VSM Sklep II Kp 18445/2019

I. Pritožba oškodovanke kot tožilke P.D. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanka kot tožilka je dolžna plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je z izpodbijanim sklepom, na podlagi tretjega odstavka 76. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kot nepopolno zavrglo vlogo oškodovanke kot tožilke P.D. z dne 31. 3. 2019, dopolnjeno dne 3. 10. 2019 in 8. 1. 2020.

2Zoper sklep se je oškodovanka kot tožilka pritožila, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in s smiselnim predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in postopek nadaljuje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva višje sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

5Bistvo pritožbenih navedb oškodovanke kot tožilke je v zatrjevanju, da je prava neuka in nevešča oseba, ki si zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ne more pridobiti pravne pomoči. Sodišče prve stopnje bi jo zato v pozivu na dopolnitev vloge moralo natančno poučiti, kako je potrebno vlogo dopolniti, pri tem pa bi jo moralo pozivati na dopolnitev, vse dokler vloga ne bi bila popolna in sposobna za obravnavo. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, sta ji bili kršeni pravici iz 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Izhajajoč iz trditve, da je prava neuka in nevešča oseba, oškodovanka kot tožilka še navaja, da bi ji sodišče prve stopnje moralo omogočiti, da na neposredni ustni obravnavi predstavi argumente in izvede dokaze, ki njene trditve in obdolžitve dokazujejo. Ker sodišče prve stopnje v postopku ni izvedlo javnega sojenja, ki je temelj poštenega sojenja, ji je bila kršena pravica iz 23. in 24. člena Ustave, ki vsakomur zagotavlja nepristransko, neodvisno in javno sojenje, z vsemi dejanji obdolžencev pa ji je bila tudi kršena pravica do zasebne lastnine.

6Oškodovanki kot tožilki ni mogoče pritrditi. V pritožbi izpostavljenih ustavnih določb sodišče prve stopnje ni kršilo, temveč je v celoti ravnalo pravilno in zakonito. Poziv na dopolnitev vloge z dne 27. 8. 2019 je ustrezno oblikovalo, tako da je oškodovanko kot tožilko uvodoma pozvalo na izjasnitev, ali zoper obdolžence vlaga zahtevo za preiskavo ali neposredno obtožnico, ter v nadaljevanju poziva navedlo sestavine, ki jih mora skladno s tretjim odstavkom 168. člena ZKP vsebovati zahteva za preiskavo, in sestavine, ki jih mora skladno s prvim odstavkom 269. člena ZKP vsebovati obtožnica. Med njimi je izrecno izpostavilo, da mora vloga vsebovati opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, in zakonsko označbo kaznivega dejanja, ob tem pa je vse sestavine posebej pojasnilo in dovolj določno navedlo, kaj mora oškodovanka kot tožilka storiti, da bo sodišče lahko njeno vlogo obravnavalo. Navedbe v pozivu na dopolnitev vloge je sodišče prve stopnje povsem ustrezno oblikovalo, saj sodišče ne sme pozivati vlagatelja na dopolnitev vloge z opozarjanjem na pomanjkljivosti na način, da bi manjkajoče sestavine konkretiziralo, ker bi s tem že sámo pozivanje pomenilo dopolnjevanje vloge. Oškodovanec kot tožilec je namreč tisti, ki mora v skladu z zakonskimi določbami sam sestaviti zahtevo za preiskavo oziroma obtožnico in tega ne sme storiti sodišče, saj bi se tako postavilo v vlogo tožilca, kar bi bilo nedopustno. Neuspešno zato oškodovanka kot tožilka skuša prikazati, da sodišče prve stopnje ni natančno podalo navodil za dopolnitev vloge.

7Sodišče prve stopnje je v pozivu na dopolnitev vloge oškodovanko kot tožilko pravilno opozorilo, da bo vlogo, v kolikor v postavljenem roku vseh potrebnih sestavin ne bo imela, skladno s tretjim odstavkom 76. člena ZKP zavrglo kot nepopolno. Neutemeljeno je zato pričakovanje oškodovanke kot tožilke, da bi jo sodišče vedno znova moralo pozivati na dopolnitev vloge, vse dokler ta ne bi bila popolna in sposobna za obravnavo, kakor je hkrati neutemeljeno njeno pričakovanje, da bi takšno postopanje utemeljevala okoliščina, da oškodovanka kot tožilka ni prava uka oseba. Določba tretjega odstavka 76. člena ZKP je v tem pogledu jasna in je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je vlogo oškodovanke kot tožilke zavrglo kot nepopolno. V tej posledici pa se kot neutemeljena izkažejo tudi vsa izvajanja pritožbe v smeri zavzemanja oškodovanke kot tožilke za izvedbo javne glavne obravnave, saj za izvedbo le-te ni prav nobene pravne podlage.

8Drugih, uvodoma zgolj naštetih pravnih predpisov ter odločb Evropskega sodišča za človekove pravice in Ustavnega sodišča Republike Slovenije oškodovanka kot tožilka v nadaljevanju pritožbe posebej ne pojasni in ne obrazloži, zato se višje sodišče do teh ni moglo argumentirano opredeliti, saj ni mogoče razbrati, na kaj točno oškodovanka kot tožilka meri s tovrstnim navajanjem. Enako velja za goli prepis določb 13., 14. in 17. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, 20. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter 22. člena Splošne deklaracije človekovih pravic.

9Glede na navedeno, in ker pritožba ne navaja ničesar, kar bi omajalo pravilnost izpodbijanega sklepa, je bilo potrebno pritožbo oškodovanke kot tožilke zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10Oškodovanka kot tožilka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, in sicer na podlagi tarifne številke 74013 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).