UPRS Sodba III U 256/2018-10

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Piran (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločila, da se ne ugodi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije A.A. (v nadaljevanju tožeča stranka ali prosilec), rojenega 5. 10. 1970 v Beogradu. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je tožeča stranka pri prvostopenjskemu organu vložila prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, sklicujoč se na tretji odstavek 12. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS). Tretji odstavek 12. člena ZDRS omogoča pridobitev slovenskega državljanstva osebi, ki izpolnjuje naslednje pogoje: da je najmanj tri leta poročena z državljanom Republike Slovenije, da dejansko živi v Sloveniji neprekinjeno vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje, da ima urejen status tujca in da izpolnjuje pogoje iz 1., 2., 4., 5., 6., 7., 8., 9. in 10. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.

2V postopku sprejema uradna oseba ugotavlja izpolnjevanje pogojev, ki so opredeljeni v določeni pravni podlagi, v primeru prosilca je to tretji odstavek 12. člena ZDRS. Prosilec mora tako v upravnem postopku predložiti dokaze, ki izkazujejo, da so zakonsko določeni pogoji izpolnjeni kumulativno, razen v primeru, če gre za splošno znana dejstva oziroma dokaze, ki jih po uradni dolžnosti pridobi organ, ki vodi postopek.

3Po preučitvi predloženih listin je uradna oseba prvostopenjskega organa ugotovila, da prosilec ni v popolnosti dokazal, da izpolnjuje pogoj iz 4. točke 10. člena ZDRS, to je, da ima zagotovljena sredstva, ki njemu in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost. Kategorije sredstev, ki zagotavljajo materialno in socialno varstvo iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, določa 3. člen Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (v nadaljevanju Uredba), Zakon o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) in Zakon o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre).

4V upravnem postopku je prvostopenjski organ med drugim ugotavljal izpolnjevanje pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, ki določa, da mora imeti oseba zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost. Šteje se, da ima oseba zagotovljeno materialno in socialno varnost, če ima zagotovljena sredstva najmanj v višini osnovnega minimalnega dohodka, določenega s predpisi o socialnem varstvu. Sredstva v višini osnovnega minimalnega dohodka mora imeti zagotovljena tudi za vsako osebo, ki jo mora preživljati (deveti odstavek 10. člena ZDRS). Kategorije sredstev, ki zagotavljajo materialno in socialno varnost iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, določa 3. člen Uredbe. Peti odstavek 3. člena Uredbe med drugim določa, da se ne glede na prvi odstavek tega člena šteje, da ima prosilec zagotovljeno materialno in socialno varnost iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, če vsaj šest mesecev pred vložitvijo prošnje za naturalizacijo neprekinjeno prejema prejemke iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za nedoločen čas. Glede na prvi odstavek 3. člena Uredbe pa mora prosilec izkazati prejemanje dohodka na podlagi pogodb za določen čas ali katerega od drugih prejemkov iz istega člena Uredbe neprekinjeno vsaj dve leti pred vložitvijo prošnje za državljanstvo, to je najmanj od 23. 2. 2016. Iz priloženih pogodb o zaposlitvi je prvostopenjski organ ugotovil, da je bil prosilec od 1. 3. 2017 do 30. 9. 2017 zaposlen pri družbi A. d.o.o. za določen čas. Od 1. 9. 2017 pa pri družbi B. d.o.o. prav tako za določen čas, pogodba o zaposlitvi se mu izteče 31. 10. 2019. Prvostopenjski organ je po uradni dolžnosti pridobil podatke Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ) o zavarovanjih in delovni dobi prosilca na območju Republike Slovenije. Iz potrdila ZPIZ je razvidno, da prosilec v obdobju od 25. 4. 2010, ko je prosilcu prenehala prijava na Zavodu za zaposlovanje, do 10. 3. 2017, ko se je zaposlil v družbi A. d.o.o. na območju Republike Slovenije, ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Prav tako ni bil v navedenem obdobju vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje v Republiki Sloveniji, kar je prvostopenjski organ ugotovil z vpogledom v računalniško evidenco Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS). Glede na prvi odstavek 3. člena Uredbe bi prosilec moral izkazati prejemanja dohodka na podlagi pogodbe za določen čas ali katerega od naštetih prejemkov neprekinjeno vsaj dve leti pred vložitvijo prošnje za državljanstvo, to je najmanj od 23. 2. 2016 dalje, česar prosilec ne izkazuje.

5O ugotovitvah je bil prosilec pisno seznanjen z dopisom z dne 18. 4. 2018, s katerim je bil seznanjen, da zaradi neizpolnjevanja pogoja o zagotovljeni materialni in socialni varnosti njegovi prošnji ne bo mogoče ugoditi. Pozvan je bil, da se v postavljenem roku o vseh ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, ki zadevajo ugotovljeno dejansko stanje, izjavi in navede dokaze in okoliščine, ki bi utegnile vplivati na drugačen zaključek uradne osebe.

6V postavljenem roku je prosilec podal odgovor, v katerem je navedel, da ni bil seznanjen o tem, da je potrebno izkazati prejemke za preživljanje tudi od 23. 2. 2016 do 10. 3. 2017, sicer še ne bi oddal vloge za sprejem v državljanstvo. V obdobju od 25. 4. 2010 do 21. 11. 2016 je živel in delal v Beogradu, kjer je bil tudi zdravstveno zavarovan. Nova okoliščina v zvezi z njegovo prošnjo je, da se je spet zaposlil pri družbi A., s katero ima sedaj sklenjeno pogodbo o zaposlitvi do 31. 5. 2019, z možnostjo podaljšanja za nedoločen čas.

7V postopku je bilo ugotovljeno, da spada prosilec v kategorijo tistih oseb, ki morajo dokazati prejemanje zadostnih sredstev za preživljanje vsaj dve leti pred vložitvijo prošnje, začenši od 23. 2. 2016 dalje do odločitve organa o zadevi. Od navedenega datuma in do 10. 3. 2017, ko se je prosilec zaposlil za določen čas, tako po lastnih navedbah, kot na podlagi podatkov ZPIZ o doseženi pokojninski dobi in podatkov ZZZS o vključenosti v obvezno zdravstveno zavarovanje, ni bil zaposlen v Republiki Sloveniji in posledično tudi ni bil prejemnik katerih od sredstev, ki jih določa 3. člen Uredbe. Na podlagi ugotovljenega je prvostopenjski organ zaključil, da prosilec ni izkazal izpolnitve pogoja iz 4. točke 10. člena ZDRS oziroma v njegovem primeru ni izkazano kumulativno izpolnjevanje pogojev, ki jih za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi tretjega odstavka 12. člena predpisuje ZDRS, zato je vlogo prosilca zavrnil. Prvostopenjski organ se v presojo izpolnjevanja preostalih zakonskih pogojev ni spuščal, saj to ne bi v ničemer vplivalo na drugačno odločitev.

8Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije je z odločbo št. 213-21529/2018/2 (1323-05) z dne 21. 8. 2018 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa kot neutemeljeno zavrnilo.

9Tožeča stranka v tožbi ponavlja razloge, ki jih je že navajala v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Navaja, da je bila njena prošnja zavrnjena s trditvijo, da ni izkazala izpolnjevanje pogoja iz 4. točke 10. člena ZDRS, kar pa ne drži. V tej točki zakon zahteva, da ima prosilec zagotovljena zadostna sredstva za preživljanje, torej za naprej ne pa za že dve pretekli leti, kakor je to nelogično in v nasprotju z zakonom določeno v Uredbi, na katero se odločba sklicuje. Upravni organi so sicer na Uredbo vezani, mimo nje, če ugotovi njeno neskladnost z zakonom, pa lahko po načelu exceptio illegalis odloči šele sodišče v upravnem sporu, vendar to ne pomeni, da ne bi že upravni organ mogel po načelu sorazmernosti Uredbe uporabljati upoštevaje smisel njenih določb. Smisel določb Uredbe je v tem, da upravnim organom olajšajo odločanje o tem, kdaj ima prosilec zagotovljena zadostna sredstva za preživljanje. Če je imel prosilec ob vložitvi prošnje zadostne prihodke iz zaposlitve za določen čas za dve leti, ki sta že pretekli, ni nikjer rečeno, da te zaposlitve ne bo po vložitvi prošnje izgubil. Tožeča stranka ima zaposlitev za določen čas, celo za več kot dve leti, od marca 2017 do maja 2019. Res je to le za eno leto ''za nazaj'', a zato še več kot eno leto ''za naprej''. Tožeča stranka je v odgovoru na seznanitev z ugotovitvami v dotedanjem postopku navedla, da ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi do 31. 5. 2019 z možnostjo podaljšanja za nedoločen čas in to pogodbo tudi predložila. Glede na navedeno po mnenju tožeče stranke izpolnjuje pogoje iz 4. točke 10. člena ZDRS. Tožeča stranka je v zadnjih treh mesecih prejela neto plačo, ki daleč presega zakonsko zahtevanih cca 300 EUR na osebo. Toženi stranki očita formalizem, s katerim se je tožena stranka izognila smiselni interpretaciji pogojev iz Uredbe. Sodišču predlaga, da v zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije in njeni prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ugodi.

10Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in ponavlja razloge za odločitev, navedene v izpodbijani odločbi in odločbi drugostopenjskega organa.

11Tožba ni utemeljena.

12Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih in ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ in se opredelil tudi do pritožbenih navedb tožeče stranke. Sodišče nadalje ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev uprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača očitek o zmotni uporabi materialnega prava. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi, dopolnjeni z odločbo drugostopenjskega organa, v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

13V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka dne 23. 2. 2018 vložila prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZDRS, ki določa, da lahko pristojni organ, če je to v skladu z nacionalnim interesom, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije osebo, ki je najmanj tri leta poročena z državljanom Republike Slovenije, če dejansko živi v Sloveniji neprekinjeno vsaj leto pred vložitvijo prošnje, če ima urejen status tujca in če izpolnjuje pogoje iz 1., 2., 4., 5., 6., 7., 8., 9. in 10. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. V zadevi ni sporno, da je bila vloga tožeče stranke zavrnjena zaradi neizpolnjevanja pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, to je, da ima zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost. Med tožečo in toženo stranko ni sporno, da tožeča stranka izkazuje prejemanja dohodka, s katerim zagotavlja sebi in svoji družini materialno in socialno varnost z dohodkom, ki ga prejema tožeča stranka iz zaposlitve za določen čas od 10. 3. 2017 dalje, in da se pogodba o zaposlitvi za določen čas pri družbi B. d.o.o. izteče 31. 10. 2019.

14Za tožečo stranko je sporna razlaga prvega odstavka 3. člena Uredbe, po katerem se šteje, da oseba izpolnjuje pogoj iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, če dokaže, da vsaj dve leti neprekinjeno prejema prejemke iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas (2. alineja prvega odstavka 3. člena Uredbe). Ugovor tožeče stranke, da tožeča stranka kljub temu, da ob vložitvi prošnje za sprejem v državljanstvo RS ni izkazala prejemanja dohodka na podlagi pogodbe za določen čas neprekinjeno vsaj dve leti pred vložitvijo prošnje glede na to, da ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas vsaj do 31. 10. 2019, torej skupaj več kot dve leti, izkazuje izpolnitev iz 4. točke prvega odstavka ZDRS, ni utemeljen. Vlada Republike Slovenije (v nadaljevanju Vlada) je sprejela Uredbo, v kateri ureja merila za ugotavljanje pogojev iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS na podlagi zakonskega pooblastila iz 28. člena ZDRS, ki določa, da Vlada RS določa merila za ugotavljanje pogoja iz 3., 4. in 8. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona. Kakor je bilo tožeči stranki že pojasnjeno v odločbi upravnega organa druge stopnje, 3. člen Uredbe sredstva, ki zagotavljajo materialno in socialno varnost, ne našteva taksativno temveč primeroma, to pomeni, da je potrebno v vsakem primeru posebej presoditi ali prejemniki posameznega prosilca ustrezajo kriterijem, ki jih zajema Uredba, ali so torej primerljivi s prejemki, ki jih Uredba izrecno navaja (tako tudi sodba Upravnega sodišča RS, št. I U 590/2014 z dne 28. 5. 2015). Primerljivost prejemkov posameznega prosilca s prejemki, naštetimi v Uredbi, je potrebno v vsakem posameznem primeru ugotoviti na podlagi njihove zakonitosti, pravne določnosti oziroma predvidljivosti, periodične kontinuiranosti, stabilnosti, zanesljivosti in stalnosti ter skupne višine ob dospelosti na tedenski, mesečni in kakor velja za tožečo stranko tudi dvoletni ravni ter morebitnih drugih bistvenih individualnih značilnosti pravne in dejanske narave.

15Edini vir dohodka tožeče stranke so dohodki iz delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, zato po mnenju sodišča take razlage ni mogoče uporabiti v delu 3. člena Uredbe, ki izrecno in natančno določa obdobje prejemanja dohodkov iz naslova delovnega razmerja za določen čas vsaj dveh let neprekinjeno, kot obdobje, ki mora poteči, da prosilec izpolnjuje pogoje iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Tudi po mnenju sodišča pojem ''vsaj dveh let'' zaradi svoje natančnosti ne dovoljuje ugotavljanja morebitne primerljivosti in niti ne dovoljuje odstopanj, kakor v tožbi ugovarja tožeča stranka. Odstopanje od v Uredbi navedenih pogojev bi namreč pomenilo neenakost obravnavanja različnih prosilcev za sprejem v državljanstvo RS. Določeni dvoletni rok časa neprekinjenega trajanja začasne zaposlitve pa je po mnenju sodišča tudi rok, ki kaže na stabilnost vira dohodka prosilca v daljšem časovnem razdobju in s tem trdnejše in trajnejše zagotavljanje sredstev, ki zagotavljajo materialno in socialno varnost prosilca in oseb, ki jih mora preživljati. Glede na to, da je Vlada določila merila za ugotavljanje pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena na podlagi zakonskega pooblastila in je tudi po mnenju sodišča določeni dvoletni rok kakor navedeno primeren in sorazmeren, Vlada ni ravnala v nasprotju z danim pooblastilom. Glede na navedeno po mnenju sodišča tudi niso podani pogoji za uporabo instituta exceptio illegalis, kakor v tožbi predlaga tožeča stranka. Razen tega tožeča stranka niti ne dokazuje niti ne izkazuje, da bi tožena stranka navedeno določilo v drugih primerih uporabila na drug način, s čimer bi izvajala diskriminacijsko neenakost tožeče stranke pred zakonom.

16Ker so tožbene navedbe tožeče stranke neutemeljene in je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

17Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na nejavni seji, saj je ocenilo, da na podlagi trditev, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi, ni mogoče sklepati, da bo dejansko stanje mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).