VSL Sodba I Cp 1781/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da so tožene stranke dolžne izprazniti nepremičnine z ID znakom del stavbe ... (stanovanje št. 26 v etaži 3 s pripadajočo shrambo št. 26 v etaži 1 na naslovu ...) in jo prosto oseb in stvari izročiti tožeči stranki, v roku 15 dni. Odločilo je tudi, da so tožene stranke dolžne v roku 15 dni od vročitve sodbe tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.115,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku petnajstdnevnega paricijskega roka do plačila.

2Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹) pritožila tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke. Navaja, da sta prva in druga tožena stranka kot kupec dne 1.12.2008 sklenila kupoprodajno pogodbo z družbo G. d.o.o., katere predmet je bilo stanovanje. Pogodbo je sestavil odvetnik, overil pa jo je notar. Pogodba je bila veljavno sklenjena, overjena, plačan je bil davek na promet z nepremičninami. Sodišče napačno zatrjuje, da tožene stranke niso navajale, da bi bilo izdano potrdilo o izpolnjeni obveznosti plačil po pogodbi družbi G. d.o.o. Če prodajalec takšnega potrdila ne bi izdal, notar ne bi mogel overiti kupoprodajne pogodbe. Notar pa je pogodbo overil na podlagi verige originalnih pogodb. Če podpis prodajalca na kupoprodajni pogodbi z dne 13.6.2000 ne bi bil overjen, notar ne bi mogel overiti podpisa prodajalca G. d.o.o. na kupoprodajni pogodbi z dne 1.12.2008. Ni bistveno, kar ugotavlja sodišče, da bi morala družba G. d.o.o. svoje premoženje izkazovati v ustreznih poslovnih listinah, kar pa naj ne bi bilo zatrjevano. Kupoprodajna pogodba vsebuje tudi zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice na ime prve in druge tožene stranke. Sklenjena sta bila tako zavezovalni kot razpolagalni pravni posel. Obstajajo tudi vsi pogoji za priposestvovanje predmetnega stanovanja. Tožene stranke vse od dne 13.6.2000 izvršujejo neposredno dejansko oblast nad sporno nepremičnino in so bile ves čas v dobri veri, da je predmetna nepremičnina njihova last. Tožene stranke so predlagale tudi zaslišanje B. C., ki bi na naroku lahko izpovedal, da so tožene stranke pričele z izvrševanjem posesti dne 13.6.2000 ter na kakšen način je družba G. d.o.o. dobila posel z družbo V. d.o.o., kar je bistveno za predmetni postopek. Prav tako bi izpovedal, v kakšnem stanju je bilo stanovanje dne 13.6.2000, ko so ga tožene stranke pridobile v posest. Ker ga sodišče ni zaslišalo, je kršilo pravila pravdnega postopka. Napačen je zaključek sodišča, da tožena stranka ni pojasnila, o čem naj bi B. C. izpovedal. Ker bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti, je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka lastninsko pravico na spornem stanovanju pridobila na podlagi pravnomočnega sklepa o končni razdelitvi Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 4.11.2015, v stečajnem postopku St .../2010, ki se je vodil nad dolžnikom V. d.o.o., L., prvotnim lastnikom navedenega stanovanja. Odločba sodišča, s katero se v stečaju izroči nepremičnina kupcu, predstavlja izviren način pridobitve lastninske pravice na nepremičnini (342. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP² in 2. točka 2. odstavka 374. člena ZFPPIPP). Izvenknjižna pravica dejanskega lastnika nepremičnine s tem preneha. B. C. je sicer prijavil izločitveno pravico na stanovanju, po prerekanju te pravice s strani stečajnega upravitelja pa ni vložil tožbe zaradi ugotovitve obstoja njegove prerekane izločitvene pravice. Tudi zaradi tega je njegova morebitna izločitvena (lastninska) pravica prenehala, enako velja za drugo toženko, ki svoje lastninske pravice v stečajnem postopku sploh ni uveljavljala. Že iz tega razloga ne morejo biti utemeljeni ugovori tožene stranke o pridobitvi lastninske pravice na pravno poslovni način ali s priposestovanjem.

6Po določbi 2. točke prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP je izločitvena pravica (tudi) pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, od insolventnega dolžnika zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini. Izločitveni upnik, katerega izločitvena pravica je bila prerekana, mora v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo, s katero uveljavlja zahtevek iz 1. odstavka 309. člena ZFPPIPP (1. odstavek 310. člena ZFPPIPP), sicer njegova izločitvena pravica preneha (3. odstavek 310. člena ZFPPIPP).

7V prvem odstavku 253. člena ZFPPIPP je določeno, da se z začetkom stečajnega postopka upnikova nedenarna terjatev pretvori v denarno po tržni vrednosti ob začetku stečajnega postopka. Pri prenosu lastninske pravice je potrebno ločevati med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom. Če je v primeru prenosa lastninske pravice na nepremičnini sklenjen le zavezovalni pravni posel (prodajna pogodba), ne pa tudi razpolagalni pravni posel (ki je v primeru prenosa lastninske pravice na nepremičnini zemljiškoknjižno dovolilo z overjenim podpisom prodajalca), ima kupec le obligacijsko terjatev za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Stvarnopravnih zahtevkov na podlagi zavezovalnega pravnega posla v tem primeru nima. Če razpolagalni pravni posel ni bil izvršen do začetka stečajnega postopka nad prodajalcem, ima kupec, ki je svojo obveznost plačila kupnine že v celoti izpolnil, do stečajnega dolžnika tako „le“ nedenarno terjatev, ki jo je treba pretvoriti v denarno po pravilih iz 253. člena ZFPPIPP.

8Ne glede na navedeno pa so pravilni tudi razlogi sodišča o tem, da tožene stranke niso izkazale pridobitve lastninske pravice na pravno poslovni način niti s priposestvovanjem. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje s tem v zvezi. Glede na pritožbene trditve pa le še dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da podpis prodajalca na kupoprodajni pogodbi z dne 13.6.2000 ni bil overjen, zato družba G. d.o.o. ni nikoli postala lastnica spornega stanovanja, posledično pa tudi prva in druga tožena stranka ne, saj nanju ni mogla prenesti več pravic, kot jih je imela sama. Ne drži trditev pritožbe, da če podpis prodajalca na kupoprodajni pogodbi z dne 13.6.2000 ne bi bil overjen, notar ne bi mogel overiti podpisa prodajalca G. d.o.o. na kupoprodajni pogodbi z dne 1.12.2008. Overitev podpisa na kupoprodajni pogodbi z dne 1.12.2008 nima nobene zveze z overitvijo podpisa na pogodbi z dne 13.6.2000. Tudi glede priposestvovanja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni pretekla 10 letna priposestvovalna doba, ki je potrebna za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Tožene stranke niso dokazale, da so posest na spornem stanovanju pridobile že dne 13.6.2000, kot trdijo v pritožbi. Ker tožene stranke niso navedle, o čem naj bi izpovedal prvi toženec, ga sodišče utemeljeno ni zaslišalo. Pritožbene navedbe, ki pojasnjujejo, kaj naj bi prvi toženec izpovedal, so prepozne in s tem neupoštevne (1. odst. 337. člena ZPP). Poleg tega tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni navedla, kdaj točno je pridobila posest nad spornim stanovanjem, navedla je le leto 2000, kar je pomanjkljivo. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana.

9Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami
² Ur. l. RS, št. 126/2007 s spremembami