VSL Sodba IV Cp 390/2020

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je prvi toženki za preživljanje mldoletnih A., B. in C. naložilo preživninsko obveznost v višini 25 EUR mesečno za vsakega (skupno 75 EUR), in sicer za čas od vložitve tožbe dalje (I. točka izreka). Drugemu tožencu pa je v II. točki izreka za tri mladoletne otroke za čas od vložitve tožbe dalje odmerilo preživninsko obveznost v simboličnem znesku 3 EUR mesečno za vsakega otroka (skupno 9 EUR). Višji tožbeni zahtevek tožnikov - določitev preživnine do višine 83,66 EUR mesečno za vsakega tožnika - je prvo sodišče zavrnilo (III. točka izreka).

2Zoper odločitev v II. točki izreka vlaga drugi toženec pravočasno pritožbo. Opozarja na napačen in protispisen zaključek sodišča, da „gotovo razpolaga s kakšnim evrom žepnine, s katerim si lahko privošči kavo, cigarete, priboljšek ali kaj drugega“. Na podlagi katerih dejstev in izvedenih dokazov je sodišče prišlo do takšnega zaključka, je ostalo povsem neobrazloženo, zato izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Obrazložitev izpodbijane sodbe celo nakazuje, da bi moral drugi toženec z zaslišanjem pred sodiščem sam dokazati, da ne prejema nobene žepnine in da si ne privošči priboljškov. To bi pomenilo obstoj nekakšne domneve, da vsaka oseba prejema žepnino in si lahko privošči kavo, cigarete ali druge priboljške. Nahaja se v zaporu, v katerem bo ostal še kar nekaj let. Onemogočeno mu je vsako delo in pridobivanje dohodka. Nima nobenega premoženja, iz katerega bi lahko črpal vsaj simbolične prihodke. Ker nima nikakršnih preživninskih zmožnosti, je tudi simbolična preživnina v višini 3 EUR mesečno za vsakega otroka (skupaj 9 EUR) zanj previsoka. Vztraja, da bi se mu lahko naložilo plačevanje preživnine šele potem, ko bo izpuščen iz zapora in se bo zaposlil ter pridobival dohodek. Izpodbijana sodba je neizvršljiva v delu, v katerem je odločeno, da mora preživnino plačati na račune, navedene v izreku sklepa. Nahaja se v zaporu, kjer nima dostopa do računalniške opreme in interneta, prav tako ne more obiskati banke, si odpreti računa ali kako drugače izvajati plačilnega prometa.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožniki v odgovoru na pritožbo pritrjujejo argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča ter predlagajo zavrnitev neutemeljene pritožbe. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti. Sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo zatrjevane kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero opozarja pritožba.

6Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialnopravna izhodišča, ki jih je našlo v določbah 123., 129., 129a. in 131c. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Natančno je pojasnilo potrebe vsakega od treh mladoletnih otrok ter se določno opredelilo do pridobitnih zmožnosti obeh preživninskih zavezancev. Drugi toženec tem ugotovitvam konkretizirano niti ne ugovarja. Pritožbo gradi na zatrjevanih, da se nahaja v zaporu in je brez vsakršnih finančnih sredstev, prav tako pa tudi ne razpolaga z nikakršnim premoženjem. Takšne okoliščine pa ga odvezujejo plačevanja kakršne koli preživnine. In to vse do takrat, dokler ne bo izpuščen iz zapora, ko se bo lahko zaposlil ter pridobival dohodek.

7Takšnemu pritožbenemu stališču pritožbeno sodišče ne pritrjuje. Sodišče prve stopnje je drugemu tožencu določilo t. i. simbolično preživnino. Med drugim je svojo odločitev podkrepilo z navedbo, da drugi toženec „gotovo razpolaga s kakšnim evrom žepnine, s katerim si lahko privošči kavo, cigarete, priboljšek ali kaj drugega“. Ta navedba, ki ji pritožnik odločno nasprotuje in zaradi nje sodišču zmotno očita protispisnost, čeprav po vsebini oporeka dokazni oceni, za odločitev ni bistvena. Bistven je sklep prvega sodišča, da zaradi toženčevega prestajanja zaporne kazni in trenutne nezmožnosti pridobivanja dohodka tožbenega zahtevka zoper njega ni mogoče zavrniti. Pritožbeno sodišče pritrjuje navedbi prvega sodišča, da je razlog za odpravo preživnine oz. za prenehanje preživninske obveznosti praviloma na strani upravičenca – če ne izpolnjuje več pogojev za preživljanje. Do tega pride najpogosteje takrat, ko se polnoletni upravičenec ne šola redno (do 26. leta starosti) ali sklene zakonsko zvezo oz. živi v zunajzakonski zvezi¹. Ni ga mogoče izključiti niti na strani zavezanca, a ta mora biti trajen in dokončen. Ta pa, kot pravilno ugotavlja prvo sodišče, pri tožencu ni podan, saj je prestajanje zaporne kazni trenutno, plačevanje simbolične preživnine pa motivacija za čimprejšnji zaključek. Tem standardom pa po presoji pritožbenega sodišča zadosti prisojena preživnina v višini treh evrov za vsakega otroka. Preživnina predstavlja simbolični znesek in nikakor ne ustreza potrebam mladoletnih otrok. Drugega toženca opominja, da ima kot oče do otrok preživninsko obveznost, in ga vzpodbuja, da si po prestani zaporni kazni čimprej poišče delo, poplača zaostale obveznosti in poskrbi za preživljanje svojih treh otrok.

8Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je drugi toženec zaradi prestajanja zaporne kazni onemogočen pri nakazilih preživnine na transakcijske račune. Takšen ugovor, ki ga je postavil šele v pritožbi, je neprepričljiv. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da bi mu uprava zaporov pri tem priskočila na pomoč in mu omogočila, da izpolni naloženo preživninsko obveznost. Zgolj posplošeno zatrjevanje, da nima dostopa do plačilnega prometa, pa ne more imeti želene teže in drugega toženca nikakor ne odvezuje od plačevanja naložene preživnine.

9Pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišča pa tudi ni zaznalo kršitev, na katere – skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP – pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v povezavi s 154. in 155. členom istega zakona. Pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k odločitvi na pritožbeni stopnji. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Prim. drugi in tretji odstavek 123. člena ZZZDR.