UPRS Sklep III U 216/2019-7

Tožba se zavrže.

1Tožnik je 24. 8. 2019 vložil tožbo v upravnem sporu zoper odločbo Ministrstva za pravosodje, št. 6040-238/2017/24 z dne 22. 7. 2019, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnik opravljal pisni del pravniškega državnega izpita 12. in 13. 11. 2018, ustni del izpita 5. 12. 2018 in da ustnega dela izpita ni opravil uspešno (1. točka izreka). Ugotovljeno je bilo še, da tožnik po tretjem dovoljenem pristopu ni opravil uspešno izpita, zato mu ni dovoljen ponovni pristop k opravljanju izpita (2. točka izreka).

2Tožnik tožbi ni predložil izpodbijanega akta, predvsem pa je v tožbenem predlogu navedel, da naj sodišče "ugotovi nezakonitost odločbe upravnega organa oziroma odločbo upravnega organa razveljavi in vrne zadevo upravnemu organu v ponovno odločanje". Na podlagi tako oblikovanega tožbenega predloga sodišče ni moglo ugotoviti, ali tožnik vlaga izpodbojno tožbo (odprava izpodbijanega akta) ali pa morebiti ugotovitveno tožbo (ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v njegove pravice oziroma pravne koristi).

3Če je tožba nepopolna ali nerazumljiva, zahteva predsednik senata od tožnika, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti. Obenem ga mora poučiti, kaj in kako naj napravi, ter ga opozoriti na posledice, če tega ne stori (prvi odstavek 31. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1). Če tožnik v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, zavrže tožbo s sklepom, razen če spozna, da je izpodbijani akt ničen (drugi odstavek 31. člena ZUS-1).

4Na podlagi navedenega je sodišče tožnika z dopisom, št. III U 216/2019-4 z dne 11. 12. 2019, pozvalo, da tožbo popravi tako, da tožbeni predlog jasno opredeli (v smislu izpodbojne oziroma ugotovitvene tožbe), ter v primeru, če vlaga ugotovitveno tožbo, izkaže pravno korist za izdajo ugotovitvene sodbe.

5Na navedeni poziv sodišča se je tožnik odzval z vlogo z dne 21. 12. 2019, ki ji je priložil izpodbijano odločbo, v zvezi s tožbenim predlogom pa je navedel, da "je tožbeni zahtevek po tožbi z dne 24. 8. 2019 subsidiarne narave, in sicer tožba na ugotovitev nezakonitosti upravnega akta zaradi pridobitve odškodnine oziroma odpravo izpodbijanega akta."

6Ker sodišče, kljub tožnikovem odgovoru, (še vedno) ni moglo ugotoviti kakšno sodno varstvo v obravnavanem upravnem sporu sploh zahteva, ga je z dopisom, št. III U 216/2019-6 z dne 30. 12. 2019, ponovno pozvalo, da se v roku 8 dni jasno opredeli, ali primarno vlaga izpodbojno tožbo (in v zvezi s tem predlaga odpravo odločbe Ministrstva za pravosodje, št. 6040-238/2017/24 z dne 22. 7. 2019, ter morebitno vrnitev zadeve toženki v ponoven postopek), ali pa primarno vlaga ugotovitveno tožbo, s katero predlaga (le) ugotovitev nezakonitosti navedene odločbe. Glede na to, da je tožnik v odgovoru na prejšnji poziv sodišča omenil tožbeni zahtevek "subsidiarne narave", mu je sodišče še pojasnilo, da v subsidiarnem upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (4. člen ZUS-1), v obravnavanem primeru pa je tožniku sodno varstvo zoper izpodbijano odločbo zagotovljeno po 2. členu ZUS-1. Ob tem je sodišče tožnika ponovno opozorilo, da brez odprave navede pomanjkljivosti tožbe ne more obravnavati, saj ne more ugotoviti vrste pravnega varstva, ki ga v tem upravnem sporu želi ter da bo zato tožbo zavrglo, če v postavljenem roku pomanjkljivosti ne bo odpravil.

7Navedeni ponovni poziv je bil tožniku, glede na podatke na vročilnici, ki se nahaja v sodnem spisu, vročen 7. 1. 2020. Osemdnevni rok za odpravo pomanjkljivosti tožbe se je tako iztekel 15. 1. 2020. Tožnik pa v tem roku (in tudi ne do dneva izdaje tega sklepa) v skladu s pozivom sodišča, v katerem je bil jasno poučen, v čem je pomanjkljivost tožbe in kako naj jo odpravi, tožbe ni popravil tako, da bi jo sodišče lahko obravnavalo. Sodišče namreč ne more ugotoviti vrste pravnega varstva, ki ga tožnik v tem upravnem sporu želi, to je, ali v zvezi z odločbo Ministrstva za pravosodje, št. 6040-238/2017/24 z dne 22. 7. 2019, vlaga izpodbojno ali ugotovitveno tožbo (1. ali 2. alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Pri tem sodišče opozarja, da je vezano na meje tožbenega predloga (prvi odstavek 40. člena ZUS-1) in da nima zakonskega pooblastila za to, da bi samo nadomeščalo voljo strank. Ta volja mora biti zato izražena dovolj jasno, da lahko sodišče ravna v skladu z njo. V obravnavani zadevi iz navedenih razlogov ni tako, zato sodišču ne ostane drugega kot ugotovitev, da tožba ni sposobna za nadaljnje faze obravnave.

8Ker tožnik tožbe skladno z dvema pozivoma sodišča v postavljenih rokih ni popravil, tožba pa ostaja do tolikšne mere nerazumljiva, da sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, jo je na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 s sklepom zavrglo.