcijske odločbe nadaljevala z obratovanjem predmetne naprave, zato na odločitev v zadevi ne morejo vplivati opravljeni kontrolni inšpekcijski pregledi, za katere tožnica navaja, da bi jo toženka o teh morala seznaniti. Ker ni sporno, da drugih ukrepov po 156a. in 157. členih Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) v tej zadevi ni bilo, je bilo namreč o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi prizadete stranke (in morebiti tožnice) v celoti odločeno z inšpekcijsko odločbo št. 06182-1211/2017-32 z dne 30. 5. 2017, zoper katero tožnica, kot že rečeno, ni vložila pravnih sredstev. Poleg tega tožnica niti ne navaja, da bi bilo s temi inšpekcijskimi pregledi poseženo v njen pravni položaj. Iz zapisnika o pregledu z dne 10. 1. 2018 pa izhaja, da je inšpektor le pregledal dokumentacijo zaradi priprave odgovora na pisno poslansko vprašanje, iz zapisnika z dne 19. 2. 2018 pa izhaja, da je bil opravljen nadzor v zvezi z izdano inšpekcijsko odločbo in seznanitev s trenutno situacijo na območju naprave. To pomeni, da so ti pregledi del postopka po izdaji izvršilne odločbe št. 06182-1211/2017-32 z dne 30. 5. 2017. To pa je del postopka, ki ga prvostopenjski upravni organ vodi pod novo št. 06182-1045/2018. V tem postopku se je tudi meritorno odločalo o tožničini zahtevi za vstop v ta postopek, kar pomeni, da ima torej tožnica pravno varstvo v postopku po izdaji izvršilne odločbe št. 06182-1211/2017-32 z dne 30. 5. 2017 zagotovljeno v postopku pod št. 06182-1045/2018. To, da se ta postopek vodi pod novo številko in je predmet presoje pred naslovnim sodiščem ne vpliva na odločitev, da je tožničina zahteva za vstop v postopek po izdaji izvršilne odločbe že predmet odločanja v drugem upravnem postopku, v katerem je upravni organ je njeno zahtevo obravnaval po vsebini, zato je tudi v tem delu zavrženje predmetne zahteve pravilno (4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP).

10V zvezi s tožničinim sklicevanjem na navedbe v upravnem postopku pa sodišče pojasnjuje, da je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo, zato mora v skladu z ustaljenim stališčem naslovnega sodišča tožnica razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1, po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Tudi navedb glede stroškov upravnega postopka tožba ne vsebuje.

11Glede na navedeno mora tožnica v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, zato se je sodišče v tem upravnem sporu dolžno opredeliti le do navedb, ki jih je navajala v tožbi. Glede na pojasnjeno iz teh ne izhaja, da je odločitev nepravilna.

12Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, glede na ugotovljeno dejansko stanje v delu, ki ni sporno, ob pravilni uporabi materialnega prava, niso pomembni za odločitev sodišča oziroma jih sodišče ne more upoštevati (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), kar je predhodno pojasnjeno.

K II. točki izreka:

13Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.