23. člen ZPOP-1

Pri dodeljevanju javnih sredstev je treba zaradi varstva javne koristi zasledovati cilje, s katerimi se preprečuje oziroma omejuje nastajanje škode državnemu proračunu in zagotovi možnost za pridobitev sredstev tistim prijaviteljem, ki ravnajo pošteno, v skladu z razpisom, njegovim namenom in cilji, in ki so na pošten način ravnali tudi v preteklosti na že zaključenih razpisih. Eden od ukrepov, ki zasleduje te legitimne cilje, pa je lahko ukrep, s katerim se iz dodeljevanja sredstev izloči tiste prijavitelje, ki so se po prejšnjih razpisih izkazali za nezanesljive porabnike teh sredstev. Ob upoštevanju, da naj bi razpisni pogoj zagotovil, da se nepovratnih denarnih sredstev ne dodeljuje subjektom, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti, pa je po presoji sodišča zakonit in veljaven tudi razpisni pogoj, ki od udeležbe na javnem razpisu izključuje prijavitelje, katerih zapadle in neporavnave obveznosti obstajajo, a še niso ugotovljene s pravnomočnim izvršilnim naslovom. Agencija ni dolžna čakati na pravnomočno sodno odločitev, s katero bi bilo ugotovljeno, da tožnica ni poravnala svojih obveznosti. Predhodno vprašanje lahko organ sam obravnava in reši, čeprav je postopek za nje

Tožnik v pretežnem delu tožbe nasprotuje ocenama, ki sta bili podani s strani dveh zunanjih ocenjevalcev, kar pa ni predmet presoje v upravnem sporu. Sodišče namreč v upravnem sporu presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnosti strokovne ocene, čemur v obravnavanem primeru ugovarja tožnik. V upravnem sporu lahko po drugem odstavku 7. člena ZUS-1 tožnik zahteva tudi vrnitev stvari ali povračilo škode, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta. Vendar v tej zadevi ne gre za takšen primer, saj izpodbijani sklep kot sklep zavrnilne narave ni mogel biti predmet izvršbe. Škodo zaradi morebitne nezakonitosti izpodbijanega akta bi tožnik mogel uveljavljati kvečjemu v pravdi.

Ocenjevanje vlog, prispelih na javni razpis, je v izključni pristojnosti strokovne komisije, ki jo sestavljajo strokovnjaki iz ustreznega področja. Sodišče presoja le, ali je ocena ustrezno utemeljena in ali so bila pri tem na podlagi dejanskega stanja, navedenega v vlogi, upoštevana vsa ključna dejstva, kot jih določa javni razpis, ter ali so bila upoštevana merila - kriteriji iz javnega razpisa ter pravila postopka. Odločilne pravne in dejanske razloge za sprejeto odločitev mora toženec navesti v obrazložitvi svoje odločbe. Ker manjka bistveni del razlogov, ki omogočajo preizkus narejene ocene, izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti in je zato podana kršitev postopka.

V razpisni dokumentaciji morajo biti navedeni vsi potrebni podatki, ki omogočajo izdelavo popolne vloge, kar pomeni, da mora biti obvezni sestavni del razpisne dokumentacije tudi navedba dokumentov, ki jih mora predlagatelj predložiti. Toženka ni izkazala, da je javni razpis vseboval točno navodilo, kakšno listino mora tožnica v zvezi z merilom priložiti kot dokazilo.

V izpodbijanem sklepu ni navedeno, koliko točk je ocenjevalec tožnici namenil pri posameznem merilu, niti niso navedeni razlogi za te ocene, toženka se le sklicuje na prepise ocenjevalnih obrazcev. S tem pa ne zadosti standardu ustrezne obrazloženosti odločbe. Ta se skriva v tisti stopnji podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, da omogoča učinkovito pravno sredstvo. Sodišče namreč ne more preizkusiti, ali so razlogi odločitve očitno nerazumni, saj jih sploh ni. Te pomanjkljivosti toženka tudi ne more nadomestiti z navedbami v upravnem sporu. Odločilne pravne in dejanske razloge za sprejeto odločitev mora navesti v obrazložitvi svoje odločbe.

To, kar toženka navaja v odgovoru na tožbo, ne izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Razlogi, zaradi katerih je bila vloga tožnice ocenjena z nekimi ocenami, morajo biti navedeni v sklepu in ne v odgovoru na tožbo. Obrazložitev razlogov tako po presoji sodišča ne zadosti zahtevam 214. člena ZUP, zaradi česar sodišče izpodbijanega akta ne more preizkusiti.

Presoja zakonitosti akta v upravnem sporu ni možna, če izpodbijani akt nima nobene navedbe o tem, na podlagi katerih zakonskih določb je organ odločal – tako glede pristojnosti za odločanje, procesnih določb, kot tudi glede materialnega prava. V izpodbijanem izreku ni specificirano, katera konkretna vloga tožene stranke je bila zavrnjena; to je je sicer razvidno iz obrazložitve, vendar se po določbah ZUP o zahtevku odloča v izreku in izrek mora biti določen, kajti izrek se izvršuje. Obvezni sestavni del razpisne dokumentacije mora biti tudi navedba potrebnih dokumentov, ki jih mora predlagatelj predložiti izvajalcu razpisa. Če razpis s tega vidika ni popoln, to ne more biti v škodo prijavitelju, poleg tega pa ima komisija že po samem ZPOP-1 dolžnost, da vlagatelja pozove na dopolnitev, če vloga ni bila popolna (1. odstavek 27. člena ZPOP-1). Iz obrazložitve odločbe namreč izhaja, da je bilo za komisijo odločilno, da bi prijavitelj izkazal sodelovanje s pogodbo, zato bi morala komisija tožnika pozvati, da predloži dokaz o pogodbenem sodelovanju, pa tega ni storila.