VSL Sodba I Cpg 259/2020

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati znesek 600,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo stroške tožeče stranke v višini 509,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, po poteku tega roka pa tudi zakonske zamudne obresti III. točka izreka).

2Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka. Navedla je, da jo izpodbija v I. in III. točki izreka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je odločitev v izpodbijanem delu oprlo na določbo 190. člena OZ o neupravičeni obogatitvi. Ker je ugotovilo, da tožena stranka spornega računalnika ni popravila, da ji zato tudi ne bi smela izdati računa za popravilo v sporni višini 600,24 EUR, je na podlagi nespornega dejstva, da ji je tožeča stranka ta znesek za popravilo računalnika tudi plačala, pravilno zaključilo, da je tožena stranka od tožeče stranke neupravičeno prejela 600,24 EUR. Nobenega od relevantnih dejstev za uporabo določbe prvega odstavka 190. člena OZ pritožnica s pritožbo ne izpodbija. V pritožbi navaja, da je računalnik popravila tretja specializirana oseba, ki je račun izstavila toženi stranki, ta pa je isti račun z istim zneskom samo prefakturirala tožeči stranki. S temi navedbami neuspešno izpodbija razloge sodišča prve stopnje, saj smiselno potrjuje, da sama spornega zneska ni upravičena zadržati. Sicer pa se je sodišče prve stopnje v 32. točki obrazložitve opredelilo do izjave priče Z. K. o prefakturiranju računa tako, da ji ni sledilo zato, ker je ocenilo, da bi, v kolikor bi tak prefakturiran račun obstajal, tega tožena stranka tudi lahko predložila kot dokaz sodišču, česar pa ni storila. Pritožnica pa v pritožbi ne trdi, da ga je predložila, niti da je pred sodiščem prve stopnje podala kakšno trditev v smeri, zakaj ga ni mogla predložiti.

6Dejstvo, da je storitev v računu št. ... neupravičeno zaračunala kot svojo storitev, za katero je tudi prejela plačilo, ostaja neizpodbito. Drugih dejstev v zvezi s prejetim plačilom pa tožena stranka ne izpodbija. Pritožbene trditve, da je sama svojo obveznost do pooblaščenega strokovnega serviserja računalnika poplačala in da zato s prejetim zneskom ni obogatena, pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj tožena stranka ni navedla, zakaj teh trditev ni mogla podati že pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka za znesek 600,24 EUR brez pravnega temelja obogatena na škodo drugega in je materialnopravno tudi pravilna odločitev, da mora navedeni znesek tožena stranka vrniti.

7Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, ki jih je dolžno preizkusiti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).