VSK Sklep Cpg 201/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 4.465,20 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Novi Gorici zaradi pomanjkanja pravne koristi zavrglo tožbo v delu, v katerem se nanaša na ugotovitev, da toženkin odstop od Pogodbe o prenosu infrastrukture in najemu infrastrukture z dne 12.10.2010 (v nadaljevanju Pogodba), podan 18.4.2014, nima pravnega učinka in da je ta pogodba v celoti veljavna in obvezujoča. Tožeči stranki je naložilo v plačilo 9.709,37 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper sklep se tožeča stranka pritožuje. Sodišču očita kršitev njene pravice do sodnega varstva. Procesne predpostavke, ki jih določa zakon, je namreč treba šteti za omejitev te pravice in mora kot taka ustrezati načelu sorazmernosti. Spregledano je bilo bistvo zadeve, saj ne gre za plačilo najemnin, temveč za izpolnjevanje obveznosti po Pogodbi o prenosu infrastrukture in najemu infrastrukture ter Zakonu o varstvu okolja (ZVO-1). Te obveznosti je tožena stranka prenehala izpolnjevati (tožnica ščiti javni interes in pravico občanov do zdravega okolja). Formalistično odločanje na algoritemski način ob pretirano restriktivni razlagi 181. člena Zakona o pravdnem postopka (ZPP) pomeni kršitev pravice do sojenja in je v nasprotju z načelom sorazmernosti. Vztrajanje toženke pri odstopu od pogodbe je nepremišljeno, nerazumljivo in disfunkcionalno. To vztrajanje in nasprotovanje tožbenemu zahtevku ter izpodbijana sodna odločba imajo za vse vpletene negativne posledice. Toženka bi glede na njen odstop od pogodbe ostala brez infrastrukture, ki jo potrebuje za svoje delo (in tudi za svojo komercialno dejavnost). Z zavrnitvijo zahtevka je sodišče toženkin odstop dejansko obdržalo v veljavi. Sodba o tem nima razlogov in gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Interes je pritožnica zatrjevala in dokazovala, opozarjala je tudi na prisilne predpise, ki toženki nalagajo sklenitev najemne pogodbe. Varstvo okolja je gotovo pravna korist glede katere tožnici ni mogoče očitati pomanjkanja pravnega interesa. Krog dopustnosti ugotovitvenih tožb ni omejen le na primere, določene v predpisih. V nadaljevanju se pritožnica sklicuje na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice glede pravice do življenja in pravice do zaščite lastnine. Gre za pravice, ki so del evropskega prava, na katero so zaradi načela primarnosti vezana tudi sodišča. Pritožnica opozarja še na Aarhuško konvencijo, pravico do sodnega varstva, kršitev načela primarnosti, načelo vertikalnega neposrednega učinka, dopustnost tožbe pa izvira že iz citiranih okoljskih predpisov in Obligacijskega zakonika. Sodišče je glede na vrednost spornega predmeta prisodilo previsoke pravdne stroške. Na koncu pa pritožnica predlaga, da sodišče postavi Sodišču Evropske unije predhodno vprašanje, ali je glede na postavljeni zahtevek ob upoštevanju temeljnih pravic iz EKČP podana pravna korist tožeče stranke kot lokalne skupnosti po zaščiti pravice do življenja, pravice do zaščite lastnine v povezavi s pravico do učinkovitih pravnih sredstev.

3V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje, navedla, da sodna praksa, na katero se sklicuje pritožnica, ni uporabljiva in predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5V predmetni pravdi je tožnica postavila tri tožbene zahtevke. Zahtevek na ugotovitev neveljavnosti odstopa od pogodbe je bil postavljen kot vmesni ugotovitveni zahtevek iz tretjega odstavka 181. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Če je odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali obstaja ali ne obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, lahko tožeča stranka poleg obstoječega zahtevka uveljavlja tudi tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da tako razmerje obstaja oziroma ne obstaja. Tožnica je s tožbo zahtevala izpolnitev nedenarne obveznosti. Če bi sodišče o tem zahtevku odločalo meritorno, bi bila odločitev odvisna od veljavnosti odstopa od Pogodbe. Vmesni ugotovitveni zahtevek zaradi prejudicialnosti do glavnega (dajatvenega) zahtevka ne obremenjuje ne tožencev ne sodišča, zato uveljavljanje takšnega zahtevka ni omejeno z izkazovanjem pravnega interesa. Ta mora biti podan glede glavnega predmeta spora, ki je v konkretnem primeru dajatveni, za katerega pa se pravni interes domneva. Vendar to velja zgolj, dokler obstaja prejudicialnost, torej, dokler je konkretna odločitev o zahtevku odvisna od predhodnega vprašanja, ki je predmet vmesnega ugotovitvenega zahtevka. V predmetni zadevi pa je bila tožba v delu, v katerem se je nanašala na dajatveni zahtevek, pravnomočno zavržena. V nastalem položaju je tako dobila tožba z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom naravo samostojne ugotovitvene tožbe, za katero mora stranka izkazati pravni interes zanjo (prvi in drugi odstavek 181. člena ZPP). Gre za posebno procesno predpostavko splošne ugotovitvene tožbe¹.

6Pravni interes, ki je procesna predpostavka za ugotovitveno tožbo, mora biti konkreten. Ne zadošča splošno sklicevanje na obveznosti, ki jih imajo izvajalci gospodarskih javnih služb po veljavnih predpisih (evropskih ali domačih). Tožeča stranka bi morala trditi, v čem je njena pravna korist širša od uveljavitve prvotno postavljenega dajatvenega zahtevka. V predmetni pravdi je konkretizirano zatrjevala in izkazovala svojo pravno korist le v smeri postavljenega dajatvenega zahtevka, se pravi da mora tožena stranka izpolnjevati obveznosti po Pogodbi, naštete v tožbenem predlogu. V postopku se je izkazalo, da dajatveni zahtevek, kakršen je bil postavljen, ni bil dovolj določen ali določljiv, da bi omogočal sodni preizkus. O pravni koristi za uveljavitev nedoločenega zahtevka ni mogoče govoriti. Drugih dodatnih trditev o pravni koristi, ki naj bi jo imela z ugotovitvijo neveljavnosti odstopa od Pogodbe, pa tožeča stranka ni podala in to kljub opozorilom tožene stranke.

7Tožeča stranka torej ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede obstoja pravne koristi za samostojno ugotovitveno tožbo. Povedano pomeni, da je sama povzročila situacijo, v kateri sodišče o njenem zahtevku ni odločalo meritorno. Zato s sklicevanjem na kršitev pravice do sodnega varstva ne more uspeti. Prav tako tudi ne s pavšalnim sklicevanjem na druge pravice občanov in javni interes. Pritožbenemu sodišču tudi ni treba postaviti vprašanja Sodišču EU, saj glede na neobstoj ustrezne trditvene podlage od odgovora na vprašanja, ki jih predlaga tožeča stranka, ni odvisna odločitev v predmetni zadevi. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je bila tožba zavržena, kar pomeni, da o zahtevku ni bilo meritorno odločeno in zato navedbe, da naj bi sodišče dejansko priznalo veljavnost odstopa od Pogodbe, ne držijo.

8Pravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je tožeča stranka spregledala, da je sodišče prve stopnje odločilo o vseh priglašenih stroških postopka na prvi stopnji v tej pravdi in ne le o stroških v zvezi z zavrženjem tistega dela tožbe, ki je predmet tega pritožbenega postopka.

9Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

10Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 4.465,20 EUR (nagrada za zastopanje po odvetniku po tar.št. 3210, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).

¹ Sodišče prve stopnje tožbe ni zavrglo, ker naj ugotovitveni zahtevek ne bi temeljil na posebnih predpisih, temveč ker tožeča stranka zanj ni izkazala pravnega interesa.