VSL Sodba II Cp 36/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev tožnikove lastninske pravice na nepremičninah ID znak: parcela ... 1/2 in parcela ... 1/4, do celote ter odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške pravdnega postopka.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da pri sprejemanju dokazne ocene sodišče prve stopnje ni sledilo zahtevam iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpovedbe prič in strank je povzelo pomanjkljivo in v toženkino korist, do njegovega zaslišanja in izpovedb njegovih prič pa se ni opredelilo. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj tem izpovedbam ne verjame, niti ni obrazložilo, zakaj ni zaslišalo vseh predlaganih prič. S tem je bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in zaslišalo vseh prič, ki bi vedele izpovedati o okoliščinah odmere parcele št. 1/4 k.o. ... (v nadaljevanju: parcela 1/4), da toženka ni izvrševala svojih lastninskih upravičenj ter da je bila njegova lastninska pravica razvidna navzven, je storilo bistveno kršitev pravil postopka. Tožnik vztraja, da je lastninsko pravico na spornih parcelah priposestvoval. V letih 1981 in 1990 je s toženkinima pravdnima prednikoma sklenil menjalni pogodbi za sporni parceli, ju vse od tedaj uporabljal in šele v letu 2013 ugotovil, da ni vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da pri tem ni bil v opravičljivi zmoti. Po odločbah I Cp 1938/2011 in II Ips 796/2008 je potrebno dobrovernost kot predpostavko priposestvovanja lastninske pravice na nepremičnini presojati v kontekstu družbenih razmer v času sklenitve pogodbe. S toženkinima pravnima prednikoma se je dogovoril glede menjave obeh parcel, angažiran je bil geodet, ki je tudi že zapisal novo stanje, zato je bil ves čas prepričan, zlasti ker je izvajal vsa lastninska upravičenja, da sta obravnavani parceli njegovi. Ugotovitve sodišča prve stopnje, na katerih temelji izpodbijana sodba, niso pravilne. Do sklenitve menjalne pogodbe je prišlo tako za parcelo št. 1/2 k.o. ... (v nadaljevanju: parcela 1/2)¹, kot za parcelo 1/4. V zvezi s slednjo je predlagal zaslišanje geodeta, ki je v letu 2013 opravil parcelacijo, a sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo. Sklepno tožnik povzema vsebino posameznih izpovedb prič, ki po njegovem prepričanju dokazujejo sklenitev menjalnih pogodb in njegovo opravičljivo zmoto. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, ker je njegov tožbeni zahtevek utemeljen, je upravičen do povračila stroškov postopka.

3Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik v tem postopku uveljavlja priposestvovanje lastninske pravice na parcelah 1/2 in 1/4, ki naj bi ju pridobil z menjalnima pogodbama v letih 1981 in 1990 ter od takrat izvrševal lastninska upravičenja. Toženka je nasprotovala obstoju menjalnih pogodb in zatrjevala, da tožnik in drugi prebivalci A. sporni parceli uporabljajo z njenim dovoljenjem oziroma dovoljenjem njenih pravnih prednikov. Sodišče prve stopnje je po izvedbi dokaznega postopka presodilo, da tožnik na parcelah ni imel zakonite in dobroverne posesti, saj do sklenitve menjalnih pogodb ni nikoli prišlo, tožnik pa ni bil v opravičljivi zmoti o tem, komu parceli dejansko pripadata.

6Tožnik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki pri pritožbenemu sodišču ne vzbudi pomislekov, saj je skladna z določbo 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je vestno in skrbno opravilo presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter pri odločitvi, katera dejstva šteje za dokazana, upoštevalo uspeh celotnega dokaznega postopka. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je preverljivo obrazložena ter je z razumno argumentacijo prepričala pritožbeno sodišče, zato očitana kršitev 22. člena Ustave ni podana. Relevantno dejansko stanje je bilo ugotovljeno na podlagi zaslišanj prič, listinskih dokazov in okoliščin primera. Sodišče prve stopnje je v tem okviru ocenilo izpovedbe tožnikovih in toženkinih prič in se pri odločitvi oprlo na tiste, ki so se v sintezi z ostalimi izvedenimi dokazi izkazale za prepričljivejše. Izpovedi tožnika in njegovih prič nikakor ni prezrlo, pač pa jim po njihovi primerjavi s toženkinimi dokazi ter glede na uspeh celotnega postopka upravičeno ni sledilo.

7Do pisne sklenitve menjalnih pogodb med tožnikom in toženkinima pravnima prednikoma ni nikoli prišlo. Zatrjevana ustna sklenitev pogodb pa je glede na okoliščine primera tudi po presoji pritožbenega sodišča malo verjetna. Da parcela 1/4 ni bila predmet menjalne pogodbe v letu 1990, izhaja že iz dejstva, da je nastala šele s parcelacijo v letu 2013. Iz podatkov zemljiške knjige (prilogi B6 in B19 spisa) in javnih podatkov o nepremičninah nadalje izhaja, da parcelacija parcele 3/2, del katere naj bi v zameno za parcelo 1/4 od tožnika dobil toženkin pravni prednik, ni bila izvedena. Tožnik je to parcelo skupaj s parcelama 3/1 in 3 v letu 2018 celo prodal B. B. (priloge B19 do B21 spisa).

8V zvezi z menjavo parcel 1/2 in 9/2 pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da so potekali pogovori med C. C. in tožnikom, a do izrecnega dogovora o menjavi, kljub opravljeni parcelaciji parcel 1 in 9, ni prišlo. Opravljena parcelacija (priloga A26 spisa) in skica izmere novonastalih parcel (priloga A6 spisa) še ne dokazujeta, da je do sklenitve menjalne pogodbe dejansko prišlo. Ob tem je treba upoštevati, da gre pri navedenih parcelah za kmetijska zemljišča, ki zapadejo pod režim (takrat veljavnega) Zakona o kmetijskih zemljiščih, ki za promet s temi zemljišči predvideva strožja pravila in vsebuje dodatne zahteve glede obličnosti pogodb.

9Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi pravil postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Po tožnikovih trditvah naj bi priče, ki jih sodišče prve stopnje ni zaslišalo, vedele izpovedati, da so tožnika dojemale kot lastnika parcele 1/2 in ga tudi spraševale za dovoljenje za občasno uporabo parcele (npr. za odlaganje materiala, parkiranje). Geodet, ki je v letu 2013 opravil parcelacijo parcele 1/4, pa bi potrdil prisotnost tožnika pri parcelaciji ter da je bila ta potrebna zaradi sklenjenega dogovora o menjavi parcel. Tožnik je s tem želel dokazati zakonitost posesti parcel. Dejansko stanje v zvezi z obstojem menjalnih pogodb in zakonitostjo posesti je bilo, tudi po presoji pritožbenega sodišča, zadostno raziskano z že izvedenimi dokazi. Dodatno dokazovanje pogoja zakonite posesti tudi sicer ne bi pripomoglo k uspehu tožnika v konkretnem primeru, saj tožnik ni uspel izkazati svoje dobre vere oziroma opravičljive zmote, ki je nujen pogoj za priposestvovanje lastninske pravice.

10Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik že večkrat sodeloval v pravnem prometu z nepremičninami. Glede na to se je moral in mogel zavedati, da je za prenos lastninske pravice na parcelah, poleg veljavnega pravnega posla, potreben tudi vpis v zemljiško knjigo. To v konkretnem primeru velja še toliko bolj, ker gre za kmetijska zemljišča. Tožnik vse do leta 2013 ni preveril, ali je do veljavnega prenosa lastninske pravice in prepisa parcel sploh prišlo. Najkasneje v letih 2006 - 2007, ko je bil v Sloveniji izveden popis in evidentiranje nepremičnega premoženja, bi se moral tožnik seznaniti, da ni lastnik spornih parcel. Ker tožnik ni ravnal s povprečno skrbnostjo in razmislil o vseh okoliščinah, ki se tičejo njegove posesti parcel 1/2 in 1/4, ni bil v opravičljivi zmotni o tem, da mu parceli dejansko pripadata.

11Tožnik navedenih dejstev konkretizirano ne prereka, temveč se v okviru opravičljive zmote sklicuje na sodno prakso, po kateri je treba dobrovernost, kot predpostavko priposestvovanja lastninske pravice na nepremičnini, presojati v kontekstu družbenih razmer v času sklenitve prodajne pogodbe. Pritožbeno sodišče to stališče načeloma sprejema, a hkrati opozarja, da je treba upoštevati okoliščine vsakega posameznega primera. V predmetni zadevi je stanje bistveno drugačna kot v zadevah I Cp 1938/2011 in II Ips 796/2008, na kateri se sklicuje tožnik. V slednjih je bil predmet presoje položaj, ko kupec nepremičnine uveljavlja priposestvovanje proti zemljiškoknjižnemu lastniku nepremičnine, ki pa ni tudi njen prodajalec, temveč tretja oseba. Poleg tega je šlo za pravni promet s stavbnim zemljiščem, ki je bilo lahko le v družbeni lastnini. V predmetni zadevi pa tožnik uveljavlja priposestvovanje kmetijskih zemljišč, ki so bila ves čas v izključni lasti fizične osebe, s katero naj bi tožnik tudi sklenil menjalno pogodbo.

12Pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnikovo sklicevanje na zgolj ustni menjalni pogodbi in zanašanje na skico parcelacije, ne more zadostiti kriterijem zakonite in dobroverne oziroma dobroverne lastniške posesti. Tožnik v pritožbi sicer izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje, a bistvenih okvirjev zadeve ne uspe izpodbiti oziroma jih niti ne izpodbija. Pritožba ni vzbudila dvoma, da katera od pomembnih okoliščin v sodbi ne bi bila ovrednotena ali da ji ne bi bila dana prava teža. Razlogi izpodbijane sodbe so jasni, logični in dokazno podprti.

13Uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

14Ker tožnik s pritožbo ni uspel, toženka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve, pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (154. v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ Vse parcele, ki bodo omenjene v tej sodbi, se nahajajo v k.o. ..., zato pritožbeno sodišče opušča navedbo katastrske občine pri zapisu parcel.