VSL Sodba I Cp 2190/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti 466,65 EUR pritožbenih stroškov, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za plačilo do plačila.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so vknjižbe lastninske pravice pri parceli št. 99/2, k. o. X, na tožence neveljavne, da se izbrišejo ter se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje (II./1 - II./6 točke izreka), pri tej parceli je ugotovilo tožničino lastninsko pravico (II./7 točka izreka) ter tožencem naložilo, da tožnici povrnejo 3.843,69 EUR pravdnih stroškov (II./8 točka izreka).

2Toženci se zoper sodbo pritožujejo iz vseh zakonsko dopustnih razlogov, saj je sodišče zmotno presodilo, da je Zakon o gospodarskih javnih službah (ZGJS) urejal tudi lastninjenje javnih cest, zaradi česar naj bi tožnica pridobila lastninsko pravico na spornem delu zemljišča, ki v naravi predstavlja javno cesto. Sodišče je pri odločanju o tožbenem zahtevku kršilo Ustavo RS, saj se je osredotočilo zgolj na vprašanje, kdo je sporno nepremičnino v družbeni lasti v času uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) dejansko uporabljal. Pri tem ni upoštevalo navedb in dokazov tožencev, da je bila sporna nepremičnina njihovi pravni prednici odvzeta protipravno, saj zanjo ni prejela odškodnine. Tožnica je z opiranjem na posamezne določbe zakonov, ki urejajo lastninjenje sporne nepremičnine, obšla svoje ustavne dolžnosti in dosegla protipraven izbris lastninske pravice tožencev na večinskem delu te nepremičnine. Poleg tega skladno z Zakonom o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč iz leta 1958 (ZNNZ), ni bila izdana odločba, s katero bi bila posest izročena občini ali komu drugemu, oziroma je pravni prednik tožnice z odločbo v uporabo pridobil le 135 m2, medtem ko meri celotna vtoževana parcela 239 m2. 33. člen Ustave RS zagotavlja pravico do zasebne lastnine in toženci se v pritožbi opredelijo do več odločb Ustavnega sodišča RS o prepovedi protipravne razlastitve. Navajajo, da bi moralo sodišče tožničina ravnanja presojati z vidika 69. člena Ustave RS. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, zato je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno in je prišlo do kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), posledično je napačno odločeno tudi v stroškovnem delu. Toženci predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglašajo pritožbene stroške.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe v njej in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je sodišče odločalo o lastništvu parcele 99/2, k. o. X, v obsegu 239 m2, ki v naravi nesporno predstavlja občinsko javno cesto (Cesto). Med pravdnima strankama je sporno, katera od njiju in po kateri pravni podlagi je postala lastnica te parcele, ki je bila prej v družbeni lastnini.

6Sodišče prve stopnje je v 28. točki obrazložitve sicer zmotno navedlo, da je tožničin zahtevek po pridobitvi lastninske pravice utemeljen tudi iz naslova priposestvovanja, saj se skladno z 29. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) na stvari, ki je družbena lastnina, lastninska pravica ni mogla priposestvovati, priposestvovanje javnega dobra pa prepoveduje tudi prvi odstavek 44. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Je pa sodba sodišča prve stopnje pravilna v pravnem in dejanskem pogledu v delu, ki se nanaša na lastninjenje sporne parcele.

7Med pravdnimi strankami ni bilo prerekano, da je bila na sporni parceli med letoma 1978 in 1980 zgrajena javna cesta. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženci najkasneje od leta 1980 dalje na tej parceli niso imeli več dejanske pravice uporabe, ki je bila podlaga za lastninjenje po ZLNDL. Že iz tega razloga je odločitev sodišča pravilna. Pravilna je tudi iz razloga, da toženci po določilih ZLNDL niso mogli postati lastniki sporne parcele, saj je bila ta parcela že pred sprejetjem tega zakona olastninjena po ZGJS. Skladno s 76. členom ZGJS je tožnica postala lastnica javne ceste. V postopku ni bilo prerekano, da so bili pogoji po 76. členu ZGJS podani, torej, da je bila izgradnja javne ceste financirana iz sredstev samoprispevka ali iz sredstev solidarnosti in vzajemnosti. Tožnica je torej lastninsko pravico na javni cesti pridobila po samem zakonu v postopku lastninjenja infrastrukturnih objektov. Pravilno je sodišče prve stopnje navedlo tudi tretji razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka in sicer, da tudi, če se tožnica kot mestna občina ne bi olastninila po 76. členu ZGJS, bi sporno parcelo skladno z določili ZLNDL pridobila ona in ne toženci, saj kot rečeno v času sprejetja tega zakona dejanske pravice uporabe na parceli niso več imeli, kar je pritožbeno neprerekano. Ker je šlo v konkretnem primeru lastninjenja za pridobitev lastninske pravice po samem zakonu, je vpis v zemljiško knjigo zgolj deklaratornega pomena. Zato je sodišče pravilno ugodilo izbrisnemu tožbenemu zahtevku za vse tri tožence. Za tretjo toženko zato, ker lastninske pravice ob vpisu v zemljiško knjigo dejansko ni več imela in je tudi ni mogla prenašati naprej, tako, da je preostala toženca nista mogla pridobiti. Glede na to, da je pravilna odločitev glede lastninjenja sporne parcele po ZGJS, je pravilno priznan tudi ugotovitveni zahtevek po pridobitvi lastninske pravice s strani tožnice.

8Ob povedanem ni bistven pritožbeni očitek, da skladno z ZNNZ ni bila izdana odločba o prenosu posesti oziroma pravice uporabe. Poleg tega je takšna odločba bila izdana 22. 3. 1978 (priloga A 19), res le za del parcele v velikosti 135 m2. Glede na to, da je prišlo do lastninjenja sporne parcele na podlagi ZGJS, tudi ni bistvena pritožbena navedba glede neustrezne kvadrature, ki se v zgoraj navedeni odločbi ni skladala s sedanjo velikostjo olastninjene parcele v velikosti 239 m2. Bistvena je namreč okoliščina, da je bila po letu 1990 na celotni površini te parcele zgrajena cesta kot javno dobro, na kateri je imela dejansko pravico uporabe tožnica ter je na podlagi zakona v postopku lastninjenja pridobila lastninsko pravico.

9Ne drži, da toženci odškodnine za odvzem sporne parcele niso dobili, saj so jo dobili skladno z zapisnikom z dne 19. 4. 1978 (priloga A 26). Res je bila odškodnina izplačana le za 135 m2, a navedeno dejstvo v postopek lastninjenja ne more več posegati. Sodišče pri svoji odločitvi tudi ni kršilo 33. in 69. člena Ustave RS. Odločbe Ustavnega sodišča RS, ki jih toženci navajajo v pritožbi, se nanašajo na druge pravne položaje razlastitev in ne na postopek lastninjenja družbene lastnine.¹ Glede na to, da je tožnica postala lastnica sporne parcele ob lastninjenju družbene lastnine na podlagi ZGJS po samem zakonu, ne obstaja nobena pravna podlaga, po kateri bi lahko sprožila razlastitveni postopek, saj toženci niso lastniki te nepremičnine. Pritožbene navedbe, da gre za protipravno razlastitev in da bi se moralo sodišče izreči o pravilnosti razlastitvenega postopka so ob povedanem neutemeljene.

10Pritožbeno sodišče dodaja, da toženci kljub lastninjenju sporne parcele s strani tožnice niso ostali brez pravnega varstva. Glede na to, da je ZNNZ, ki je nacionaliziral sporno parcelo, povzet v Zakonu o denacionalizaciji (ZDen), so imeli možnost uveljavljati pravice iz tega zakona. Ker se je na sporni parceli v času uveljavitve ZDen že nahajala javna cesta, je v naravi po vsej verjetnosti ne bi dobili nazaj, imeli pa bi možnost dobiti nadomestilo. Poleg tega so imeli toženci možnost pritožbe zoper odločbo z dne 22. 3. 1978 v zvezi z izmero parcele (1. točka izreka), saj je ta odločba določila tudi, da se bo odškodninski postopek izvedel naknadno (2. točka izreka). Nenazadnje bi lahko tudi v letu 1978, ko je bil sestavljen zapisnik (19. 4. 1978 – priloga A 26), še usklajevali tako kvadraturo kot višino odškodnine. Če so (še) podani zakonski pogoji, imajo toženci še vedno možnost zahtevati plačilo odškodnine za del parcele, za katerega odškodnine niso dobili.

11Ker pritožba tožencev ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

12Toženci s pritožbo niso uspeli, zato nosijo svoje pritožbene stroške, tožnici pa morajo povrniti njene pritožbene stroške za odgovor na pritožbo v višini 625 točk, kar znaša 375 EUR, 2 % materialni stroški znašajo 7,5 EUR, skupaj 382,05 EUR, 22 % DDV znaša 84,15 EUR, vse skupaj pa 466,65 EUR.

¹ Zadeva U-I-224/00 se nanaša na razlastitveni postopek za pridobitev javne ceste in v zvezi s tem povezanim aktom o kategorizaciji, odločba U-I-316/04 se nanaša na javno železniško infrastrukturo kot javno dobro, odločba Up-849/14-49 pa na služnost daljnovoda in kablovoda.