VSL Sodba II Cp 345/2020

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah s parc. št. 429/21, k. o. X, z ID znakom 001, parc. št. 429/25, k. o. X, z ID znakom 002 ter parc. št. 429/18, k. o. X, z ID znakom 003. Zavrnjen je bil tudi zahtevek za izstavitev listine, na podlagi katere bi se tožnik lahko vknjižil kot lastnik prej navedenih nepremičnin (I. točka izreka).

2Tožnik v pritožbi oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje o njegovi nedobrovernosti. Hišo oz. nepremičnine je kot kompenzacijo prejel od A. A. Ta mu je bil dolžan, zato mu je nepremičnine izročil v last in posest. Vse od njihovega prejema je prepričan, da je lastnik, tako se je tudi obnašal. Pri dobri veri je bistveno, kaj se je dogajalo v njegovi glavi. A. A. je v svoji izpovedbi potrdil izročitev nepremičnin, vendar ni povedal vsega po resnici. Ni jasno, zakaj je A. A. izpovedal, da mu je izročil nepremičnine v uporabo, dokler se S. S. ne vrne. Morda se je zmedel, ko je znova videl S. S., ali pa ji je hotel ugajati. Ena od možnosti je tudi ta, da ob izročitvi nepremičnin s S. S. ni bil v celoti usklajen in je ravnal na svojo roko. Predlagal je soočenje S. S. in A. A., ker je prepričan, da nista govorila resnice. Očitno se je A. A. soočenja ustrašil. Opozarja na okoliščine prijave stalnega prebivališča na naslovu spornih nepremičnin. Ne gre za nikakršno prevaro, ampak je bil sprožen postopek dejanskega bivališča. S. S. oz. toženka kot njena pravna naslednica vsa leta do začetka sodnih postopkov nanj nista naslovili nikakršnega zahtevka po izpraznitvi nepremičnin in izročitvi le-teh v posest. Prepričan je bil, da je dogovor, ki ga je sklenil z A. A., veljaven. Lastninsko pravico je pridobil s priposestvovanjem in je v celoti izkazal zadostno trajanje svoje mirne posesti. Dobra vera pa se domneva in je zemljiškoknjižni lastnik tisti, ki mora dokazati nasprotno.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3V odgovoru na pritožbo toženka v celoti pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je svojo odločitev gradilo na naslednjem dejstvenem substratu:

- tožniku je ključ od hiše izročil A. A., ki na nepremičnini ni imel lastninske pravice;

- tožnik se je v hišo vselil leta 1998;

- tožnik ne ve, kaj sta se A. A. in S. S. dogovarjala glede spornih nepremičnin;

- A. A. mu je zagotovil, da bo lahko v stanovanju vsaj leto dni, kasneje pa se bo dogovoril s S. S.

6Materialnopravno podlago odločitve predstavljajo določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) in Stvarnopravni zakonik (SPZ). Slednji v 269. členu določa, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določbe SPZ.

7Sodišče prve stopnje se je - upoštevaje ugovore toženke - pravilno osredotočilo na vprašanje tožnikove dobre vere. Ta se domneva, če se ne dokaže drugače (9. člen SPZ). Izid dokaznega postopka je prepričljivo pokazal, da o tožnikovi dobrovernosti ni moč govoriti. Sodišče prve stopnje pa je ugotovitve, izhajajoče iz dokaznega postopka, prepričljivo argumentiralo.

8Za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem morajo biti izpolnjene naslednje predpostavke: dobra vera, lastniška posest in pretek časa. Dokazno breme glede obstoja lastniške posesti nosi tožnik, nedobrovernost pa mora dokazati nasprotna stranka.

9Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da tožnikova izpovedba ne daje podlage za prepričanje, da je sporne nepremičnine dobil v last. Pritožbeni argument, da je bistveno le to, kaj se je dogajalo v tožnikovi glavi, je neprepričljiv. Iz njegove izpovedbe izhaja, da se z lastnico nepremičnin - S. S. - o prenosu lastninske pravice sploh ni pogovarjal. Ni razloga, da sodišče prve stopnje ne bi sledilo izpovedbi A. A. Ta je zatrdil, da je tožniku res izročil ključe nepremičnine, ko je S. S. že odšla. Nikoli pa mu ni rekel, da nanj prenaša lastništvo na nepremičninah. Nasprotno. Bivanje v hiši mu je bilo dopuščeno le do S. vrnitve.

10Tožnikova zatrjevanja o kompenzacijskem dogovoru med njim, A. A. in S. S. so povsem posplošena in z ničemer izkazana. Tudi S., nekdanja lastnica hiše, o dogovorih med tožnikom in A. A. ni vedela ničesar. Tožnik je predlagal soočenje med njim in A. A., vendar pa je ta dokazni predlog kasneje umaknil. Soočenja S. S. in A. A. pa ni predlagal. Sicer pa neizvedbe katerega od (predlaganih) dokazov konkretizirano niti ne graja. Celoten dokazni sklop tako prepričljivo izkazuje pravilnost ugotovitve prvega sodišča, da tožnikova posest spornih nepremičnin ni bila dobroverna in da ni pogojev za priposestvovanje.

11Okoliščine glede tožnikove prijave stalnega prebivališča na naslovu spornih nepremičnin za izkaz dobrovernosti same po sebi niso relevantne. Prav tako pa tudi ne pritožbena zatrjevanja o tožnikovi skrbi za nepremičnine ter pasivnosti zemljiškoknjižne lastnice. Tožnik podlage, ki bi utemeljevala pridobitev njegove lastninske pravice, ni izkazal, zato o njegovi dobrovernosti ni moč govoriti.

12Pritožba ni utemeljena, kar je narekovalo njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje, saj tudi niso podane kršitve, na katere pritožbeno sodišče - skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP - pazi po uradni dolžnosti.

13Odločitev o tožnikovih pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Toženka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.