UPRS Sodba I U 2516/2018-8

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja, za gradnjo stanovanjske hiše na parcelah 738/152 in 738/154 k.o. ..., ker projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju PGD) ni bil izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom, kar mora organ v skladu z določbo 1. točke 66. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) preveriti. Člen 80 Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Grosuplje (Odlok o OPN) določa, da se lahko gradijo manj zahtevni objekti brez soglasja mejašev v odmiku najmanj 4 m, s soglasjem mejaša pa mora znašati odmik stene in temeljev najmanj 1,5 m, zunanji rok strešne konstrukcije z žlebom pa najmanj 0,5 m od posestne meje. V konkretnem primeru je iz PGD projekta razvidno, da je odmik objekta od parcele 738/48 k.o. ... oddaljen s fasado 2,67 m, od zunanjega roba strešne konstrukcije pa 1,90 m. Od parcele 738/143 k.o. ..., pa je fasada oddaljena 2,63 m oziroma zunanji rob strešne konstrukcije 1,80 m. Za odmik zunanjega roba strešne konstrukcije 2,78 m, od parcele 2021/8 k.o. ..., je pridobljeno soglasje upravljavca ceste, Občine Grosuplje, za ostale zmanjšane odmike pa soglasja niso priložena. Po pozivu za dopolnitev je tožnik navedel, da je bilo za predmetno gradnjo že izdano gradbeno dovoljenje št. 351-392/2010-10 (301) z dne 17. 10. 2010 in soglasja sosedov pridobljena. Objekt je zgrajen po gradbenem dovoljenju, vendar je zaradi spremenjene absolutne kote nivoja pritličja tožnik zaprosil za izdajo tega gradbenega dovoljenja. Na izvedeni ustni obravnavi se lastniki sosednjih parcel z nameravano gradnjo niso strinjali. Organ poudarja, da pridobljenih soglasij iz gradbenega dovoljenja z dne 17. 11. 2010, v novem postopku ni mogoče uporabiti, saj se soglasja pridobivajo znotraj samega postopka, torej po sedaj veljavnih predpisih. Takratna soglasja so bila pridobljena po takratnih arhitektonskih podatkih, na drugačno absolutno koto pritličja, kot je bila dejansko izvedena ob sami gradnji. Na podlagi navedenega je organ zaključil, da gradnja ni skladna z zahtevami sedaj veljavnega prostorskega akta, ki predvideva za manjše odmike od 4 m soglasje mejašev.

2Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. Strinja se, da soglasij danih v postopku izdaje gradbenega dovoljenja z dne 17. 11. 2010, v novem postopku ni mogoče upoštevati. Nekoč pridobljena soglasja, čeprav za objekt na istem zemljišču v enakih odmikih, se nanašajo izključno na gradbeno dovoljenje, za katerega so bila pridobljena. Predmet tega postopka pa je drug objekt, kar pomeni, da bi morala biti priložena soglasja, ki se nanašajo na predmetno gradnjo ter PGD.

3Tožnik meni, da je napačno stališče, da bi moral vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja predložiti soglasja mejašev, kot je določeno v 80. členu Odloka o OPN, saj gre v konkretnem primeru za spremembo pravnomočnega gradbenega dovoljenja z dne 17. 11. 2010. Obstoječi objekt je bil izveden po zgoraj navedenem gradbenem dovoljenju, pri čemer se je kasneje ugotovilo, da je prišlo pri zakoličbi objekta do spremembe, saj se je, glede na tedaj že obstoječo lego sosednjih objektov, spremenila absolutna kota nivoja pritličja. Tožnik je nivo pritličja dvignil od predvidene za 138 cm in s tem tudi koto tal kleti, zaradi vzrokov na strani lege sosednjih objektov, predvsem objekta, stoječega na parceli 738/48 in 738/143 k.o. .... Razlog za dvig absolutne kote pritličja je visoka podtalnica, zaradi česar imajo sosednji objekti absolutno koto pritličja višjo kot pa je dopustno z njihovim gradbenim dovoljenjem, v posledici pa je tudi tožnik temu sledil. Kot velja za tožnika, bi moralo veljati tudi za druge, če se upošteva načelo enakosti pred zakonom. Tožnik je zadnji graditelj v nizu gradnje objektov, zato je bil primoran koto pritličja prilagoditi obstoječim stavbam. Predvideni odmiki od meje sosednjih zemljišč so ostali nespremenjeni, glede na podana soglasja nameravane in izvedene gradnje po pravnomočnem gradbenem dovoljenju. Organ je arbitrarno zavrnil zahtevo z utemeljitvijo, da za nameravano gradnjo investitor potrebuje soglasja sosedov glede na 80. člen Odloka OPN. Ko se je umeščal objekt v prostor po pravnomočnem gradbenem dovoljenju, je bilo vsekakor potrebno pridobiti soglasja sosedov, saj se je predvidevalo, da bo objekt odmaknjen manj kot 4 m od meje. Tožnik je pridobil soglasja in tudi izvedel gradnjo skladno s soglasji. Konkretno pa gre za uskladitev stanja izvedenega objekta v drugih pogojih in merilih, ki niso odmik, kar pomeni da sosedje ne morejo biti soglasodajalci nameravane gradnje. Stališče, da bi tožnik moral ponovno pridobiti soglasja za objekt, ki stoji v skladu s soglasjem, je v nasprotju s samim namenom te določbe, kot tudi življenjsko povsem nelogično. Če lastnik sosednjega zemljišča poda soglasje h gradnji stavbe, je življenjsko logično, da se to soglasje nanaša na stavbo, dokler tam stoji. Pa ne samo to, lastniki sosednjih zemljišč so podali soglasje zase in za vse svoje pravne naslednike. Iz soglasja "Soglaša z nameravano gradnjo objekta v oddaljenosti od posestne meje 1,80 m" ne izhaja, da bi bilo to dano samo za enkratno dejanje. Tožnik šteje, da je izpodbijana odločba preuranjena, saj ni mogoče upoštevati določbe 80. člena Odloka OPN, ker se ne izvaja novogradnja, pač pa administrativna sprememba gradbenega dovoljenja, v obsegu, kot izhaja iz zahteve za spremembo gradbenega dovoljenja. Zato bi bilo treba upoštevati 43. člen ZUP, glede pravnega položaja lastnikov sosednjih zemljišč kot strank v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Organ ni presodil, ali imajo lastniki sosednjih zemljišč pravni interes za sodelovanje v postopku, kar je nezakonito. Zato meni, da je izpodbijana odločba najmanj preuranjena. Toženka v svoji obrazložitvi ni zavzela stališča do pritožbe tožnika, razlogi o odločilnih dejstev so izpadli. Odločitev je več kot evidenten izkaz kršitve 14. in 22. člena Ustave RS. V posledici je bil tožnik prikrajšan za pravico do vsebinsko polnega dialoga z upravnim organom. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5Tožba ni utemeljena.

6V zvezi z vloženo tožbo zoper odločbo, s katero je bila vloga tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnjena, je treba uvodoma odgovoriti na vprašanje o kakšnem zahtevku je odločil organ, za izdajo gradbenega dovoljenja ali spremembo gradbenega dovoljenja po 73. členu ZGO-1, glede na ugovore tožbe.

7Materialno pravno podlago za spremembo izdanega gradbenega dovoljenja predstavlja določba 73. člena ZGO-1, po kateri lahko investitor vloži zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja samo v času njegove veljavnosti (prvi odstavek 73. člena ZGO-1). Po naravi stvari sprememba pravnomočnega gradbenega dovoljenja ni možna, ampak je ta a contrario možna le pred začetkom gradnje oziroma med samo gradnjo, kar izhaja iz določbe četrtega in petega odstavka 73. člena ZGO-1, ki urejata spremembo gradbenega dovoljenja zaradi spremembe investitorja oziroma čas veljavnosti spremenjenega gradbenega dovoljenja. Iz dejanskih ugotovitev v obravnavani zadevi izhaja, da je bilo tožniku izdano gradbeno dovoljenje z dne 17. 11. 2010, ki je pravnomočno, ter je bil na podlagi tega gradbenega dovoljenja objekt tudi zgrajen, zato v taki dejanski situaciji tožnik spremembe gradbenega dovoljenja ne bi mogel zahtevati, niti tožnik zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, o kateri je bilo z izpodbijano odločbo odločeno, ni vložil na tej podlagi. Na podlagi navedenega sodišče ugovorov tožnika, ki izhajajo iz dejstva pravnomočnega gradbenega dovoljenja z dne 17. 11. 2010, in da gre zato smiselno za zahtevo za spremembo veljavnosti gradbenega dovoljenja, oziroma da bi moral organ vsaj upoštevati soglasja sosedov v zvezi z odmiki pridobljena v prejšnjem postopku, zaradi nerelevantnosti ne upošteva.

8Tožnik je vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za novogradnjo, kateri je predložil projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja. Presojo le-te je bil organ dolžan opraviti na podlagi 66. člena ZGO-1. Ni sporno med strankama, da tožnik soglasij mejašev za odmik manjši od 4 m ni predložil, kot zahteva 80. člen Odloka o OPN, ter tudi ne, da projekt predvideva manjše oddaljenosti kot določa 80. člen Odloka OPN, da se lahko izda gradbeno dovoljenje brez soglasja sosedov.

9Vprašanje je, ali bi organ za izdajo gradbenega dovoljenja lahko upošteval soglasja sosedov, ki so bila dana v postopku izdaje gradbenega dovoljenja z dne 17. 11. 2010, ker v tem postopku odmiki od meja sosednjih zemljišč niso spremenjeni. Sodišče soglaša z organom, da teh soglasij, ki so bila dana h gradnji, ki je bila dovoljena z gradbenim dovoljenjem z dne 17. 11. 2010, organ v obravnavanem postopku ni mogel upoštevati, kljub nespremenjenim odmikom. Predmet tega postopka je drug objekt, po spremenjenem PGD. Kot izhaja iz 3. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 se mora soglasje mejaša (ali drugega soglasodajalca) nanašati na predvideno gradnjo, kot izhaja iz PGD. Novogradnja po obravnavanem PGD ni enaka tisti, ki je bila dovoljena z gradbenim dovoljenjem z dne 17. 11. 2010, saj iz PGD izhaja, da se spreminja kota 0,00, spremenjena je geometrija stavbe in posledično njen izgled, kar posledično tudi pomeni, da soglasij, ki pomenijo privolitev h gradnji, kot je bila sosedom na podlagi PGD predstavljena v prejšnjem postopku, ni mogoče uporabiti ob spremenjenem PGD v sedanjem postopku, tudi če odmiki ostanejo enaki.

10Ugovori v zvezi s 43. členom ZUP, smiselno, da sosedje niso izkazali pravnega interesa za sodelovanje v tožnikovem postopku, so nerelevantni, ker navedeno ni povezano z vprašanjem izpolnjevanja pogojev po 1. točki prvega odstavka 66. člena ZGO-1. Neupoštevni so tudi vsi ugovori, ki jih tožnik naperja zoper odločbo druge stopnje, glede na določbo 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), na podlagi katere sodišče presoja pravilnost in zakonitost le prvostopenjske odločbe. Posledično sodišče zato tudi ne šteje, da bi bila iz tega razloga (torej razlogov na strani drugostopenjske odločbe) lahko podana kršitev 14. ali 22. člena Ustave.

11Kolikor pa se kršitev določbe 14. člena Ustave nanaša na navedbo, da je bil tožnik prisiljen dvigniti koto pritličja, ker so jo dvignili tudi investitorji sosednjih objektov, ki so tudi grajeni v nasprotju z njim izdanimi gradbenimi dovoljenji, pa je razlaga tožnika v zvezi s to kršitvijo nerelevantna in z izpodbijano odločbo kršitev 14. člena Ustave ni bila storjena. Vprašanje vzročne zveze učinka sosednjih gradenj na njegovo gradnjo, morebitna škoda ter nelegalnost sosednjih objektov se bo moralo ugotavljati v drugih postopkih, ki jih bo sprožil ali tožnik ali pa organ po uradni dolžnosti. V tem postopku pa zagotavljanje enakosti pred zakonom, kot to načelo za njegov primer razume tožnik, ni del dejanskega stanja.

12Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

13Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.