VSC Sklep I Cp 485/2019

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo: “(I.) Zapuščinski postopek po pokojni R. P. in po pokojnem A. P. se prekine. (II.) a) Dedinjo P.P. se z zahtevkom na ugotovitev, da spada v zapuščino po pokojni R. P. ½ zaščitene kmetije katastrska občina ... 100/4, 105/1, 105/2, 105/3, 106, 108/1, 108/2, 111/1, 111/2, 112/1, 112/2, 113/1, 113/4, 113/5, 113/6, 113/7, 113/8, 113/9, 113/10, 114, 115, 118/1, 118/2, 121, 122/1, 122/2, 123, 125/1, 125/3, 126 in 815 in da spada v zapuščino po pokojnem A. P. ½ zaščitene kmetije katastrska občina ... 100/4, 105/1, 105/2, 105/3, 106, 108/1, 108/2, 111/1, 111/2, 112/1, 112/2, 113/1, 113/4, 113/5, 113/6, 113/7, 113/8, 113/9, 113/10, 114, 115, 118/1, 118/2, 121, 122/1, 122/2, 123, 125/1, 125/3, 126 in 815, napoti na pravdo. b) Tožbo je dedinja P. P. dolžna vložiti zoper sodediče A. P. ml., J. P., F. R. in B. R. v roku 30-ih dni po pravnomočnosti tega sklepa. c) Če na pravdo napotena dedinja tožbe v določenem roku ne bo vložila, bo sodišče zapuščinski postopek nadaljevalo in štelo, da zaščitena kmetija katastrska občina ... 100/4, 105/1, 105/2, 105/3, 106, 108/1, 108/2, 111/1, 111/2, 112/1, 112/2, 113/1, 113/4, 113/5, 113/6, 113/7, 113/8, 113/9, 113/10, 114, 115, 118/1, 118/2, 121, 122/1, 122/2, 123, 125/1, 125/3, 126 in 815 ne spada v zapuščino po zapustnici in zapustniku.

2Dedinja P. P. se je zoper sklep pritožila. V pritožbi ni navedla, iz katerih pritožbenih razlogov, določenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v zapuščinskem postopku uporablja na podlagi 163. člen Zakona o dedovanju (ZD), izpodbija uvodoma navedeni sklep. Pritožnica, ki je vnukinja zapustnikov in se je na podlagi vstopne pravice po pokojnem očetu priglasila k dedovanju, je navedla, da je predmet zapuščinskega postopka zaščitena kmetija, ki se deduje oziroma za časa življenja prenaša po določilih Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG). Izpostavila je, da ta zakon določa tudi način prevzema za časa življenja. Navaja, da je v 24. členu ZDKG jasno določeno, da s pogodbami o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja in pogodbami o dosmrtnem preživljanju (darilnimi pogodbami za primer smrti) ni mogoče razpolagati z zaščiteno kmetijo v nasprotju z določbami tega zakona in da se zakon v tem členu pri sklepanju pogodbe med živimi ne omeji samo na upoštevanje nekaterih določb ZDKG, temveč na vse določbe tega zakona. Med te sodijo tudi določila 14. člena ZDKG, da tisti zakoniti dediči, ki ne dedujejo zaščitene kmetije, dedujejo denarno vrednost nujnega deleža po splošnih predpisih o dedovanju. V 15. členu pa je tudi določeno, da nujni delež izplača dedič, ki je kmetijo dedoval – v primeru pogodbe o dosmrtnem preživljanju je torej nujni delež dolžan plačati prevzemnik. Pritožnica meni, da ni moč iti niti mimo 21. in 23. člena tega zakona (po slednjem lahko tisti, ki jih je oporočitelj v oporoki prezrl ali pa jim namenil manj kot bi dobili, če bi prišlo do dedovanja na podlagi zakona, zahtevajo, da se jim dodeli nujni delež po tem zakonu), saj gre za prisilne določbe ter specialni predpis. Pritožnica navaja, da zahteva, da ji prevzemnik zaščitene kmetije, ki je to postal na podlagi Pogodbe o dosmrtnem preživljanju, izplača vrednost nujnega deleža, kar je zakonska obveznost skladno z določili ZDKG. Takšno stališče zagovarja tudi dr. Sabina Pavlin v knjigi Nujni dediči, Uradni list, Ljubljana 2012, na strani 370, in sicer: “Da ne bi prišlo do izigravanja prisilnih določb ZDKG s pravnimi posli, sklenjenimi v času zapustnikovega življenja, ta zakon določa, da zapustnik ne more s pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja, s pogodbo o dosmrtnem preživljanju ali z darilno pogodbo za primer smrti razpolagati z zaščiteno kmetijo v nasprotju z določbami tega zakona (24. člen ZDKG). V takem primeru nujnemu dediču ne bo treba uveljavljati, da pogodba (v celoti ali delno) pomeni (prikriva) neodplačno razpolaganje, ki bi ga bilo treba kot (delno) neučinkovito upoštevati pri odpravi njegovega nujnega deleža“. Glede na navedeno je po oceni pritožnice pravno napačno stališče sodišča prve stopnje, da pogodbe med živimi ne smejo biti predvsem v nasprotju s prvim odstavkom 2. člena, 5. členom in drugim odstavkom 21. člena ZDKG. Trdi, da kaj takega zakon ne določa in da če bi zakonodajalec imel v mislih to, da se morajo pogodbe med živimi skladati samo v teh členih ZDKG, bi to zapisal, pa ni. Prav tako ni posamezne določbe ZDKG iz režima po 24. členu izključil. Ni res, kar je sodišče zapisalo, da je skladno s 24. členom ZDKG lastnik zaščitene kmetije omejen samo pri izbiri sopogodbenika. Omejen je z določili ZDKG, pri čemer namen le-teh ni samo v preprečitvi drobitve zaščitenih kmetij, temveč tudi prevzem kmetije pod ugodnejšimi pogoji, saj so tisti, ki ne postanejo lastniki zaščitene kmetije, omejeni na izplačilo denarne vrednosti nujnega deleža. Pritožnica predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, sklep o napotitvi na pravdo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Dedič A.P. ml. je odgovoril na pritožbo. Soglaša s pravnim naziranjem zapuščinskega sodišča in predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Nesporno je, da sta bila pokojna R. P. in pokojni A. P v zemljiški knjigi vpisana kot solastnika zaščitene kmetije po enakih delih in da sta sklenila s sinom A. P. ml. 25. 4. 2016 pogodbo o dosmrtnem preživljanju ter da je bil sin A. P. ml. po smrti zapustnikov dne 31. 1. 2019 vknjižen kot edini lastnik zaščitene kmetije.

6Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa skladno z spisovnim gradivom navedlo, da je pritožnica v zapuščinskem postopku zatrjevala, da je njena dedna pravica (do pripadajočega zakonitega dednega deleža, ki je v ZDKG opredeljen kot nujni delež) zaradi pogodbenega razpolaganja zapustnikov s svojimi nepremičninami prikrajšana. Po njenem mnenju je pogodba o dosmrtnem preživljanju nična, ker naj zapustnika ne bi smela pogodbeno razpolagati s svojimi nepremičninami, saj naj bi jima to preprečevalo določilo 24. člena ZDKG (trdi, da se skladno s to določbo s pogodbami o dosmrtnem preživljanju ne sme z zaščiteno kmetijo razpolagati drugače, kot če bi prišlo do dedovanja na podlagi ZDKG, zato je v vlogi z dne 14. 2. 2019 zahtevala nujni delež s tem, da ji prevzemnik zaščitene kmetije izplača denarno vrednost nujnega deleža oziroma zahteva vrnitev nepremičnin, ki so predmet pogodbe, v zapuščino in izplačilo nujnega deleža); če pa temu sodišče ne bi sledilo, trdi da pogodba dejansko ni bila odplačana, temveč je šlo za darilo dediču A. P. ml. (pri čemer je pritožnica navedla, da je vsa leta za prevzemnika kmetije veljal njen oče S. P., ki je z namenom prevzema zaščitene kmetije na različne načine izplačeval svoje brate. Le ker je nenadoma umrl, sta zapustnika z drugim sinom A. ml. sklenila sporni pravni posel, s katerim naj bi dedinjo na nemoralen in nedopustne način prikrajšala za pričakovano dediščino, ki bi jo morala prejeti po svojem očetu). Pritožnica je v postopku tudi navedla, da sta bila stara starša že tako stara da niti nista razumela pomena pravnega posla, ki sta ga sklepala. Trdila je, da posel ni bil tvegan, saj je bilo po nenadni smrti njenega očeta in glede na visoko starost zapustnikov pričakovati skorajšnjo smrt. Nenazadnje je tudi zatrjevala, da dedič A. P. ml. do smrti pritožničinega očeta ni skrbel za potrebe zapustnikov, saj je to do leta 2016 opravljal pritožničin oče. Tako bi skrb za zapustnika, ki naj bi jo izvajal prevzemnik A. P. ml. trajala kvečjemu 2 leti, kar kaže na nealeatornost sporne pogodbe. Pritožnica je trdila tudi, da naj bi na verjetnost neoplačnosti vplivalo tudi izplačilo, ki ga je S. P. izročil bratu A., s čimer naj bi bil slednji dedno odpravljen.

7Ob takih navedbah pritožnice je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zapustnika z zaščiteno kmetijo nista razpolagala v nasprotju z določbami ZDKG. Ugotovilo je, da sta zapustnika namreč s pogodbo prenesla svoja solastniška deleža na eno osebo, to je na svojega sina – zakonitega dediča. Prav tako je pravilno ugotovilo, da s pravnim poslom ni bilo poseženo v enotnost zaščitene kmetije. Pritožnica je v pritožbi nedosledno povzela navedbo sodišča v izpodbijanem sklepu s trditvijo, da je napačno stališče sodišča, da pogodbe med živimi ne smejo biti predvsem v nasprotju s prvim odstavkom 2. člena, 5. členom in drugim odstavkom 21. člena ZDKG, saj je sodišče na strani 3 navedlo cit. “Lastnik zaščitene kmetije je pri pogodbenem razpolaganju omejen s pogoji ZDKG in s pogodbenim razpolaganjem zaradi specifične funkcije zaščitene kmetije ne sme ustvariti situacije, ki bi bila v nasprotju z ZDKG, predvsem prvim odstavkom 2. člena, 5. členom in drugim odstavkom 21. člena.“ Sodišče prve stopnje s to navedbo, ki jo je očitno povzelo iz sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 88/2013¹, ni izrazilo stališča, da se morajo pogodbe med živimi skladati samo v teh členih ZDKG. Glede na v prejšnji povedi povzeto navedbo sodišča prve stopnje ne drži, da je sodišče v obrazložitvi zapisalo, da je skladno s 24. členom ZDKG lastnik zaščitene kmetije omejen samo pri izbiri sopogodbenika. Sodišče prve stopnje je po obrazloženem pravilno zaključilo, da pogodba ni nična in posledično, da zaščitene kmetije ni moglo po uradni dolžnosti šteti v zapuščino.

8Nadalje je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve, ki pritožbeno ni izpodbijana, da je dedinja vztrajala, da je zanjo navedena pogodba izpodbojna, češ da gre kljub poimenovanju pogodbe (pogodba o dosmrtnem preživljanju) dejansko za darilno pogodbo, pravilno zaključilo, da je med dediči spor o obsegu zapuščine, saj bi bilo treba v primeru, da bi se izkazalo premoženje, ki je predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, za darilo, to vrniti v zapuščino v takšnem delu, da bi se dopolnil nujni delež dedinje - pritožnice, ki ga uveljavlja. Sodišče je torej pravilno štelo, da obstaja spor o tem, ali je navedena pogodba veljavna. Ker gre za sporno dejstvo, od katerega je odvisen obseg zapuščine in s tem vrednost dednega deleža pritožnice, je sodišče prve stopnje skladno z določbo 212. člena Zakona o dedovanju (ZD) prekinilo zapuščinski postopek. Pravilno pa je uporabilo tudi določbo prvega odstavka 213. člena ZD, s tem ko je na pravdo napotilo pritožnico. Glede na vsebino predloženega notarskega zapisa in opozorila notarja o obveznostih, ki jih prevzemnik zaščitene kmetije prevzame za oskrbo in preživljanje izročevalcev, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je pravica A. P. ml., da je zakoniti lastnik zaščitene kmetije, ki ne spada v zapuščino po zapustnikih verjetnejša od pravice dedinje P. P. do dednega deleža od zaščitene kmetije, ki naj bi spadala v zapuščino po zapustnikih. Zapuščinsko sodišče je nadalje tudi pravilno štelo, da so trditve pritožnice manj verjetne od trditev preostalih dedičev, ki niso zatrjevali, da bi bila navedena pogodba le navidezna in s tem neodplačna, in jo napotilo na vložitev tožbe zoper sodediče, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

9Ker v pritožbi uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne tisti, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom, drugim odstavkom 350. člena ter 366. členom ZPP, vse pa v zvezi s 163. členom ZD).

¹ V tej odločbi je vrhovno sodišče poudarilo, da ko gre za izbiro sopogodbenika pri sklepanju pogodb iz 24. člena ZDKG oziroma oporočnega dediča, če gre za oporočno razpolaganje z zaščiteno kmetijo, je bistveno, da takšno razpolaganje vzpostavlja lastniški režim, ki je skladen z določbami ZDKG, zlasti pa z določbami prvega odstavka 2. člena, 5. člena in drugega odstavka 21. člena ZDKG. Gre namreč za to, da je zaščitena kmetija lahko v lasti ene fizične osebe, v lasti dveh oseb pa le, če sta si ti dve med seboj v točno določenem razmerju (zakonski par ali osebi, ki živita v registrirani istospolni partnerski skupnosti, ali eden od staršev z otrokom ali posvojencem oziroma njegovim potomcem). Zakon s tem zasleduje cilj ohranjanja enotnosti zaščitene kmetije, določen v 1. členu oziroma prvem odstavku 2. člena in 5. členu ZDKG. Skrb za izbiro ustreznega prevzemnika zaščitene kmetije, ki bo nadaljeval z gospodarjenjem na kmetiji, pa prepušča lastniku.