VSC Sodba Cp 119/2020

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 0,93 EUR, stranskemu intervenientu pa njegove pritožbene stroške v znesku 1.577,46 EUR, obema v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po tako določenem paricijskem roku.

1S sodbo opr. št. P 772/2017 z dne 29.10.2019 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke po katerem bi naj tožena stranka bila dolžna tožeči stranki plačati znesek 233.000,00 EUR kot odmero za nepremoženjsko škodo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, to je od dne 17.11.2017 dalje do plačila. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastali na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb tožeče in tožene stranke odločalo o tem ali je toženka v mesecu novembru 2014 imela podlago za hrambo, obdelavo in posredovanje tožnikovih prometnih podatkov Okrožnemu sodišču v Celju, ali je bil to razlog za njegov pričetek gladovne stavke, ter ali je tožnik v nastanek škode, to je v posledično okvaro svojega zdravja, privolil. Kot materialno pravo za odločitev v tem postopku je sodišče prve stopnje uporabilo določbo prvega odstavka 131. člena OZ, ki določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za odškodninsko odgovornost morajo biti kumulativno izpolnjene štiri predpostavke, to je protipravno ravnanje ali škodljivo dejstvo, nedopustna škoda, vzročna zveza med njima in odgovornost na strani povzročitelja. Za presojo krivdne odgovornosti toženke je v konkretnem primeru za sodišču prve stopnje bil v prvi vrsti ključen element ugotavljanja protipravnosti ravnanja tožene stranke. Najprej je sodišče uvodoma ugotovilo, da je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-65/2013 z dne 3. 7. 2014 razveljavilo določbe 162. do 169. člena ZEKom-1, ki so telekomunikacijskim operaterjem nalagale obveznost shranjevanja podatkov v zvezi z uporabo določenih telekomunikacijskih storitev. Upoštevaje to odločbo je sodišče ugotovilo, da toženka od 18. 7. 2014, ko je pričela veljavnost in uporabnost citirane ustavne sodišče, res ni imela več podlage za hrambo, obdelavo in posredovanje podatkov za namene kazenskega postopka, ki jih je do takrat veljavno hranila in obdelovala na podlagi razveljavljenih določb XIII. poglavja ZEKom-1, v tako imenovani retencijski bazi. Vendar pa je sodišče ugotovilo, da ZEKom-1 operaterjem elektronskih komunikacij tudi mimo razveljavljenih določb XIII. poglavja, še vedno omogoča hrambo in obdelavo prometnih podatkov tudi na drugi pravni podlagi. Ena od takšnih je 151. člen ZEKom-1, ki operaterjem dovoljuje hrambo prometnih podatkov v tako imenovani komercialni bazi. Ravno iz te baze podatkov pa je toženka dne 17. 11. 2014 sodišču posredovala prometne podatke, kot je o tem prepričljivo izpovedala priča M. K.. V določbi drugega odstavka 151. člena ZEKom-1 je določeno, da lahko operater, ne glede na določbe prvega odstavka tega člena do popolnega plačila storitve, vendar najdlje do poteka zastaralnega roka, hrani in obdeluje podatke o prometu, ki jih potrebuje za obračun in plačila v zvezi z medomrežnim povezovanjem. Določba drugega odstavka 151. člena ZEKom-1 se po oceni sodišča namreč ne nanaša na hrambo in obdelavo podatkov do plačila storitve, ki jo izvrši posamezni naročnik ali uporabnik storitve operaterju, pri kateremu ima sklenjeno naročnino oziroma kupi predplačniški paket, temveč na hrambo in obdelavo podatkov, ki so potrebni za obračun in za plačilo v zvezi z medomrežnim povezovanjem komunikacijskih operaterjev, torej do popolnega plačila storitve enega operaterja drugemu operaterju, na podlagi njune medsebojno sklenjene pogodbe o medomrežnem povezovanju. Tožena stranka je zaračunavala takratnemu T. d.o.o. uporabljene medomrežne povezave in je bila torej toženka upravičena obračunati svoje storitve, to je komunikacijo s toženkinimi uporabniki in dostop do njenih storitev, zato je tudi imela podlago za hrambo prometnih podatkov naročnikov in uporabnikov svoje pogodbene partnerice vse do popolnega plačila računa, izstavljenega za njeno opravljanje storitev uporabniku T. d.o.o. komunikacijo z njenimi uporabniki in dostop do njenih storitev, oziroma najdlje do poteka enoletnega zastaralnega roka. Šele, ko je vse skupaj dokončno plačano, pa se potem prometni podatki smejo uničiti. Te podatke lahko hrani operater tudi zato, ker so dolžni po 142. členu ZEKom-1 zagotavljati končnemu uporabniku pravico do ugovora zoper obračunano storitev za obdobje, kolikor je to potrebno. Za zagotovitev te pravice so dolžni hraniti prometne podatke, ki jih za preveritev ugovora potrebujejo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so operaterji tudi na tej podlagi dolžni hraniti prometne podatke za obdobje, kot je to potrebno za preveritev v morebitnem ugovornem postopku končnega uporabnika, torej podatke, ki so starejši od preteklih 60 dni. Namen obdelave prometnih podatkov, ki so nedvomno tudi osebni podatki, je bil v konkretnem primeru določen v zakonu. Zaradi vsega navedenega torej ni mogoče razlogovanje, da je po objavi citirane ustavne odločbe nezakonito vsakršno ustvarjanje baz prometnih podatkov pri komunikacijskih operaterjih. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo na, v spis vloženo mnenje Informacijske pooblaščenke RS z dne 18. 8. 2018 in na mnenje Agencije za komunikacijska omrežja in storitve RS z dne 23. 4. 2015, vendar pa po oceni sodišča navedeni mnenji na odločitev sodišča nimata vpliva, gre le za pravno neobvezujoči mnenji, ki ju sodišču ni potrebno upoštevati, oziroma dokazno ocenjevati. Upoštevaje, da torej Ustavno sodišče RS s citirano odločbo ni poseglo v določbo 149.b člena ZKP, ki ureja prikrito pridobivanje prometnih podatkov, so bili tako operaterji komunikacijskih storitev tudi po uveljavitvi ustavne odločbe dolžni sodiščem posredovati prometne podatke iz 149.b člena ZKP. Upravljavec osebnih podatkov, kar operater prav gotovo je, mora namreč v skladu z določbo prvega odstavka 143. člena ZKP sodišču na zahtevo brezplačno posredovati podatke iz zbirke osebnih podatkov tudi brez osebne privolitve posameznika, na katerega se podatki nanašajo, če sodišče navede, da podatke potrebuje za izvedbo kazenskega postopka. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženka v mesecu novembru 2014 imela pravno podlago, ki ji je kljub razveljavljenim določbam XIII. poglavja ZEKom-1, omogočala hrambo, obdelavo in posredovanje tožnikovih prometnih podatkov za obdobje od 25. 8. 2014 do 7.11.2014, ne glede na to, da slednji ni bil njen naročnik oziroma predplačnik, temveč predplačniški m. uporabnik drugega operaterja. Zakonitost dokazov po odredbi Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. I Kpd 47549/2014 z dne 13. 11. 2014 je tožnik neuspešno izpodbijal tudi v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju, Višjim sodiščem v Celju, kakor tudi pred VS Republike Slovenije, ki je s sodbo opr. št. I Ips 3498/2016 z dne 18. 1. 2018 ugotovilo, da konkretni dokazi, ki so bili pridobljeni po 18. 7. 2014 niso bili pridobljeni s kršitvijo pravic iz 37. in 38. člena Ustave Republike Slovenije in da so jih operaterji zakonito hranili, obdelovali in posredovali sodišču, na podlagi pisne odredbe le-tega. Toženki v konkretnem primeru ni mogoče očitati protipravnosti. Ker ni izpolnjena že prva izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, pa se sodišče zato ni opredeljvalo do ostalih predpostavk in v zvezi s tem podanimi trditvami in dokaznimi predlogi. Zato je zahtevek tožnika kot neutemeljenega v celoti zavrnilo. O pravnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločeno na podlagi uspeha o pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP).

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po pooblaščenki. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve 37. in 38. člena Ustave, ter kršitve 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in 7. in 8. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. V pritožbi navaja, da ne sprejema zaključkov prvostopnega sodišča, zato se proti prvostopni sodbi pritožuje in vztraja, da je v ravnanju tožene stranke podana in tudi izkazana protipravnost. Tožena stranka po prepričanju tožeče stranke ni imela prav nobene pravne in zakonske podlage za hrambo, obdelavo in posredovanje njegovih osebnih podatkov, kar prometni podatki zagotovo so, kar pa pomeni, da je podana protipravnost hrambe in posredovanja podatkov tožene stranke. Prepričana je, da je bila že hramba, še bolj pa obdelava prometnih podatkov, ki jo je vršila tožena stranka za telefonske številke 070/394-729, 070/443-721 in 070/520-331, ki so predplačniške številke, protipravna in nezakonita. Od 18. 7. 2014 dalje v Republiki Sloveniji glede na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-65/2013 z dne 3. 7. 2014 ni prav nobenega predpisa, zakona, ki bi dovoljeval hrambo, obdelavo prometnih podatkov za namene kazenskega pregona, glede na to, da je bila retencijska baza ugotovljena kot protiustavna. V pritožbi nato navaja kakšna je obrazložitev te ustavne odločbe. Tožena stranka glede na to, da je z odločbo Ustavnega sodišča bila retencijska baza ugotovljena kot protiustavna, ker je ustavno sodišče ugotovilo, da ukrep, kakršnega je narekovalo XIII. poglavje ZEKom-1 nesorazmerno posega v informacijsko zasebnost posameznikov, varovano v členu 38. Ustave RS, v mesecih avgust, september, oktober in november 2014, ni več imela nobene podlage za hrambo, obdelavo in posredovanje prometnih podatkov PU Celje, Sektor kriminalistične policije, oziroma sodišču. Ni imela prav nobene podlage za hrambo prometnih podatkov, kljub temu pa je prometne podatke hranila in jih posredovala policiji oziroma sodišču. Tožnik navaja, da je ukrep hrambe prometnih podatkov za namene kazenskega postopka sam po sebi nesorazmeren ukrep, kot sta to ugotovili tako Ustavno sodišče RS kot že prej Sodišče Evropske unije v sodbi z dne 8. 4. 2014, ki je bila tekom postopka na prvi stopnji večkrat izpostavljena in na te razloge se tožnik v celoti sklicuje na tem mestu. Samo v primerih, da je poseg nujen, da je primeren za dosego zaželenega cilja, je možen takšen ukrep. Pri ugotavljanju nujnosti posega pa je treba tehtati pomembnost posega v pridobljene pravice v primerjavi s pravico, ki se s tem posegom želi zavarovati in odmeriti nujnost posega, sorazmerno teži prizadetih dobrin. Nadalje navaja, da tožeča stranka s toženo stranko ni imela sklenjenega niti naročniškega razmerja, niti predplačniške storitve. V pogojih poslovanja in uporabe T., ki so bili veljavni od 15. 5. 2013 dalje je v točki 5., 8. jasno zapisano, da bo tožena stranka osebne podatke o svojih M. uporabnikih, varovala kot poslovno skrivnost ter jih obdelovala in uporabljala v skladu z predpisi varovanja osebnih podatkov. Pridobljeni podatki bodo uporabljeni le za nemoteno izvajanje predplačniškega razmerja in za tržne analize, namenjene izboljšanju ponudbe uporabnikom M.. Namen hrambe je tudi v tem, da tožena stranka lahko te prometne podatke hrani do popolnega plačila storitve, vendar najdlje do preteka zastaralnega roka. V konkretnem primeru je torej tožena stranka protiustavno, nezakonito in protipravno hranila prometne podatke, za predplačniškega uporabnika. Glede na to, da so bile telefonske številke tožnika, katerih hrambo in obdelavo je vršila tožena stranka predplačniške, ko je bila storitev plačana vnaprej in je tožnik porabo črpal iz vnaprej vplačanega dobroimetja, kasneje ni sprejel več nobenega računa, ki bi se nanašal na obseg njegove uporabe, pač pa mu je bilo prekinjeno sodelovanje, ko je uporabil dobroimetje, nikakršni zastaralni roki za uporabnike predplačniškega paketa tako ne pridejo v poštev. Takšno stališče izhaja tudi iz elektronskega sporočila mag. A. P. iz Agencije za komunikacijska omrežja in storitve, ki se nahajajo v spisu, v katerem je zapisano, da pri predplačniških storitvah operater naj ne bi dajal podatkov o prometu. Tožena stranka je za policijo, oziroma za sodišče nezakonito, oziroma protipravno shranjevala, obdelovala in posredovala prometne podatke tožnika za potrebe kazenskega postopka, saj jih je že protipravno hranila glede na izpostavljena določila ZEKom-1, glede na Pogoje poslovanja in uporabe T., veljavne od 15. 5. 2013 dalje in glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U I 65/2013 z dne 3. 7. 2014, pri tem pa tožnik z toženo stranko ni bil v nobenem pogodbenem ali kakršnem koli drugem razmerju. Tožena stranka je hranila in obdelovala osebne podatke tožnika v nasprotju z namenom njihovega zbiranja, kar pomeni kršitev pravice do komunikacijske zasebnosti, varovane v 37. členu Ustave. Tudi iz prvega odstavka 8. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov izhaja, da se lahko osebni podatki obdelujejo le, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo določa zakon, ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika. Namen obdelave podatkov mora biti določen v zakonu. V primeru obdelave na podlagi osebne privolitve posameznika pa mora biti posameznik predhodno pisno ali na drug ustrezen način seznanjen z namenom obdelave osebnih podatkov. Vsako zbiranje in obdelovanje osebnih podatkov, kar so tudi prometni podatki, predstavlja poseg v ustavno pravico do varstva osebnih podatkov, poseg pa je dopusten le, če je v zakonu določno opredeljen, kar izhaja tudi iz prvega odstavka 8. člena ZVOP-1. Sodišče je kršilo tudi 8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic, iz katerega jasno izhaja, da ima vsakdo pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. Iz te določbe izhaja, da se javna oblast ne sme vmešavati v varovanje te pravice razen, če je to določeno z zakonom in je nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države in zato da se prepreči nered ali zločin, ter da se zavaruje zdravje ali morala in da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. Spoštovanje zasebnega in družinskega življenja ter varstvo osebnih podatkov pa izhaja tudi iz 7. in 8. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. V konkretnem primeru tako obdelavo osebnih podatkov, kakršno je vršila tožena stranka ni določal zakon, niti za obdelavo osebnih podatkov ni bila dana osebna privolitev tožnika, kar pritrjuje stališču tožeče stranke, da je tožena stranka ravnala protipravno, ko je hranila in obdelovala tožnikove osebne podatke - podatke o prometu, pa čeprav tožnik s toženo stranko ni imel sklenjenega nikakršnega razmerja, pač pa je bil samo uporabnik predplačniškega paketa stranskega intervenienta. Tožena stranka je zaradi takšnega protipravnega ravnanja, torej protipravne in neselektivne hrambe prometnih podatkov in posredovanja le-teh organom pregona, tožniku odškodninsko odgovorna. V posledici opisanega protipravnega ravnanja tožene stranke je tožnik v mesecu aprilu, natančneje 13. 4. 2015 začel z gladovno stavko. Mnenje je tudi, da gre pri napadeni sodbi, ko se sklicuje na določilo člena 355 OZ in za enoletni zastaralni rok, za zmotno porabo materialnega prava. Namreč prav noben predpis ali zakon ne dovoljuje hrambe prometnih podatkov, osebnih podatkov za potrebe kazenskega postopka, pregona storilcev kaznih dejanj v takšnem obdobju, da bi bil možen zaključek, kot izhaja iz obrazložitve napadene sodbe na strani 15. V konkretnem primeru ne gre za obravnavanje klasičnih zastaralnih rokov, pač pa za obravnavo varstva zasebnosti z vidika kazensko pravnih interesov. Tožnik s toženo stranko ni imel sklenjenega nobenega razmerja, sklenjeno je imel le predplačniško razmerje s stranskim intervenientom. Kako sta imela operaterja med seboj rešena razmerja, se nanj ne nanaša. Predplačniški uporabnik storitev plača vnaprej in z plačili, po nakupu m. kartice nima prav ničesar več. Tako na plačilo enega operaterja drugemu operaterju ne more imeti več nobenega vpliva, kar pa nedvomno izhaja tudi iz zapisanega na strani 15. napadene sodbe, ko se ta sklicuje na pogodbo o medmrežnem povezovanju z dne 11. 5. 2007, s katero tožnik do tega pravdnega postopka niti ni bil seznanjen, niti ni sopodpisnik te pogodbe. Tožeča stranka je tako prepričana, da medsebojno razmerje med operaterji ne more biti podlaga za hrambo in obdelavo prometnih podatkov za predplačnike, ki storitev plačajo vnaprej ob nakupu m. kartice, če pa bi že bila, bi morali biti prometni podatki anonimizirani takoj ob zaključku klica, sporočila ali interne seje in bi lahko bili v odnosu med operaterjem zabeleženi zaradi medmrežnega povezovanja podatki tako, da se ne bi dali več povezati z določeno številko uporabnika. Podatki bi lahko bili zabeleženi tako, da se ne bi dali več povezovati z določeno telefonsko številko, morali bi biti popolnoma anonimizirani. Tožena stranka bi morala takoj izbrisati ali anonimizirati podatke. Daljša hramba podatkov je dopustna samo pod pogojem, da je podana ena od izjem, ki jih ZEKom-1 določa v prvem odstavku 151. člena in sicer če je predplačniški uporabnik klical v sili, če je treba vnaprej urediti prometne podatke zaradi varovanja življenja ali telesa, ali če gre za zlonamerne ali nadležne klice, iz česar izhaja, da v konkretnem primeru ni bilo nobene podlage za hrambo podatkov. Prav tako 142. člen ZEKom-1, ne Splošni pogoji uporabe operaterjev ne opredeljujejo namena, po katerem bi operaterji lahko prometne podatke predplačnikov hranili tudi za potrebe posredovanja teh podatkov organom pregona, po določilu 149.b člena ZKP. Ker je prvostopno sodišče zaključilo drugače, je kršilo določbe ZEKom-1, določila Splošnih pogojev uporabe operaterjev, kot tudi določilo člena 149.b ZKP. Tako je izkazana protipravnost ravnanja tožene stranke, ki je brez dopustne pravne podlage, prometne podatke tožnika hranila in jih obdelovala v času od 25. 8. 2014 do 7. 11. 2014, skoraj dva meseca in pol. Dalje je mnenja, da je potrebno razlikovati med predplačniki in naročniki, saj predplačniški uporabniki predstavljajo posebnost v odnosu do telekomunikacijskega operaterja. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do izpovedbe P. K., v njegovi izpovedbi pa so upoštevana vsa ustavna določila glede varstva osebnih podatkov. Pritožba stoji na stališču, da so medsebojno nasprotujoči si in nerazumljivi razlogi napadene sodbe, ko po eni strani sama ugotavlja, da od 18. 7. 2014 dalje zaradi razveljavitve XIII. poglavja ZEKom-1 ni več zakonske podlage za hrambo, obdelavo in posredovanje prometnih podatkov za namene kazenskega postopka, po drugi strani pa izpostavlja določilo člena 151. ZEKom-1, ki omogoča tudi nadaljnjo hrambo prometnih podatkov v tako imenovanih komercialnih bazah. XIII. poglavje ZEKom-1 katerega del je tudi določba 151. člena, torej nikjer ne govori o namenu hrambe prometnih podatkov za namene pregona storilcev kaznivih dejanj. Po določbi 148. člena ZEKom-1 je jasno določeno kateri podatki o naročnikih se lahko zbirajo, kateri podatki se lahko obdelujejo, do kdaj se lahko prometni podatki hranijo in katere izjeme so predvidene za daljšo hrambo prometnih podatkov. Razlogi napadene sodbe, ko zaključuje, da je daljša hramba prometnih podatkov za predplačnike potrebna zaradi obračunov in za plačilo v zvezi z medomrežnim povezovanjem komunikacijskih operaterjev, torej do popolnega plačila storitev enega operaterja drugemu operaterju na podlagi nujne medsebojne sklenjene pogodbe o medomrežnem povezovanju so nerazumljivi, uporabnik, torej tožnik pa nikoli ni pristopil k tej pogodbi, zato so razlogi sodbe nejasni in med sabo si nasprotujoči. Po stališču pritožbe gre za čisto razmerje med operaterji, ki pa ne morejo biti podlaga za tovrstno dolgotrajnejšo hrambo prometnih podatkov uporabnikov, kot so jo za tožnika vršili operaterji. Pritožnik je tudi mnenja, da ni jasno kakšne ugovore bi lahko predplačnik sploh imel na podlagi pogodbe o medomrežnem povezovanju, saj sploh ni njena stranka. Ker je sodišče na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je tožena stranka imela dopustno podlago za hrambo in obdelavo ter posredovanje prometnih podatkov za namene pregona storilca kaznivih dejanj, kazenskih postopkov, je prvostopno sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodba sodišča prve stopnje ne upošteva izpovedbe P. K., ki je jasna, do nje se tudi ne opredeli. Nadalje je tudi zaslišana informacijska pooblaščenka M. P. pojasnila, da mora biti vedno pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov. Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da na strani tožene stranke ni podana protipravnost in je iz tega razloga zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, se tožeča stranka pritožuje samo v zvezi s protipravnostjo, za katero je tožeča stranka prepričana, da je na strani tožene stranke podana. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v ponovno razpravljanje in odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu.

4Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da s hrambo in posredovanje prometnih podatkov za čas od 25. 8. 2014 do 7. 11. 2014, tožena stranka dovoljenega obsega hrambe ni presegla. V zvezi s posredovanjem osebnih podatkov po odredbi kazenskega sodišča za potrebe kazenskega postopka, tožeča stranka v svojem pritožbenem razlogovanju namenoma popolnoma zanemari dejstvo, da v primeru posredovanja osebnih podatkov za potrebe kazenskega postopka ni mogoče izhajati zgolj iz 37. in 38. člena Ustave, ampak gre vedno za tehtanje med dvema ali več ustavno varovanima pravicama. Ravnotežje je vzpostavljeno v 149.b členu ZKP, ki določa pogoje za pridobivanje prometnih podatkov za potrebe kazenskega postopka. Tudi če je bilo v kazenskem postopku dovoljeno drugače, pa odgovornosti za posredovanje podatkov po odredbi kazenskega sodišča na nobeni pravni podlagi ne bi bilo mogoče naprtiti toženi stranki. Tožena stranka namreč ni pristojna preverjati pravilnost odločitve kazenskega sodišča. Neutemeljeno tožeča stranka sodišču očita, da se ni opredelilo do stališča, ki izhaja iz elektronskega sporočila mag. A. P. iz Agencije za komunikacijska omrežja in storitve, gre le za razlago prava, sodišče pa v konkretnem primeru samo uporabi materialno pravo. Sodišče je v izpodbijani sodbi pravilno izpostavilo, da je v spornem članku, kot tudi v izpovedbi, P. K. izrazil zgolj svoje osebno stališče, na katerega pa sodišče ni vezano. Obračuni in plačila v zvezi z medomrežnim povezovanjem so po 151. členu ZEkom opredeljeni kot samostojna podlaga hrambe in obdelovanja prometnih podatkov. Popolnoma nerevantno je tudi izpostavljanje določb splošnih pogojev tožene stranke in stranskega intervenienta, ki predplačniškim uporabnikom ne zagotavljajo izpisa seznama vzpostavljenih zvez oziroma razčlenjenega računa saj to, za odločitev v tej zadevi ni pomembno. Očitek tožeče stranke, da ni jasno, kakšne ugovore ima napadena sodba pod točko 13. sploh v mislih, je sprenevedanje. Jasno je, da ni vseeno, kako operater obračunava storitve in jih poplačuje iz dobroimetja predplačniškega uporabnika in da je tako naročniku, kot predplačniškemu uporabniku nujno zagotoviti ugovor zoper obračun storitev. V kolikor je predplačniški uporabnik vložil ugovor, mora operater utemeljiti, na kakšni podlagi je obračunal storitve in jih poplačal iz dobroimetja predplačniškega uporabnika. Obrazložitev sodbe je jasna, logična in je zato pritožba neutemeljena. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

5Na pritožbo je odgovoril tudi stranski intervenient. Po mnenju stranskega intervenienta ne držijo pritožbene navedbe, da zaradi odločbe Ustavnega sodišča ne obstaja nobena druga pravna podlaga, ki bi operaterjem dopuščala hrambo prometnih podatkov ali posredovanje zbranih podatkov državnim organom. Omenjena odločba Ustavnega sodišča namreč operaterjem ni prepovedovala hrambe prometnih podatkov za druge namene in na podlagi drugih zakonskih določb. Že določbe Zakona o elektronskih komunikacijah ZEKom-1, ki niso spadale v XIII. poglavje ZEKom-1 in jih Ustavno sodišče ni razveljavilo, omogočajo hrambo prometnih podatkov v določenem obsegu. Prav tako ustavna odločba ni z ničemer posegla v določbe Zakona o kazenskem postopku, kjer je urejeno posredovanje prometnih podatkov kazenskemu sodišču na podlagi sodne odredbe, pri čemer je tovrstno posredovanje strogo omejeno na določeno osebo in podvrženo predhodni sodni kontroli. S tem pa se nedvomno upošteva načelo sorazmernosti, ki ga ustavna odločba tudi zahteva. Pravna podlaga za hrambo prometnih podatkov mimo razveljavljenih določb XIII. poglavja ZEKom-1, predstavlja določba drugega odstavka 151. člena ZEKom-1, ki jo je kot relevantno pravno podlago za hrambo in obdelavo prometnih podatkov prepoznalo tudi sodišče v predmetni pravdni zadevi. Ta določa, da lahko operater do popolnega plačila storitve, vendar najdalje do preteka zastaralnega roka, hrani in obdeluje podatke o prometu, ki jih potrebuje za obračun in za plačilo v zvezi z medomrežnim povezovanjem. Medomrežno povezovanje je skladno z 32. točko 3. člena ZEKom-1 opredeljeno kot posebna vrsta operaterskega dostopa, ki je izveden med operaterji javnih omrežij. O tehničnih in komercialnih vprašanjih medomrežnega povezovanja se operaterji dogovorijo sami s pogodbo, ki ne sme biti v nasprotju z odločbami ZEKom-1. Iz pogodbe o medomrežnih povezovanjih, sklenjene dne 11. 5. 2007 izhaja, da se promet za obračun storitev meri mesečno, da se račun izstavi do 15. dne v mesecu in da je plačilni rok 30 dni od izdaje računa. To pomeni, da se prometni podatki v praksi hranijo najmanj za zadnje tri mesece. Sodišče tako pravilno opozarja, da mora operater na pisno zahtevo, ki je vložena zaradi reševanja sporov, zlasti sporov v zvezi z medsebojnim povezovanjem ali izračunavanjem v skladu s šestim odstavkom 151. člena ZEKom-1, AKOS-u posredovati podatke o prometu. Namen hrambe in obdelave podatkov je torej izrecno predviden v zakonu in s tem se zadosti tudi kriterijem varstva osebnih podatkov po ZVPot-1. Tožena stranka posredovanih podatkov ni hranila v neustavni retencijski bazi, ustvarjeni posebej za namene kazenskih pregonov in kazenskih postopkov, saj po razveljavitvi XIII. poglavja ZEKom-1, za kaj takšnega niti ni imela pravne podlage. Je pa pravna podlaga za hrambo prometnih podatkov tožeče stranke bila podana z določbo drugega odstavka 151. člena ZEKom-1, ki je toženi stranki omogočal časovno in vsebinsko omejeno hrambo podatkov, tako o naročniku kot tudi drugih uporabnikov storitev v obsegu, opredeljenem v drugem odstavku 151. člena ZEKom-1. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki tožeče stranke glede nezakonite hrambe prometnih podatkov predplačniških uporabnikov pred in po opravljeni komunikaciji. Določba drugega odstavka 151. člena ZEKom-1 se ne nanaša zgolj na podatke o prometu naročnikov, pač pa tudi predplačniških uporabnikov storitev. Določba drugega odstavka 151. člena ZEKom ne govori le o dopustnosti hrambe do popolnega plačila storitve, vendar najdlje do preteka zastaralnega roka, ampak tudi o dopustnosti hrambe in obdelovanja podatkov o prometu, ki jih operater posreduje za obračun. V skladu z določbo 142. člena ZEKom-1 pa ima vsak končni uporabnik pravico do ugovora. Operaterji, s katerimi bodisi naročnik bodisi končni uporabnik sklene pogodbo, so dolžni zagotavljati končnemu uporabniku pravico do ugovora zoper obračunano storitev v skladu z določbo 142. člena ZEKom-1 in so za obdobje, kolikor je to potrebno za zagotovitev te pravice dolžni hraniti prometne podatke, ki jih za preveritev ugovora potrebujejo. Operaterji, ki imajo sklenjeno medoperatersko pogodbo, so prometne podatke dolžni zagotoviti za obdobje, ko je to potrebno za preveritev v morebitnem ugovornem postopku končnega uporabnika. ZEKom-1 roka hrambe prometnih podatkov sicer ne določa v dnevih ali mesecih, ampak opisno, v praksi pa se podatki hranijo za pretekle tri mesece. V primeru predplačniških uporabnikov je zaradi hrambe prometnih podatkov poseg v informacijsko zasebnost še toliko manjši, saj posega v informacijsko zasebnost, to je v osebne podatke, v primeru hrambe podatkov predplačniških uporabnikov praktično ni, saj operater ne prejme odredbe kazenskega sodišča v katerem je razkrita identiteta uporabnika. Brez podatkov o uporabniku posamezne SIM kartice, torej do razkritja identitete uporabnika niti ne gre za osebne podatke. Vse navedeno ugotavlja tudi sodba v točki 13. obrazložitve. Sodna praksa se je izrekla, da razlikovanje podatkov predplačnikov in tistih z naročniških razmerjem ZEKom-1 ne ločuje, temveč gre zgolj o prometnih podatkih naročnikov in uporabnikov, zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi takšni podatki iz predplačniških storitev morali biti v vsakem primeru kar takoj izbrisani. Tožena stranka je prometne podatke kazenskemu sodišču posredovala na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Celju opr. št. I Kpd 47549/2014, ki jo je sodišče izdalo v skladu z določbo 149.b člena ZKP. Poseg v osebne podatke je bil v konkretnem primeru dopusten, saj je za tovrsten poseg obstajal ustavno dopusten cilj, to je, da je poseg primeren in nujen za dosego tega cilja, ter je sam ukrep sorazmeren s težo posega v pravico. Šlo je namreč za preprečevanje, preiskovanje in pregon hudih oblik kaznivih dejanj, kar je ustavno dopusten cilj za poseg v informacijsko zasebnost. Zakonitost posega v 38. člen Ustave po odredbi Okrožnega sodišča v Celju je tožeča stranka neuspešno izpodbijala že v kazenskem postopku. Nobeno od sodišč, ki je obravnavalo pravno sredstvo tožnika, ni imelo pomislekov glede zakonitosti časovno in vsebinsko omejene hrambe prometnih podatkov s strani operaterjev elektronsko komunikacijskih storitev. V skladu z določbo 151. člena ZEKom-1, se po razveljavitvi XIII. poglavja ZEKom-1 prometni podatki pridobivajo iz tako imenovane komercialne baze podatkov, ki jih operaterji hranijo za namene opredeljene v 151. členu ZEKom-1. Tožeča stranka ne more kršitve človekovih pravic in ustavnih pravic naprtiti toženi stranki. Namen določb o varstvu človekovih pravic je varstvo posameznika pred ukrepi in posegi s strani javne oblasti. Tožena stranka tako ni mogla ravnati protipravno, saj je s posredovanjem prometnih podatkov tožeče stranke na podlagi odredbe sodišča na temelju 149.b in 143. člena ZKP, to morala storiti. Navaja še, da se naziranja P. K. ne nanašajo na dejanska vprašanja, pač pa na materialnopravna vprašanja. Pravilno materialno pravo pa mora uporabiti sodišče prve stopnje. Stranski intervenient je še mnenja, da ni podana vzročna zveza med posredovanjem prometnih podatkov državnim organom s strani tožene stranke in ni podana vzročna zveza med omenjenim ravnanjem in nastalo škodo. Hramba in obdelava prometnih podatkov po adekvatni teoriji o vzročnosti, redoma in praviloma ne privede do hudega poslabšanja zdravstvenega stanja osebe, na katero se shranjeni podatki nanašajo. Ne predstavljajo razloga za kakršnokoli gladovno stavko zadevne osebe. Tožeča stranka se je morala zavedati, da bo odklanjanje hrane privedlo do hudega poslabšanja njenega zdravstvenega stanja, kar bi seveda brez težav v celoti preprečila z normalnim uživanjem hrane v času pripora. Za nastanek celotne škode je tako izključno odgovoren tožnik sam, kar toženo stranko razbremenjuje odgovornosti. Ker v vsakem primeru vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo ne obstoji, je tožba že v osnovi nesklepčna in je njena zavrnitev utemeljena tudi iz tega razloga. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

6Pritožba ni utemeljena.

7Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ravnanje tožene stranke s tem, ko je na zahtevo kazenskega sodišča posredovala določene podatke iz svoje prometne baze, to ne predstavlja njenega protipravnega ravnanja in ker protipravnost njenega ravnanja ni podana, niso kumulativno podani vsi elementi za njeno subjektivno odškodninsko odgovornost po določbi prvega odstavka 131. in 135. člena OZ. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik uporabnik predplačniških paketov tedanjega T. (sedaj T.). Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je na predlog Okrožnega državnega tožilstva z dne 13. 11. 2014, na podlagi določbe prvega odstavka 149.b člena ZKP izdala pisno odredbo opr. št. I Kpd 47549/2014, ki je toženi stranki in T. nalagala, da sektorju kriminalistične policije PU Celje posreduje prometne podatke za več telefonskih številk, med drugim za telefonske številke 070/394-724, 070/502-331 in 070/443-721, katerih uporabnik je bil tožnik. Tožena stranka je nato te prometne podatke za tožnika tudi posredovala in sicer za časovno obdobje od 25. 8. 2014 do 7. 11. 2014, to je za obdobje skoraj dveh mesecev in pol. Tožnik je bil v predplačniškem razmerju s T., medtem ko s toženo stranko ni bil v razmerju. S toženo stranko tožnik ni bil v nikakršnem razmerju, kljub temu pa je tožena stranka shranjevala, obdelovala in nato policiji oziroma sodišču posredovala njegove osebne podatke - prometne podatke. Tožeča stranka pa v tej zvezi v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bila že hramba, še bolj pa obdelava prometnih podatkov, ki jih je vršila tožena stranka za te telefonske številke protipravna in nezakonita. Ustavno sodišče RS je namreč z odločbo U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014, razveljavilo določbe 162. do 169. člena ZEKom-1 o hrambi prometnih in lokacijskih podatkov za namene kazenskega postopka (XIII. poglavje ZEKom-1). Ustavno sodišče je ob tem, operaterjem naložilo tudi izbris vseh podatkov, zbranih v omenjeni retencijski bazi, vendar pa ne držijo pritožbene navedbe, da bi zaradi omenjene odločbe Ustavnega sodišča ne obstajala nobena druga pravna pravila, ki bi operaterjem dopuščala hrambo prometnih podatkov ali posredovanje zbranih podatkov državnim organom. Ta odločba Ustavnega sodišča namreč operaterjem ni prepovedovala hrambe prometnih podatkov za druge namene in na podlagi drugih zakonskih določb. Že določbe ZEKom-1, ki niso spadale v XIII. poglavje ZEKom-1 in jih Ustavno sodišče ni razveljavilo, omogočajo hrambo prometnih podatkov v določenem obsegu. Prav tako predmetna ustavna odločba ni z ničemer posegla v določbe Zakona o kazenskem postopku, ki urejajo posredovanje prometnih podatkov kazenskemu sodišču na podlagi sodne odredbe, pri čemer je tovrstno posredovanje strogo omejeno na določeno osebo in je podvrženo predhodni sodni kontroli. S tem je upoštevano načelo sorazmernosti, ki ga je ustavna odločba tudi zahtevala. Iz poteka kazenskega postopka v zvezi z izdajo te odredbe, je tekel tako redni pritožbeni, kakor tudi postopek z izrednimi pravnimi sredstvi, v katerih pa so se tehtale ustavne pravice do zasebnosti kakor tudi ustavna pravica do varovanja ljudi in premoženja in v tem postopku ni bila ugotovljena nezakonitost ali protiustavnost izdane odredbe. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je ena od možnih pravnih podlag hrambe prometnih podatkov mimo razveljavljenih določb XIII. poglavja ZEKom-1, določba drugega odstavka 151. člena ZEKom-1, ki je relevantna pravna podlaga za hrambo in obdelavo prometnih podatkov. Ta določa, da lahko operater do popolnega plačila storitve, vendar najdlje do preteka zastaralnega roka, hrani in obdeluje podatke o prometu, ki jih potrebuje za obračun in za plačilo v zvezi z medomrežnim povezovanjem. Hramba prometnih podatkov posameznega naročnika ali uporabnika se tako nanaša izključno na uporabnikovo ali naročnikovo plačilo storitve operaterju in tudi na plačila in obračun v zvezi z medomrežnim povezovanjem. Medomrežno povezovanje je skladno z 32. točko 3. člena ZEKom-1 opredeljeno kot posebna vrsta operaterskega dostopa, ki je izvedena med operaterji javnih omrežij. Prvi in drugi odstavek 90. člena ZEKom-1 pa dopuščata operaterjem javnih komunikacijskih omrežij, da se pogajajo o medomrežnem povezovanju za zagotovitev javnih komunikacijskih storitev, zaradi zagotavljanja storitev in njihovega vzajemnega delovanja. O tehničnih in komercialnih vprašanjih medomrežnega povezovanja se operaterji dogovorijo sami s pogodbo, ki ne sme biti v nasprotju z določbami ZEKom-1. Zato je sodišče prve stopnje v točki 12. obrazložitve pravilno ugotovilo, da je ravno iz te baze podatkov toženka dne 17. 11. 2014 sodišču posredovala tožnikove prometne podatke. Sodišče je upoštevalo, da ZEKom-1 v 151. členu razlikovanja podatkov o predplačniku in tistih s plačniškim razmerjem ne ločuje, temveč govori zgolj o prometnih podatkih o naročniku in o uporabniku in zato pritožba tožeče stranke, da bi morali biti podatkih iz predplačniških storitvah v vsakem primeru takoj izbrisani, v tem delu ni pritožbeno upoštevna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da določba drugega odstavka 151. člena ZEKom-1 določa, da lahko operater, ne glede na določbo prvega odstavka tega člena do popolnega plačila storitve, vendar najdlje do preteka zastaralnega roka, hrani in obdeluje podatke o prometu, ki jih potrebuje za obračun in za plačilo v zvezi z medomrežnim povezovanjem. V skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 355. člena OZ je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v teh primerih velja enoletni zastaralni rok in da so podatki bili posredovani znotraj tega enoletnega zastaralnega roka. Neutemeljene so v tej zvezi pritožbene navedbe tožeče stranke, da je potrebno pri predplačniških storitvah upoštevati, da se te storitve plačujejo vnaprej, ob nakupu m. kartice oziroma, da je v končni fazi popolno plačilo teh storitev izvršeno takoj po zaključku klica oziroma posredovanja sporočila in da bi morali biti tudi iz tega razlogi podatki iz predplačniških storitev izbrisani takoj po opravljeni storitvi, ker je tudi že plačana. Sodišče prve stopnje pravilno, temu ni sledilo. Določba drugega odstavka 151. člena ZEKom-1 se namreč ne nanaša na hrambo in obdelavo podatkov do plačila storitve, ki jo izvrši posamezni naročnik ali uporabnik storitev operaterju, pri katerem ima sklenjeno naročnino oziroma kupi predplačniški paket, temveč na hrambo in obdelavo podatkov, ki so potrebni za obračun in za plačilo v zvezi z medomrežnim povezovanjem komunikacijskih operaterjev, torej do popolnega plačila storitve enega operaterja drugemu operaterju, na podlagi njune medsebojno sklenjene pogodbe o medomrežnem povezovanju. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno opredelilo do Pogodbe o medomrežnem povezovanju z dne 11. 5. 2007, sklenjeno med toženko in družbo T. d.o.o., katere predplačniški uporabnik je bil tožnik. S to pogodbo sta ti dogovorili način medsebojnega zagotavljanja medomrežne povezave in sta se pogodbeni stranki v 10. členu dogovorili, da se bo promet za obračun storitve meril mesečno, prvega dne v mesecu do zadnjega, da bo toženka na podlagi svojih meritev T. d.o.o. za vse klice, ki jih toženka zaračunava T. d.o.o. opravljene po medomrežni povezavi, izstavljala račun do 15. dne v mesecu za pretekli mesec, pri čemer pa sta v 8. členu pogodbe kot plačilni rok določili 30 dni od izdaje računa. Zato je tožena stranka imela podlago za hrambo prometnih podatkov o naročniku in uporabniku svoje pogodbene partnerice vse do popolnega plačila računa, izstavljenega za njeno tako opravljeno storitev oziroma najdlje do poteka enoletnega zastaralnega roka. V tej zvezi se je sodišče prve stopnje tudi pravilno opredelilo do izpovedi priče M. K., po kateri se šele, ko je vse dokončno plačano, prometni podatki smejo uničiti. V praksi je to vsaj za tekoči mesec in za tri pretekle mesece. Ob tem pa je potrebno upoštevati še določilo šestega odstavka 151. člena ZEKom-1, na podlagi katerega mora operater na pisno zahtevo, ki je vložena zaradi reševanja sporov, zlasti sporov v zvezi z medsebojnim povezovanjem ali zaračunavanjem in v skladu z veljavno zakonodajo, Agenciji za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije ali pristojnemu sodišču, posredovati podatke o prometu. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da mora operater prometne podatke določen čas hraniti tudi iz tega razloga, sicer reševanje morebitnih sporov med posameznimi operaterji s tem v zvezi niti ne bi bilo mogoče. Tako ne držijo pritožbene navedbe tožeče stranke v pritožbi, da je tožena stranka protiustavno, nezakonito in protipravno hranila prometne podatke za predplačniškega uporabnika, to je tožnika, kajti tožena stranka je hranila prometne podatke do popolnega poplačila storitev, neodvisno od tega ali gre za predplačnika, kar je bil tožnik, ki je sicer plačilo izvršil naprej ob nakupu m. kartice, zato velja tudi za takšne predplačnike zastaralni rok in ne držijo pritožbene navedbe, da ni nikakršnih zastaralnih rokov za uporabnike predplačniškega paketa in da ti ne pridejo v poštev. Sodišče prve stopnje je torej navedlo pravno podlago za hrambo in obdelavo prometnih podatkov tudi za m. uporabnike in zatorej tožena stranka ni nezakonito te podatke shranjevala, obdelovala in posredovala te podatke tožnika za potrebe kazenskega postopka. Ne držijo tudi pritožbene navedbe, da je tožena stranka zbirala in obdelovala prometne podatke za namene kazenskih pregonov in za namen kazenskih postopkov. Namen zbiranja je tožena stranka pravilno pojasnila in je namen zbiranja podatkov sodišče prve stopnje tudi pravilno materialnopravno opredelilo in jih ni opredelilo kot take, da so se shranjevali za namen kazenskih postopkov.

8Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je kljub citirani ustavni odločbi o razveljavitvi določb XIII. poglavja ZEKom-1, bila telekomunikacijskim operaterjem dovoljena hramba in obdelava določenih podatkov o prometu, v strogo omejenem obsegu, s čemer je zadoščeno tudi določbi 8. člena ZVOP-1, ki določa, da se osebni podatki lahko obdelujejo, le če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo določa zakon, ali če posameznik v obdelavo privoli. Namen obdelave prometnih podatkov, ki so lahko tudi osebni podatki, je bil v konkretnem primeru določen v ZEKom-1. Zato niso utemeljene pritožbene trditve, da je po objavi citirane ustavne odločbe, nezakonito vsakršno ustvarjanje baz podatkov pri komunikacijskih operaterjih.

9Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka imela zakonsko podlago za hrambo in obdelavo prometnih podatkov po veljavnih določbah 142. in 141. člena ZEKom-1 in je sodišče pravilno ocenilo, da je toženka prometne podatke, ki jih je hranila, zakonito posredovala sodišču.

10Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožeče stranke glede nezakonitosti hrambe prometnih podatkov predplačniških uporabnikov po opravljeni komunikaciji. Določbe drugega odstavka 151. člena ZEKom-1 ni mogoče interpretirati izvzeto iz celotne vsebine oziroma drugih členov ZEKom-1. Določba drugega odstavka 151. člena ZEKom-1 se ne nanaša zgolj na podatke o prometu naročnikov, pač pa tudi predplačniških uporabnikov storitev, kar je razvidno iz razlage prvega in drugega odstavka 151. člena ZEKom-1. Podatki o prometu pa so definirani v 45. točki 3. člena ZEKom-1 kot katerikoli podatki, obdelani za namen prenosov komunikacije po elektronskem komunikacijskem omrežju ali zaradi njegovega zaračunavanja. Tako določba drugega odstavka 151. člena ZEKom-1 ne govori le o dopustnosti hrambe do popolnega plačila storitve, vendar najdlje do preteka zastaralnega roka, ampak tudi o dopustnosti hrambe in obdelovanje podatkov o prometu, ki jih operater potrebuje za obračun. V skladu z določbo 142. člena ZEKom-1 ima vsak končni uporabnik pravico do ugovora zoper odločitev ali ravnanja operaterja v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki jih določajo ta zakon ali na njegovi podlagi izdani predpisi, ter pogodbe o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev na ustrezen organ ali telo, ki ga ustanovi operater. Operaterji, s katerimi bodisi naročnik, bodisi uporabnik sklene pogodbo, so dolžni zagotavljati končnemu uporabniku (ne samo naročniku), pravico do ugovora zoper obračunano storitev v skladu z določbo 142. člena ZEKom-1 in so za obdobje, kolikor je to potrebno za zagotovitev te pravice, dolžni hraniti prometne podatke, ki jih za preveritev ugovora potrebujejo. Obračunov plačil iz pogodb o medoperaterski povezavi ni mogoče rešiti v trenutku, ko je opravljena komunikacija. ZEKom-1 namreč določa rok hrambe prometnih podatkov, sicer jih ne določa v dnevih ali mesecih, ampak opisno, v praksi pa se podatki hranijo za pretekle tri mesece. Ne gre pritrditi pritožnikovim pritožbenim navedbam, da bi moral sistemski operater anonimizirati podatke. V primeru predplačniških uporabnikov je zaradi hrambe prometnih podatkov poseg v informacijsko zasebnost še toliko manjši, saj posega v informacijsko zasebnost (osebne podatke) v primeru hrambe podatkov predplačniških uporabnikov praktično ni, dokler operater ne prejme odredbe kazenskega sodišča v kateri je razkrita identiteta uporabnika posamezne telefonske številke, pri čemer pri posamezni odredbi kazenskega sodišča nedvomno ne gre za vnaprejšnjo, masovno in neselekcionirano razkrivanje osebnih podatkov. Brez podatkov o uporabniku posamezne SIM kartice, torej do razkritja identitete uporabnika (bodisi na podlagi odredbe kazenskega sodišča, ali če se ta razkrije sam v okviru ugovornega postopka), niti ne gre za osebne podatke. Tako ne držijo pritožbene trditve tožeče stranke, da je tožena stranka hranila osebne podatke tožnika vnaprej, do njihovega razkritja je prišlo šele po odredbi preiskovalne sodnice. Prej pa se ti podatki niso neselektivno hranili. Sicer pa je tožena stranka na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Celju I Kp 247549/2014 z dne 13. 11. 2014 sodišču posredovala le prometne podatke, vezane na telefonske številke 070/394-724, 070/502-331 in 070/443-721. Tožena stranka je posredovala prometne podatke kazenskemu sodišču na podlagi te odredbe. Po določbi prvega odstavka 143. člena ZKP pa je bila tožena stranka dolžna, na podlagi zahteve sodišča posredovati podatke sodišču iz katerekoli zbirke osebnih podatkov, brez privolitve tožeče stranke. V kolikor pa je v teh podatkih šlo tudi za osebne podatke, ki bi sicer lahko predstavljali poseg v ustavno pravico varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave RS pa je bil ta poseg dopusten, ker so za tovrsten poseg obstajali ustavno dopustni cilji, kot jih je ugotovilo kazensko sodišče in je bil poseg primeren in nujen za dosego tega cilja, ker je bil sam ukrep sorazmeren s težo posega v to pravico. Nobeno od sodišč, ki so delovali v postopku ugotavljanja zakonitosti izdane odredbe, ni imelo pomislekov glede zakonitosti, časovno in vsebinsko omejene hrambe prometnih podatkov s strani operaterja elektronskih komunikacijskih storitev, v skladu z določbo 151. člena ZEKom-1. Po razveljavitvi XIII. poglavja ZEKom-1 se prometni podatki pridobivajo iz tako imenovane komercialne baze podatkov, ki jih operaterji hranijo za namene, opredeljene v 151. členu ZEKom-1.

11Neutemeljene so tudi vse pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka toženi očita protipravnost zaradi domnevne kršitve Ustave RS in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin (EKČP). Pri tem pravilno v odgovoru na pritožbo stranski intervenient navaja, da četudi bi tožeča stranka menila, da sta 143. in 149.b člen ZKP, na podlagi katerih je tožena stranka posredovala prometne podatke tožeče stranke kazenskemu sodišču protiustavna ali v morebitnem nasprotju z EKČP, pa že pojmovno kršitve ustavnih ali konvencijskih pravic zaradi posredovanja podatkov, tožeča stranka ne more naprtiti toženi stranki. Takšna kršitev človekovih pravic bi bila mogoča le s strani policije, tožilstva ali sodišča, ki so sodelovali pri izdaji odredbe, ne pa z ravnanjem zasebnopravnega subjekta, ki je le sledil odredbi sodišča, ki se je kasneje izkazala, da je bila zakonita in ni bila protiustavna. Tožena stranka tako ni mogla ravnati protipravno, saj je s posredovanjem prometnih podatkov tožeče stranke na podlagi odredbe sodišča, to ravnala na temelju 149.b in 143. člena ZKP.

12Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki izpostavljajo, da se sodba ne opredeli do stališč iz članka in izpovedbe P. K. in da sodba posledično nima razlogov o odločilnih dejstvih. Naziranja P. K. se namreč ne nanašajo na dejanska vprašanja, pač pa na materialnopravna vprašanja glede nezakonitosti hrambe prometnih podatkov. Šlo je le za izvedeno pričo, ki v zvezi s konkretno zadevo ni mogla navesti pravnorelevantnih dejstev. Glede uporabe materialnega prava pa je to prepuščeno civilnemu pravdnemu sodišču, ki je dolžno pravo poznati po uradni dolžnosti in tožeči in toženi stranki prava ni potrebno dokazovati.

13Glede na obrazloženo po zaključku sodišča druge stopnje odločitev iz sodbe sodišča prve stopnje, ne predstavlja kršitve 37. in 38. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je pojasnilo zakaj ni pomembno razlikovanje med predplačniki in plačniki storitev. Pravilno se je opredelilo tudi do zastaralnih rokov in tudi glede pomembnosti shranjevanja prometnih podatkov za reševanje ugovorov naročnikov, ki se rešujejo ne glede na to ali se storitev plačuje vnaprej. Sodišče se je tudi opredelilo glede vsebine medomrežnih povezovanj med operaterji in na njihov vpliv na predplačniška razmerja. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da so se prometni podatki hranili za namen obdelave in uporabe teh podatkov za pregon storilcev kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje se je v točki 14. obrazložitve tudi pravilno opredelilo glede očitane kršitve 8. člena ZVOP-1. Tožena stranka je bila dolžna sporočiti zahtevane podatke, posredovala je podatke, ki niso izven okvira določila drugega odstavka 151. člena ZEKom-1, policiji je posredovala le prometne podatke iz treh telefonskih predplačniških številk. O zakonitosti in ustavnosti tega posredovanja pa se je že izreklo tudi VS RS. V konkretnem primeru pa operaterji niso imeli dolgotrajnejše hrambe prometnih podatkov za konkretnega uporabnika, torej za tožnika kot to očita pritožba. Hranjenje podatkov je opredeljeno v medsebojno sklenjeni pogodbi o medomrežnem povezovanju in je veljavna ne glede na to ali je predplačnik pristopil k tej pogodbi ali ne. Razlogi napadene sodbe v točki 12. obrazložitve so razumljivi, mogoče jih je pritožbeno preveriti, kot je to storilo sodišče druge stopnje ob obravnavanju te pritožbe in zato ni podana očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje pa tožena stranka ni za predplačnika to je tožnika hranila in obdelovala te podatke za namene, da jih posreduje policiji oziroma sodišču. Sodišče prve stopnje je v točki 13. sodbe tudi obrazložilo, da ima tudi predplačnik pravico do ugovorov in takšna pravica mu mora biti zagotovljena, na strani uporabnika pa je, kako bo to ugovorno pravico in v katerem primeru izkoristil. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati kakšne ugovore bi lahko predplačnik imel in to ni pomembno za rešitev konkretnega primera. Kot že povedano prometni podatki niso bili hranjeni za namene kazenskih postopkov ali kazenskih pregonov. V sodbi je razvidno, da je tožena stranka sodišču posredovala prometne podatke, katere je zakonito tudi hranila in obdelovala. Sodišče prve stopnje tudi ni na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je tožena stranka imela dopustno podlago za hrambo in obdelavo ter posredovanje prometnih podatkov za namen pregona storilcev kaznivih dejanj iz kazenskih postopkov. Nasprotno, sodišče prve stopnje je pojasnilo, na podlagi katere zakonske osnove je tožena stranka in za katere namene je ta stranka lahko zbirala in posredovala kot tožnikove prometne podatke za obdobje od 25. 8. 2014 do 7. 11. 2014 in to ne glede na to, da ni bil tožnik njen naročnik oziroma predplačnik. Sodišče je ugotovilo, da navedeno določilo ZKP namreč toženke ne odvezuje, da tudi brez osebne privolitve posameznika, na katerega se podatki nanašajo, organom pregona posreduje njegove prometne podatke, ki jih na podlagi zakona veljavno hrani. Sodišče pa je pojasnilo, da je toženka imela zakonsko podlago za hrambo in obdelavo podatkov v veljavnih določbah 142. in 151. člena ZEKom-1. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je toženka prometne podatke, ki jih je hranila, zakonito posredovala sodišču oziroma policij na zahtevo sodišča.

14Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo vso, v sodbi citirano materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb ZPP, saj se je dokazno opredelilo do vseh izvedenih dokazov, v točki 15. obrazložitve je tudi pojasnilo, da se je tožnik sicer skliceval na v spis vloženo mnenje informacijske pooblaščenke Republike Slovenije z dne 18. 8. 2016 in na mnenje Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije z dne 23. 4. 2015, vendar pa je sodišče pravilno ocenilo, da navedeni mnenji, na odločitev sodišča nimata vpliva glede na to, da navedena organa nista pristojna za avtentično razlago ZEKom-1 in da gre le za pravno neobvezujoči mnenji, ki jih sodišču ni potrebno upoštevati oziroma dokazno ocenjevati. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi B. proti S. št. 62357/14 z dne 24. 4. 2018, ki ne daje neposrednega odgovora na vprašanje glede nedopustnosti hrambe prometnih podatkov iz predplačniških razmerij. Opredelilo se je tudi do članka ″Ali je hramba prometnih podatkov uporabnikov predplačniških storitev zakonita″ in je ugotovilo, da avtor v tem članku izraža le lastno stališče glede prometnih podatkov predplačniških paketov, ki sicer sovpadajo tožnikovemu naziranju, da uporabniki predplačniških storitev niso na ustrezen način seznanjeni z namenom hrambe prometnih podatkov za potrebe 149.b člena ZKP, vendar pa gre tudi pri tem le za osebno stališče oziroma pogled avtorja, kot je to slednji tudi sam izpostavil, tekom svojega zaslišanja pred sodiščem in v tem primeru na gre za ustaljeno sodno prakso. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

15Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP), mora pa toženi stranki in stranskemu intervenientu povrniti njune pritožbene stroške za odgovora na pritožbo. Tožena stranka je priglasila kot svoje pritožbene stroške materialne stroške v znesku 0,93 EUR. Stranski intervenient je priglasil pritožbene stroške pooblaščenca po Odvetniški tarifi in sicer nagrado za odgovor na pritožbo po tar. št. 21; 2125 točk, ter administrativne izdatke iz 11. člena OT; 30 točk, kar vse ob vrednosti odvetniške točke skupaj z 22 % DDV, znaša 1.577,46 EUR. Te pritožbene stroške je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki in stranskemu intervenientu na način, kot je to odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje.