VSM Sodba II Kp 57267/2012

I. Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

1Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 57267/2012 z dne 27.11.2019 obdolženega S.P. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja pranja denarja po petem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko Občino P. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 84.090,05 EUR napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega očitanega mu kaznivega dejanja in mu zanj izreče ustrezno kazensko sankcijo, kot jo je v zaključni besedi na glavni obravnavi predlagala in obrazložila, in sicer določi osem mesecev zapora, ki se naj ne izreče, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje.

3Na pritožbo je podal odgovor obdolženčev zagovornik, ki predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4Pritožba okrožne državne tožilke ni utemeljena.

5Državna tožilka izpodbija pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja z obširnimi pritožbenimi izvajanji, v katerih uvodoma v celoti povzema vsebino nazadnje spremenjene obtožnice z dne 12.2.2019, s katero se je obdolžencu očitalo, da je zato, da bi zakril izvor denarja in identifikacijo njegovega imetnika, sprejel in razpolagal z denarjem, za katerega bi moral in mogel vedeti, da izvira iz kaznivega dejanja, pa je to malomarno prezrl, pri čemer je dejanje izvrševal po predhodnem medsebojnem dogovoru in skupaj z zavestnim sodelovanjem pri izvršitvi z ločeno obravnavanim R.P., ki je bil storilec kaznivega dejanja, s katerim je bil denar pridobljen, s tem, da je obdolženi v času od 4.11.2008 do 22.7.2011 45.470,76 EUR, ki izvirajo iz kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po petem v zvezi s tretjim odstavkom 257. člena KZ-1, storjenega na škodo Občine P., enaindvajsetkrat sprejel na svoja TRR pri Novi Ljubljanski banki, čeprav v zvezi s prejetimi nakazili ni opravil nobene storitve ali dobave blaga in ni izstavil nobenega računa, torej brez ekonomske in pravne podlage, glede na svojo zrelost in izkušnje pa bi moral in mogel vedeti, da je denar pridobljen s kaznivim denarjem, nato pa je zakril izvor prejetega denarja tako, da je opravil gotovinske dvige in gotovino po dogovoru izročal P., čeprav mu ni bil ničesar dolžan.

6V nadaljevanju pritožbe državna tožilka graja pravilnost posameznih razlogov, s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje prvostopni oprostilni izrek in izraža svoje nesoglasje z njimi. Delno ji je sicer pritrditi, vendar poglavitnega zaključka prvostopne sodbe, da po izvedenem dokaznem postopku obdolžencu ob njegovem nezavedanju o deliktnem izvoru denarja, ki mu ga je P. nakazoval na transakcijska računa, kot se mu to očita in v zvezi s tem v obtožbi v opisu kaznivega dejanja navaja krivda v obliki nezavestne malomarnosti, ni dokazano, da bo s tem, kar bo naredil, torej sprejemal denar in ga izročal P., zavestno in hote prikril deliktni izvor denarja, ali da se je vsaj zavedal, da bo tako njegovo ravnanje povzročilo tako posledico in je v to pristal (točka 7. obrazložitve), pritožba ne uspe ovreči.

7Pritožba izpostavlja, da zakonski opis obravnavanega kaznivega dejanja ne zahteva, da storilec ravna s posebnim namenom ali motivom (dolus coloratus) zakriti izvor premoženja, temveč zgolj zato, da storilec takšen učinek z legalizacijo premoženja dejansko doseže, pa čeprav lahko ravna z drugačnimi motivi. Torej storilčev primarni cilj ni nujno pranje denarja, temveč lahko zasleduje številne druge cilje, kot na primer ustvarjanje dobička ali opravljanje svoje dejavnosti (v konkretnem primeru olajševanje poslovanja v smislu zagotavljanja predčasnih oziroma pravočasnih plačil občine v zvezi z obdolženčevim dejanskim poslovanjem in drugih prijateljskih uslug), tako, da učinkov pranja denarja ne vidi v ospredju. Pritožba pri tem navaja, da je takšno stališče bilo zavzeto v sodbi Vrhovnega sodišča Slovenije I Ips 59865/2010.

8V zvezi s temi pritožbenimi navedbami je potrebno opozoriti na dvoje. Prvič, obdolžencu se v opisu kaznivega dejanja očita, da je zato, da bi zakril izvor denarja in identifikacijo njegovega imetnika, sprejel in razpolagal z denarjem, za katerega bi moral in mogel vedeti, da izvira iz kaznivega dejanja. Očita se mu torej zavestno in hoteno (naklepno) zakritje deliktnega izvora denarja in ne zasledovanje kakšnega drugega primarnega cilja, o čemer razpleta pritožba. Ob tem je v opisu dejanja še dodaten očitek obdolžencu, da je dejanje izvrševal po predhodnem medsebojnem dogovoru in skupaj z zavestnim sodelovanjem pri izvršitvi z ločeno obravnavanim storilcem kaznivega dejanja, s katerim je bil denar pridobljen (sostorilstvo). Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe (točka 8) glede navedenega pravilno ugotavlja, da za obstoj sostorilstva pri obdolžencu ni mogoče najti podlage, ker je pri storilcu predhodnega kaznivega dejanja bila podana druga oblika krivde (direktni naklep) kot se očita obdolžencu, ki naj bi glede predhodnega kaznivega dejanja ravnal z nezavestno malomarnostjo. Ob tem še ugotavlja, da tudi ni nobenih objektivnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče trditi, da se je obdolženec zavedal, da bo s tem, ko bo denar dvignil s transakcijskega računa in ga izročal P., prikril njegov deliktni izvor. Ni namreč dokazano, da se je zavedal, da bo njegovo ravnanje povzročilo takšno posledico in da jo je hotel, ali pa je na njo vsaj pristal. Kot razlaga v izpodbijani sodbi (točka 7), sodišče prve stopnje ni našlo podlage za zaključke o krivdni obliki kaznivega dejanja po petem odstavku 245. člena KZ-1 pri obdolžencu.

9Drugič, pritožba, ko se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 59865/2010 z dne 30.1.2014, v svoje razloge povzema le del obrazložitve navedene sodne odločbe, ki gre v kontekst pritožbenih izvajanj, zanemari pa njeno jedro in tisti del njene obrazložitve, ki glede subjektivnega elementa kaznivega dejanja pranja denarja iz 245. člena KZ-1 vsebinsko kažeta na drugačno pravno stališče Vrhovnega sodišča, kot ga prikazuje pritožba.

10Vrhovno sodišče, ki je v citirani zadevi odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil vrhovni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 420. člena v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe za kaznivo dejanje pranja denarja po 252. členu KZ namesto določbe za kaznivo dejanje prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 221. člena KZ v zvezi z očitki ponareditve dokumentacije (računi, prometna dovoljenja, certifikati), usmerjenimi v zakritje s kaznivim dejanjem pridobljenega premoženja, je v jedru odločbe zapisalo, da je pri kaznivem dejanju pranja denarja (vsaj pri tistih izvršitvenih ravnanjih, ki se delno prekrivajo z objektivnimi znaki kaznivega dejanja prikrivanja) treba ugotavljati dodaten subjektivni element- storilčev odnos do učinkov oziroma posledic njegovega ravnanja. Navaja, da poleg tega, da se mora storilec zavedati, da premoženje izvira iz kriminalne dejavnosti, se mora zavedati, da bo s tem, kar bo naredil, prikril izvor oziroma otežil odkrivanje izvora premoženja, in na takšno posledico pristane. V točki 8. obrazložitve, katere le uvodni del povzema pritožba (ko primarni cilj storilca ni nujno pranje denarja), nadaljuje s tekstom, da se tudi tedaj storilec vendar mora najmanj zavedati, da bo s svojim ravnanjem drugemu omogočil oziroma da bo sodeloval pri zakrivanju nezakonitega izvora premoženja, in mora v takšno posledico pristati. Storilčev krivdni odnos je torej v tem, da hoče zakriti izvor premoženja oziroma otežiti njegovo odkrivanje, ali pa se vsaj zaveda, da bo njegovo ravnanje takšno posledico povzročilo in v to pristane.

11Nič od navedenega sodišče prve stopnje na osnovi izvedenih dokazov ni moglo ugotoviti. Obdolženec je zanikal, da je vedel, da s svojim ravnanjem, ko je dopustil, da R.P. na njegova transakcijska računa nakazuje posamezne v obtožbi navedene zneske denarja, te je pa zatem dvignil in jih izročal P., le temu omogoča zakrivanje nezakonitega izvora denarja in je v tako posledico pristal, izvedeni dokazi pa njegovega zagovora po pravilni presoji prvostopnega sodišča niso ovrgli s stopnjo gotovosti, ki je potrebna za obsodilni izrek. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bilo obdolženčevo ravnanje sicer v objektivnem pogledu primerno za zakritje nezakonitega izvora denarja, vendar bi za njegovo krivdo bilo potrebno ugotoviti ne samo, da bi se moral in mogel zavedati, da je bil denar, ki ga je prejemal na svoja transakcijska računa pridobljen s kaznivim dejanjem, temveč mu dokazati, da se je zavedal, da bo s tem, kar bo naredil, prikril deliktni izvor denarja in je takšno posledico hotel oziroma je na to pristal.

12Pritožba graja pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Pritrditi ji je v delu, kjer navaja, da je sodišče v razlogih izpodbijane sodbe (točki 4. in 5.), kar samo poiskalo in navajalo številne okoliščine, s katerimi je obdolženca razbremenilo očitka, da bi moral in mogel vedeti, da denar, nakazan na njegova transakcijska računa, izvira iz kaznivega dejanja in je to malomarno prezrl, saj za ugotovitve, da obdolženec na to ni mogel pomisliti, ker mediji še niso poročali o zlorabah funkcionarjev lokalnih skupnosti, da je odnos občanov v občinah na podeželju bistveno drugačen kot v mestnih občinah, da občani ne dvomijo v zakonitost njihovega dela (P. je kaznivo dejanje storil kot računovodja Občine P.), da je P. med občani užival ugled in so ga spoštovali, da so zneski plačil, ki jih je obdolženec prejemal na računa bili primerljivi z zneski, ki jih je dobil za opravljeno delo pluženja snega in košnje trave, da se ni spraševal ”koliko pa P. zasluži” in da bi enako kot on ravnal vsak od nas brez kakršnegakoli dvoma v resnico navedb P. glede narave denarnih nakazil in vzroka, zakaj ne morejo biti nakazana na njegov transakcijski račun (ker je zaposlen na občini), ni imelo opore v zagovoru obdolženca, niti v izvedenih dokazih. Na nič od navedenega se obdolženec v zagovoru ni skliceval. Enako velja za zaključke prvostopne sodbe, da ko hočeš kaj prikriti tistemu, ki ti je za to potreben, nekaj daš in s tem dosežeš, da o tem molči, sicer bi tudi sebe spravil v kazenski postopek, pa za razloge, da se je obdolženec ob P. prošnji sigurno počutil pomembnega (ker ga končno nekdo rabi in to tisti, ki je višje na družbeni lestvici), pa da je obdolženec sigurno že slišal za konkurenčno prepoved ali konkurenčno klavzulo, ki je P. prepovedovala dejavnosti, ki ji nasprotujejo, da je obdolženec vedel za pristojnosti župana, občinskega sveta in nadzornega odbora občine, zaradi katerih ne more priti do nezakonitih izplačil iz proračunskih sredstev občine itd. Tudi vsega tega obramba ni zatrjevala, kot to pravilno ugotavlja pritožba. Za te razloge izpodbijane sodbe pa ni najti podlage niti v izvedenih dokazih. Zato tem razlogom izpodbijane sobe, s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje zaključek, da se obdolžencu neutemeljeno očita, da je v odnosu do izvora denarja ravnal s krivdno obliko nezavestne malomarnosti, pritožba pravilno oporeka. Vendar ji v preostalem ni mogoče pritrditi, kot je to obrazloženo v točkah od 8. do 11. te odločbe.

13Pritožba pravilno ugotavlja, da je višje sodišče v sklepu II Kp 57267/2012 z dne 19.9.2017 (torej v isti zadevi) opozorilo, da mora zaključek o krivdni obliki po petem odstavku 254.člena KZ-1 temeljiti na celoviti presoji o obdolženčevem zavedanju o izvoru premoženja, kakor tudi o njegovem odnosu in zavedanju glede zakritja sledljivosti izvora premoženja, pri čemer za prvi del zadostuje krivdna oblika malomarnosti, v drugem delu pa mora obdolženi ravnati naklepno in se je pri tem sklicevalo na sodbe I Ips 88/2019, I Ips 24/2008 in I Ips 34/2004. Navedeno je dejansko zapisano v sklepu višjega sodišča. Ni pa pritožbi mogoče pritrditi, ko zatrjuje, da je naklep obdolženca do zakritja izvora premoženja in njegovega končnega prejemnika v obravnavani zadevi izkazan z objektivnimi dejanskimi okoliščinami, ki kažejo, da se je obdolženec zavedal, da je njegovo ravnanje namenjeno temu, da se zakrije izvor nezakonito pridobljenega premoženja oziroma oteži odkrivanje takega premoženja. Pritožba se sklicuje na zagovor obdolženca, da ga je P. prosil za uslugo, in sicer, da sprejme denar na njegov račun, ker si ga P. ne sme nakazati na svoj račun, ker je zaposlen na občini. Navedeno po pritožbi potrjuje zavedanje obdolženega, da za ta nakazila ni nobene pravne in stvarne podlage in da je, ko je dvigoval gotovino in jo izročal P., obdolženi dobro vedel, da s tem zakriva nadaljnjo sledljivost denarnega toka, sicer bi izvedel prenakazilo, česar pa prav iz tega razloga ni storil. Pritožba prezre, da se je obdolženi zagovarjal, da o svojem ravnanju ni kaj dosti razmišljal in da je enostavno sprejel razlago za nakazila denarja, ki mu jo je obrazložil P., pri čemer na deliktni izvor denarja ni pomislil. Obdolženi se je zagovarjal, da je vračal uslugo, ker mu je P. pred tem na njegovo prošnjo predčasno (pred potekom plačilnega roka) plačal račun, ki ga je obdolženi izstavil občini za opravljeno pluženje cest. Ob nezavedanju deliktnega izvora denarja, ki je bil nakazan na njegova transakcijska računa, bi za obstoj naklepa v smeri zakritja tega izvora in sledljivosti nadaljnjega denarnega toka in dejanskega prejemnika denarja obdolžencu po pravilni presoji sodišča prve stopnje bilo potrebno dokazati več, kot pa zgolj vračanje usluge in sprejetje razlage P. obdolžencu, zakaj bo denar nakazan obdolžencu in ne P.. Navedeno namreč ne zadostuje za sklepanje, da je obdolženi na v obtožbi opisan način ravnal zato, da bi prikril izvor in sledljivost denarja in njegovega dejanskega prejemnika, torej to storil naklepno, ob istočasnem nezavedanju deliktnega izvora denarja, za katerega pa bi moral in mogel vedeti.

14Po obrazloženem in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko omajalo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da obdolženca oprosti obtožbe, je pritožbeno sodišče pritožbo okrožne državne tožilke zoper prvostopenjski oprostilni izrek kot neutemeljeno zavrnilo (člen 391 ZKP).

15Odločba o stroških postopka temelji na prvem odstavku 96.člena in prvem odstavku 98. člena ZKP.