VSRS Sodba II Ips 461/92

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, s katerim tožnica uveljavlja plačilo odškodnine za negmotno škodo v znesku 400.000,00 din (sedaj 400.000,00 SIT), ki jo je utrpela v prometni nesreči dne 10.9.1989. Prisodilo ji je 40.000,00 din (sedaj 40.000,00 SIT) odškodnine zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in 110.000,00 din (sedaj 110.000,00 SIT) odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino zvišalo in sicer na 80.000,00 SIT za pretrpljene telesne bolečine in 170.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V tem obsegu je drugostopenjsko sodišče ugodilo tožničini pritožbi, pritožbi toženih strank pa je to sodišče zavrnilo kot neutemeljeni.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno v celoti. V reviziji revidentka opisuje potek zdravljenja in težave, ki so se ji po poškodbi pojavile. Meni, da bi sodišče moralo zaradi utrpele škode tožbenemu zahtevku ugoditi v celoti. Nadalje povdarja, da je sodišče druge stopnje odločalo o prisojeni odškodnini, ko je bil uradni tečaj tolarja kot plačilnega sredstva 1:50 v primerjavi s tečajem, kakršen je bil v razmerju do DEM v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Tako je prvostopenjsko sodišče revidentki prisodilo preko 10.000,00 DEM, medtem ko sicer nominalno zvišana odškodnina v času izdaje sodbe sodišča druge stopnje znaša le še 5.000,00 DEM. Zaradi poteka časa je tožnica objektivno prizadeta. Poleg tega je sodišče druge stopnje nepravilno odločilo tudi o stroških postopka.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče nima pomislekov glede izpodbijane višine pravične denarne odškodnine za negmotno škodo. Upoštevaje pri tem dejanske ugotovitve o tožničini starosti (ob nezgodi je bila stara 40 let), njeni poškodbi in zdravljenju le-te (2 meseca in pol bolniški stalež, od 10.9.1989 do 25.9.1989 je morala nositi mehko Schantzovo kravato, 15-krat je bila na fizioterapiji, pregledi pri specialistih) ter vrsti, obsegu in intenzivnosti telesnih bolečin, ki jih je in jih trpi zaradi posledic poškodbe (10 dni je trpela zmerno močne trajne fizične bolečine, mesec dni enako intenzivne občasne fizične bolečine, po tem obdobju pa lažje do zmerno močne bolečine pri večjih telesnih naporih, forsiranih gibih in drži vratne hrbtenice), prisojena odškodnina zaradi telesnih bolečin v znesku 80.000,00 SIT predstavlja pravično denarno odškodnino iz tega naslova (1. odst. 200. čl. ZOR). Tudi izpodbijana višina odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 170.000,00 SIT je po presoji revizijskega sodišča primerno zadoščenje za to obliko škode, izhajajoč pri tem iz dejanskih ugotovitev o posledicah poškodbe, ki jih ima tožnica (prizadetost pri domačih opravilih, poklicnem delu frizerke ter rekreaciji). Ob presoji višine pravične denarne odškodnine za negmotno škodo v konkretnem primeru je potrebno opozoriti na okvir, ki je sodišču v tovrstnih zadevah začrtan v 2.odst.200.čl.ZOR. Z izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje je po presoji revizijskega sodišča prisojena odškodnina v zadostni meri individualizirana ter hkrati vpeta v razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje.

Izhodišče za presojo, ali predstavlja prisojena odškodnina pravično zadoščenje v konkretnem primeru, je čas izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Odtlej (od 28.1.1991) so tožnici prisojene tudi zamudne obresti, katerih osnovna funkcija je bila v našem pravnem redu predvsem ohranitev realne vrednosti denarne terjatve, pač v obsegu, za katerega se je odločil zakonodajalec. Ob tem ni odveč opozoriti, da je ta funkcija zamudnih obresti ohranjena, ob siceršnji 30% realni letni zamudni meri, tudi v Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti (1.odst.2.čl. Zakona o obrestni meri zamudnih obresti, Ur.l.RS 14/92). Že zato preračun prisojenih zneskov po tečaju, ki je za DEM veljal ob izdaji sodb sodišča prve in druge stopnje, ni ustrezen odraz višine (in vrednosti) zadoščenja v konkretnem primeru. Predvsem pa za predlagano valorizacijo z upoštevanjem spremenjenega razmerja med tolarjem in DEM ni nobene opore v obravnavanem tožbenem zahtevku. Ker izpodbijani sklep o stroških postopka v obravnavanem primeru ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan, proti njemu ni revizije (1.odst.400.čl.ZPP).

Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).