UPRS Sklep I U 374/2020-8

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z odločbo z dne 4. 3. 2020 (v nadaljevanju upravna odločba) je Okrožno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju tožena stranka) odločilo, da se prošnji tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) ugodi in se mu dodeli redna BPP za sestavo in vložitev ugovora tretjega v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Sevnici I 87/2017, zaradi izterjave 374,51 EUR (I. točka izreka). Za izvajanje BPP se določi odvetnik A.A. iz ... (II. točka izreka).

2Iz obrazložitve upravne odločbe izhaja, da je tožnik (v nadaljevanju tudi prosilec) vložil prošnjo za dodelitev BPP v obsegu sestave in vložitve ugovora tretjega v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Sevnici I 87/2017, zaradi izterjave 374,51 EUR. Tožena stranka je v postopku dodelitev BPP ugotovila, da tožnik izpolnjuje dohodkovni cenzus iz 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Nadalje je tožena stranka tudi ugotovila, da so izpolnjeni pogoji iz prvega, drugega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP, torej da zadeva ni očitno nerazumna oziroma ima prosilec verjetne izglede za uspeh, zato je bila tožniku, skladno z določilom 26. v zvezi z 28. členom ZBPP, dodeljena BPP v obliki in obsegu, kakor izhaja iz točke I izreka upravne odločbe.

3Tožnik v tožbi, ki jo vlaga po pooblaščenem odvetniku, najprej opozarja, da vlaga tožbo zoper upravno odločbo le v tistem delu, s katerim tožena stranka ni odločila o celotni prošnji tožnika za dodelitev BPP. Tožnik navaja, da je vložil prošnjo za dodelitev BPP za vložitev ugovora tretjega in predloga za odlog izvršbe, vse v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Sevnici, opr. št. I 87/2017, kar jasno izhaja tako iz dopisa, ki ga je priložil k prošnji za dodelitev BPP, kot iz same prošnje. Tožnik nadalje navaja, da je tožena stranka v izreku upravne odločbe odločila samo o njegovem zahtevku za dodelitev BPP za vložitev ugovora tretjega, ki mu je ugodila, medtem ko o drugem zahtevku, to je za dodelitev BPP za vložitev predloga za odlog izvršbe, ni odločila, zato je s tem kršila določbo prvega odstavka 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik sklepno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo tožene stranke v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožniku dodeli redna BPP tudi za vložitev predloga za odlog izvršbe oziroma podredno, da se odločba v izpodbijanem delu odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek. Tožnik od tožene stranke zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

4Tožena stranka na tožbo vsebinsko ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise.

5Tožba ni dovoljena.

6V obravnavnem upravnem sporu tožnik ne izpodbija odločitve tožene stranke, da se tožniku dodeli BPP za sestavo in vložitev ugovora tretjega v izvršilnem postopku ter razloge zanjo, pač pa izpodbija dejstvo, da tožena stranka ni v celoti odločila o njegovi prošnji za dodelitev BPP, torej tisto, o čemer tožena stranka sploh ni odločila.

7Upravni spor se sme sprožiti zoper dokončni upravni akt, ki je bil izdan na prvi ali drugi stopnji v postopku izdaje upravnega akta, odvisno od tega, kateri organ je vsebinsko odločil o zahtevku stranke, po tem, ko zoper ta akt ni več mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (drugi in tretji odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Za upravni spor mora biti torej izpolnjena procesna predpostavka, da je bilo z upravnim aktom vsebinsko odločeno o zahtevku tožnika. Sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga (prvi odstavek 40. člena ZUS-1).

8Tožnik s tožbo zahteva, da sodišče njegovi tožbi ugodi ter odločbo tožene stranke v izpodbijanem delu odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek. Sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ne more (delno) odpravit izpodbijane odločbe, saj izrek odločbe izpodbijanega dela ne vsebuje, ker toženka o delu tožnikovega zahtevka za dodelitev BPP v izreku ni odločila. Čeprav ima torej tožnik prav, ko navaja, da toženka ni v celoti odločila o njegovi prošnji za dodelitev BPP, to je v zvezi z dodelitvijo BPP za vložitev predloga za odlog izvršbe, sodišče ne more izpodbijane odločbe (delno) odpraviti. Izrek izpodbijane odločbe namreč vsebuje le odločitev o dodelitvi BPP za vložitev ugovora tretjega v izvršbi, ki pa je za tožnika ugodna in je tožnik izrecno ne izpodbija. Prav tako ne izpodbija odločitve o določitvi odvetnika za izvajanje BPP (točka II izreka). Tako sodišča sploh nima akta, ki bi ga lahko (delno) odpravilo.

9Sodišče s sklepom tožbo v upravnem sporu zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Glede na dejstvo, da tožnik izpodbija upravno odločbo v delu, s katerem o njegovem zahtevku ni bilo odločeno, je treba tožbo tožnika zavreči kot nedovoljeno na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

10Sodišče tudi sodi, da ne more toženi stranki naložiti, da odloči o zahtevku tožnika in izda upravni akt, saj tožnik ni vložil tožbe zaradi (delnega) molka organa in tudi ni postavil ustreznega tožbenega zahtevka, sodišča pa je pri odločanju vezano na tožbeni zahtevek. Poleg tega pa sodišče tudi ugotavlja, da iz upravnega spisa ne izhaja, da bi bili izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe zaradi molka organa (tretji v zvezi z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1).

11Sodišče tožniku dodatno pojasnjuje, da lahko od tožene stranke v skladu z 28. členom ZUS-1 zahteva izdajo odločbe, s katero bo upravni organ odločil tudi o drugem delu tožnikovega zahtevka, to je v zvezi z dodelitvijo BPP za vložitev predloga za odlog izvršbe, v nadaljnjih sedmih dneh. V primeru, da bo odločitev organa v tem delu za tožnika neugodna, bo lahko sprožil upravni spor, če pa organ kljub njegovi novi zahtevi za izdajo odločbe, o njegovem zahtevku tudi v dodatnem roku ne bo odločil, bo tožnik lahko vložil tožbo v upravnem sporu zaradi molka organa.

12Sodišče v zadevi ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, kot je to sicer predlagal tožnik, saj po presoji sodišča v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije. Temeljni pogoj za odločanje v sporu polne jurisdikcije je, da sodišče upravni akt odpravi in s sodbo odloči o stvari, če to dopušča narava stvari in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, ali če je sodišče na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). V obravnavani zadevi pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije niso podani, saj je sodišče tožbo tožnika zavrglo kot nedovoljeno.

13Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji), saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženo stranko ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Sodišče tudi zavrača povsem pavšalen in nesubstanciran predlog tožnika po zaslišanju strank. Sklep je izdal senat na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1.

14Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.