VSM Sodba II Kp 9617/2019

I. Pritožbi obdolženega M.N. in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega M.N. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in promerta s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po členu 57 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Na podlagi petega odstavku 186. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obdolžencu odvzelo zaseženo prepovedano drogo konopljo ter po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, proračun.

2Zoper takšno sodbo sta se pritožila obdolženi smiselno zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, in zagovornik obdolženega zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona ter zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču zagovornik predlaga, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, smiselno enako pa predlaga tudi obdolženec.

3Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi obdolženega:

4Obdolženi v pritožbi navaja, da Zakona o drogah ni kršil in da je sodišče s tem, ko je zaseženi material uničilo, kršilo obdolženčeve ustavne in človekove pravice. Razen tega pa navaja, da je že bil za isto stvar pravnomočno oproščen. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti, saj obdolženi s trditvijo, da ni kršil Zakona o drogah, graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako pa ne more biti obdolženi uspešen, ko sodišču prve stopnje očita, da je kršilo njegove ustavne in človekove pravice, s tem, ker je zasežen material še pred koncem postopka na prvi stopnji bil uničen, kar je tudi kršitev demokratičnega sojenja. Podatki kazenskega spisa navedbe obdolženega o uničenju zaseženega materiala ne potrjujejo. Ponovno sortiranje in ponovno ugotavljanje teže zasežene konoplje, kar je predlagal obdolženi oziroma njegov zagovornik, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Pravilno je namreč ugotovilo, da zaradi načina kako je bil material zavarovan in shranjen, tega ni mogoče več razsortirati, v smislu, da bi se ločilo cvetove od listov, kar je v bistvu vsebina dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje je namreč za ugotovitev vsebine in količine zasežene sporne snovi imelo zadostno podlago v poročilu o preiskavi Nacionalnega forenzičnega laboratorija (nadaljevanju NFL), ki je s kemijskimi analizami in pregledom zaseženega materiala ugotovil količino in vsebnost prepovedane droge in sicer konoplje, v kar se je razen navedenega sodišče prve stopnje prepričalo tudi s vpogledom fotografij na CD-ju. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo navedeni dokazni predlog, kar je v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložilo, zato ne more biti govora o kršitvi pravice do obrambe iz člena 371/II ZKP, kar sicer smiselno uveljavljata tako obdolženi kot zagovornik, niti ni sodišče prve stopnje kršilo ustavne in človekove pravice, pa tudi ne demokratično sojenje, kot to sicer neutemeljeno trdi obdolženi.

5Prav tako ne more biti uspešen obdolženi, ki v pritožbi trdi, da je zaradi obravnavanega kaznivega dejanja že bil kaznovan leta 2014 in zato gre za ponovno sojenje o isti stvari. S takšnimi pritožbenimi navedbami obdolženi meri na kršitev iz 3. točke 372. člena ZKP (res iudicata). Pritožbeno sodišče je namreč z vpogledom v spis Kp 29381/2012 ugotovilo, da ne gre za že razsojeno zadevo. Zato okoliščine, na katere se obdolženi sklicuje glede zadeve iz leta 2014, nimajo prav nobene povezave z obravnavano zadevo in se v pritožbi obdolženca smiselno uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz člena 372/3 ZKP, pokaže kot neutemeljena, kakor tudi ostale kršitve, ki jih sodišču prve stopnje v zvezi s tem očita obdolženi.

K pritožbi zagovornika:

6Zagovornik se prav tako v pritožbi sklicuje na to, da ni bila pravilno ugotovljena količina zasežene konoplje, saj naj bi je bilo po zagovornikovi oceni ne več kot dva kilograma. Tudi takšnim pritožbenim navedbam ni slediti, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo količino zasežene konoplje, ki je kot celota uvrščena med prepovedane droge, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe. Zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni in sicer predstavljajo grajo dejanskega stanja, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje.

7Sicer zagovornik uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ne da bi ga konkretiziral, saj ne navede katero kršitev iz člena 371 ZKP uveljavlja. Da pa se iz njegove pritožbe razbrati, da s tem, ko sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po dodatnem ugotavljanju količine zasežene snovi, meri na kršitev pravice do obrambe iz člena 371/II ZKP. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj bi za to kršitev šlo v primeru, če bi sodišče prve stopnje zavrnilo predlagani dokaz, pa takšne svoje odločitve v napadeni sodbi ne bi ustrezno obrazložilo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

8Pritožbeno sodišče, namreč ni našlo nobenih razlogov, da bi podvomilo v zapisnik o zaseženih predmetih in v preiskavo zasežene snovi, ki jo je opravil NFL iz katere izhaja, tudi količina zasežene snovi. Zato pritožba zagovornika, ki meni, da ta količina ni bila pravilno ugotovljena in trdi, da je šlo zgolj za dva kilograma marihuane, ni utemeljena. Iz poročila NFL namreč izhaja, da gre pri obeh vzorcih, tako zaseženih rastlinah, kot že posušenem materialu, za konopljo z vsebnostjo THC-ja, konoplja pa spada med prepovedane droge, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Napotki zagovornika kako bi bilo potrebno zaseženo snov sortirati in ugotavljati vsebnost THC-ja, ne morejo omajati strokovnosti ugotovitev NFL-ja in so tudi vsi nadaljnji pomisleki tako obdolženca kot zagovornika v tej smeri neupoštevni in je kot takšne pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje.

9Zagovornik uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ko navaja, da so razlogi napadene sodbe nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju, s čimer zagovornik meri na kršitev iz člena 371/I-11 ZKP. Sodišču prve stopnje namreč očita, da je napačno zaključilo, da obdolženi zasežene konoplje ni imel zgolj za lastno uporabo ampak je štelo, da je bila ta namenjena širšemu trgu. Pri kaznivem dejanju neupravičene proizvodnje prepovedane droge po 186. členu KZ-1 že iz zakonskega znaka „proizvodnja“ izhaja, da gre za izdelavo oziroma gojenje večje količine mamila oziroma storilčevo ukvarjanje s pridelavo, kar zadostuje za izpolnitev vseh znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. V obravnavani zadevi je količina konoplje vsekakor tista, ki pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da zasežena konoplja presega količino, potrebno za lastno uporabo in je zato pravilno štelo, da je ta bila namenjena širšemu trgu, kar pa ni nujno le njena prodaja. Zato so vsi pomisleki pritožbe v tej smeri neutemeljeni in smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP ni podana. Pritožbeno sodišče pa še navaja, da znaki kaznivega dejanja iz člena 186/I KZ-1 opredeljujejo kot kaznivo dejanje neupravičeno proizvodnjo substance, ki je razglašena kot prepovedana droga, torej proizvodnjo slednje brez ustreznega dovoljenja, kar je obdolženi s svojim ravnanjem uresničil in kar se mu tudi očita, kot to izhaja iz izreka napadene sodbe. Zato pritožba zagovornika, ki skuša prikazati manjšo količino droge, kar dokazuje, da jo je imel obdolženi za lastno potrebo in da zato pri obdolžencu ni podan naklep, ne more biti uspešna.

10Zmotne so tudi navedbe zagovornika, da se sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ne bi smelo sklicevati na pravnomočno ustavljen kazenski postopek zoper obdolženega v zadevi Kp 29381/2012 in bi zato moral biti sklep o ustavitvi kazenskega postopka zoper obdolženca izločen iz obravnavanega spisa. S takšnimi trditvami zagovornik meri na kršitev iz člena 371/I-8 ZKP, vendar ne more biti uspešen. S tem, ko je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi vpogledalo v spis Kp 29381/2012, je v bistvu odgovorilo na obdolženčev zagovor, da gre za že razsojeno zadevo, saj je ugotovilo, da temu ni tako. Dejstvo, da je v napadeni sodbi zapisalo, da je bil v navedeni zadevi postopek zoper obdolženca ustavljen zaradi izločitve dokazov in zato zaradi pomanjkanja dokazov, ne pomeni v pritožbi uveljavljane kršitve ZKP in Ustave, zato ni bilo nobenih razlogov za izločitev navedenega spisa. Sodišče prve stopnje pa je tudi lahko na omenjeni spis oprlo razloge napadene sodbe.

11Zagovornik, ki se sicer pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov tudi zaradi kršitve kazenskega zakona, v pritožbi nobenega od pritožbenih razlogov ne konkretizira, tudi kršitve kazenskega zakona ne, saj ne navaja katero kršitev iz člena 372 ZKP je zagrešilo sodišče prve stopnje. Z navedbo, da obdolženi ni ravnal naklepno, zagovornik v bistvu graja dejansko stanje obravnavane zadeve in to ne predstavlja kršitev kazenskega zakona. Kršitev kazenskega zakona kot posledica zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, namreč ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

K pritožbam glede dejanskega stanja:

12Dejansko stanje je sodišče v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa napravilo pravilne dejanske ugotovitve in pravne zaključke. Takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo, na te razloge pa se sklicuje tudi pritožbeno sodišče, ki le še glede na pritožbene navedbe obdolženca in zagovornika dodaja:

13Obdolženi v pritožbi navaja, da je konopljo vzgojil za lastne potrebe in da ni kršil Zakona o drogah ter da je nepravilno ugotovljena količina zasežene konoplje, kar uveljavlja tudi zagovornik, ki še navaja, da obdolženi ni ravnal z direktnim naklepom.

14Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo na podlagi presoje vseh izvedenih dokazov, da so v ravnanju obdolženca podani zakonski znaki očitanega mu kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 ter da mu je dejanje dokazano tudi v subjektivnem pogledu, pri čemer način izvršitve izkazuje direkten naklep. Navedeno kaznivo dejanje namreč stori, kdor proizvaja rastline ali substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge. Izveden dokazni postopek je namreč brez dvoma pokazal, da je obdolženec v kritičnem času na naslovu bivanja, neupravičeno posadil in gojil 43 sadik rastline konoplje v velikosti od 35 do 175 cm prepovedano drogo konopljo, ki je razvrščena med prepovedane droge. Navedeno namreč potrjujejo listinski dokazi spisa in sicer zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, zapisnik o preiskavi stanovanja in zasegu predmetov ter poročilo o preiskavi NFL in fotografije na CD-ju. Sodišče prve stopnje je v napadeni sodbi navedlo tudi ustrezne razloge o tem zakaj zagovoru obdolženega, da je zaseženo drogo gojil le za lastne potrebe, ni sledilo. Pritožba zagovornika, ki se s temi razlogi ne strinja, ni utemeljena. Prav tako pa je sodišče prve stopnje navedlo vse ustrezne okoliščine, ki kažejo na to, da je obdolženi proizvajal rastline torej konopljo, ki je razvrščena kot prepovedana droga, kar potrjuje njena količina, v katero sodišče prve stopnje ni utemeljeno podvomilo. Zato zagovornik, ki skuša prepričati, da je šlo za manjšo količino in sicer le dva kilograma, odločitve sodišča prve stopnje iz napadene sodbe ne more omajati. Prav tako zato ne more biti uspešen obdolženi, ki trdi, da Zakona o drogah ni kršil in da je gojenje droge, ki jo goji že več kot 30 let njegova ustavna pravica. Zagovor obdolženca in vse izvedene dokaze je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, utemeljeno je zavrnilo predlagan dokaz o ponovnem sortiranju in tehtanju zasežene snovi, saj v že izvedene dokaze v tej smeri utemeljeno ni podvomilo in zato zaradi zavrnitve predlaganega dokaza dejansko stanje ni bilo ne zmotno ne nepopolno ugotovljeno. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, pravilno je ugotovilo tudi njegovo krivdo in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Na te razloge pa se v izogib ponavljanju v preostalem sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Zagovornik, ki v pritožbi meni, da obdolženi ni ravnal z direktnim naklepom, oziroma, da mu ta ni dokazan, zato ne more biti uspešen.

15Glede na navedeno in ker pritožbi niti v preostalem ne navajata nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, ju je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

16Zagovornik se sicer pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov torej tudi zoper odločbo o kazenski sankciji, vendar pritožbe v tej smeri ne obrazlaga, je pa pritožbeno sodišče glede na uveljavljane kršitev obeh pritožnikov napadeno sodbo skladno z določilom člena 386 ZKP preizkusilo tudi v njeni odločbi o kazenski sankciji. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo in ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije ter obdolžencu pravilno izreklo zgolj sankcijo opozorilne narave in sicer pogojno obsodbo s katero mu je določilo ob uporabi omilitvenih določil ustrezno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo, pri čemer je ugotovljeni olajševalni okoliščini dalo ustrezno težo. Zato ni nobenih razlogov za spremembo izrečene pogojne obsodbe obdolžencu v korist, saj je pritožbeno sodišče prepričano, da bo ta tako vplivala na obdolženca, da v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

17Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno paziti, skladno z določilom člena 383/I ZKP, je pritožbeno sodišče o pritožbah obdolženca in njegovega zagovornika odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

18Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (člen 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP), po prvem odstavku 97. člena ZKP pa obremenjujejo nagrada in potrebni izdatki zagovornika obdolženca, proračun.