VSC Sodba Cp 39/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke zahtevala plačilo zavarovalnine (odškodnine) v višini 3.290,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2017 dalje do plačila in povrnitev pravdnih stroškov. V II. točki izreka je tožeči stranki naložilo toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 441,51 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določila ZPP. Izpostavlja, da dejstvo, je do poškodbe tožnikovega vozila prišlo dne 25. 11. 2016 na način in na kraju, kot je bilo prijavljeno ob prijavi kasko škode, nedvomno izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca S. Š. z dne 11. 4. 2019. Povzema ugotovitve izvedenca glede nastanka poškodb na vozilu in poudarja, da je izvedenec v izvedenskem mnenju ugotovil, da je s strani tožnika zatrjevan način nastanka poškodb na vozilu mogoč in da so poškodbe tožnikovega vozila nastale kot posledica trka oziroma delovanja sile trka drugo udeleženega vozila in poudarja, da je izvedenec analizo izdelal na podlagi podatkov, kje in kako je bilo tožnikovo vozilo parkirano, in na podlagi teh podatkov ugotovil, da so takšne poškodbe nastale ob trku drugega vozila, pri čemer je tudi natančno pojasnil mehanizem nastanka vsake posamezne poškodbe in prenos sil med posameznimi deli vozila ob trku. Tako je po navedbi pritožbe nesporno, da je do škodnega dogodka prišlo na način, kot je zatrjeval tožnik, saj je izvedenec z natančno analizo poškodb na vozilu, analizo vseh delov prednjega dela vozila, zelo natančno pojasnil, kako je prišlo do trka, kako so se prenašale sile in kakšne poškodbe so ob tem nastale. Prav tako pa je potrdil, da je prišlo do škode tako, da je drugo vozilo trčilo v parkirano vozilo tožnika. Sodišče prve stopnje je odločitev v zadevi oprlo na izpoved policistov, ki na mestu trka nista našla nobenega odpadlega delca. Ob tem je spregledalo, da je šlo za dva oziroma največ tri majhne delce, ki bi jih lahko iz kraja odbrcali mimoidoči ali mimo vozeča vozila, saj gre za javno parkirišče z večjo frekvenco. Povsem je spregledalo zaključek izvedenca, ki je v mnenju navedel, da niso redki primeri, ko povzročitelj trka na parkirnem prostoru pospravi koščke oziroma odpadle delce obeh vozil z namenom izogibanja obveznosti do oškodovanca. Prav tako je v mnenju navedel, da na tehničen način ni mogoče ugotoviti, kaj se zgodilo s koščki, potem ko padli na tla. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je presodilo, da do škodnega dogodka ni prišlo na kraju, ki ga navaja tožnik, saj je takšna ugotovitev diametralno nasprotna ugotovitvam izvedenca avtomobilske stroke, posledično pa je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da zaradi tega ni podana odgovornost tožene stranke oziroma zavarovalno kritje po Splošnih pogojih tožene stranke. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sklicevalo tudi na domnevno diametralno nasprotne navedbe tožnika v tožbi in ob zaslišanju, kar pa ne drži, saj je iz tožbe in prilog tožbe razvidno, da je kot tožnik v navedbah dejansko mišljen tedanji uporabnik vozila R. G. in je pri navedbah šlo za lapsus linguae pooblaščenca tožnika, kar nenazadnje potrjujejo tudi navedbe iz prijave kasko škode z dne 25. 11. 2016, zapisnika PP z dne 25. 1. 2016 in ostale dokumentacije, ki se nahajajo v sodnem spisu, iz katere jasno izhaja je bil R. G. tisti, ki je vozilo parkiral na parkirnem prostoru ... v C. in nato tudi prijavil škodo. Sodišče je odločitev oprlo tudi na izpoved policistov, ki sta izpovedala, da na kraju nista našla odpadnih delcev vozila, pri čemer je izpostavilo, da predvsem pod parkiranim vozilom. V zvezi s tem pritožba poudarja, da ni tehnično nobenega razloga, da bi se delci nahajali pod vozilom, saj bi se ti lahko nahajali samo pod prednim delom vozila. Splošno znano dejstvo pa je, da delci odpadejo na mestu, kjer je prišlo do trka, zato ni nobene tehnične možnosti, da bi dva ali trije delci, ki so se nahajali na sprednjem delu vozila, padli pod vozilo, saj to tehnično niti ni mogoče. Takšno stališče so izvedenci zavzeli v vseh postopkih, v katerih je do sedaj sodeloval pooblaščenec tožnika. Nadalje je sodišče spregledalo, da v obravnavanem primeru ni prišlo npr. do drobljenja žarometa, zaradi česar bi odpadlo večjo število delcev, temveč za maksimalno dva do tri delce, kar pomeni, da dejstvo, da delcev ni bilo najdenih na kraju, še ne pomeni, da do škodnega dogodka tam ni prišlo, saj bi lahko delce drugam prestavila mimo vozeča vozila ali mimoidoči pešci, kar bi sodišče lahko ugotovilo na ogledu, če bi ga opravilo, lahko pa bi te delce, kot je izpostavil tudi izvedenec avtomobilske stroke, pospravil tudi povzročitelj nezgode, da prikrije svojo odgovornost za trk. Sodišče prve stopnje je v 3. točki obrazložitve navedlo, da ni opravilo ogleda kraja škodnega dogodka, ker izvedba slednjega dokaza ne bi pripomogla k razjasnitvi dejstev odločilnih za razsojo. Takšno stališče sodišča prve stopnje je po oceni pritožbe napačno, saj bi se lahko sodišče ob ogledu prepričalo, za kakšno parkirišče gre, koliko vozil tam parkira, kako je bilo parkirano tožnikovo vozilo, kakšne so možnosti za trk drugih vozil, koliko vozil vozi mimo mesta parkiranja oziroma koliko pešcev gre mimo (vpliv na delce). Ker sodišče tega dokaza ni izvedlo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledično pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik je od tožene stranke s tožbenim zahtevkom zahteval plačilo zavarovalnine (odškodnine) za premoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi poškodovanja njegovega osebnega avtomobila znamke Audi A 4 Avant 2.0 TDI Business, reg. št. CE ..., ko je bil ta po tožbenih trditvah 25. 11. 2016 poškodovan na parkirišču ... v C. s strani neznane osebe oziroma vozila.

6Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je v bistvenem povzelo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe¹, ter ob v obrazložitvi sodbe navedenih in izvedenih dokazih², zaključilo, da se zatrjevani škodni dogodek ni zgodil na zatrjevani način na zatrjevani lokaciji in ob zatrjevanem času, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

7Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, ki jo je navedlo v 5. točki obrazložitve. To predstavlja poleg določb 921. in 922. člena Obligacijskega zakonika (OZ) tudi med pravdnima strankama nesporno sklenjena zavarovalna pogodba z vključenim kasko zavarovanjem z dne 28. 10. 2016, katere sestavni del so tudi Splošni pogoji za kasko zavarovanje vozil 01-AKA-01-13 tožene stranke, pri čemer je izpostavilo določbe Splošnih pogojev, na katere se je sklicevala tudi tožena stranka, in sicer 3. točko prvega odstavka 15. člena, kjer je določeno, da ne glede na izbrana kritja zavarovalnica v nobenem primeru ne krije škode, ki jo je namerno povzročil upravičeni uporabnik vozila, ter škode, nastale med uporabo predmeta zavarovanja pri pomoči ali vzdrževanju naklepnega kaznivega dejanja upravičenega uporabnika vozila; 4. točko prvega odstavka 15. člena, kjer je določeno, da ne glede na izbrana kritja zavarovalnica v nobenem primeru ne krije škode, če zavarovanec lažno prijavi nastanek (krajevno, časovno, opisno) prometne nesreče oziroma škode na vozilu; in tudi določilo 4. točke prvega odstavka 22. člena Splošnih pogojev, po kateri zavarovanec izgubi zavarovalne pravice, če je ob sklenitvi zavarovanja navajal neresnične ali zamolčal dejanske podatke, pomembne za sklenitev zavarovanja, ali je ob prijavi škode navajal, prikazoval ali dokazoval neresnične podatke o okoliščinah prometne nesreče (npr. zamenjava voznika, napačno navajanje lokacije in časa nezgode, vzroka za nastanek zavarovalne primera,ipd.).

8Pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da po tožniku zatrjevan škodni dogodek (zavarovalni primer) ni nastal na zatrjevani način na zatrjevani lokaciji in ob zatrjevanem času.

9Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse ugotovitve izvedenca avtomobilske stroke, ki jih izpostavlja pritožba in sicer, da je bilo vozilo poškodovano na prednji levi in na prednji desni strani vozila, pri čemer so te poškodbe nastale kot posledica trka oziroma delovanja sile trka drugega udeleženega vozila in da je torej po tožniku zatrjevani način nastanka poškodb na vozilu, ki jih je izvedenec tudi opisal in ki jih povzema pritožba, mogoč³. Kljub tem ugotovitvam izvedenca avtomobilske stroke, ki jih izpostavlja pritožba, pa je sodišče prve stopnje z upoštevanjem trditvene podlage pravdnih strank in vseh v dokaznem postopku izvedenih dokazov, in ob tem tudi še drugih ugotovitev izvedenca, prepričljivo in dokazno podprto zaključilo⁴, da zatrjevana premoženjska škoda na tožnikovem vozilu ni nastala na zatrjevani lokaciji in ob zatrjevanem času.

10Dokazna ocena sodišča prve stopnje je celovita, obširna in tudi skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, ki sodišču nalaga, da o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

11Pritožba ob tem, ko izpostavlja ugotovitve izvedenca avtomobilske stroke, namreč spregleda ugotovitev izvedenca, ki jo je sodišče prve stopnje utemeljeno in prav tako upoštevalo v dokazni oceni in dokaznih zaključkih, da v obravnavanem škodnem dogodku zagotovo ni mogla nastati tudi zatrjevana poškodba pokrova motorja⁵. Sodišče prve stopnje tudi zaključka o tem, da na mestu trka ni bilo najdenih nobenih odpadnih delcev, ki ga izpostavlja pritožba, ni oprlo le na izpovedbe v dokaznem postopku zaslišanih dveh policistov, ampak je ob tem, poleg uradnega zaznamka Policijske postaje z dne 29. 11. 2016, upoštevalo tudi ugotovitve izvedenca avtomobilske stroke v zvezi z odpadlimi deli, tudi tiste, ki jih izpostavlja pritožba⁶, in ob tem prepričljivo utemeljilo tudi, čemu je izpovedbama policistov kot prepričljivima sledilo⁷.

12Tudi zaključki sodišča prve stopnje, da se škodni dogodek ni pripetil na tožbeno zatrjevanem kraju, so prepričljivi⁸. Sodišče prve stopnje pa je v dokazni oceni tudi utemeljeno in kritično presojalo izpovedi v dokaznem postopku zaslišanega tožnika in priče R. G. ter priče K. D. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni zaslediti navedb, da je kot tožnik dejansko v navedbah mišljen tedanji uporabnik vozila R. G. ter da je v navedbah šlo za lapsus linguae pooblaščenca.

13Tožnik tako s pritožbenimi navedbami, v katerih selektivno povzema ugotovitve in mnenje izvedenca avtomobilske stroke in ob tem predvsem ponuja tudi lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, ne more izpodbiti dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, niti posledično pravilnosti materialnopravnega zaključka o neutemeljenosti tožbenega zahtevka.

14Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da ogled kraja dogodka, ki ga je predlagala tožeča stranka, ne bi pripomogel k razjasnitvi dejstev, odločilnih za razsojo. Pritožba bistvene kršitve določb postopka ob tem ne očita, meni pa, da je zato ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, čemur pa ni pritrditi. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je ob izvedenih dokazih in razlogih, ki jih je na podlagi pravilno navedenega materialnega prava navedlo sodišče prve stopnje, dejansko stanje popolno ugotovljeno in izvedba tega dokaza ni bila potrebna.

15Ob obrazloženem se tako pokaže, da je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravno utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožba ne konkretizira, obrazložene stroškovne odločitve, pravilno oprte na določbo prvega odstavka 154. člena ZPP in glede potrebnosti stroškov tudi na 155. člen ZPP, pa pritožba vsebinsko v ničemer ne izpodbija. Ker pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni zasledilo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16Ker tožnik s pritožbo ni bil uspešen, bo moral priglašene stroške pritožbe kriti sam (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Primerjaj točki 1 in 2 obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Primerjaj 3. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
³ Primerjaj 9. in tudi 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁴ Primerjaj obrazložitev izpodbijane sodbe v točkah 11 do 21 izpodbijane sodbe.
⁵ Primerjaj 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁶ Primerjaj zlasti 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in tudi 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁷ Primerjaj točke od 13 do 18 obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁸ Primerjaj točki 11 in 12 obrazložitve izpodbijane sodbe.