VSL Sklep I Cpg 192/2020

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se sklep v izpodbijani II. točki izreka razveljavi, v preostalem delu, to je v izpodbijani I. točki izreka pa se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških tožnice se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: (I.) zavrnilo predlog drugotoženke N. s. r. l. za vrnitev v prejšnje stanje (vloga z dne 13. 12. 2019) in (II.) njeno vlogo (odgovor na tožbo z dne 13. 12. 2019) zavrglo kot prepozno.

2Drugotoženka se proti sklepu pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sklep razveljavi in se postopek nadaljuje tako, da se upošteva njene navedbe iz odgovora na tožbo, s katerimi je nasprotovala tožbenemu zahtevku.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo po dne 13. 12. 2019 vloženem odgovoru na tožbo (red. št. 30). Drugotoženka je v tej vlogi najprej utemeljevala pravočasnost odgovora na tožbo. Sodišče prve stopnje je drugotoženki tožbo vročilo po Uredbi (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (v nadaljevanju: Uredba), in sicer po pristojnemu italijanskemu organu za sprejem.

6Pritožnica je vložila obširno pritožbo, v kateri v bistvenem izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da ji je bilo sodno pismo, v kateri je bila tudi tožba (v slovenščini s prilogami in v angleškem prevodu tožba, …, poziv za odgovor na tožbo v roku 30 dni, z opozorilom po 277. členu ZPP [zamudna sodba]) 14. 10. 2019 pravilno vročeno. Sporno dejansko vprašanje (v postopku pred sodiščem prve stopnje) je bilo, ali je bilo v sodnem pismu tudi obvestilo naslovniku (drugotoženki) o pravici do zavrnitve vročitve (v italijanskem jeziku). Sodišče prve stopnje je upoštevajoč stanje spisa ugotovilo, da je bilo obvestilo dano v sodno pismo, sicer pa je bila drugotoženka o tem poučena tudi s strani organa za sprejem. Pritožnica vztraja pri trditvah glede prvega in navaja, da bi moralo sodišče o tem izvesti z njene strani predlagane dokaze, zgolj opiranje na lastne zaznamke ne zadošča, glede drugega pa izpodbija pravilnost obvestila po organu za sprejem in še, da je sodišče prve stopnje v tem delu listino italijanskega organa zmotno prevedlo. Pritožnica tudi ponavlja, da poziva za odgovor na pritožbo ni razumela, ker je bil sestavljen v slovenščini, ki je ne razume (kar ni sporno).

7Vrnitev v prejšnje stanje predpostavlja, da ni spora o tem, da je bila vročitev sodnega pisma pravilno opravljena, stranka pa je zamudila rok za opravo procesnega dejanja iz upravičenega razloga (prim. 116. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Kršitev pravil vročanja ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje (prim. A. Galič v Lojze Ude, Aleš Galič [red.], Pravdni postopek : zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, GV Založba, 2010, str. 476). Zato je odločitev v izpodbijani I. točki izreka iz tega razloga pravilna (2. točka 365. člena ZPP).

8V tej zadevi je spor o vprašanju, ali je bila pri vročitvi tožbe spoštovana zahteva Uredbe, ki zagotavljajo stranki pravico do sodelovanja v postopku, tj, pravica stranke, da zavrne sprejem pisanja, ki je bilo prvo v tem postopku, če ni sestavljeno v jeziku, ki ga razume ali v uradnem jeziku kraja vročitve, oziroma mu ni priložen prevod v enega od teh jezikov (gl. 8. člen Uredbe; prim. J. Sladič v Martina Repas in Vesna Rijavec [ured.], Mednarodno zasebno pravo Evropske unije, Uradni list Republike Slovenije, 2018, stran 640, tudi sodbe SEU, v katerih sodišče poudarja pomen pravice do zavrnitve sprejema sodnega pisanja in strogost pri izkazovanju dejstva, da je bila stranki pravica spoštovana, npr. C-157/2017, Hendersen proti Novo Banco SA). Če ta pravica stranki ni bila zagotovljena, bi bila kršena pravila o pravilnem vročanju (prim. VSL sklep I Ip 2158/2015).

9Od odgovora na vprašanje, ali je bila pritožnici tožba pravilno (skladno z zahtevo Uredbe o pravici do zavrnitve sprejema pisanja) vročena, je odvisno, ali je njen odgovor pravočasen ali prepozen. Če je prepozen, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje (do česar se višje sodišče ne opredeljuje, zgoraj pa je povzelo stališče teorije, ki povzema obširno judikaturo SEU) in je zato zavrglo odgovor na tožbo, pa takšna odločitev ne more biti sprejeta v oblika zavrženja odgovora na tožbo, ker ZPP takšne odločitve ne pozna. Pravna posledica zamude z odgovorom je, da je stranka prekludirana v procesni pravici, da na tožbo odgovori. Če odgovori prepozno, sodišče odgovora ne zavrže, temveč ga ne upošteva (prim. glede odgovora na revizijo VSRS sklep VIII Ips 299/2011) in izda zamudno sodbo, če so izpolnjeni pogoji (277. in 318. člen ZPP). Takšno odločitev se izpodbija s pritožbo zoper sodbo in se v tem pritožbenem postopku preizkusi obstoj pogojev za izdajo zamudne sodbe, konkretno 1. točko prvega odstavka 318. člena ZPP (prim. J. Zobec v Lojze Ude, Aleš Galič [red.], Pravdni postopek : zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, GV Založba, 2009, str. 108; smiselno tudi N. Betetto, Pravosodni bilten 3/2002, str. 37; tudi VDSS sklep Pdp 773/2017; drugače sicer VSL sklep II Cp 74/2017).

10Odločitev višjega sodišča temelji na 3. točki 365. člena ZPP. Ob morebitni izdaji zamudne sodbe se naj sodišče prve stopnje opredeli tudi do pritožničinih navedb v pritožbi ter naj zavzame stališče tudi glede predlaganih dokazov v zvezi s pravočasnostjo odgovora na tožbo.

11Odločitev o stroških tožnice za odgovor na pritožbo temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.