VSRS Sodba II Ips 655/95

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje spremenita tako, da se sodba sodišča prve stopnje glasi:

" Tožena stranka Z. T. L. d.d., OE C., mora plačati tožniku D. S. 2.762.037,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 62.037,00 SIT od 25.12.1992 dalje do plačila, od 2.700.000,00 SIT pa od 10.10.1994 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 130.665,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.10.1994 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. "

Sicer se revizija tožene stranke, v celoti pa revizija tožeče stranke, zavrneta kot neutemeljeni.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Tožniku, ki se je ponesrečil v R. in sicer tako, da si je pri padcu dne 5.3.1992 poškodoval koleno, je prisodilo odškodnino za gmotno in negmotno škodo v skupnem znesku 3.562.037,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in prvostopno sodbo potrdilo.Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložili revizijo obe pravdni stranki.

Tožnik uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Drugostopno sodbo izpodbija v zavrnilnem delu zaradi zneska 1.100.000,00 SIT. V reviziji ponavlja svoje trditve iz pritožbe.

Meni, da bi sodišče moralo upoštevati izčrpno mnenje izvedenca, ki je obrazložil vse tožnikove fizične bolečine, kakor tudi zmanjšanje življenjskih aktivnosti in strah. Poudarja, da je bil tožnik, ki je rojen ...1963, ob delovni nesreči star 28 let. Zato bo fizične bolečine, ki so trajne, moral trpeti, glede na povprečno starostno dobo, vsaj še 45 let. Zato bi sodišče moralo v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku za to vrsto škode in tako tožniku prisoditi še 500.000,00 SIT. Poudarja vse nevšečnosti, ki so nastajale med dolgotrajnim zdravljenjem, kakor tudi bolečine, ki nastajajo ob zmiku kolena in siceršnji obremenitvi. Prav tako poudarja, da bo moral nositi kolensko opornico, že sedaj pa neugodnosti povzroča nošenje elastičnega povoja. Nadalje trdi, da mu gre tudi vsa odškodnina za prestani strah. Ponovno se sklicuje na izvedensko mnenje in poudarja dolgotrajni strah ter intenziven strah, ki je trajal tudi po končani rehabilitaciji, ko se stabilnost poškodovanega kolena ni spremenila. Zato mu gre odškodnina v znesku 300.000,00 SIT. Nadalje je sodišče za 500.000,00 SIT prenizko odmerilo tudi odškodnino za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Zopet poudarja svojo starost ter predvsem dejstvo, da se je do spornega škodnega dogodka aktivno ukvarjal z nogometom v športni ligi E. Š., da pa je po škodnem dogodku moral opustiti vsakršno športno dejavnost. Sedaj se lahko ukvarja le še s plavanjem. Sodišči sta tudi premalo upoštevali, da se zaradi nestabilnosti kolena pogosto dogaja, da pride do zmika, kar povzroča znatne bolečine. Takšno zmanjšanje življenjskih aktivnosti opravičuje odškodnino v znesku 2.500.000,00 SIT. Zato tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče sodbi prve in druge stopnje v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožniku prisodi vso zahtevano odškodnino ter vse stroške postopka.

Tožena stranka uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Izpodbija ugoditveni del sodbe za znesek 1.500.000,00 SIT. V reviziji trdi, da sta sodbi ostali neobrazloženi glede dejstva, da je tožnik že 3.8.1991 pretrpel poškodbo istega kolena. Zato ju tudi ni mogoče preizkusiti. S tem sta sodišči druge in prve stopnje bistveno kršili določbe pravdnega postopka. Prisojena odškodnina pa je glede vseh oblik škode tudi znatno previsoka. Glede na izkazani obseg škode in tudi ob primerjavi s sedanjo sodno prakso tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi druge in prve stopnje tako spremeni, da tožnikov zahtevek zavrne še za nadaljnjih 1.500.000,00 SIT, zavrne zahtevek za sorazmerni del stroškov postopka ter tožniku naloži, da povrne toženi stranki stroške revizijskega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo, in nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija tožene stranke je delno utemeljena, revizija tožeče stranke pa ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej preizkusilo revizijski ugovor tožene stranke, da sta sodišči druge in prve stopnje bistveno kršili določbe pravdnega postopka. Smiselno uveljavlja kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Navedena kršitev ni bila storjena. Že sodišče prve stopnje je v svoji sodbi na strani 4 (list.št. 21 spisa) ugotovilo, da je tožnik pretrpel poškodbo istega kolena dne 3.8.1991, in tudi povzelo izvedensko mnenje o vplivu prve poškodbe na v tem postopku obravnavano poškodbo. Zato revizijsko sodišče toženo stranko napotuje na razloge te sodbe. Enako velja tudi za sodbo sodišča druge stopnje. Sodišče druge stopnje je odgovorilo toženi stranki na njen pritožbeni ugovor v zvezi s tem dejstvom in tudi pojasnilo izvedensko mnenje glede sovpliva na nastanek druge poškodbe ter glede vpliva prve poškodbe na posledice, ki so nastale na poškodovanem kolenu zaradi druge poškodbe (3. in 4. stran drugostopne sodbe, list.št. 38 spisa). Tožena stranka torej povsem neutemeljeno očita sodiščema prve in druge stopnje, da sta neobrazloženi in da ju ni mogoče preizkusiti.

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da so ugotovitve o tem, ali je prva poškodba prispevala k nastanku druge poškodbe in kako, ugotovitve dejanske narave. Ker po 3. odstavku 385. člena ZPP revizijsko sodišče ne sme posegati v dejanske ugotovitve na prvi stopnji, revizijsko sodišče vežejo naslednje ugotovitve:

- da prva poškodba z dne 3.8.1991 ni sopovzročila druge poškodbe,

- da je prva poškodba 30% soprispevala k sedanjim degenerativnim spremembam na levem kolenu,

- da zmik kolena, ki je najhujša posledica te poškodbe, ni v povezavi s prejšnjo poškodbo ter

- da je tožnik moral prenehati z aktivno športno dejavnostjo že po prvi poškodbi v letu 1991.

Zato ni mogoče upoštevati trditve tožeče stranke (ki je tudi v nasprotju z izpovedjo tožnika in izvedenca ter ugotovitvami na prvi in drugi stopnji), da se je tožnik vse do obravnavanega škodnega dogodka aktivno ukvarjal z nogometom. Na ta ugovor v pritožbi je že pravilno odgovorilo sodišče druge stopnje. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da je sicer opustitev tudi rekreativnega športnega udejstvovanja huda posledica za nekdanjega športnika, vendar pa je pravno bolj pomembno dejstvo, da je tožnik prenehal biti aktivni športnik že leta 1991 po prvi poškodbi. Za mladega človeka je to hujši udarec, kot je lahko prenehanje rekreativnega športnega delovanja. Prav zaradi tega pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je odškodnina v znesku 2.000.000,00 SIT, glede na primerljive škode in prisojene odškodnine zanje, nekoliko previsoka. Zato je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je pravična odškodnina za tožnikove zmanjšane življenjske aktivnosti, zaradi katere ne more dvigovati bremen, premagovati neravnih terenov, delati na izpostavljenih legah, kjer je potrebna polna stabilnost kolena ter se ukvarjati z rekreativnim športom (razen plavanja in hoje), odškodnina v znesku 1.500.000,00 SIT. Ob upoštevanju meril iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je zato revizijsko sodišče prisojeno odškodnino na prvi stopnji na ta znesek znižalo in tako v tem delu ugodilo reviziji tožene stranke, zavrnilo pa revizijo tožeče stranke.

Prav tako je moralo revizijsko sodišče slediti reviziji tožene stranke glede prisojene odškodnine za fizične bolečine. Res izvedenec ugotavlja, da je bolečinsko obdobje trajalo v celoti osem mesecev, vendar pa ne gre prezreti, da je bil tožnik v bolniškem staležu le od 6.3. do 11.5.1992 (tj. dobra dva meseca) ter da je potem vendarle delal, čeprav z omejitvami. Prav tako je treba upoštevati, da tožnik ni pretrpel nobene operacije, temveč le mavec in nato fizioterapevtske posege, ki gotovo niso prijetni, vendar pa v primerjavi z zlomi in tem sledečimi operacijami ter bolečinami, niso tako hudi. Odškodnina v znesku 1.300.000,00 SIT pa se v primerljivi sodni praksi prisoja prav za škodo, ki je bila pravkar opisana. Zato je revizijsko sodišče tudi to odškodnino znižalo in sicer za 300.000,00 SIT. Tudi v tem delu je upoštevalo merila iz 200. in 203. člena ZOR, ki ne dopuščajo presoje ekstremno različnih odškodnin za primerljivo škodo. Pri tem mora sodišče upoštevati ne le subjektivne okoliščine, temveč tudi objektivna merila, ki so navedena predvsem v zadnjem odstavku 200. člena ZOR. Zelo visoke odškodnine za manj hude škode bi porušile ravnotesžje med odškodninami za manj hude in odškodninami za zelo hude škode.

Pravilno pa je bilo odločeno o odškodnini za strah, tako da obe reviziji zoper odločitev o tej odškodnini nista utemeljeni. Strah, ki ga je sprožila druga poškodba kolena, zlasti pa nestabilnost kolena, ki je tej sledila, in pa dejstvo, da nestabilnost tudi po rehabilitaciji ni prenehala, sta razloga, ki opravičujeta tako visoko odškodnino, kot jo je sodišče prisodilo. Zato ni pomembno, ali je strah bil toliko večji zaradi prve poškodbe ali ne. Že samo dejstvo omejene gibljivosti in nenadejanost zmikov kolena, ki ustvarjajo splošno nesigurnost, so podlaga za odškodnino za strah in zaskrbljenost. Še posebej ob ugotovitvi izvedenca, da je bil tožnik po poškodbi v depresiji, kar pomeni, da je strah povzročil tudi krajšo duševno motnjo. Zato je odškodnina v znesku 200.000,00 SIT pravična in v skladu z 200. členom ZOR. Višja odškodnina, ki jo terja tožeča stranka, pa ne bi bila v skladu z navedeno določbo ZOR.

Zaradi vsega navedenega je revizijsko sodišče v skladu s 1. odstavkom 395. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Sprememba na revizijski stopnji je zahtevala tudi spremembo stroškovnega izreka. Ta temelji na 154., 155. in 166. členu ZPP.

Revizijsko sodišče je upoštevalo uspeh obeh pravdnih strank. Toženi stranki, tako kot že na prvi in drugi stopnji, tudi revizijsko sodišče ni priznalo nobenih stroškov, saj v reviziji navedena zahteva, da naj ji tožeča stranka povrne takse "po odmeri sodišča", ni upoštevna, ker ni opredeljena, v spisu pa tudi ni nobenih podatkov, da bi takso plačala. Zato je revizijsko sodišče, glede na razmerje uspeha, ki sedaj znaša 60%, temu primerno prisojene stroške v korist tožeče stranke znižalo. Izrek o stroških temelji na veljavni odvetniški in taksni tarifi.

Revizijsko sodišče je v ostalem delu revizijo tožene stranke ter v celoti revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeni (393. člen ZPP).