VSC Sodba Cp 75/2020

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se odločitev vmesne sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke za 80 % tožnikove škode.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se vmesna sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) odškodninsko odgovorna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) za škodo, ki jo je utrpela v škodnem dogodku dne 3. 9. 2014 in sicer največ do zneska obveznosti toženke po zavarovalni polici št. OD 40100030357. Odločilo je tudi, da se odločitev o višini odškodnine in stroških postopka pridrži za končno odločbo.

2Toženka je v pritožbi zoper vmesno sodbo uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne. V pritožbi je zatrjevala, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je bil njen zavarovanec dolžan vzdrževati stopnice, na katerih je tožnik padel. Te so v koritu reke Savinje, sodišče pa tega, kdo jih je dolžan vzdrževati, na podlagi zaslišanih prič, ni moglo z gotovostjo ugotoviti. Zato pa tega ni mogoče naložiti v breme toženkinega zavarovanca. Sodišče je lahko na podlagi izpovedb prič in dopisa Mestne občine ... ugotovilo, da njen zavarovanec vzdržuje zbiralnik fekalne kanalizacije pod ploščadjo. Priča Z. pa je pojasnil, da sta betonska ploščad in stopnice, ki so nad kanalizacijskim vodom, v lastništvu Republike Slovenije oziroma Uprave za razpolaganje voda RS. Sodišče prve stopnje je dalo večjo težo dopisu Direkcije Republike Slovenije za vode z dne 30. 5. 2018 (prav 29. 5. 2018) in priči A. Z. ter na podlagi teh zaključilo, da sporne stopnice niso del vodnega zemljišča oziroma nimajo statusa vodne infrastrukture, ampak predstavljajo poseg v vodno zemljišče v smislu 37. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1), ki se lahko gradi na vodnem in priobalnem zemljišču. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so stopnice prvenstveno namenjene premostitvi višinske razlike ploščadi na območju jezu in dostopu za potrebe vzdrževanja kanala izvajalcev lokalne javne gospodarske infrastrukture. Zato pa morata zbiralnik fekalne kanalizacije in ploščad s stopnicami vzdrževati Mestna občina ... oziroma njen izvajalec javne službe, to je toženkin zavarovanec. Vendar pa je sodišče prve stopnje pri tem prezrlo izpovedbo priče D. Š. in dopis Mestne občine ... z dne 16. 10. 2018, da sporne stopnice in ploščad ne predstavljajo sprehajalne in javne poti, ampak sta del struge Savinje, ki je v upravljanju Direkcije za vode RS. Sodišče prve stopnje je tako v nasprotju s prvim odstavkom 190. člena ZV-1 zaključilo, da stopnice in ploščad nista del vodne infrastrukture, ampak del javne infrastrukture. Ob tem pa je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj toženka meni, da je s pričami in pisnimi dokazi uspela dokazati, da ploščad in stopnice niso niti v lasti niti v upravljanju Mestne občine ... oziroma njenega zavarovanca. Priča Z. ni tudi izpovedala, da bi naj bile stopnice zgrajene za potrebe zavarovanca toženke. Zato bi bilo potrebno ugotoviti, da so bile stopnice zgrajene za potrebe nabrežine in vodne infrastrukture, ki je v lasti države. Zaslišane priče so jasno povedale, da sporne stopnice in ploščad niso javna pot oziroma javna infrastruktura, niti ti nista bili dani v vzdrževanje zavarovancu toženke, niti ta ni imel zanju sklenjene pogodbe z Mestno občino ... . Zato temu v zvezi z nevzdrževanjem spornih stopnic ni mogoče očitati nobene opuščene skrbnosti, saj za njihovo vzdrževanje ni bil zadolžen. Zato pa tudi ne more biti podane nobene odgovornosti toženkinega zavarovanca oziroma toženke. Sodišče prve stopnje ni z ničemer utemeljilo in podkrepilo svoje odločitve o tem, zakaj je določenim listinskim dokazom verjelo bolj in zakaj imajo določeni listinski dokazi večjo dokazno vrednost glede na to, da so bili predloženi s strani uradnih pravnih oseb. Tudi sicer je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da ni podanega tožnikovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka. Tožnik se je spuščal po stopnicah, za katere je lahko videl kakšne so in bi zato moral biti pri hoji bolj previden, kot se to pričakuje od odrasle običajno skrbne osebe. Tožnik pa je namesto na same stopnice bil pozoren na sina, ki ga je držal za roko. Zato je mogoče tožniku pripisati najmanj 80 % soprispevek za nastanek škodnega dogodka.

3Tožnik je na pritožbene trditve odgovoril, da so v sodbi navedeni jasni razlogi sodišča o tem, zakaj je bil zavarovanec toženke odgovoren za vzdrževanje stopnic. Odgovornost zavarovanca toženke je podana že po zakonu oziroma podzakonskem predpisu, to je Odloku o gospodarskih javnih službah v Mestni občini ... in Odloku o spremembi v javnem podjetju V. d.o.o. Sicer pa odločitev sodišča prve stopnje ne temelji zgolj na izpovedbah prič in dopisu Direkcije za vode RS, ampak na pravilni materialnopravni presoji. Dejstvo, da je tožnik pri hoji po stopnicah držal za roko sina, pomeni, da je hoji posvečal še posebno pozornost, kljub temu pa je do njegovega poškodovanja prišlo, saj so odkrušeni robovi stopnice dejansko onemogočali sestop s celim stopalom. Predlagal je zavrnitev pritožbe in priglasil pritožbene stroške.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v ugotovilo (in te ugotovitve pritožbeno niso izpodbijane), da se je tožnik poškodoval, ko mu je med hojo po betonskih stopnicah na ploščadi, pod katero je glavni zbiralnik fekalne kanalizacije mesta C., na poškodovani stopnici z okrušenim robom zdrsnilo, zaradi česar je nerodno stopil in sedel na koleno ter si ga ob tem poškodoval. Stopnice sicer niso kategorizirane kot javna pot, nahajajo pa se na ploščadi, pod katero je zbiralnik fekalne kanalizacije ter ležijo v koritu (profilu struge) reke Savinje, torej na vodnem zemljišču, katerega lastnica je Republika Slovenija, z njim pa upravlja Direkcija Republike Slovenije za vode. Stopnice so prvenstveno namenjene premostitvi višinske razlike ploščadi in dostopa za potrebe vzdrževanja kanalizacijskega sistema pod ploščadjo (zbiralnika fekalne kanalizacije), tega pa upravlja zavarovanec toženke V. d.o.o. J d.o.o. (zavarovanec toženke) je (na podlagi Odloka o gospodarskih javnih službah v Mestni občini ... in Odloka o spremembi v javnem podjetju V. d.o.o.) izvajalec gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalnih in padavinskih odpadnih voda v Mestni občini ..., v izvajanju le-te pa upravlja in vzdržuje tudi zbiralnik fekalne kanalizacije pod betonsko ploščadjo. Zavarovanec toženke sicer ni (nikoli) vzdrževal tudi stopnišča oziroma stopnic na ploščadi.

6Že iz takšnih ugotovitev sodišča izhaja pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ″ploščad s stopnicami″, na katerih se je poškodoval tožnik, nima statusa vodne infrastrukture ampak kanalizacijske infrastrukture. To pa je kot izvajalec gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalnih in padavinskih odpadnih voda v Mestni občini ... dolžan vzdrževati zavarovanec toženke. Zbiralnik fekalne kanalizacije skupaj s ploščadjo s stopnicami nad njim namreč predstavlja gradbeni inženirski objekt in s tem objekt gospodarske javne infrastrukture (2. člen Zakona o graditvi objektov), ki predstavlja del javnega kanalizacijskega omrežja (5. točka 4. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo ter odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske vode na območju Mestne občine ..., Uradni list RS, št. 54/2014 in nadaljnji; v nadaljevanju Odlok o oskrbi), obveznost upravljanja in vzdrževanja tega pa je na zavarovancu toženke kot izvajalcu javne službe odvajanja in čiščenja odpadnih voda na tem območju. Takšna njegova dolžnost izhaja iz 11., 30. in 62. člena Odloka o oskrbi¹ in iz 6. člena Odloka o spremembi v javnem podjetju V. d.o.o.² Kot objekt gospodarske javne infrastrukture za odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode (javne kanalizacije) tudi ne predstavlja objekta vodne infrastrukture, za katerega sicer ne izpolnjuje pogojev in namena, kot jih za opredelitev objektov vodne infrastrukture določa drugi odstavek 44. člena Zakona o vodah - v nadaljevanju ZV-1 (in ki opredeljuje, kateri objekti in naprave predstavljajo vodno infrastrukturo³). Sam pomen lege objekta na vodnem oziroma priobalnem zemljišču reke Savinje pa tudi ne more vplivati na njegovo namensko opredelitev, saj je lega objekta javne komunalne infrastrukture na takšnem priobalnem pasu, glede na določila 1. točke prvega odstavka 37. člena ZV-1, možna in dopustna.

7Zaključek sodišča prve stopnje o obveznosti toženkinega zavarovanca (kot izvajalca gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih in padavinskih voda in s tem upravljalca in vzdrževalca tudi objektov javne kanalizacije) za vzdrževanje stopnišča in stopnice, kjer se je tožnik poškodoval in posledično, zaradi opuščene dolžnosti o njegovi odškodninski odgovornosti za tožniku nastalo škodo, je tako pravilen, pritožbeni nasprotni očitki pa neutemeljeni. Pravno nepomembni pa so sicer v zvezi s takšnimi očitki zatrjevani očitki o zmotni dokazni oceni izpovedb prič in dopisa Mestne občine ..., saj pritožbeno izpostavljena dejstva predstavljajo pravna dejstva, ki izhajajo že iz navedenih pravnih podlag (predpisov).

8Delno utemeljene pa so pritožbene trditve pritožnika o pravni zmotnosti zaključkov sodišča prve stopnje o nepodanosti tožnikovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka in posledične škode. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo merilo skrbnosti povprečnega človeka, kot izhodišče za presojo podanosti soprispevka. Ugotovljeno ravnanje tožnika, ko med hojo po stopnicah, ki so bile večinoma zaradi okrušenih robov v zelo slabem stanju, vendar pa dobro vidne, nanje sploh ni bil pozoren, ker je vso pozornost usmerjal na otroka, ki ga je držal z desno roko, ne izkazuje običajne skrbnosti povprečnega človeka pri hoji po stopnicah. Zato takšno njegovo ravnanje, kljub ugotovitvi sodišča o zelo slabem stanju večine stopnic stopnišča, ne omogoča zaključka o nepodanosti soprispevka. Glede na takšne okoliščine pritožbeno sodišče tožnikov soprispevek ocenjuje v višini 20 %, ne pa tudi več, kot se pritožbeno zavzema pritožnik. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi toženke v tem delu delno ugodilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe, nadaljnjo pritožbo toženke pa kot neutemeljeno zavrnilo in vmesno sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

9Sodišču prve stopnje se sicer niso pripetile nobene od absolutnih bistvenih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu s 164. členom ZPP.

¹ Določilo prvega odstavka 11. člena določa, da obsega izvajanje javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode v naselju tudi upravljanje objektov javne kanalizacije; določilo 30. člena pa določa, da je obveznost izvajalca javne službe redno vzdrževanje vseh objektov in naprav javne kanalizacije; drugi odstavek 62. člena določa, da se javna služba odvajanja odpadne vode izvaja po (primarnem) kanalizacijskem omrežju javne kanalizacije, ki ga sestavljajo kanali in jarki ter z njimi povezani objekti in tehnološki sklopi, ki so namenjeni odvajanju komunalne in padavinske odpadne vode.
² Ta določa, da družba V. d.o.o. opravlja dejavnost odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih in padavinskih voda, vzdrževanja omrežja infrastrukturnih objektov in naprav ...
³ Tako so objektiv vodne infrastrukture objekti in naprave, namenjeni urejanju vode, zlasti visokovodni nasip, jez, prag, zadrževalnih, zbiralnik, vodotok, vodni zbiralnik, ki je nastal z zajezitvijo tekočih voda ali zaradi drugega posega v prostor, če je namenjen izvajanju služb po ZV-1.