VSL Sodba V Cpg 476/2019

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške in je v 15 dneh dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo ničnost izdelkov 1 (bluza), 2 (hlače), 4 (znak na kapi) in 5 (kapa) slovenskega modela, registriranega pri Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino pod reg. št. 000 (točka I. izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 1.313,12 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamujenega zneska od prvega dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je tožena stranka imetnica slovenskega modela od 13. 1. 2003, ki se v delu, uveljavljanem v tem postopku, nanaša na 4 izdelke. Prvi izdelek je bluza, drugi so hlače, tretji je kapa in četrti znak na kapi (točka 2 obrazložitve, stran 2).

Tožeča stranka je imetnica znamke, ki je skeniran znak v seznamu blaga in storitev po 16., 41. in 45. točki Nicejske klasifikacije (reg. št. 201671338, stran 2 razlogov). Znamka je bila prijavljena 8. 11. 2016 in registrirana 19. 5. 2017.

Kot model bluze, hlač in kape je registriran videz, ki je opredeljen s fotografijo. Sodišče je ugotovilo ničnost modela, ker je bil registriran v nasprotju s 36. členom (točka a) in 113. členom ZIL-1.

Model se v skladu s prvim odstavkom 33. člena ZIL-1 registrira za videz izdelka, ki je nov in ima individualno naravo. Videz izdelka je nov, če pred datumom vložitve prijave modela ali datumom prednostne pravice, če je ta zahtevana, javnosti ni bil dostopen enak videz izdelka. Videz izdelka se šteje za enakega, če se njegove značilnosti razlikujejo le v nepomembnih podrobnostih (prvi odstavek 34. člena ZIL-1). Videz izdelka pa ima individualno naravo, če se celotni vtis, ki ga naredi na seznanjenega uporabnika, razlikuje od celotnega vtisa, ki ga naredi kak drug videz izdelka, ki je bil dostopen javnosti pred datumom vložitve prijave ali datumom prednostne pravice, če je ta zahtevana (drugi odstavek 34. člena ZIL-1). Če model ne izpolnjuje navedenih pogojev, se videz izdelka ne sme registrirati kot model (36. člen ZIL-1).

Kot seznanjenega uporabnika je sodišče prve stopnje štelo poleg poklicnih gasilcev in članov prostovoljnih gasilskih društev tudi vse, ki se poklicno ali ljubiteljsko kakorkoli srečujejo z gasilci in njihovo opremo ter tudi vse tretje osebe, ki se le udeležujejo gasilskih srečanj oziroma tudi gasilskih parad.

Sodišče je upoštevalo tudi, da je sodobni oblikovalec paradne gasilske uniforme soočen z zelo ozkim manevrskim prostorom za ustvarjalnost, saj na prvi pogled kaže kot da ni več skoraj nobenega manevrskega prostora za ustvarjanje novosti v okviru „klasično pričakovanega“ videza paradne gasilske uniforme. Posledično je primerno ozek manevrski prostor za modelno zaščito klasične, vendar hkrati tudi svečane in nekoliko okrašene paradne uniforme. Sodišče ni zaznalo nobene novosti ali individualnosti v modelu bluze, hlač in kape. Toženo stranko pa je po njenem trditvenem in dokaznem bremenu obremenilo, da ni izpostavila širše izrazne primerjave s suknjiči, hlačami in kapami paradnih uniform drugih aktualnih ali nekdanjih gasilskih enot. Vidne oblikovne razlike, na katere je tožena stranka opozorila, to je na število gumbov na suknjiču, širino kroja hlač, trak nad plastičnim ščitkom, pa niso takšne, da bi celostnemu videzu uniforme ali pa posameznemu izdelku lahko pripisali individualno naravo. Čeprav ni mogoče pri presoji terjati od strank, da bi zatrjevali in dokazali absolutno novost in absolutno individualnost, je sodišče prve stopnje ob posamičnem prikazu izdelkov in v njihovem skupnem prikazu ugotovilo, da ne izkazujejo takšne vsebinske ravni novosti in individualnega značaja videza izdelka, ki bi opravičevala varstvo modela. Zato je podan absolutni razlog za zavrnitev registracije modela po 36. členu ZIL-1.

Glede znaka na kapi kot je opredeljen tudi v Pravilniku o gasilskih uniformah, oznakah, činih, opremi ter izkaznicah,¹ je znak poklicnega gasilca oblikovan v obliki ščita, ki ga pod kotom 45 stopinj prekriva slovenska zastava. Na ščitu je pokončna stilizirana bakla, katere plamen sega preko gornjega roba ščita. Preko bakle je položena stilizirana gasilska čelada, obrnjena v levo. Znak poklicnega gasilca, ki se nosi na šapki, je visok 4,2 cm, znak, ki se nosi na kapi pa 2,2 cm (stran 8 obrazložitve). Sodišče je ugotavljalo podobnosti med slovensko zastavo in zastavo na znaku poklicnega gasilca in je ocenilo, da povprečna oseba v izgledu vidi slovensko zastavo. Ker se po 8. členu Zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (ZGZH), zastave ali njenih sestavnih delov oziroma slovenske narodne zastave ne sme zavarovati ali uporabljati kot model, je sodišče na podlagi 113. člena v zvezi s točko c prvega odstavka 36. člena ZIL-1 tudi za znak poklicnega gasilca odločilo, da je model ničen.

2Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila in je uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter naloži tožeči stranki povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in naloži tožeči stranki povrnitev njenih pritožbenih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

Obstoj pravnega interesa tožeče stranke

5ZIL-1 v 111. členu določa, da lahko vsaka zainteresirana oseba pri pristojnem sodišču vloži tožbo za ugotovitev ničnosti modela. Sodišče se je v razlogih opredelilo, da obe stranki delujeta na področju gasilstva. Ena ima znamko (kasnejšo), druga pa model (starejši), oba sta usmerjena v označevanje avtentičnosti gasilskih formacij. Če bi se trditve tožeče stranke o monopoliziranju izgleda registriranega modela izkazale za utemeljene, bi bila podana situacija, v kateri je tožeči stranki treba priznati interes za uveljavljanje ničnosti spornih izdelkov, ki jih varuje registriran model. Razlogi za ničnost modela se presojajo ob upoštevanju datuma vložitve prijave in so vezani na registracijo modela.

6Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom v izpodbijani sodbi, čemur tožena stranka niti ne nasprotuje, da stranki delujeta na področju gasilstva. Za odločitev o pravnem interesu tožeče stranke pa ni pravno odločilnega pomena, ali je tožeča stranka združenje, tožena pa poklicna gasilska enota in na kakšnem trgu se srečujeta. Bistveno je, da obe nedvomno delujeta v gasilstvu. Slednje pa pomeni, da je tožeča stranka zainteresirana za tožbo, ki je več kot le golo zanimanje oziroma nagnjenje, ker bi v tem primeru šlo za popularno tožbo, in manj kot stvarna legitimacija - imetništvo pravic in obveznosti iz materialno pravnega razmerja, na katero se nanaša civilni spor.²

Pomanjkanje novosti in individualne narave za izdelke 2 - bluza, 3 - hlače in 5 - kapa (prvi odstavek 33. člena ZIL-1)³

7V okviru presoje novosti je sodišče prve stopnje, kar smiselno izhaja iz 32. točke razlogov, opravilo primerjavo z drugimi izdelki, ki imajo enak ali podoben videz. Tožeča stranka je za izdelke 1, 2 in 5 v dokaz trditev, da niso novi in nimajo individualne narave, predložila primerjalne fotografije, glede prvega izdelka z uniformo Gasilskega društva R. iz leta 1928, izdelka 2 hlač s spodnjim delom vojaške uniforme v angleško - zulujski vojni leta 1877 in za izdelek 5, primer pilotske kape iz leta 1930. Sodišče je res očitalo toženi stranki, da ni izpostavila nobene izrazne primerjave s suknjiči, hlačami in kapami s paradnimi uniformami drugih aktualnih ali nekdanjih gasilskih enot. Sodišče je štelo kot preveč skopo trditveno podlago, da je tožena stranka opozorila le na število gumbov na suknjiču, širino kroja hlač, trak nad plastičnim ščitkom. Glede opisanih razlik je sodišče ocenilo, da model ni niti nov niti videzu celotne uniforme ali pa posameznem izdelku ne dajejo individualne narave. Zato ne drži pritožbeni očitek, da sodišče ni napravilo primerjave v zvezi z novostjo modela in niti ni ugotovilo njihovih individualnih značilnosti, to je videza suknjiča, hlač in kape.

8Sodišče druge stopnje ne pritrjuje pritožbenemu očitku, da sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo individualne narave modela, kot je bila že oblikovana v sodni praksi.⁴ Sodišče je glede individualne narave videza izdelkov, v točki c/3 razlogov, opravilo presojo v štirih korakih in sicer:

1sektor izdelkov, v katere naj bi bil vgrajen model ali na katerih naj bi se uporabljal,

2seznanjenost uporabnika teh izdelkov glede na njihov namen ter v povezavi s tem seznanjenim uporabnikom, stopnja poznavanja prejšnjih modelov in stopnja pozornosti pri primerjavi,

3stopnja svobode oblikovalca pri razvijanju modela in

4rezultat primerjave modelov glede na sektor, stopnjo svobode oblikovalca in celostnega vtisa, ki jih naredijo na seznanjenega uporabnika izpodbijani model in vsi prejšnji modeli, ki so bili dostopni javnosti.

Sodišče druge stopnje presoji sodišča prve stopnje v celoti pritrjuje.

9Tudi nadaljni pritožbeni očitek, da je sodišče med stranki napačno razporedilo trditveno in dokazno breme, ni utemeljen. Sodišče je res v 32. točki razlogov zapisalo, da tekom postopka tožena stranka ni izpostavila dovolj konkretnih trditev glede novosti in individualnega značaja videza modela. Po stališču sodišča bi bila namreč tožena stranka dolžna izpostaviti širšo izrazno primerjavo s suknjiči, hlačami in kapami drugih aktualnih ali nekdanjih gasilskih enot.

10Res drži, da je najprej na tožeči stranki trditveno in dokazno breme glede pomanjkanja novosti in individualnega videza izdelka v skladu s prvim odstavkom 33. člena v zvezi s 113. členom ZIL-1. Materialno trditveno in dokazno breme (v okviru pravilne uporabe materialnega prava) je tožeča stranka zmogla. Zatrjevala je namreč v čem so navedeni izdelki taki, da ne izpolnjujejo pogoja za registracijo, to je novosti in individualnosti. Vendar pa sodišče druge stopnje razume razloge sodišča prve stopnje, kjer je glede novosti in individualnih značilnosti modela trditveno in dokazno obremenilo toženo stranko, da gre za procesno trditveno in dokazno breme, in sicer na podlagi 212. člena ZPP.

11Materialno dokazno breme, ki je zaradi vezanosti na materialno pravo sicer ves čas postopka stabilno, procesno dokazno breme pa glede na uspeh dokazovanja prehaja od ene stranke k drugi. Procesno dokazno breme stranki (v konkretnem primeru toženi stranki) na podlagi 212. člena ZPP omogoča, da izpodbija v postopku dokazane trditve nasprotne stranke. Torej to pomeni, da je tožeča stranka navedla v okviru materialno pravne določbe 113. člena ZIL-1 vsa pravno odločilna dejstva in zanje predložila tudi vse dokaze. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ocenilo, da tožena stranka v okviru procesnega trditvenega in dokaznega bremena ni uspela izpodbiti trditev in dokazov tožeče stranke. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je tožba tožeče stranke nesklepčna.⁵

12Sodišče druge stopnje ne pritrjuje pritožbenemu očitku, da so videzi vseh izdelkov takšni, da so unikatni, da so pri podrobno opisanih razlikah takšni, da ti niso nezanemarljivi in dajejo novost in individualno naravo videzu zaščitenih izdelkov. Tudi po oceni sodišča druge stopnje poudarki tožene stranke pri posameznem videzu izdelkov, ne dajejo modelu svečane uniforme svojevrstnega pečata. Pri tem sodišče druge stopnje še pripominja, da podrobno opisanih razlik pri bluzi, ki ima 5 gumbov s poslikavo - 5 lipovimi listi v obliki zvezde, ki so modelno zaščiteni z videzom izdelka 7 v pritožbenem postopku ne more upoštevati, ker sploh niso bile del tožbenega zahtevka. Zato sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje pravilnim in jasnim razlogom v izpodbijani sodbi.

13Ne drži pritožbeni očitek, da so prikazi uniform tako nejasni, zamazani in zasenčeni, da ne omogočajo primerjave. Sodišče je namreč posamezne izdelke bluze, hlač in kape podrobno opisalo (primerjaj c/3 obrazložitve).

14Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi pojem seznanjenega uporabnika, ki ga je opredelilo poleg poklicnih gasilcev tudi kot tistega, ki se udeležuje srečanj gasilcev ob raznih prireditvah. To pa pomeni, da je primerjalo termin seznanjenega uporabnika na sedanji čas in ne na preteklost. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da ni bilo dokazano, da so bile uniforme znane seznanjenemu uporabniku. Razlogi sodišča tudi ne nasprotujejo sodni praksi, na katero je opozorila tožena stranka.⁶

15Sodišče je tudi pravilno upoštevalo, da gre za majhen manevrski prostor svobode oblikovalca. Vendar pa je zmoten pritožbeni očitek, da rdeča obroba vzdolž gumbov, zvezdnati našitki ob ruskem ovratniku, pri hlačah barva hlač in vzdolžna okrasna črta po sredini le-teh, pri kapi trdi šilt in zlati trak, pomembno ustvarijo drugačen vtis od drugih uniform. Sodišče je tudi upoštevalo, da bolj kot je svoboda oblikovalca pri razvoju izpodbijanega videza izdelka omejena,⁷ že manjše razlike med nasprotujočima si modeloma zadoščajo, da se pri seznanjenem uporabniku ustvari drugačen celotni vtis. Ob upoštevanju tudi navedenega merila sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom v izpodbijani sodbi, da vsi navedeni izdelki nimajo individualne narave.

16Sodišče druge stopnje tudi ni sledilo primerjavi tožene stranke, da so pomembni detajli pri številnih steklenicah tisti, kar je mogoče primerjati s posameznimi uniformami. Kot je bilo že pojasnjeno, navedeni izdelki, ki varujejo videz izdelka in so navedeni v fotografijah, ne izpolnjujejo pogojev novosti in individualne narave v skladu s prvim odstavkom 33. člena ZIL-1.

O izdelku št. 4 - značka (na kapi), točka c prvega odstavka 36. člena ZIL-1

17Uvodoma sodišče druge stopnje pojasnjuje, da pri odločitvi o tem, ali je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o ničnosti značke, ni izhajalo iz primerjave modelne zaščite značke tožene stranke s kasnejšo znamko tožnika iz leta 2017 in vsebino kasnejšega Pravilnika o gasilskih uniformah, oznakah, činih, opremi ter izkaznicah z dne 19. 10. 2007. Zato tudi ni potrebna nobena primerjava med kasnejšim znakom tožeče stranke, ki je zaščiten kot blagovna znamka tožeče stranke z značko na kapi kot zaščitenega modela. Bistveni del razlogov v izpodbijani sodbi je namreč ta, da značka posnema slovensko zastavo v videzu, ki je absolutni razlog za ničnost modela po točki c prvega odstavka 36. člena v zvezi s točko a 113. člena ZIL-1. Ob tem ni pravno odločilnega pomena pritožbeni očitek, da če tudi bi bila na ščitku res slovenska zastava, da bi bilo nujno, da vsebuje tudi grb. 8. člen ZGZH ščiti tudi sestavne dele zastave, ki se je ne sme zavarovati ali uporabljati med drugim kot model. Res pa je, da gre pri znački za zaporedje barv, ki je enako zaporedju barv slovenske zastave, to je zgoraj bela, na sredini modra in spodaj rdeča. Vendar pa drži, da te barve najdemo tudi na mnogoterih zastavah držav vsega sveta. Barve so poleg tega res razvrščene v poševni liniji, kar daje poseben vtis znaku in kombinaciji barv. Enostaven zaključek, da znak posnema slovensko zastavo, torej ni pravilen.

18Značka, ki v dominantnem delu, razen ščita, predstavlja podobo gasilske čelade s plamenico in barvno kombinacijo rdeče, modre in bele pa je bil javnosti v obliki identične gasilske čelade in plamenice (ki je vseboval še zlato barvo, ki poudari čelado s plamenico) znan že od leta 1995, to je pred prijavo modela 13. 1. 2003. Opisana gasilska čelada je grb tožeče stranke iz leta 1995, ki ima poseben javni pomen, ki ga je pridobil s posebnim javnim statusom tožeče stranke s spremembo Zakona o gasilstvu (ZGas) iz leta 2000, torej pred registracijo značke kot modela tožene stranke.⁸

19Poseben javni status je tožeča stranka pridobila s tem, ker je pooblaščena, da svetuje Republiki Sloveniji, to je Upravi RS za zaščito in reševanje, ki je organ v sestavi Ministrstva za obrambo, pri sami pripravi zakonodaje s področja gasilstva, pri čemer sodelujeta skupaj z Gasilsko zvezo Slovenije (četrta točka prvega odstavka 8. člena ZGas). Nadalje sodeluje pri pripravi šolskega programa za poklicne gasilce, pri izvajanju skupnih izobraževanj in usposabljanj (drugi odstavek 31. člena ZGas) ter prejema finančna sredstva za svoje delovanje od Uprave RS za zaščito in reševanje ter skrbi za pravilno uporabo simbolov poklicnih gasilcev skladno z ZGas. Tožeča stranka je že v točki XIII, stran 38 pripravljalne vloge z dne 20. 12. 2018 pojasnila, da je poseben javni pomen mogoče razlagati tudi iz zakonskega ali podzakonskega besedila glede na samo naravo stvari oziroma glede na namen uporabe oziroma glede na subjekte, ki uporabljajo določeno znamenje, emblem ali grb.⁹

20Značka posnema grb tožeče stranke iz leta 1995, ki ima poseben javni pomen. Zato je izpolnjen abstraktni zakonski dejanski stan iz točke d prvega odstavka 36. člena ZIL-1. Ta namreč določa, da se videz izdelka ne sme registrirati kot model, če vsebuje ali posnema grbe, ki niso obseženi s 6. členom Pariške konvencije, vendar imajo poseben javni pomen, razen če so pristojni organi zanje izdali dovoljenje za registracijo. Da bi bilo izdano dovoljenje za registracijo, tožena stranka v postopku ni zatrjevala.

21Tožena stranka je v pritožbi tudi uveljavljala, da sodišče tekom postopka ni upoštevalo njenih trditev, da imajo vsi izdelki svečane uniforme, vključno z značko in značilnim gumbom z lipovimi listi nanizanimi v obliki zvezde (izdelek 7 istega modela na bluzi ali suknjiču), tudi elemente avtorskega dela tožene stranke. Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožbenemu stališču, da ima lahko tožena stranka avtorske pravice na navedenih izdelkih in, da ji avtorsko pravo nudi pravno varstvo, kar pa ni povezano z ničnostjo modela, to je izdelkov tožene stranke uveljavljanih v tem postopku.

22Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge, pri čemer poudarja, da se do vseh pritožbenih razlogov sodišče druge stopnje ni dolžno opredeliti, ampak samo do tistih, ki jih šteje za pravno odločilne. Pri tem pripominja, da se je sodišče seznanilo z obširnimi pritožbenimi razlogi in da jih je v okviru preizkusa izpodbijane sodbe tudi obravnavalo. Vendar je odgovorilo le na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).To pa ne pomeni, da je katere od uveljavljanih pritožbenih razlogov tudi spregledalo.

23Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

24Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165., prvem odstavku 154. in 155. členu ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Dolžna pa je tožeči stranki plačati stroške postopka z odgovorom na pritožbo na podlagi smiselno uporabljene Odvetniške tarife za pooblaščenca tožeče stranke, in sicer za sestavo odgovora na pritožbo 375 točk, materialne stroške 2 %, 7,5 točk in 22 % DDV, 84,15 točk, kar skupaj znese 466,65 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) znašajo stroški tožeče stranke 279,99 EUR. Če bo tožeča stranka zamujala s plačilom stroškov bo dolžna plačati še zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka dalje do plačila (378. člen, 299. člen Obligacijskega zakonika, 313. člen ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 95/2007 z dne 19. 10. 2007.
² VS RS sklep III Ips 179/2007 z dne 26. 10. 2010.
³ Po 39. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o industrijski lastnini (ZIL-E), Uradni list RS, št. 23/20, ki se uporablja od 29. 3. 2020, se zadeve, glede katerih je bilo ob uveljavitvi tega zakona vloženo pravno sredstvo oziroma začet sodni postopek, končajo po dosedanjih predpisih.
⁴ Sodba Splošnega sodišča, št. T-57/16 z dne 18. julija 2017.
⁵ VS RS sodba II Ips 47/2016 z dne 17. 5. 2018.
⁶ VSL sodba in sklep I Cpg 516/2006 z dne 13. 7. 2006.
⁷ Že omenjena zadeva sodba Splošnega sodišča T-57/16 z dne 18. 7. 2017, točka 30.
⁸ Ur. l. RS, št. 28/2000.
⁹ Sodba Upravnega sodišča opr. št. U 2369/2008 z dne 15. 9. 2009.