VSL Sodba II Cp 360/2020

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki v roku 8 dni 82,98 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 11. 2019 dalje, ter 74 EUR izvršilnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 2. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi, da je dolžna v roku 8 dni od prejema sodbe povrniti tožeči stranki 10 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za povrnitev zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov od dneva izdaje sodbe (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka brez navedb pritožbenih razlogov. Pritožuje se laično. Navaja, da v času zavarovanja sploh ni imela več osebnega avtomobila. Vse svoje obveznosti je poravnala. To je bilo razvidno tudi iz evidenc podjetja, ko je bila v njem še zaposlena. Še danes sodeluje z zavarovalnico. Tudi, če bi dolg obstajal, bi že zdavnaj zastaral.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavanem primeru gre postopek v sporih majhne vrednosti glede na to, da vtoževani znesek ne presega 2.000 EUR. V postopkih v sporih majhne vrednosti sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Tožena stranka v pritožbi sicer ne uveljavlja pritožbenih razlogov, vendar dejansko graja prvostopenjsko odločitev ter zatrjuje, da ni ničesar dolžna, saj je vse svoje obveznosti do tožeče stranke poravnala. Teh pritožbenih trditev ne konkretizira in ne izkaže, pa tudi če bi jih, jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj gre za pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tega pa pritožbeno sodišče pri preizkusu prvostopenjske sodbe ne more upoštevati.

6Iz razlogov prvostopenjske obrazložitve, navedenih v 6. in 7. točki izpodbijane sodbe, izhaja, da je prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka, izhajajoč predvsem iz poslanih opominov, pojasnila tožeče stranke k obračunu terjatve in e-maila tožene stranke s 5. 12. 2017, ugotovilo, da tožena stranka svoje obveznosti po polici št. ... ni izpolnila v celoti in da znaša njen dolg do tožeče stranke 82,98 EUR. Ker je z izpolnitvijo v zamudi, pa dolguje poleg glavnice tudi zamudne obresti. To so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jim pritožbeno sodišče sledi.

7Neupoštevne so pritožbene trditve o zastaranju dolga. Tožena stranka se sklicuje na zastaranje prvič v pritožbi. Pravila obligacijskega prava sicer ne določajo, kdaj oziroma do kdaj mora dolžnik ugovarjati zastaranje. Procesna pravila pa terjajo, da so stranke aktivne pri uveljavljanju svojih pravic in morajo po prvem odstavku 286. člena ZPP najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, če tega ni, pa do konca postopka na prvi stopnji ugovarjati zastaranje. Kasneje lahko dolžnik ugovarja zastaranje le izjemoma pod pogoji, določenimi v ZPP (337. člen ZPP). Tožena stranka v postopku na prvi stopnji zastaranja ni ugovarjala niti ne navede v pritožbi, zakaj tega ni storila. Pritožbeno sodišče zato ugovora zastaranja ne more upoštevati.

8Pritožbeno sodišče je še preizkusilo, ali je podana kakšna bistvena kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in ali je materialno pravo pravilno uporabljeno. Takšen preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutno bistvene kršitve določb postopka, prav tako je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. V tej zvezi se pritožbeno sodišče sklicuje na pravilne prvostopenjske razloge, da jih ne bi ponavljalo. Podan ni noben uveljavljani niti dovoljeni pritožbeni razlog, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo (353. člen ZPP).