UPRS Sodba I U 535/2019-9

I. Tožbi se ugodi, sklep Javnega sklada Republike Slovenije za podjetništvo št. SI 17/00014 - 2 z dne 27. 2. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Toženka z izpodbijanim sklepom ni odobrila vloge tožnika, vložene na podlagi Javnega razpisa za spodbude za zagon inovativnih podjetij v letu 2017 (v nadaljevanju Javni razpis). V obrazložitvi je navedla, da je bila tožnikova vloga obravnavana v sklopu skupine podjetij iz kohezijske regije Zahodna Slovenija ter je prejela 71 od možnih 100 točk, prag števila točk v sklopu skupine podjetij, katerim je bila odobrena subvencija, pa je bil 77 ali več. Vloga je bila ocenjena na podlagi petih meril, od katerih je tožnik po prvem merilu dosežene točke na DEMO dnevu dobil 29 točk od 35, po drugem merilu višine osnovnega kapitala na dan 31. 3. 2017 20 točk od 20, po tretjem merilu inovativnost 0 točk od 20, po četrtem merilu strategije trženja in pretežni prodajni trg 10 točk od 10 in po petem merilu referenc in zaposlenost lastnikov v podjetju 12 točk od 15.

2V zvezi s sporno oceno inovativnosti toženka navaja, da je bilo v merilih za izbor upravičencev določeno, da vlagatelj prejme oceno 0 točk v primeru, če je iz vloge razvidno, da gre za uvajanje ali posnemanje izdelkov in storitev, ki so splošno znane, uveljavljene, dosegljive. Iz vloge tožnika je razvidno, da gre za tematski program zabave, ki uporablja didaktične igre in je namenjen otrokom od 2. do 12. leta starosti, ki skozi didaktične igre spoznavajo različne poklice in osvajajo uporabna znanja za vsakodnevno življenje. Razvoj in prototip je nastajal že v podjetju A. d.o.o., socialno podjetje, ki je 75 % lastnik tožnika. Tako razvoj poslovnega modela kot priprava franšiznega modela sta se že izvedla v sklopu podjetja A. d.o.o., torej gre za že razvit produkt, zasluge za razvoj in s tem inovativnost modela pa gre temu podjetju, ki je zanj že prejelo 20.000 EUR, med drugim za postavitev koncepta in širitev na tuje trge. Podjetje B. d.o.o. je bilo ustanovljeno kot dajalec franšize - poslovnega modela, kar bodo kupovali kupci franšize. Na trgu pa obstaja že veliko ponudnikov na področju dejavnosti, ki jih navaja tudi tožnik: ... ipd. Še večja konkurenca pa se pojavlja konkretno na širšem trgu franšizodajalcev. Komisija je zato vlogi pri tem merilu dodelila 0 točk.

3Tožnik v tožbi ugovarja točkovanju, ki se nanaša na merilo inovativnost. Meni, da je toženka pri povzemanju vsebine storitev protispisno povzela vsebino prijavnega lista. V njem je tožnik navedel, da gre pri njegovih storitvah za uvajanje inovativnih storitev, ki niso zgolj tematski program zabave, ki uporablja didaktične igre, namenjene otrokom, ampak predvsem inovativni poslovni model "neagresivnega oglaševanja" raznih izdelkov in storitev ter privabljanja pokroviteljev. Ne gre torej zgolj za igralnico, temveč za nov inovativni način oglaševanja, pri čemer je tožnik edini na svetu s takšnim poslovnim modelom, ki vse navedeno kombinira še s franšizo. Toženka je torej popolnoma ignorirala oglaševalski aspekt in še posebej inovativnost globalne franšize na tem področju in tako napačno povzemala tožnikov prijavni list. Posledično je inovativnost točkovala, kot da bi šlo zgolj za igralnico oziroma tematski park za otroke. Ugotovitve toženke in posledično tudi točkovanje inovativnosti sta tako v očitnem nasprotju z relevantno spisno dokumentacijo.

4Toženka je tudi nepravilno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialne predpise. Ne drži, da naj bi šlo za uvajanje ali posnemanje storitev, ki so splošno znane in uveljavljene. Bistvo storitev je predvsem neagresivno oglaševanje, ki ga tematski park omogoča, kar je tožnik obrazložil v prijavnem listu. Prototip in razvoj koncepta tematskega parka je res nastajal v družbi A. d.o.o., vendar ga je A. d.o.o. preneslo na tožnika, ki koncept nadalje razvija v smislu franšize in trženja. Obstoječi tematski park B. trenutno predstavlja pilotno delovanje poslovnega modela v enem samem okolju, šele v kombinaciji s franšizo pa bo slednjega mogoče uspešno prenesti v drugo okolje ter posledično tržiti. To prvino produkta je toženka pri ocenjevanju obravnavala ločeno od tematskega parka B., namesto da bi pravilno upoštevala kombinacijo oziroma integracijo tematskega parka B. in globalne franšize. Le integracija obeh prvin predstavlja celoten produkt. Zaradi napačne ugotovitve vsebine inovativnih storitev tožnika pa je napačen tudi zaključek toženke, da je na trgu že veliko ponudnikov. Tožnikova storitev v opisanem obsegu v Sloveniji nima neposredne konkurence, saj igralnice za otroke iz navedenih razlogov tožniku ne predstavljajo konkurence, globalno pa je konkurenčnega produkta izjemno malo. Tudi glede globalne kvazi-konkurence ima tožnik odločilno prednost, saj predviden vložek, ki je v primeru nakupa franšize potreben za odprtje B., znaša 500.000,00 EUR, medtem ko vložek za odprtje kvazi-konkurenčne franšize C. znaša najmanj 2.000.000,00 EUR. Upoštevajoč vse navedeno bi tožnik moral dobiti 20 točk za inovativnost oziroma najmanj 10 točk. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in zahteva vrnitev stroškov postopka.

5Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je komisija, upoštevaje sodbo I U 1345/2017, korektno opravila ponovni postopek, proučila vlogo in projekt tožnika ter ponovno odločila. Meni, da je zahtevek tožnika v celoti neutemeljen in predlaga zavrnitev tožbe.

6Tožnik v pripravljalni vlogi ponovno poudarja, da toženka ni pravilno ocenjevala njegovega produkta, tj. integracije tematskega parka oziroma metode didaktične igre in neagresivnega oglaševanja ter globalne franšize. Takega produkta pa na trgu sploh še ni.

7Tožba je utemeljena.

8V obravnavanem primeru je sporna odločitev toženke, ki jo je sprejela v izvrševanju sodbe naslovnega sodišča I U 1345/2017 z dne 29. 1. 2019, v kateri je bilo, enako kot v obravnavani zadevi, za tožnika sporno točkovanje pri merilu inovativnost, pri katerem mu je bilo od 20 možnih dodeljenih 0 točk. Sodišče je v tej sodbi toženki naložilo, naj se opredeli do vsebine tožnikove storitve in obrazložitev svoje ocene izdela v skladu s kriteriji, ki jih je pri merilu inovativnost sama opredelila kot relevantne.

9Zakon o podpornem okolju za podjetništvo (v nadaljevanju ZPOP-1), Zakon o javnih financah in Uredba o postopku, merilih in načinih dodeljevanja sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih nalog (v nadaljevanju Uredba) ne vsebujejo podrobnejše opredelitve posameznih razpisnih meril, temveč pojasnjujejo le, da bodo ta podrobneje določena v javnih razpisih (11. člen Uredbe). V konkretnem Javnem razpisu je sporno merilo inovativnost sestavljeno iz treh stopenj. Ocena 0 točk se stranki dodeli v primeru, če je iz vloge razvidno, da gre za uvajanje ali posnemanje izdelkov in storitev, ki so splošno znane, uveljavljene, dosegljive, trg izdelka/storitve pa je že zasičen. Ocena 10 točk se dodeli za uvajanje novih ali prilagojenih izdelkov/storitev, ki so delno rezultat lastnega razvoja, ocena 20 točk pa za uvajanje novih-inovativnih izdelkov/storitev, ki so/bodo rezultat lastnega razvoja. Po ustaljeni sodni praksi je ocenjevanje vlog po razpisnih merilih v pristojnosti ocenjevalne komisije. Ocenjevanje vlog je strokovno opravilo, tako da v te ocene tudi sodišče ne sme posegati. V upravnem sporu se lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa¹. Sodišče presoja le, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava.²

10Glede na navedeno se sodišče ne more spuščati v presojo, ali je toženka pravilno ocenila produkt, ki je predmet prijave na Javni razpis. Upoštevaje vsebino izpodbijane odločbe in tožbene navedbe pa mora presoditi, ali je toženka na podlagi objavljenih meril ocenjevala celotno vsebino vloge oziroma v njej predstavljen celoten projekt. Tožnik namreč toženki očita, da naj ne bi ocenjevala celotne storitve, ki je bila predmet prijave, tj. integracije tematskega parka in globalne franšize ter tega, da program integrira franšizing, varstvo otrok, središče za usposabljanje otrok ter še "inovativno in neagresivno oglaševanje" ter privabljanje pokroviteljev, slednje pa je tožnik navedel v prijavnem listu.

11Kot že v zadevi I U 1345/2017 z dne 29. 1. 2019, sodišče tudi v obravnavani zadevi meni, da je za izvedbo ocenjevanja bistvena opredelitev izdelka/storitev, ki je predmet ocenjevanja. Pri opredelitvi vsebine storitve, s katero tožnik konkurira na Javnem razpisu, pa je relevantno, kaj zajema njegova vloga, v kateri predstavlja svoj projekt oziroma storitev. V zvezi s tem je relevanten tretji odstavek 23. člena ZPOP-1, ki določa, da mora izvajalec razpisa v dokumentaciji navesti vse pogoje, ki jih mora vlagatelj izpolnjevati, da se uvrsti v izbor za dodelitev sredstev, oziroma, ki jih mora izpolnjevati vloga, da se šteje kot formalno popolna. Obvezni sestavni deli razpisne dokumentacije so: 1. navodila za pripravo vloge, 2. besedilo javnega razpisa, 3.merila za ocenjevanje projektov, 4. prijavni list, 5. vzorci pogodb ali sklepov o odobritvi državne pomoči, 6. ... Sodišče tako ugotavlja, da je glede na citirana določila ZPOP-1 prijavni list sestavni del vloge, enako pa izhaja tudi iz točke 11. Javnega razpisa.

12Ker se pri dodeljevanju javnih sredstev po ustaljeni sodni praksi smiselno uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)³, mora biti odločba obrazložena (tretji odstavek 110. člena v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZUP), tj. vsebovati moral tudi razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da toženka "modela neagresivnega oglaševanja ter privabljanja pokroviteljev" ni ocenjevala, pri čemer ni pojasnila, čemu tega ni storila. Ker je tožnik v prijavnem listu "neagresivno oglaševanje" navedel kot del njegove storitve, pa bi se morala toženka po presoji sodišča do tega opredeliti. Tudi ta del vloge bi morala torej bodisi podvreči ocenjevanju, bodisi pojasniti razloge, zaradi katerih (še vedno) šteje, da ne gre za del produkta, ki je predmet vloge, ali da ocenjevanje modela, ki vključuje tudi "neagresivno oglaševanje" po njenem prepričanju ni mogoče in zakaj ne. Kljub drugačnim navodilom sodišča (točka 9. sodbe I U 1345/2017), tega ni storila, ampak je ocenjevala zgolj razvoj poslovnega modela - tematski program zabave in franšizing model tega programa, za katerega je ocenila, da gre za že razvit produkt. O delu vloge, tj. poslovnem modelu, ki vsebuje tudi inovativno "neagresivno oglaševanje", pa sklep nima nobenih razlogov.

13Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovljenem postopku naj toženka izvede ocenjevanje tožnikove prijave upoštevaje njegovo celotno vlogo, tj. tudi vsebino prijavnega lista in svojo oceno obrazloži. Če šteje, da "neagresivno oglaševanje" ni del produkta, pa mora utemeljiti razloge, zaradi katerih šteje, da ta del ne sodi v predstavljeni projekt tožnika in se ne ocenjuje. Zgolj v tem primeru bo sodišče lahko preizkusilo, ali je toženka pri odločitvi kršila pravila materialnega ali procesnega prava.

14Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave.

15Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopala odvetniška družba, zato se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) ter 22 % DDV, ki znaša 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve sodbe. V skladu s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo.

¹ Glej X Ips 193/2013 z dne 17. 3. 2015, I Up 33/2013 z dne 13. 6. 2013, X Ips 725/2008 z dne 5. 12. 2010
² Glej I U 786/2017 z dne 30. 1. 2018 in v njej citirane sodbe
³ Glej X Ips 357/2015, X Ips 358/2015, X Ips 359/2015, IU 1498/2015 z dne 26. 1. 2017, IU 1809/2015 in druge.