VSL Sodba I Cpg 900/2018

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijanih točkah 1 in 3 izreka potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.691,14 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

1Tožeča stranka je zahtevala plačilo 2.469.277,70 EUR zaradi neutemeljeno unovčene bančne garancije in povrnitev izgubljenega dobička v višini 555.200,00 EUR. Tožeča stranka je zahtevala tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od izteka paricijskega roka naprej.

2Tožeča stranka je družba z omejeno odgovornostjo, tožena stranka je Republika Slovenija. Tožeča stranka je trdila, da je s toženo stranko 8. 6. 2011 sklenila "Pogodbo o sofinanciranju operacije "Razvojni center ..."" (v nadaljevanju: Pogodba o sofinanciranju). Na temelju te pogodbe je tožena stranka tožeči stranki izplačala del stroškov za nakup in obnovo poslovnih prostorov. Plačilo je bilo zamišljeno kot prispevek tožene stranke k ustanovitvi razvojnega centra za informacijske in komunikacijske tehnologije. Organ tožene stranke (Urad za nadzor proračuna) je 28. 11. 2014 opravil revizijo podjema tožeče stranke. Pri tem je ugotovil nepravilnosti pri nakupu in obnovi nepremičnin. Tožena stranka je nato od tožeče stranke najprej zahtevala vrnitev plačanega zneska. Ker ga tožeča stranka ni prostovoljno plačala, je tožena stranka vnovčila bančno garancijo. Ugotovitve revizijskega organa tožene stranke naj bi bile po mnenju tožeče stranke nepravilne. Tožeča stranka naj bi ne kršila svojih pogodbenih obveznosti, tako da naj bi tožena stranka neutemeljeno unovčila bančno garancijo.

3Kolikor se je spor nanašal na vnovčitev bančne garancije, je zahtevala tožeča stranka povrnitev na temelju garancije izplačanega zneska in pa stroškov vnovčitve bančne garancije (3. odstavek 1087. člena ZOR). Tožeči stranki naj bi zaradi unovčitve bančne garancije nastala tudi škoda v obliki izgubljenega dobička. Višino zahtevanih zneskov je pritožbeno sodišče navedlo že v uvodnem delu svoje sodbe.

4Tožena stranka je tožbenim zahtevkom nasprotovala. Po njenih trditvah morajo biti stroški nakupa poslovnih prostorov skladni s "Programom ukrepov za spodbujanje podjetništva in konkurenčnosti za obdobje 2007 - 2013, regionalna pomoč, XR 96/2007 (v nadaljevanju: Shema XR). Ta program predvideva pri ukrepu 3.1.1 "Spodbujanje investicij v gospodarsko-razvojno-logističnih platformah" sofinanciranje začetnih investicij v gradnjo ustrezne infrastrukture za razvoj podjetništva. Začetna investicija pa naj bi pomenila naložbo v materialna ali nematerialna sredstva, povezana z ustanovitvijo novega obrata, širitvijo obstoječega obrata, diverzifikacijo proizvodnje obrata v nove dodatne proizvode in bistveno spremembo v celotnem proizvodnem procesu obstoječega obrata. Zadevna naložba tožeče stranke naj ne bi imela lastnosti začetne investicije. I. d. o. o. naj bi bila obvladujoča družba v razmerju do tožeče stranke. Večji del prostorov naj bi zasedali zaposleni v družbi I. d. o. o., ki so v (s strani tožeče stranke) kupljenih prostorih delali že pred nakupom. V poslovnih letih od 2011 do 2013 je tožeča stranka ustvarila v povprečju več kot 95 % vseh prihodkov s poslovanjem s podjetjem I. d. o. o. Vse dejavnosti tožeče stranke bi bilo mogoče opravljati tudi brez nakupa poslovnih prostorov.

5Prvostopenjsko sodišče je ugodilo zahtevkoma na plačilo 2.469.277,70 EUR in zakonskih zamudnih obresti. Zahtevka za plačilo 555.200,00 EUR in zakonskih zamudnih obresti je prvostopenjsko sodišče zavrnilo.

6Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je tožena stranka neutemeljeno unovčila garancijo zato, ker tožeča stranka svojih pogodbenih obveznosti ni kršila. Stranki tega postopka sta sklenili 8. 6. 2011 sklenila "Pogodbo o sofinanciranju operacije "Razvojni center ..."". Organ tožene stranke je opravil revizijo. Tako je nastalo "Poročilo o opravljeni reviziji operacije "Razvojni center ..." za obdobje 20007 - 2017" z dne 28. 11. 2014 (v nadaljevanju: revizijsko poročilo). V njem je tožena stranka očitala tožeči stranki vrsto kršitev v zvezi z nakupom in obnovo nepremičnin, h kateremu je del potrebnega denarja prispevala sama. Po presoji prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka nakup in obnovo poslovne stavbe v K. izpeljala tako, kot je bilo načrtovano v Poslovnem načrtu Razvojnega centra iz novembra 2010 (v nadaljevanju: Poslovni načrt, priloga B7). Poslovni načrt s predvidenim nakupom in obnovo poslovnih prostorov v K. je tožena stranka izrecno odobrila in potrdila večkrat. Prvič je to storila s sklepom ministrstva z dne 1. 2. 2011 (priloga A49, s katerim je bila t. i. "Operacija RC" izbrana za takšno, da je bila upravičena do prispevka dela potrebnega denarja ("delnega sofinanciranja") s strani tožene stranke. Temelj za takšen sklep je bil predhodni javni razpis. Temeljni in sestavni del prijave na javni razpis, pa je bil že tudi Poslovni načrt. Drugič je Poslovni načrt potrdila in odobrila tožena stranka s sklenitvijo Pogodbe o sofinanciranju (prilogi A5 in B8). Poslovni načrt je bil Priloga 4 k Pogodbi o sofinanciranju, vendar pa na temelju 3. člena Pogodbe o sofinanciranju njen sestavni del. Tretjič pa naj bi poslovni načrt potrdila in odobrila z odobritvijo izplačil na temelju vmesnih poročil o izvrševanju pogodbenih obveznosti tožeče stranke.

7Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da tožeča stranka ni porabila prejetega denarja niti v nasprotju s Shemo XR (priloga B38). Začetna investicij je bila opredeljena v Shemi XR v pod točko 3.1.1 "Spodbujanje investicij v gospodarsko-razvojno-logističnih platformah". Začetna investicija je naložba v materialna ali nematerialna sredstva, povezana z ustanovitvijo novega obrata, širitvijo obstoječega obrata, diverzifikacijo proizvodnje obrata v nove dodatne proizvode in bistveno spremembo v celotnem proizvodnem procesu obstoječega obrata.

8Nakup poslovnih prostorov, v katerih se nato izvaja povsem nova dejavnost s strani v ta namen novo ustanovljene družbe tožeče stranke je po presoji prvostopenjskega sodišča nedvomno ustanovitev novega obrata. Tožeča stranka opravlja dejavnosti, kot se opravljajo v tehnološkem parku in podjetniškem inkubatorju. Od skupno 9.664 m2 površin je je več kot 60 % namenjenih za nova podjetja. Delež se povečuje (tabela 4 v prilogi A27). V tehnološki park vstopajo raziskovalni oddelki večjih podjetij, nova podjetja pa postopno. V načrtu aktivnosti na str. 123 Poslovnega načrta je bilo predvideno dolgoročno povečanje števila zagonskih podjetij v prostorih tožeče stranke (priloga B7, Seznam ukrepov in aktivnosti). Med strankama je bilo dogovorjeno (Poslovni načrt, str. 22 in 123), da bo tožeča stranka najprej kupila in izvedla obnovitvena dela za celotne poslovne prostore. Po presoji prvostopenjskega sodišča je to bilo tudi sicer logično, saj hitrosti povečevanja števila zagonskih podjetij ni možno zanesljivo napovedati vnaprej (prvostopenjska sodba, r. št. 11).

9Dejavnost tehnološkega parka je bila povsem ločena od dejavnosti I. d. o. o., ki je največji družbenik tožeče stranke. Dejavnost I. d. o. o. je usmerjena predvsem v izdelavo telekomunikacijskih naprav in v razvoj teh naprav. Tožeča stranka pa nudi celostne storitve inovativnega okolja in ne zgolj razvoja informacijsko komunikacijske tehnologije v ožjem smislu. Tožeča stranka pa je že na str. 29 Poslovnega načrta podelila posebno vlogo prav I. d. o. o. I. d. o. o. naj bi imel pomen ključne organizacije v poslovnem okolju. Ne drži očitek tožene stranke, da je v tožečo stranko bila zgolj prenesena razvojna dejavnost I. d. o. o. Tožeča stranka poleg dajanja prostorov v najem tudi prireja različne dogodke in izobraževanja, pomaga pri ustanavljanju zagonskih ("start-up") podjetij, opravlja podjetniško svetovanje, zagotavlja medijsko prepoznavnost celotnega tehnološkega parka in podjetniškega inkubatorja in njenih posameznih članov.

10Produkti in storitve tožeče stranke so takšni, da se ne nanašajo le na informacijsko komunikacijsko tehnologijo v ožjem smislu, temveč zajemajo sklop produktov in storitev, ki služijo tehnološkim podjetjem v tehnološkem parku za razvoj tehnoloških produktov. V tožeči stranki je tudi prišlo do diverzifikacije proizvodnje obrata v nove dodatne proizvode in do bistvene spremembe v celotnem proizvodnem procesu obstoječega obrata. Da gre za povsem novo dejavnost v primerjavi z dejavnostjo I. d. o. o. dokazuje tudi vpis tožeče stranke v Evidenco B nacionalnega registra subjektov inovativnega okolja ("Evidenca SIO").

11I. d. o. o. je bil večinski najemnik prostorov. Zasedal je 4.286 m2 od 6.675 m2. V prostorih je imel tudi največje število zaposlenih od vseh najemnikov, in sicer 238 od 338. Po mnenju prvostopenjskega sodišča to ne more biti odločilno za presojo, ali gre za začetno investicijo. Povpraševanje za najem prostorov s strani novoustanovljenih podjetij takoj po ustanovitvi tožeče stranke po prenovi poslovnih prostorov konec leta 2012 ni bilo veliko. Nasprotna pričakovanja ne bi bila stvarna. V Poslovnem načrtu je bilo zato predvideno, da bodo nova podjetja postopno vstopala v tehnološki park, deleže I. d. o. o. v najem danih prostorov pa se bo postopno manjšal. Dokler pa prostorov ni bilo mogoče dati v najem novoustanovljenim podjetjem, je bilo smotrno, da se prostori dajo v najem drugim osebam pod tržnimi pogoji (prvostopenjska sodba, r. št. 11). Po koncu leta 2012, ko so bili prostori obnovljeni, je bila infrastruktura prenovljena in pripravljena. Šele 2013 je lahko začela tožeča stranka intenzivneje izvajati programe spodbujanja podjetništva. Maja 2014 (prilogi A8, B22) je bila izvedena revizija, čeprav je sam podjem zasnovan tako, da gradi na dolgoročnih oziroma trajnostnih učinkih projekta (prvostopenjska sodba, r. št. 13).

12V letih 2011 do 2014 je uporabljalo storitve tožeče stranke 62 zagonskih podjetij (priloga A27; prvostopenjska sodba, r. št. 14), v letih 2011 do 2015 je v svojih poslovni prostorih pripravila 169 delavnic podjetniškega svetovanja, ki se jih je skupaj udeležilo 5019 udeležencev (prvostopenjska sodba, r. št. 17).

13Na to, da ni šlo zgolj za prenos dejavnosti iz družbe I. d. o. o. na tožečo stranko kaže tudi to, da so prej pri I. d. o. o. zaposleni delavci odpovedali pogodbo o zaposlitvi na temelju 90.a člena ZDR in se potem zaposlili pri tožeči stranki (prvostopenjska sodba, r. št. 11).

14Leta 2011 je prostore v lasti tožeče stranke najemalo 5 najemnikov, starejših od 15 let. Tožeča stranka je v poslih z družbo I. d. o. o. v poslovnih letih od 2011 do 2013 ustvarila v povprečju več kot 95 % prihodkov. Po presoji prvostopenjskega sodišča to ni pomenilo kršitve Pogodbe o sofinanciranju, saj je tako tožeča stranka ravnala gospodarno z denarjem. Zaslužek je lahko uporabila za dejavnosti v okviru tehnološkega parka in podjetniškega inkubatorja (prvostopenjska sodba, r. št. 20). Pogodbene cilje - kazalnike je tožena stranka celo presegla. Pogodbeni cilji - kazalniki so bili navedeni v tabeli 4 v Pogodbi o sofinanciranju (in na l. št. 89 in 90), ki je del končnega poročila o izvedbi podjema (priloga 2 končnega poročila: "2. Cilji in kazalniki iz naslova sofinanciranja operacije"). Tožena stranka tega nikoli ni izpodbijala ali drugače ugovarjala, da niso bili doseženi pogodbeno določeni kazalniki uspešnosti podjema (prvostopenjska sodba, r. št. 21).

15Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi je navedla, da tožena stranka Poslovnega načrta ni nikoli potrdila ali odobrila. Nakup in obnova poslovnih prostorov v K. naj bi bila predvidena v Poslovnem načrtu. Ni pa bilo v njem predvideno, da se bo podjem ("operacija") odvijala v nasprotju s shemo državnih pomoči, niti v nasprotju z 22. členom Pogodbe. Presoja upravičenosti stroškov nakupa nepremičnin se naj bi izvajala po njihovem nastanku in v okviru konkretnih okoliščin. Opredelitev nakupa točno določenih prostorov (četudi so opredeljeni v Poslovnem načrtu) naj ne bi bil temelj za presojo, ali bo nakup prostorov upravičen do sofinanciranja. Urad za nadzor proračuna naj ne bi za vnazaj spreminjal vsebine pogodbe. Nakup poslovnih prostorov naj ne bi bila s Shemo XR skladna investicija, ker je v poslovnih letih 2011 do 2013 tožeča stranka zaslužila 95 % vseh prihodkov s posli z I. d. o. o. Tako je bilo, ker je bil največji najemnik prostorov I. d. o. o. Premalo naj bi bilo najemnikov, ki niso najemali prostorov že pri predlastniku in takšnih, ki so bili novo ustanovljena podjetja. Nova podjetja bi lahko vstopila tudi vsa naenkrat (pritožba, str. 8). Prvostopenjsko sodišče naj bi nepravilno sklepalo, da je bilo dopustno postopno povečevanje števila zagonskih podjetij v prostorih tožeče stranke, niti, da bo v prvih treh letih 60 % prostorov zasedalo le eno podjetje (I. d. o. o.), 30 % prostora pa se naj ne bi uporabljalo kot tehnološki park. Prvostopenjsko sodišče naj bi spregledalo trditve tožene stranke, da je tožeča stranka kupila preveč poslovnih prostorov, in da ni uredila prostorov za oddajanje v najem v velikosti 3.000 m2. Tožeča stranka sicer nudi svojim članom tudi druge storitve, kot I. d. o. o., ne glede na to pa ji tožena stranka očita, da opravlja tudi razvoj informacijsko komunikacijske tehnologije za I. d. o. o.

16Vpis v evidenco subjektov inovativnega okolja, t. i. evidenco SIO, naj ne bi pomenil, da je nakup poslovnih prostorov pravno pravilen. Operacija tožeče stranke bi morala biti zaključena že s koncem leta 2014. Do takrat bi morali biti doseženi cilji. Nesmiselna naj bi bila primerjava obrata po 6 letih delovanja v letu 2019, če naj bi bil posel zaključen že do 31. 12. 2014 (pritožba, str. 16 in 20). Sicer pa naj bi se stanje najemnikov bistveno ne spremenilo niti v letu 2017. Mnenje prvostopenjskega sodišča, da naj bi bilo primerneje izvesti revizijo v letu 2019 naj bi bil v nasprotju s trendom, ki ga je mogoče ugotoviti na temelju grafa (pritožba, str. 16). V nadaljevanju pritožba navaja še različne podatke o zaposlenih (str. 17), ki pa jih pritožbeno sodišče ne bo povzemalo. Podjetja kot so T., B., P., F. sicer delujejo v kupljenih prostorih, vendar pa niso nova ali mala tehnološka podjetja ali razvojni oddelek velikega podjetja. Njihova dejavnost ni takšna, da bi jo bilo mogoče uvrstiti v dejavnost tehnološkega parka z inkubatorjem. Prvostopenjsko sodišče naj bi bistveno kršilo procesno pravo, ker je izjavo poslovodje tožeče stranke uporabilo kot dokaz. Gre zgolj za trditve stranke v pravdnem postopku. Storitve, ki so na voljo najemnikom prostorov, naj bi ne pomenile več kot 1 % dohodkov tožeče stranke. Te storitve se lahko opravljajo ne glede na to, ali ima izvajalec storitev prostore v najemu ali v lasti.

17Prvostopenjsko sodišče naj bi na str. 33 spremenilo svoje ugotovitve, da je tožeča stranka z uspešnim izvajanjem dejavnosti subjekta inovativnega okolja uresničila načrte. Prvostopenjsko sodišče naj bi v nasprotju s pogodbo v r. št. 21 ugotovilo, da so bili določeni nepogodbeni cilji, ki naj bi jih bila tožeča stranka dolžna doseči do leta 2019. Prvostopenjsko sodišče naj bi ne upoštevalo, da 7. točka 13. člena Uredbe 800/2008 določa, da morajo biti pridobljena sredstva nova. Glede na to bi tožeča stranka lahko kupila le nove objekte, ne pa obstoječih.

18Tožeča stranka je še navedla, da je odločitev o stroških zmotna. Pri približno enakem številu vlog so znašali stroški tožeče stranke 34.297,00 EUR, tožene stranke pa le 10.001,61 EUR.

19Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Ponovno je opozorilo na to, da je bil nakup poslovnih prostorov predviden v Poslovnem načrtu. V njem pa so bili prostori (ki se naj bi kupili v prihodnosti) opredeljeni natančno. Ravnanje v nasprotju s Poslovnim načrtom bi pomenilo kršenje Pogodbe o sofinanciranju. Eden od indicev, da je bil nakup nepremičnin pravno pravilen, naj bi bilo mnenje v Odzivnem poročilu MGRT iz novembra 2014. Tožena stranka naj ne bi smela s svojim ravnanjem posegati v pogodbeni dogovor.

20Prisotnost I. d. o. o. v prostorih tožeče stranke naj bi bila predvidena že od samega začetka v Poslovnem načrtu. Tam ji je bila pripisana vloga ključnega ("keystone") podjetja. I. d. o. o. naj bi bil podporni in stimulativni subjekt za druge, razvijajoče se subjekte. Dejavnost I. d. o. o. naj bi nikoli ne bila podpora zagonskih (start-up) podjetij. I. d. o. o. naj bi nikoli niti ne bila vpisana v evidenco SIO.

21Delavci, ki so nekoč delali pri I. d. o. o., se naj bi pri tožeči stranki zaposlili na novo, in sicer na temelju 90. člena ZDR-1. Navedbe tožene stranke v pritožbi o najemnikih, ki niso start-up podjetja naj bi bile zavajajoče. Tožeča stranka naj bi namreč dokazala, da je kar 60 % prostora namenjenega novim podjetjem. Že v samem Poslovnem načrtu naj bi bilo predvideno, da bodo nova zagonska podjetja vstopala v tehnološki park in podjetniški inkubator postopoma. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo, da tožeča stranka dosega kazalnike uspešnosti, ki so bili dogovorjeni med strankama kot kontrolni kriteriji za spremljanje uspešnosti podjema. Sklicevanje na Uredbo št. 800/2008 naj bi bilo neutemeljeno.

22Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP. Tožeča stranka je utemeljeno zahtevala povrnitev uvnovčenega zneska iz garancije in z unovčevanjem garancije povezanih stroškov (3. odstavek 1087. člena ZOR). Tožeča stranka namreč svojih pogodbenih obveznosti sploh ni kršila; pritožnica ni imela pravnega temelja za vnovčitev garancije. Tožeča stranka je utemeljeno zahtevala tudi zakonske zamudne obresti, saj je najkasneje z vročitvijo tožbe tožena stranka prejela zahtevo, naj izpolni svojo obveznost (299. člen OZ).

23Bistveni del obrazložitve sodbe prvostopenjskega sodišča je sestavljen iz povzemanja delov vlog ene in druge stranke. Tako je prvostopenjsko sodišče na str. 11 do 14 skoraj dobesedno povzela dele tožbe (str. 2, 4 do 6), na str. 15 do 19 pa še tožbene navedbe, ki so bile na straneh 8 do 11. Del odgovora na tožbo (str. 5 in 6) je povzet v sodbi na str. 19 in 20. Deli prve pripravljalne vloge tožeče stranke (z dne 4. 11. 2017) so povzeti na str. 20, 21, 23 in 25, deli prve pripravljalne vloge tožene stranke (z dne 18. 10. 2017, str. 6 in 7) pa na str. 29, 31 prvostopenjske sodbe itn. Trditve in dokazi obeh strank v vlogah so se ponavljali. Prvostopenjsko sodišče jih je kljub temu povzemalo. To je vodilo do številnih ponavljanj ugotovljenih dejstev ali pa razlogov v sami sodbi. To je vzrok za brez potrebe dolgo obrazložitev prvostopenjske sodbe, nepreglednost in nerazumljivost. Pritožba je sledila strukturi prvostopenjske sodbe in je tudi sama večkrat ponovila v bistvu iste pritožbene razloge. Te je, ko je ponovno navajala pritožbene razloge, kvečjemu nebistveno dopolnjevala. Pritožbeno sodišče bo zato bistvene, za svojo odločitev potrebne okoliščine, povzelo, da bo njegova odločitev sploh postala razumljiva.

24Pravni temelj za ustanovitev medsebojnih obveznosti obeh strank je bila Pogodba o sofinanciranju. Sklenjena je bila 8. 6. 2011. Z njo se je tožena stranka zavezala, da bo tožeči stranki dodelila denarno pomoč za nakup in obnovo premičnin.

25Sama Pogodba o sofinanciranju je bila po svoji vsebini pogodba, s katero je tožena stranka (Republika Slovenija) obljubila dati denarno podporo ("subvencijo") družbi zasebnega prava. S to podporo naj bi takšna družba, kot je v tem sporu tožeča stranka, opravljala dejavnosti, ki naj bi bile v državnem interesu: ustanovila naj bi tehnološki park in podjetniški inkubator. Takšno ravnanje tožene stranke je očitno tudi sicer služilo uresničevanju nekaj let pred navedenim razpisom sprejetega Programa ukrepov za spodbujanje podjetništva in konkurenčnosti za obdobje 2007- 2013 z dne 6. 7. 2006. Ta program sicer ta sodba označuje kot "Shema XR".

26Še pred sklenitvijo Pogodbe o sofinanciranju je tožena stranka objavila javni razpis. V javnem razpisu (objavljenem v Uradnem listu RS, št. 62/2010 z dne 30. 7. 2010) je tožena stranka med drugim opredelila, za kakšen namen je pripravljena dati denarno podporo. Na javni razpis se sicer ni prijavila tožeča stranka, ker v tem času še ni bila ustanovljena. Prijavil se je konzorcij različnih podjetij, kar je bilo sicer dopustno. Po objavi razpisa je konzorcij sestavil Poslovni načrt (z dne 12. 11. 2010). Vložena je bila vloga na organ tožene stranke, namreč Ministrstvo za gospodarstvo za dodelitev podpore; sklep s katerim je bilo vlogi ugodeno, je bil izdan 1. 2. 2011.

27Končno je bila 8. 6. 2011 sklenjena Pogodba o sofinanciranju. Sklenila sta jo tožena stranka in medtem ustanovljena tožeča stranka. Navedena dejstva med strankama niso bila sporna in tudi sklenitve pogodbe ni zanikala nobena od strank.

28Tožeča stranka je kupila nepremičnine in jih do konca leta 2012 obnovila. Organ tožene stranke (Urad za nadzor proračuna) je maja 2014 opravil revizijo pri tožeči stranki (prilogi A8, B22) in sestavil osnutek revizijskega poročila. Drugi organ tožene stranke, namreč Ministrstvo za gospodarstvo se je na osnutek revizijskega poročila odzval s sestavitvijo "Odzivnega poročila na Osnutek poročila o opravljeni reviziji operacije "Razvojni center ..."" (priloga A27) z dne 27. 11. 2014. V njem je nasprotoval v osnutku revizijskega poročila zapisanim mnenjem Urada za nadzor proračuna.

29Urad za nadzor proračuna je nato vztrajal pri svojem prvotnem mnenju o kršitvah. Izid revizijskega pregleda je bil zapisan v (končnem) revizijskem poročilu (Poročilo o opravljeni reviziji operacije") z dne 28. 11. 2014. Ti očitki so končno pripeljali do unovčitve garancije. Tudi te okoliščine med strankama niso bile sporne niti v teku prvostopenjskega postopka. Ugotovitev dejstev in pravnih presoj prvostopenjskega sodišča pritožba v ničemer ne izpodbija.

30Sodišče odloča o pravicah in obveznosti obeh strank na temelju pravnih meril. Pri odločitvi sodišča ekonomska merila ne morejo imeti nobenega mesta, razen če niso postala del pogodbene vsebine in so v pogodbi sami opredeljena dovolj določno. Tudi namen ene same pogodbene stranke, če ni postal del pogodbene vsebine, ni merilo za odločitev o tem, ali je bila pogodba kršena, ali ne.

31Obseg obveznosti tožeča stranke so opredeljevali Pogodba o sofinanciranju, javni razpis, Shema XR in Poslovni načrt. Pogodba o sofinanciranju je namreč javni razpis omenjala kot temelj za sklenitev nje same v 1. členu, v 2. odstavku 2. člena pa je določala, da morajo biti vsi upravičeni stroški v skladu s Shemo XR. Končno je bilo v 1. odstavku 3. člena Pogodbe o sofinanciranju določeno, da so "vsebina operacije, njeni cilji z opredeljenimi kazalniki, ... ter povzetek operacije ... opredeljeni v vlogi za razpis - poslovnem načrtu, ki je Priloga 4 te pogodbe in njen sestavni del." Fizične aktivnosti operacije po pogodbi pa bi morale biti zaključene najkasneje do 31. 12. 2014.

32Za odločitev o utemeljenosti zahtevka tožeče stranke, in hkrati ugovorov tožene stranke, je odločilno stanje konec leta 2014. Ker je tožena stranka v letu 2014 opravila revizijo, konec istega leta pa je tudi že uveljavljala pravne posledice domnevne kršitve Pogodbe o sofinanciranju, je treba presojati obstoj očitanih kršitev glede na stanje v tem času. Kasnejši obseg najemanja prostorov, zaposlovanja oseb in vsega ostalega je za odločitev v tej zadevi nepomemben. Pritožba tožene stranke je na to opozorila upravičeno. Brez vsakega pomena je tudi, kdaj bi bilo primerneje opraviti revizijo, kot je razmišljalo prvostopenjsko sodišče. Revizija se je opravljala v letu 2014, to pa je bilo v skladu s Pogodbo o sofinanciranju. Kaj bi bilo primerneje in bolje, ni stvar pravne presoje.

33Nakup nepremičnin sam po sebi ni pomenil kršitve Pogodbe o sofinanciranju. Njen sestavni del je bil Poslovni načrt, kot je že bilo obrazloženo. Že v samem Poslovnem načrtu (str. 22 in 123) sta bila namreč predvidena nakup in obnova prostorov v K. Nakup je bil v Poslovnem načrtu na str. 22 in 123 omenjen le povsem splošno. Določno pa so bili opisani poslovni prostori v K., ki naj bi bili kupljeni, na str. 125 Poslovnega načrta. Navedena je bila npr. parcelna številka, katastrska občina in podan še njihov opis. Str. 125 se nahaja sicer v posebnem poglavju Poslovnega načrta, ki se imenuje "Storitveni načrt", je pa vsekakor del Poslovnega načrta in s tem tudi Pogodbe o sofinanciranju. Da sta bila nakup in obnova poslovnih prostorov, ki so v naravi v K. predvidena že v Poslovnem načrtu, priznava tožena stranka celo v pritožbi na str. 5.

34Tožeča stranka je torej že pri sklenitvi Pogodbe o sofinanciranju prevzela zavezo, da bo te (natančno določene) nepremičnine kupila, tožena stranka pa se je z nakupom strinjala. Pritožbene navedbe, da tožena stranka Poslovnega načrta ni nikoli potrdila ali odobrila, in da tudi sklep z dne 1. 2. 2011 ni pomenil odobritve in potrditve poslovnega načrta, so v celoti zgrešile bistvo. To pa je, da je s sklenitvijo Pogodbe o sofinanciranju vsebina Poslovnega načrta postala sestavni del pogodbenih obveznosti; najkasneje takrat se je tožena stranka strinjala tudi z v Poslovnem načrtu zapisanimi načrti - in hkrati obveznostmi tožeče stranke. Brez temelja je zato tudi očitek, da so bili kupljeni prostori preveliki. Nakup prav teh prostorov je pomenil pogodbeno zavezo tožeče stranke. Če je tožena stranka naknadno presodila, da so vendarle preveliki, seveda tega sedaj ne more očitati tožeči stranki.

35Postranskega pomena je, da je že v samem javnem razpisu tožena stranka zahtevala od prijaviteljev sestavitev poslovnega načrta (Uradni list št. 62/2010, pod 3.3., št. 8 na str. 2019). Poslovni načrt je bil obvezna priloga vloge. Z njim je bila tožena stranka ne le seznanjena, temveč je tudi vplival na odločitev o izbiri. Če se z njim ni strinjala, naj ne bi ugodila vlogi. Da je ugoditev vlogi pomenila hkrati tudi soglasje z predloženim poslovnim načrtom, je pač edini sklep, ki ga je mogoče potegniti na temelju ravnanja same tožene stranke. Na to je bržkone merilo prvostopenjsko sodišče v svoji sodbi (r. št. 8). Da pri tem tožena stranka ni izdala še kakšnega posebnega sklepa zgolj o soglasju s Poslovnim načrtom po pravilih upravnega prava, je sicer očitno. Pravilnosti sklepanja, da se je z njim strinjala, pa to ne more omajati.

36Končno je tudi jasno, da glede na v Poslovnem načrtu zapisan namen nakupa določenih nepremičnin, tožeča stranka ni mogla iskati treh ponudb, ki bi jih nemara morala sicer iskati po pravilih prava o javnem naročanju. S tem se izkaže za neutemeljenega vsak očitek kršitve 22. člena Pogodbe; navedeno določbo pritožba tožene stranke sicer zgolj omenja.

37Tožena stranka v revizijskem poročilu ni trdila, da so bile nepremičnine kupljene po previsoki ceni. Očitek, ki ga ponavlja še v pritožbi je drugačen: da sta bila nakup in obnova nepremičnin v nasprotju s Pogodbo o sofinanciranju zaradi okoliščin, ki so nastale pri izvajanju poslovnega načrta, torej že po sklenitvi Pogodbe o sofinanciranju. Takšen očitek je na primer mogoče najti v pritožbi na str. 6, vendar ne le tam.

38Tožena stranka je od tožeče stranke lahko zahtevala le tiste storitve, h katerim se je tožeča stranka zavezala v Pogodbi o sofinanciranju in v Poslovnem načrtu. V količinskem smislu pa je lahko zahtevala le toliko, kot je bilo dogovorjeno med strankama v prej navedenih dveh listinah. Pri tem pa je bilo treba, na ravni abstraktnega merila, upoštevati tudi Shemo XR, ki je opredeljevala obveznosti tožeče stranke.

39Tožeča stranka ni kršila pogodbe, kolikor se je z njo zavezala, da bo njen podjem zadostil stvarno (konkretno) in številčno opredeljenim merilom. Vsa stvarna, v Pogodbi o sofinanciranju in z njo povezanih listinah številčno opredeljena merila je tožeča stranka namreč izpolnila. V Pogodbi o sofinanciranju so bila stvarna (konkretna), v številkah izražena merila opredeljena v 2. odstavku 4. člena. V njih se je tožeča stranka v resnici zavezala, da bo že po sklenitvi Pogodbe, in nakupu nepremičnin, opravila določene storitve. Če bi jih ne izpolnila, bi kršila pogodbo. Kot je že bilo zapisano, je ni. Navedbe tožeče stranke glede izpolnjevanja v 2. odstavku 4. člena Pogodbe opredeljenih meril, in ugotovitve prvostopenjskega sodišča, so bile jasne. V svoji pripravljalni vlogi z dne 9. 11. 2017 je (str. 13 in 14, l. št. 89 in 90) je tožeča stranka navedla tabelo z merili iz 2. odstavka 4. člena Pogodbe o sofinanciranju in jo označila kot Tabelo 4. V Tabeli 5 je navedla podatke, ki naj bi potrjevali, da je merila izpolnjevala. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka merila celo presegla in je torej dosegla vse zahtevane cilje. Navedlo je še, da tožena stranka tem trditvam ni nikoli niti nasprotovala (prvostopenjska sodba, r. št. 21 na str. 36). Pritožba teh ugotovitev ne izpodbija. Nanje je pritožbeno sodišče vezano. S sklepanjem prvostopenjskega sodišča pa se pritožbeno sodišče strinja. Niti na str. 33 prvostopenjske sodbe pritožbeno sodišče ni našlo ničesar, kar bi kazalo na to, je prvostopenjsko sodišče odstopilo od prej navedenih ključnih ugotovitev in sklepanja.

40Pritožba na več mestih omenja kršitev 6. člena Pogodbe, ki pa za presojo pogodbenih kršitev ne pride v poštev, ker ne določa nobenih konkretnih meril. 6. člen Pogodbe je namreč zgolj določal, da so "Dodeljena sredstva ... namenska in jih sme upravičenec uporabljati izključno v skladu s pogoji, navedenimi v javnem razpisu, razpisni dokumentaciji in v tej pogodbi." Poleg tega je navedeni člen toženi stranki tudi dajal pravico zahtevati povrnitev nenamensko porabljenega denarja in pa pravico do vnovčitve bančne garancije. O tem, kakšno dajatev ali storitev dolguje tožeča stranka, pa je 6. člen Pogodbe molčal.

41Tožena stranka je v pritožbi, enako kot že prej v prvostopenjskem postopku, vztrajala pri tem, da je tožeča stranka kršila Shemo XR. Ta je določala, da je začetna investicija naložba v materialna ali nematerialna sredstva, povezana z ustanovitvijo novega obrata, širitvijo obstoječega obrata, diverzifikacijo proizvodnje obrata v nove dodatne proizvode in bistveno spremembo v celotnem proizvodnem procesu obstoječega obrata.

42Tudi ta očitek je neutemeljen. Tožena stranka z nakupom in obnovo nepremičnin niti ni kršila Sheme XR. Shema XR namreč ni določala nobenih podrobnosti, kako razumeti besedne zveze "nov obrat", "diverzifikacijo proizvodnje obrata v nove dodatne proizvode" in "bistvena sprememba v celotnem proizvodnem procesu". Ne le, da so bile besedne zveze in posamezni pojmi nedoločeni in pomensko odprti, temveč je manjkala tudi vsakršna številčna opredelitev meril. Edino izjemo je predstavljal že prej omenjeni 4. člen Pogodbe o sofinanciranju. Merila sama po sebi niti niso bila nejasna, temveč le zelo ohlapna.

43Če so merila za izpolnjevanje pogodbe sama po sebi ohlapna, potem to pravzaprav pomeni le, da je mogoče izpolniti obveznost z več in glede na okoliščine mogoče celo številnimi (med seboj razlikujočimi se) izpolnitvenimi ravnanji. Za izpolnitev pogodbe je dovolj že, če zavezanec opravi eno od več mogočih izpolnitvenih ravnanj.

44Prej zapisano pravilo pa v tem primeru velja tudi še iz drugega, od tega prvega povsem neodvisnega razloga. Ker je tožena stranka sama pripravljala Shemo XR, je treba pač prej navedeno določilo pogodbe v dvomu razložiti v prid nasprotne stranke. Tako je treba pač ravnati med drugim tudi zato, ker bi sicer lahko tožena stranka dala sama določala vsebino Pogodbe o sofinanciranju tako, da bi si njena ohlapna določila (naknadno, že po njeni sklenitvi) razlagala tako, da bi bilo to njej v prid. V nadaljevanju obrazložitve bo pritožbeno sodišče bolj podrobno podalo razloge, zaradi katerih tožeča stranka ni kršila niti Sheme XR.

45Poslovni prostori so nedvomno materialno sredstvo. Nakup poslovnih prostorov je pomenil naložbo v ustanovitev novega obrata, saj tožeča stranka pred svojo ustanovitvijo ni imela in tudi ni mogla imeti sploh nobenega obrata. Kupljeni poslovni prostori so zato samodejno pomenili stvarni temelj, brez katerega obratovanja tožeče stranke sploh ne bi moglo biti.

46Kolikor pritožbeno sodišče sploh lahko razume pritožbene navedbe, ga želi pritožnica prepričati, da obrat tožeče stranke sploh ni bil nov obrat, temveč pravzaprav obrat I. d. o. o. V prid temu navaja vrsto razlogov, med katerimi so tudi takšni, ki se nanašajo na zasedenost prostorov z zagonskimi podjetji, na najemanje prostorov s strani I. d. o. o., na število zaposlenih in njihovo predhodno zaposlitev.

47Tožena stranka je v pritožbi namreč večkrat ponovila, da je bil v reviziji ugotovljen prenizek delež najemnikov, ki so bila mlajša podjetja, in previsok delež najema prostorov s strani I. d. o. o. in drugih starejših podjetij. Prostore naj bi najemala tudi podjetja, katerih dejavnost nima nobene povezave z informacijsko in komunikacijsko tehnologijo (pritožba, str. 7 do 9 in potem ponovno str. 16 in 21), del prostorov pa poleg tega še prazen. Premajhen naj bi bil tudi delež zaposlenih v novih podjetjih (npr. pritožba, str. 7 in 17) in tam doseženega prihodka (npr. str. 7). Pritožbeno sodišče bo zgolj primeroma povzelo trditve tožene stranke glede velikosti najetih prostorov: I. naj bi v letu 2011 zasedal 4.286 m2 vseh urejenih prostorov od 6.675 m2, v letu 2012 4005 m2 od 6.675 m2, v letu 2013 pa naj bi tudi ne bilo bistvenih sprememb (pritožba, str. 7).

48Pritožbeno sodišče še enkrat ponavlja, da ni Pogodba o sofinanciranju glede vsega tega določala ničesar razen tistega, kar je določal 2. odstavek 4. člena. Pogodba o sofinanciranju tako ni določala najmanjše velikosti površin, ki bi jih morala zasedati zagonska podjetja, niti ni omejevala najemanja poslovnih prostorov po tretjih osebah. Molčala je o dohodkih, ki bi jih morala tožeča stranka doseči v poslovanju z novimi podjetji, da bi s tem izpolnila Pogodbo. Ničesar ni niti zapovedovala, niti prepovedovala glede deleža I. d. o. o. pri najemanju prostorov. Sicer je opredeljevala pojme kot so "nova podjetja" in upoštevna delovna mesta (4. in 5. odstavek 4. člena Pogodbe o sofinanciranju), to pa je že bilo tudi vse. Vendar pa je tožeča stranka izpolnjevala konkretna, s številkami opredeljena merila, kot so bila zapisana v 2. odstavku 4. člena Pogodbe o sofinanciranju. Meril, ki jih Pogodba ali z njo povezane listne niso določale glede deleža v najem danih površin določenih vrstam oseb, zaposlenih itn., pa tožeča stranka ni mogla kršiti in jih tudi ni kršila. Za odločitev nebistvena je tudi okoliščina, da so med najemniki prostorov podjetja T., B., P., F. Sicer je prvostopenjsko sodišče že samo ugotovilo, da niso zagonska podjetja. Pojasnilo pa je, v čem vidi njihovo koristnost, namreč v izmenjavi znanj in sinergijskih učinkih. Ker pa tožeča stranka ni kršila Pogodbe zgolj zato, ker je dala svoje prostore v najem tem podjetjem, ki niso niti nova, niti mlada tehnološka podjetja, niti razvojni oddelek velikega podjetja, so vsa pritožbena izvajanja v zvezi z njimi brez vsakega pomena.

49Vendar pa najemanje prostorov s strani I. d. o. o. ni kršenje Pogodbe o sofinanciranju še iz enega razloga. Sestavni del Pogodbe o sofinanciranju je bil tudi Poslovni načrt. Z njim se je tožena stranka strinjala, ko je podpisala Pogodbo o sofinanciranju. V Poslovnem načrtu je bilo predvideno, da se bo I. d. o. o. imel položaj ključnega, "keystone" podjetja (gl. Poslovni načrt, str. 29; tako že prvostopenjska sodba, r. št. 17). Iz sicer ohlapnega opisa pomena ključnega podjetja pa je mogoče le sklepati, da je nujna njegova prisotnost v prostorih tožeče stranke. Velikost z njegove strani najetih prostorov pa ni bila nikjer niti omenjena, niti kakorkoli, celo niti posredno, omejena.

50Obrat tožeče stranke je pomenil tudi bistveno razširitev dejavnosti (diverzifikacijo proizvodnje obrata v nove dodatne storitve) in hkrati bistveno spremembo v dejavnosti v primerjavi z dejavnostjo I. d. o. o. Pritožba namreč ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da I. d. o. o. ni opravljala dejavnosti tehnološkega parka in podjetniškega inkubatorja; prav to pa je ugotovilo prvostopenjsko sodišče (prvostopenjska sodba, r. št. 11 na str. 17). Prav tako ne izpodbija ugotovitve, da se je I. d. o. o. ukvarjal s proizvodnjo telekomunikacijskih naprav in s tem povezanim razvojem. Dejavnosti tožeče stranke pa so širše: organizira različne dogodke in izobraževanja, pomaga pri ustanavljanju zagonskih podjetij, opravlja s tem povezano podjetniško svetovanje, skrbi za medijsko prepoznavnost in drugo (prvostopenjska sodba, r. št. 11 na str. 17 in 18). Razvojna dejavnost, kot jo na primer opravlja I. d. o. o., pa je zgolj del dejavnosti, s katero se ukvarja tožeča stranka. Da tožeča stranka opravlja tudi druge dodatne storitev, kot jih sicer nudi I. d. o. o., pa priznava celo pritožba (gl. str. 11). Koliko bi moral znašati zaslužek od dodatne dejavnosti, ki nima nobene povezave z dejavnostjo I. d. o. o., pa Pogodba o sofinanciranju in z njo povezane listine niso določale. Da je bilo te dejavnosti premalo, tožeči stranki ni mogoče očitati.

51Pritožbeno sodišče se sicer strinja s toženo stranko, da vpis v evidenco SIO ni odločilen dokaz, ali je tožeča stranka izpolnjevala svoje pogodbene obveznosti. Je pa indic, da se je ukvarjala s spodbujanjem inovativne dejavnosti. Tega pa tožena stranka niti ne zanika.

52V 2. odstavku 4. člena Pogodbe o sofinanciranju opredeljena številčna merila za doseganje ciljev tožeče stranke, so kazala na to, da se je tožeča stranka zavezala k doseganju razmeroma skromnih ciljev. Pritožbeno sodišče bo navedlo zgolj primeroma: novih podjetij kot neposreden rezultat projekta naj bi bilo do 31. 12. 2012 več kot 5, in do 31. 12. 2014 več kot 20. Že iz tega kazalnika je mogoče brez težave sklepati, da je Pogodba o sofinanciranju predvidevala postopno širitev dejavnosti tožeče stranke. Vsi drugi kazalniki so zasnovani na povsem enak način. Pri dejavnosti tožeče stranke, ki je v bistvu v spodbujanju podjetništva, si je kaj drugega tudi težko predstavljati. Sam poslovni načrt je predvidel najprej nakup in nato obnovo, v nadaljevanju pa še zagotovitev opreme (str. 22; enako tudi na str. 123). Obnova se lahko opravi šele po nakupu; opremo se iz stvarnih razlogov navadno postavi v obnovljene prostore, sicer jo je potrebno med obnovo umikati, po obnovi pa seliti v obnovljene prostore.

53Pritožbeni očitek, da bi lahko "nova podjetja vstopila tudi vsa naenkrat" (pritožba, str. 9) je sicer nebistven, nanj pa bo pritožbeno sodišče vseeno odgovorilo. Pri dejavnosti tožeče stranke si je kaj takšnega težko predstavljati. Še bolj to velja za t. i. mlada podjetja. Finančna moč mladih podjetij je namreč praviloma takšna, da si novih prostorov niti ne morejo privoščiti. Zapisano velja še toliko bolj za zagonska podjetja. Končno je tudi število inovativnih podjetij vselej omejeno, saj niso vsa podjetja tehnološko inovativna, in niti od teh niso vsa zainteresirana za vstop v tehnološki park. Postopnost vstopa v prostore tožeče stranke je bila edina realistična opcija.

54Obrat tožeče stranke je bil nov obrat tudi, kar se tiče zaposlenih oseb. Bivši zaposleni v I. d. o. o. so tudi po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča pomenili največji kontingent zaposlenih. Pritožba pa ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da so pri tožeči stranki zaposlene osebe predhodno dobile odpoved pogodbe o zaposlitvi pri nekdanjem delodajalcu (I. d. o. o.), in da jim je bila dana ponudba nove zaposlitve pri novem delodajalcu (prvostopenjska sodba, r. št. 11). Takšna zaposlitev pri novem delodajalcu pomeni, da je pogodba o zaposlitvi z I. d. o. o. že zaradi odpovedi, torej iz pravnih razlogov, prenehala obstajati. Na to je mogoče sklepati iz uvrstitve zadevne določbe v II. poglavje, 12. podpoglavje z naslovom: "Prenehanje pogodbe o zaposlitvi", ki se začne s 75. členom ZDR. 90.a člen ZDR glede tega določa le eno samo posebnost, da namreč delodajalcu pod določenimi pogojni ni treba plačati odpravnine. Sicer pa je tudi prvostopenjsko sodišče že opozorilo na to, da je organ tožene stranke v odgovoru na vprašanje št. 69, ki se je nanašalo prav na odpoved s ponudbo nove zaposlitve menilo, da takšna zaposlitev pomeni novo zaposlitev (prvostopenjska sodba, r. št. 11). Tožena stranka sedaj ne more meniti drugače, če se noče izpostaviti očitku nedopustnega protislovnega ravnanja.

55Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožene stranke na v času sklenitve Pogodbe o sofinanciranju veljavno "Uredbo Komisije (ES) št. 800/2008 z dne 6. avgusta 2008 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive s skupnim trgom z uporabo členov 87 in 88 Pogodbe (Uredba o splošnih skupinskih izjemah)". Uredba ureja zgolj, ali so določene vrste pomoči takšne, da za njih ne veljata 87. in 88. člen PES o nedovoljenih državnih pomočeh. Državne pomoči pa dodeljuje država, torej tožena stranka. Kot takšna navedena Uredba zgolj ureja, v katerih primerih tožena stranka ne krši pravil o državnih pomočeh, če jih dodeli (člen 3 odstavek 1 uredbe št. 800/2008). Uredba ureja dolžnosti države, ne prejemnika pomoči. Člena 13 odstavek 7 pododstavek 3 Uredbe št. 800/2008 ni mogoče razumeti tako, da sme pridobitelj državne pomoči pridobiti le nova (v smislu: nerabljena) sredstva. To je razvidno že iz pododstavka 1 istega člena, ki omenja prevzem poslovne enote. Nujna posledica prevzema poslovne enote je pridobitev rabljenih sredstev. Tudi pododstavek 2 se nanaša na zakup zemljišč in stavb, ki ga ne omejuje na nova zemljišča in nove stavbe. Pododstavek 3 se lahko kvečjemu nanaša na ovrednotenje takšnih sredstev, ne pa na starost, kar je lepo razvidno iz 2. do 4. stavka istega pododstavka. Tudi sicer ne bi imela omejitev, ki bi nalagala pridobitev zgolj nerabljenih sredstev, nobenega podjetniškega smisla. Nobenega razloga namreč ni, da bi se regionalna pomoč ne smela dati za ohranitev obstoječih sredstev.

56Ker je bil A. A. zakonski zastopnik tožeče stranke in ne tožeča stranka sama, je bila njegova pisna izjava izjava priče. To pa je za samo odločitev tudi sicer nepomembno, saj tožena stranka v pritožbi niti ni navedla, katero dejstvo naj bi bilo zmotno ugotovljeno zaradi njegove izjave.

II. ODLOČITEV O PRITOŽBI ZOPER ODLOČITEV O STROŠKIH PRVOSTOPENJSKEGA POSTOPKA

57Pritožba zoper odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških prvostopenjskega postopka je neutemeljena. Napak v samem izračunu stroškov pritožbeno sodišče namreč ni našlo.

58Razlog za veliko razliko v priznanih stroških obeh strank je v plačilu sodne takse. Tožeča stranka je namreč morala plačati še sodno takso, ki je bila zaradi razmeroma visoke vrednosti spornega predmeta tudi sama visoka (23.355,00 EUR). Sodne takse pa toženi stranki ni bilo potrebno plačati.

III. ODLOČITEV O O STROŠKIH PRITOŽBENEGA POSTOPKA

59Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Vrednost spornega predmeta je znašala le še 2.469.277,70 EUR.

60Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP). Pač pa mora povrniti stroške pritožbenega postopka tožeči stranki v višini 3.000 OT (tar. št. 21 (1) v povezavi s 18 (1) OdvT, stroške za poštne storitve v višini 20 OT in DDV od vsote obeh prej navedenih postavk. Toliko je tožeča stranka tudi zahtevala. Povrniti mora torej 1.691,14 EUR. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.