VSRS Sklep I Up 42/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi določbe prvega odstavka 100. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo predlog tožeče stranke za obnovo postopka, ki je bil končan s pravnomočno sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, II U 124/2013-6 z dne 15. 5. 2013. Z navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke Bpp 420/2013-3 z dne 6. 3. 2013, ki je tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnilo. Tožena stranka je tožničino prošnjo zavrnila, ker je ocenila, da bi bila pritožba v zadevi, ki se je pri Okrajnem sodišču v Mariboru vodila kot N 163/2007, v zvezi s katero je pritožnica vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, očitno nerazumna, ker bi bila zavržena kot prepozna (prvi odstavek 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP)).

2Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep oprlo na določbo drugega odstavka 96. člena ZUS-1, ki določa, da se sme zaradi razlogov iz 1. točke prvega odstavka 96. člena ZUS-1 obnova dovoliti le, če je sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje. V osnovnem postopku pa je sodišče odločilo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku. Pri tem ni izvajalo dokazov, temveč je le dokaze, ki so bili izvedeni v upravnem postopku, analiziralo, obrazložilo in dokazno ocenilo, upoštevaje tudi tožničine tožbene navedbe. Takšna presoja dokazov pa ne pomeni ugotavljanja dejanskega stanja v smislu drugega odstavka 96. člena ZUS-1, o čemer se je že večkrat izrekla tudi sodna praksa (npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 88/2013).

3Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je vložila pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da je navedba sodišča prve stopnje v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da bi naj v obrazložitvi sodbe II U 124/2013-6 z dne 15. 5. 2013 sodišče prve stopnje navedlo, da je odločalo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, netočna, saj sodba takšne navedbe ne vsebuje. Zaradi protispisnosti omenjene navedbe je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu. Pritožnica nadalje navaja in utemeljuje, da je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo samo. Priglaša stroške postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5V določbi 1. točke prvega odstavka 96. člena ZUS-1 je določeno, da se postopek, ki je bil pravnomočno končan s sodno odločbo, na predlog stranke obnovi, če stranka zve za nova dejstva ali če najde nove dokaze ali dobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bil spor zanjo ugodneje rešen, če bi se nanje sklicevala ali če bi jih uporabila v prejšnjem postopku. V drugem odstavku 96. člena ZUS-1 je določeno, da se sme obnova zaradi razlogov iz 1. točke prejšnjega odstavka dovoliti le, če je sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje. V skladu z določbo 2. točke 99. člena ZUS-1 je treba v predlogu za obnovo med drugim navesti razloge za obnovo in dokaze oziroma okoliščine, ki razloge verjetno izkazujejo. Če stranka ne izkaže, da je zakoniti razlog za obnovo vsaj verjeten, sodišče predlog za obnovo s sklepom zavrže (prvi odstavek 100. člena ZUS-1).

6Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo pritožničin predlog za obnovo sodnega postopka, in to že zato, ker dokaz, s katerim pritožnica utemeljuje predlog za obnovo sodnega postopka (to je sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 595/2013 z dne 12. 11. 2013, ki je v zadevi N 163/2007 pritožničino pritožbo štelo za pravočasno in ji tudi delno ugodilo), ni bil nov dokaz v smislu 1. točke prvega odstavka 96. člena ZUS-1. Nov dokaz po 1. točki prvega odstavka 96. člena ZUS-1 je samo tisti, ki je obstajal že v trenutku, ko je upravni organ izdal prvostopenjski akt, vendar stranka zanj ni vedela ali ga ni imela možnost uporabiti. Nov dokaz mora biti torej subjektivno nov, a objektivno star. Takšno stališče zastopata tudi pravna teorija(1) in sodna praksa(2).

7Glede na to, da je sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 595/2013 z dne 12. 11. 2013 (kar naj bi predstavljalo nov dokaz) nastal po izdaji odločbe tožene stranke z dne 6. 3. 2013, v času odločanja upravnega organa ni obstajal in zato ne more predstavljati novega dokaza v smislu 1. točke prvega odstavka 96. člena ZUS-1. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pritožničinega predloga za obnovo postopka pravilna. Vprašanja, ali je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru samo ugotavljalo dejansko stanje in zatrjevana bistvena kršitev določb postopka v zvezi s tem posledično nista odločilnega pomena, zaradi česar se Vrhovno sodišče do njiju ni opredeljevalo.

8Glede na to, da v obravnavanem primeru niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo.

9Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen in prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----
Op. št. (1): Kerševan v Breznik et al., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2008, stran 494. Glej tudi Štucin v Breznik et al., Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2008, stran 681 in Ude v Ude et al., Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, tretja knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana, 2009, stran 593.
Op. št. (2): Glej npr. sklepe X Ips 6/2011, II Ips 793/2009, VIII Ips 285/2009.