VSL Sodba I Cpg 632/2019

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo glavnice v znesku 5.603,10 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude s plačilom posameznega računa. Hkrati je toženi stranki naložilo plačilo izvršilnih in pravdnih stroškov tožeče stranke, v primeru zamude prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo, s katero je uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bili pravdni stranki v poslovnem razmerju na podlagi prodajne pogodbe št. 2012/19339 z dne 23. 10. 2012 s pripadajočimi aneksi ter da je tožeča stranka toženi stranki redno dobavljala blago, ki ga je tožena stranka prejela in ga je dolžna plačati, skupaj z obrestmi zaradi zamude s plačilom.

6Tožena stranka s pritožbenimi navedbami izpodbija pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. V pritožbi navaja, da je prejete račune zavrnila, saj z določenimi računi in dobavnicami o prevzemu blaga ni razpolagala. Zatrjuje, da je prišlo do zlorabe poslovnega sodelovanja med pravdnima strankama, saj so bili prevzemniki posameznega blaga nepooblaščene osebe. Glede dveh vtoževanih računov (št. 2018-280-PP-10817 in 2018-217-PP-7554) tako navaja, da je dvig opravil M. B., ki ni pooblaščenec tožene stranke, prav tako dviga ni opravil po nalogu A. M., ki je pooblaščen za sprejem blaga. V pritožbi predlaga sodišču izvedbo novih dokazov.

7Sodišče prve stopnje je štelo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe po prvem odstavku 488. člena ZPP, česar tožena stranka v pritožbi ne napada. Ker pa je sodišče prve stopnje izdalo odločbo brez razpisa naroka, je pritožbeno sodišče štelo, da so v pritožbi podane nove navedbe in predlagani novi dokazi pravočasni (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8Tožeča stranka vtožuje v tem sporu od tožene stranke plačilo raznega blaga po petnajstih računih, ki so zapadli v plačilo v času med 22. 6. 2018 in 30. 7. 2018. Sodišče prve stopnje je kot bistveno ugotovilo, da sta pravdni stranki zaradi nemotene prodaje blaga dne 23. 10. 2012 sklenili prodajno pogodbo, ki sta jo (glede planiranega letnega obsega prodaje) dopolnjevali z aneksi. Prodaja blaga se je konkretizirala z vsakokratnimi naročili in posameznimi posli (prodajami), sklenjenimi na podlagi pogodbe z dne 23. 10. 2012. Tožena stranka je tako tekom časa naročala blago pri tožeči stranki, tožeča stranka pa ji je naročeno blago tudi dobavljala, kar je tožeča stranka dokazovala s podpisanimi dobavnicami in oddajnicami.

9Tudi v pritožbenem postopku velja pravilo, da spadajo vsi ugovori v toženčevo trditveno in dokazno breme. Tožena stranka v pritožbi na splošno trdi, da da je prišlo do zlorabe poslovnega sodelovanja med toženo in tožečo stranko, saj blaga niso prevzeli pooblaščenci tožene stranke. Tožena stranka torej ni trdila, da naj bi bila naročila blaga dana s strani nepooblaščenih oseb, temveč je navajala, da naj bi bilo blago prevzeto s strani nepooblaščenih oseb. Vendar pa tožena stranka tudi v zvezi s prevzemanjem blaga v pritožbi dejanskih okoliščin primera ni opisala, tako da iz ugovora tožene stranke niti ni razvidno, ali naj bi se očitek „nepooblaščenega prevzemanja blaga“ nanašal na osebe, ki sodijo v notranjo poslovno sfero tožene stranke ali ne. Trditev, da je določeno blago (po dveh računih) prevzel M. B., ki ni pooblaščenec tožene stranke in ki ga za dvig ni pooblastil A. M., okoliščin primera ne pojasni. Trditev, da tožena stranka z nekaterimi računi ter dobavnicami ni razpolagala ter da račune zavrnila z dopisoma z dne 12. 6. 2018 ter 21. 6. 2018 prav tako ne zadošča.

10Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka tudi s pritožbenimi navedbami svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila. Ni namreč pojasnila, kako je praviloma potekalo naročanje posameznih dobav blaga in kako njegov prevzem ter kako in zakaj naj bi prišlo do prevzema blaga s strani nepooblaščenih oseb oziroma kdo so osebe, ki naj bi za toženo stranko nepooblaščeno prevzemale blago. Te trditve bi tožena stranka lahko oziroma morala navesti še posebno glede na to, da je poslovno sodelovanje med pravdnima strankam potekalo od leta 2012 dalje in ni šlo le za enkratni posel. Ker pa tožena stranka svojemu trditvenemu bremenu v zvezi z uveljavljenim ugovorom ni zadostila, tudi ni uspela zasejati dvoma v dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

11Tožena stranka je v pritožbi sicer predlagala izvedbo raznih dokazov, vendar pa velja, da mora stranka najprej natančno opredeliti relevantno dejansko podlago, šele nato izvaja sodišče dokazni postopek. Stranka mora torej v dokaznem predlogu natančno opredeliti, katera dejstva naj se s predlaganim dokazom ugotovijo (dolžnost substanciranja dokaznega predloga). V konkretnem primeru manjkajo dejanske navedbe, zato so predlagani dokazi informativni, njihova izvedba pa ni dovoljena. Pritožbeno sklicevanje na listinski dokaz, ne da bi bil ta predložen (izjava pooblaščencev za prevzem blaga, dopis odvetniške družbe A. D., odgovor družbe M. d.o.o. z dne 20. 8. 2018) pa že iz tega razloga ne more biti uspešno.¹

12Po presoji pritožbenega sodišča uveljavljeni pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni utemeljen, drugih pritožbenih razlogov pa tožena stranka ne uveljavlja obrazloženo. Prav tako tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. čelna ZPP).

¹ Zobec J.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, 2009, str 237.