VSC Sklep Cp 165/2019

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve tega sklepa tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 481,58 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo sklenilo, da se dovoli razširitev tožbenega zahtevka, kot je postavljena v pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 18. 2. 2016, zaradi dokončne rešitve spora med pravdnima strankama ter razsodilo pod točko I. izreka, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 52.183,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 50.000,00 EUR od 30. 6. 2015 dalje do prenehanja obveznosti, od zneska 2.183,42 EUR pa od 17. 9. 2015 dalje do prenehanja obveznosti, pod točko II. izreka pa je toženi stranki še naložilo, da mora tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 13.398,95 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za plačilo stroškov.

2Zoper to sodno odločbo se je v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, vsebovano v točki II. izreka izpodbijane sodbe, pritožila tožena stranka, ki pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnika) za povračilo pravdnih stroškov. V pritožbi najprej povzame bistveno vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa sodišču prve stopnje očita, da v izpodbijanem delu ni ugotovilo vseh pravno relevantnih dejstev, ki so bistvena za odločitev v tej zadevi, zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa napravilo tudi zmotno dokazno oceno in posledično še napačno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da gre v predmetni zadevi za pogodbeno zavarovanje, kjer je določen tako predmet, trajanje zavarovanja ter obseg zavarovalnega kritja. Gre za pogodbeno razmerje med zavarovancem tožene stranke in toženo stranko, kjer sta se pogodbeni stranki dogovorili glede obsega zavarovanja, morebitnih izključitev odgovornosti, zavarovalne vsote, dolžnosti in obveznosti zavarovalnice... Po njenem mnenju je zato popolnoma napačno stališče sodišča prve stopnje, da mora zavarovalnica nositi tudi breme zamudnih obresti in pravdnih stroškov, saj bi drugačno stališče bilo v nasprotju z načelom pravdnega postopka, da nosi stroške pač tista stranka, ki je v pravdi propadla. Ponavlja svoje navedbe, da je družba K. d.o.o. imela v času škodnega dogodka pri toženi stranki sklenjeno polico za zavarovanje splošne odgovornosti št. 10012148953, in sicer za čas veljavnosti od 20. 3. 2012 do 20. 3. 2022, z vsakoletnim podaljšanjem, z zavarovalno vsoto 50.000,00 EUR in z letnim agregatom (enkratni) za izplačilo škod, ter da je zavarovanje sklenjeno po veljavnih pogojih in klavzulah 01-ODG-01/06 in 03-ODG-01/06, kateri so sestavni del zavarovalne police. Pojasnjuje, da zavarovalna vsota predstavlja zgornjo mejo obveznosti zavarovalnice za vsak zavarovalni primer in zavarovalna vsota, navedena na polici, velja za vse zavarovane nevarnostne vire, razen če ni v posameznih klavzulah drugače opredeljeno. V predmetni zadevi gre za pogodbeno zavarovanje, kjer je višina zavarovalnega kritja točno določena, kar pomeni, da je morebitna obveznost tožene stranke omejena na že navedeno zavarovalno vsoto, v katero pa se v skladu s 25. členom Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti 01-ODG-01/06 (v nadaljevanju: Splošni pogoji) poleg odškodnine vštevajo tudi obresti ter stroški spora o zavarovančevi odgovornosti. Zavarovalna vsota je pogodbeno določena in omejuje obveznost zavarovalnice ne glede na morebiti višji obseg škode, ki je nastala v določenem škodnem primeru. Nadalje tožena stranka ponovno poudarja, da gre v predmetni zadevi za pogodbeno zavarovanje, kjer je višina zavarovalnega kritja točno določena, kar pomeni, da je morebitna obveznost tožene stranke omejena na že navedeno zavarovalno vsoto. Dodatno pa še navaja, da je v praksi določitev obsega zavarovalnega kritja stvar zavarovalnega produkta, ki ga ponuja zavarovalnica, odločitev glede nakupa takšnega produkta pa je v izključni pristojnosti zavarovalca/potrošnika, ki se odloča, pri kateri zavarovalnici bo glede na obseg zavarovalnega produkta svoj nakup izvedel. Sodišču prve stopnje očita, da čeprav je ugovore tožene stranke zajelo v obrazložitev izpodbijane sodbe, le-teh ni pravilno upoštevalo pri odmeri odškodnine in pravdnih stroškov ter posledično v izreku sodbe, s tem, ko je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 13.398,95 EUR pravdnih stroškov, ravnalo v nasprotju s sklenjeno zavarovalno pogodbo, ki je bila sklenjena med toženo stranko in družbo K.d.o.o., saj je tožeči stranki prisodilo plačilo pravdnih stroškov (zneska) nad pogodbeno dogovorjeno zavarovalno vsoto. Tožena stranka še izpostavlja, da bi glede na dejstvo, da gre za pogodbeno zavarovanje, sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da zavarovalna vsota predstavlja zgornjo mejo obveznosti zavarovalnice po posameznem primeru, ne glede na število oškodovancev in ne glede na vrsto škode. V zavarovalno vsoto pa se poleg odškodnine vštevajo tudi obresti (razen tistih, ki so posledica ravnanja zavarovalnice) ter stroški spora o zavarovančevi odgovornosti. Odločitev sodišča prve stopnje je po stališču tožene stranke zato v nasprotju s sklenjeno zavarovalno pogodbo med toženo stranko in družbo K. d.o.o.

3Tožnik je na pritožbo tožene stranke odgovoril, v odgovoru pa se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša tudi svoje stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6V tej pravdni zadevi je tožnik od tožene stranke, ki se ji je tekom tega pravdnega postopka pridružil tudi njen zavarovanec K. d.o.o. kot stranski intervenient, upoštevaje zavarovalno vsoto 50.000,00 EUR kot zgornjo mejo obveznosti zavarovalnice zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 50.000,00 EUR skupaj z nateklimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 2.183,42 EUR, pri čemer je trdil, da bi znašala pravična denarna odškodnina za vso nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku dne 30. 9. 2014, 300.000,00 EUR (od tega za nepremoženjsko škodo iz naslova doslej prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odškodnina v višini 90.000,00 EUR, iz naslova prestanega strahu odškodnino v višini 10.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 180.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini 20.000,00 EUR). Trdil je, da se je poškodoval v škodnem dogodku, t.j. delovni nezgodi dne 30. 9. 2014, ki se je zgodila na gradbišču Vrtca ..., ko je tožniku med delom na strmi strehi objekta v jutranjih urah, ko je bila streha mokra in spolzka, spodrsnilo, zaradi česar je padel s strehe v globino več kot 5 metrov in se pri tem zelo hudo poškodoval. Takrat je bil zaposlen pri delodajalcu K. d.o.o. kot zavarovancu tožene stranke. Zatrjeval je obstoj tako krivdne kot tudi objektivne odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke in s tem posledično tudi nje same.

7Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku¹ zaključilo, da je tožena stranka tožniku za škodo odgovorna tako po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti kot tudi po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti, ugotovilo pa je tudi soprispevek oziroma soodgovornost tožnika za nastanek škodnega dogodka in posledično škode v višini 20%. Glede višine pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je tožniku nastala v posledici škodnega dogodka z dne 30. 9. 2014, je zaključilo, da bi le-ta znašala skupaj 202.000,00 EUR (od tega iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odškodnina v višini 50.000,00 EUR, iz naslova prestanega strahu odškodnina v višini 7.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnina v višini 130.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti odškodnina v višini 15.000,00 EUR) oziroma upoštevaje tožnikovo soodgovornost (20%) 161.600,00 EUR. Ta znesek odškodnine je zmanjšalo še za 73.000,00 EUR, kolikor je znašala odškodnina, ki jo je tožniku v zvezi z isto škodo nesporno že poravnala družba K. d.o.o., kot eden izmed solidarnih dolžnikov, tako da je zaključilo, da bi bil tožnik upravičen še do odškodnine v višini 88.600,00 EUR. Ker pa zavarovalna vsota po zavarovalni polici, sklenjeni med toženo stranko in njenim zavarovancem, znaša le 50.000,00 EUR, je toženi stranki na račun odškodnine za nepremoženjsko škodo, nastalo tožniku, naložilo zgolj plačilo tega zneska. Tožniku je prisodilo še zakonske zamudne obresti, ki so se od prisojenega zneska natekle v času od 4. 4. 2015 do 16. 9. 2015 v višini 2.183,42 EUR, pa tudi zakonske zamudne obresti od zneska prisojene odškodnine v višini 50.000,00 EUR od dne 30. 6. 2015 dalje do plačila in od zneska 2.183,42 EUR od dne 17. 9. 2015 dalje do plačila. Toženi stranki je obenem v plačilo naložilo še povračilo vseh pravdnih stroškov tožnika, saj je le-ta v pravdi v celoti uspel.

8Povsem nekonkretiziran je očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj ne pojasni, katera določila pravdnega postopka naj bi sodišče prve stopnje kršilo oziroma katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi zagrešilo, zato se ta pritožbeni očitek sploh ne da preizkusiti. Obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je zato pritožbeno sodišče presojalo le v okviru uradnega preizkusa, pri tem pa absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo.

9Nekonkretiziran je tudi očitek tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh pravno relevantnih dejstev, ki so bistvena za odločitev v tej zadevi ter da je tudi njegova dokazna ocena zmotna, saj sploh ne pojasni, katerih dejstev sodišče prve stopnje naj ne bi ugotovilo in zakaj naj bi bila dokazna ocena sodišča prve stopnje zmotna, zato se tudi teh pritožbenih očitkov tožene stranke ne da preizkusiti. Če pa je imela tožena stranka v mislih okoliščino, da gre v obravnavni zadevi pri sklenjeni zavarovalni pogodbi med toženo stranko in njenim zavarovancem za pogodbeno zavarovanje in ne za obvezno zavarovanje pred odgovornostjo, pa je to dejstvo med pravdnima strankama bilo ves čas postopka nesporno, sodišče prve stopnje pa ga je kot takega ugotovilo tudi v točki 21. obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je kot nesporno še ugotovilo, da po sklenjeni zavarovalni polici znaša zavarovalna vsota 50.000,00 EUR, pa tudi, da so sestavni del te police tudi Splošni pogoji.

10Pritožbene navedbe tožene stranke, da je v praksi določitev obsega zavarovalnega kritja stvar zavarovalnega produkta, ki ga ponuja zavarovalnica, odločitev glede nakupa takšnega produkta pa je v izključni pristojnosti zavarovalca/potrošnika, ki se odloča, pri kateri zavarovalnici bo glede na obseg zavarovalnega produkta svoj nakup izvedel, predstavljajo v skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj tožena stranka ni navedla prav nobenih razlogov, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogla pravočasno (v skladu z 286. členom ZPP) navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

11Neutemeljeni pa so očitki tožene stranke o zmotni uporabi materialnega prava in sicer določila 25. člena Splošnih pogojev, ki določa, da se v zavarovalno vsoto poleg odškodnine vštevajo tudi obresti ter stroški spora o zavarovančevi odgovornosti. Do ugovora tožene stranke, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, da je potrebno v zavarovalno vsoto všteti tudi zakonske zamudne obresti in pravdne stroške, se je sodišče prve stopnje opredelilo v točki 50. obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi in stališčem sodišča prve stopnje v navedeni točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da so zamudne obresti objektivna posledica zamude in civilna sankcija zanjo, da mora, ker je izplačilo zavarovalne vsote oškodovancu, če je ta z direktno tožbo to od zavarovalnice zahteval, njena obveznost, zavarovalnica sama nositi tudi breme zamudnih obresti, da to pomeni, da jih ne sme vračunati v zavarovalno vsoto, ker bi s tem znižala zavarovalno kritje, s katerim jamči oškodovancu na podlagi zakona, ter da enako velja tudi za pravdne stroške in da bi bilo drugačno stališče tudi v nasprotju z načelom pravdnega postopka, da nosi stroške pač tista stranka, ki je v pravdi propadla. Takšno je namreč tudi stališče (večinske) sodne prakse². Pravilnosti tega stališča in posledično tudi pravilnosti uporabe materialnega prava (25. člena Splošnih pogojev) tožena stranka namreč ne more ovreči niti s sklicevanjem na dejstvo, da gre v obravnavanem primeru za pogodbeno zavarovanje, sklenjeno med njenim zavarovancem in njo, kjer je višina zavarovalnega kritja točno določena in je obveznost tožene stranke omejena na navedeno zavarovalno vsoto, saj glede vprašanja, ali se pravdni stroški vštevajo v zavarovalno vsoto, sodna praksa ne vzpostavlja nobenega razlikovanja med obveznimi in pogodbenimi zavarovanji. Prav nasprotno, Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. II Ips 709/2008 z dne 17. 11. 2011³ celo izrecno zavzelo stališče, da velja tudi za pogodbena zavarovanja odgovornosti enako stališče kot pri obveznem zavarovanju, da se pravdni stroški (in enako glede na 151. člen ZPP tudi predpravdni stroški) ne vračunavajo v zavarovalno vsoto. Temu stališču pa je sledila tudi kasnejša sodna praksa⁴.

12Ker tožena stranka same višine v skladu s 155. členom ZPP priznanih potrebnih stroškov tožnika ni izpodbijala, sodišče prve stopnje pa je pri odmeri pravdnih stroškov tudi pravilno uporabilo materialno pravo, t.j. Odvetniško tarifo in Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1), je povsem pravilna odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 13.398,95 EUR.

13Pritožba tožene stranke se ob obrazloženem pokaže za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo tožene stranke zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

14Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP svoje stroške pritožbenega postopka nositi sama, tožniku pa mora v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 155. členom in 1. odstavkom 165. člena ZPP povrniti vse njegove potrebne pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je tožniku, upoštevaje pri odmeri njegovih stroškov vrednost spornega predmeta na pritožbeni stopnji (13.398,95 EUR s pp) ter vrednost točke po OT v času odmere pritožbenih stroškov (0,60 EUR), priznalo naslednje potrebne pritožbene stroške: 625 točk za sestavo odgovora na pritožbo po Tarifni številki 21/1 Odvetniške tarife, 20 točk za končno poročilo stranki po Tarifni številki 39/4 Odvetniške tarife, 12,9 točk za 2% materialnih stroškov po 3. odstavku 11. člena Odvetniške tarife in 86,84 EUR za stroške plačila DDV po 2. odstavku 12. člena Odvetniške tarife tako, da skupaj znašajo potrebni pritožbeni stroški tožnika 481,58 EUR, ki mu jih je dolžna tožena stranka povrniti v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

15Pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo za 625 točk preveč priglašenih stroškov za sestavo odgovora na pritožbo, nadalje mu ni priznalo priglašenih 20 točk za poročilo tožniku o prejeti pritožbi in prav tako priglašenih 20 točk za poročilo tožniku o vloženem odgovoru na pritožbo, saj sta obe opravili že zajeti v opravilu sestave odgovora na pritožbo, posledično pa mu je v manjšem znesku priznalo tako materialne stroške kot tudi DDV.

¹ Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, so navedeni v točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 983/1994 z dne 28. 6. 1995, II Ips 709/2008 z dne 17. 11. 2011 in II Ips 148/2017 z dne 25. 10. 2018.
³ Primerjaj točko 9. obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 709/2008 z dne 17. 11. 2011.
⁴ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 148/2017 z dne 25. 10. 2018, kjer je prav tako šlo za pogodbeno zavarovanje.