VSK Sklep I Cp 458/2019

I. Pritožbi se ugodi, sodba v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točka izreka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (v nadaljevanju tudi sodišče) odločilo, da je tožnik lastnik nepremičnine z ID znakom 1 z (dodatnim) deležem do ¼ (I. točka izreka) in da ta delež ni predmet zapuščine po njegovi pokojni ženi N.K. (II. točka izreka). Višji zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka) ter tožencema naložilo, da tožniku povrneta 2.015,99 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2Zoper I., II. in IV. točko te sodbe se pritožujeta toženca (hčerka in sin pokojne N.K.) po pooblaščencu. Ne strinjata se s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je do 30. 5. 1979 (do razveze tožnika z njegovo prvo ženo) obstajal zadržek za obstoj zunajzakonske skupnosti z njegovo kasnejšo ženo N.K.. Sodišče tudi ni opravilo celovite presoje razmerja med zakoncema v relevantnem obdobju. Ni na primer jasno ugotovilo, kakšni so bili njuni dohodki v celotnem obdobju oziroma ni ustrezno (in niti pravilno) pojasnilo, zakaj naj bi bilo razmerje plač 1:2 v korist tožnika. Sodba v tem delu ni preverljiva. Glede na razliko v pokojninah kakšnih bistvenih razlik niti ni moglo biti. Tožnik je predložil zgolj listine, s katerimi je izkazoval večji prihodek ob koncu sedemdesetih let, vse kasnejše zaslužke pa priročno pozabil. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je zapustnica v trajanju zakonske zveze v bistveno večjem obsegu skrbela za otroke, opravljala domača dela in podobno. Do te porazdelitve del in nalog se sodišče prav tako ni opredelilo, zato izpodbijana odločitev ni zmožna preizkusa. Ne strinjata se s tem, da je bil angažma zapustnice pri gradnji hiše bistveno manjši kot pa tožnikov. Tožnik je tožencema po smrti njune matere preprečil vstop v hišo, zato kakšnih dodatnih dokazov glede premoženjskega stanja zapustnice nista mogla pridobiti (tožnik pa je v spis selektivno vlagal zgolj listine, ki so mu v korist). S tem sta bila prikrajšana za možnost dokazovanja njunih trditev, poseženo je bilo v njuno pravico do sodnega varstva. V 26. točki je sodišče sicer povzelo določene razloge, ki jih je upoštevalo pri odločitvi, vendar jih ni vsebinsko ovrednotilo in ni obrazložilo, zakaj znaša tožnikov delež na hiši ravno ¾. Pritožnika ne moreta ugotoviti, katera so bila pri tem (za sodišče) odločilna dejstva. V nadaljevanju nasprotujeta še zaključkom glede tožnikovega izplačila njegove prve žene (in tožnikovega posojanja denarja bratu AA ter vrnitvi tega posojila). Nejasne in nezmožne preizkusa so navedbe o deležih tožnika in zapustnice na stanovanju v L.. Tožba je dejansko nesklepčna (nejasna) in bi morala biti zavržena. Nepravilni so zaključki glede plačila gradbenih del za garsonjero (in glede tožnikove prodaje avta) oziroma pri tem ni ovrednoten prispevek zapustnice, ki je tedaj skrbela za celotno gospodinjstvo. Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožencev, da tožnik predloži bančne izpiske zapustnice, niti ni tega dokaza zavrnilo, zato je v tem delu izpodbijana odločitev obremenjena s procesno kršitvijo. Glede na navedeno pritožbenemu sodišču predlagata, da sodbo sodišča prve stopnje bodisi spremeni ali pa jo razveljavi in vrne v novo sojenje. Priglasila sta pritožbene stroške.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril. Pritožbenim razlogom je nasprotoval in pritrjeval odločitvi sodišča prve stopnje. Predlagal je zavrnitev pritožbe. Priglasil je pritožbene stroške.

4Pritožba je utemeljena.

5Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sta tožnik in N.K. sklenila zakonsko zvezo decembra 1979. Za oba je bila to druga zakonska zveza. Tožnik se je od svoje prve žene ločil aprila 1979, N.K. pa od svojega prvega moža junija 1977. Skupnih otrok nista imela. Tožnik je imel iz prvega zakona sina J.K., toženca pa sta hči in sin N.K.. Med pravdnimi strankami ni sporno, da sta tožnik in N.K. v decembru 1994 kupila parcelo št. 2/4 k.o. S. in na njej zgradila stanovanjsko hišo z naslovom K., xy, K. (v to hišo sta se vselila novembra 1999). V zemljiški knjigi sta vpisana kot lastnika vsak do ½. Tožnik je v tem postopku zatrjeval, da v zapuščino po pokojni ženi N.K. ne spada njen delež v višini 3/8, temveč ji iz naslova skupnega premoženja pripada zgolj 1/8 delež. Sodišče prve stopnje je tem navedbam (delno) sledilo in tožencu priznalo še dodatni (¼) delež na omenjeni nepremičnini. Iz sodbenih razlogov gre razbrati, da je temu zaključku botrovalo predvsem tožnikovo obsežnejše vlaganje njegovega posebnega premoženja v skupno premoženje, njegovi višji dohodki in na sploh večje angažiranje pri gradnji hiše.

6Tovrstna vlaganja in prispevki se res lahko odrazijo v tem, da je delež posameznega zakonca na skupnem premoženju večji. Vendar pritožba utemeljeno opozarja, da te okoliščine v izpodbijani sodbi niso ustrezno strukturirane in obrazložene. Sodišče prve stopnje je sicer zapisalo, da se je tožnik bolj angažiral pri gradnji hiše, N.K. pa je bolj skrbela za gospodinjstvo, vendar sodišče prve stopnje ni pojasnilo morebitne (kvantitativne) razlike med delom enega in drugega, niti ni razložilo, kateri od teh okoliščin je pripisalo večjo (in za koliko večjo) težo. V izpodbijani sodbi tudi ni ugotovitve o tem, kakšno je bilo (vsaj okvirno) razmerje med razpoložljivimi dohodki tožnika in N.K., še posebej od konca osemdesetih let dalje. Sodišče prve stopnje pa ni ustrezno opredelilo niti razmerja med posebnim premoženjem tožnika (njegovim deležem na stanovanju in garažnem boksu, ki sta bila prodana, kupnina pa vložena v dokončanje hiše) ter vrednostjo hiše. Pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju sicer niso primerne (potrebne) eksaktne računske operacije in relacije, vendar pa mora sodišče vsaj opisno pojasniti, kako je prispevke zakoncev (v različnih oblikah) medsebojno primerjalo, tehtalo in upoštevalo. Odločitev sodišča mora biti objektivno preverljiva, zaključki pa jasno formulirani, saj je le v tem primeru strankam zagotovljena možnost vsebinskega preizkusa sodne odločbe.

7Izpodbijana sodba vseh teh razlogov ne vsebuje. Obremenjena je z absolutno bistveno procesno kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo v ugodilne delu in glede stroškov postopka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Z nadomeščanjem izostalih in nejasnih razlogov bi namreč prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave), nenazadnje pa nezadostna utemeljitev ključnih razlogov pomeni kršitev zahteve po obrazloženosti sodne odločbe kot dela pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave, ki mora biti zagotovljena na vseh sodnih stopnjah. Ob tem gre upoštevati, da je ta zadeva razveljavljena prvič, zato po oceni pritožbenega sodišča s tem ne bo povzročena hujša kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje ravna v skladu z gornjimi napotki in o zadevi ponovno odloči, svoje ugotovitve pa jasno, jedrnato in razumljivo obrazloži. Ker je izpodbijana sodba razveljavljena že iz navedenih procesnih razlogov, se pritožbeno sodišče do drugih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

8Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper razveljavitveni sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v petnajstih dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (tretji odstavek 343. člena ZPP), jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oz. odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi odloča Vrhovno sodišče.