VSK Sklep II Ip 137/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Piranu zavrnilo predlog upnika za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. Upnik ni izkazal veljavnega naslova za prenos terjatve nanj.

2Zoper sklep se upnik pritožuje. Res je Višje sodišče v Kopru v zadevi II Ip 143/2019 pojasnilo, da naknadna overitev pogodbe o odstopu terjatve po izbrisu prvotnega upnika ni pravno upoštevna, vendar je naknadno notarka z uradnim zaznamkom z dne 7.6.2019 pojasnila, da je z overitvijo podpisa zgolj potrdila, da je pogodbo podpisal R. I., ki je bil direktor izbrisane družbe V. studio d.o.o.. Nobenih zadržkov ni, da bi (nekdanji) zakoniti zastopnik tudi po izbrisu družbe potrdil, da gre za njegov podpis. Overitev podpisa na cesijski pogodbi potrjuje, da je podpis R. I. na pogodbi pristen in da je torej cesijsko pogodbo podpisal takratni zakoniti zastopnik družbe. Z overitvijo listina postane po zakonu overjena listina iz 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Da je tako stališče poleg jezikovne, namenske in logične razlage dokazuje tudi primerjava z Zakonom o zemljiški knjigi, kjer se za razliko od ZIZ izrecno zahteva, da je bila overitev opravljena pred začetkom stečajnega postopka. Sodišče je tudi napačno štelo, da bi z dovolitvijo izvršbe prišlo do dvojnega plačila. Sodišče namreč zgolj ugiba, ali je upnik vrnil plačilo na podlagi sklepa o nasprotni izvršbi.

3V odgovoru na pritožbo je dolžnik najprej pojasnil, da mu predlog za izvršbo ni bil vročen, zato lahko le domneva, da gre za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno. Opozarja, da mu upnik zneska, plačanega po razveljavljenem sklepu o izvršbi, še ni vrnil, kljub temu pa je vložil nov predlog za izvršbo. Pri ostalih upnikovih navedbah pa se sklicuje na sklep II Ip 107/2020.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je odgovorilo na vsa odločilna vprašanja v tej zadevi, tudi v zvezi z notarkinim uradnim zaznamkom, da je R. I. priznal podpis na pogodbi za svojega v svojstvu fizične osebe. Pogodba o odstopu terjatve, na kateri podpis zakonitega zastopnika odstopnika ni notarsko overjen, ne predstavlja javne ali po zakonu overjene listine iz 24. člena ZIZ. Pogodbo, s katero upnik dokazuje prenos terjatve nase, je kot odstopnik sklenila pravna oseba. V imenu pravnih oseb pogodbe podpisujejo njihovi zakoniti zastopniki, edino zakoniti zastopniki lahko v imenu pravne osebe tudi priznajo podpis na pogodbi za svojega. V času, ko je notarka potrdila, da je R. I. priznal podpis za svojega, I. ni bil več zakoniti zastopnik družbe V. S. d.o.o. Podpis na pogodbi je torej ostal s strani pravne osebe neoverjen.

6Do drugačnih zaključkov ne pridemo niti z jezikovno, namensko ali logično razlago. V izvršilnem postopku velja glede izvršilnega naslova strogo načelo formalnosti. Novi upnik lahko zahteva izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, ki ne glasi nanj, le, če razpolaga z listino, ki je enake kvalitete kot izvršilni naslov. To pa bi v predmetni zadevi lahko bila le pogodba, ki jo je v imenu pravne osebe sklenil zakoniti zastopnik pravne osebe in na kateri je kot zakoniti zastopnik te pravne osebe overil svoj podpis. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na zemljiškoknjižni postopek, saj ne gre za enako situacijo kot jo obravnava določba 94. člen ZZK-1. V tej zadevi je namreč sporno vprašanje, ali lahko oseba, ki ni več zakoniti zastopnik pravne osebe, v imenu te pravne osebe prizna podpis za svojega. Odgovor je, kot zgoraj pojasnjeno, negativen.

7Ker upnik ni na ustrezen način izkazal prehoda terjatve nase, je sodišče prve stopnje predlog za izvršbo pravilno zavrnilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP – v zvezi s 15. členom ZIZ).

8Glede na stadij postopka in glede na vsebino izpodbijanega sklepa in pritožbe ter nosilne razloge odločitve, strošek odgovora na pritožbo ni strošek, ki bi bil potreben za izvršbo v smislu 38. člena ZIZ, zato mora dolžnik sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka.