VSRS Sodba I Ips 28005/2015

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 28005/2015 z dne 25. 10. 2018 obsojenega D. V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po drugem v zvezi s prvim odstavkom 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen pet let zapora. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 28005/2015 z dne 5. 3. 2019 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Zavzema se tudi za prekinitev izvršitve izpodbijanih pravnomočnih sodb do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina. Zahtevo je ocenil kot neutemeljeno. Glede očitka o nepravilni sestavi prvostopenjskega sodišča pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, da navedena kršitev ni podana iz razloga, ker so procesni udeleženci na predobravnavnem naroku izjavili, da se strinjajo, da se glavna obravnava opravi pred sodnico posameznico. Soglaša s pritožbenim sodiščem, da ugotovljena prisotnost biološke sledi na nedrčku oškodovanke, ki ni pripadala obsojencu, ne more biti za obsojenca niti razbremenilna niti obremenilna in tudi ni kazenskopravno relevantna do te mere, da bi se moralo do nje opredeliti prvostopenjsko sodišče. Enako velja za v zahtevi izpostavljena razhajanja med ugotovitvami, ki izhajajo iz poročila Nacionalno forenzičnega laboratorija (v nadaljevanju NFL) ter izvedenskimi mnenji dr. Bojane Crnobrnja in prof. dr. Iztoka Takača ter izpovedbo oškodovanke, pri čemer ocenjuje, da je zahteva v tem delu vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritrjuje tudi razlogom nižjih sodišč, zaradi katerih sta ocenili, da odvzem brisa z obsojenčevega penisa predstavlja zakonit dokaz.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo v izjavo obsojencu in njegovemu zagovorniku. Zagovornik je v izjavi v celoti vztrajal pri svojih navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5Obsojeni je bil s pravnomočno sodbo spoznan za krivega, da je s slabotno osebo, ki še ni bila stara 15 let, zadovoljeval svoje spolne potrebe, to je kvalificiranega kaznivega dejanja po drugem odstavku 173. člena KZ-1. Za to kaznivo dejanje je v zakonu predpisana kazen od petih do petnajst let zapora. Zakon o kazenskem postopku za sojenje v zadevah, kjer je predpisana kazen petnajst let ali več zapora, določa, da v teh zadevah sodijo okrožna sodišča v senatih, ki jih sestavljajo dva sodnika in trije sodniki porotniki (1. točka prvega odstavka 25. člena ZKP), torej senat petih sodnikov. Zahteva utemeljeno uveljavlja, da je postopek pred sodiščem prve stopnje tekel pred senatom treh sodnikov in ne zakonsko predpisanem senatu petih sodnikov.

6Pritožbeno sodišče je na vsebinsko enake pritožbene navedbe, da senat pred sodiščem prve stopnje ni bil pravilno sestavljen, izpostavilo, da je bil v tej zadevi opravljen predobravnavni narok, na katerem so procesni udeleženci izjavili, da se glavna obravnava opravi pred predsednico senata, brez članov senata. Štelo je, da s tem, ko je bila glavna obravnava opravljena pred senatom treh sodnikov, namesto samo pred predsednico senata, kot je bilo podano soglasje na predobravnavnem naroku, obsojenemu njegove procesne pravice niso bile kršene. Pri tem se je sklicevalo na komentar Zakona o kazenskem postopku, kjer je med drugim navedeno, da sojenje v širši sestavi senata pomeni večje jamstvo za pravilno in zakonito sodbo.¹ Stališče pritožbenega sodišča je napačno.

7Zakon o kazenskem postopku v 21. členu za vsa sodišča, razen za okrajna sodišča, predpisuje načelo zbornega sojenja. Število sodnikov, ki sodelujejo pri zbornem sojenju, je določeno v 25. členu ZKP. V obravnavani zadevi je predpisana kazen do petnajst let zapora, zato je za sojenje po 1. točki prvega odstavka 25. člena ZKP pristojen senat dveh sodnikov in treh sodnikov porotnikov. Zakon o kazenskem postopku izjemo od načela zbornega sojenja pred okrožnim sodiščem določa v 285.f členu. V tem členu je določeno, katerim procesnim pravicam se obtoženec lahko odpove . Med temi je tudi pravica do zbornega sojenja. Predsednik senata sme na podlagi izjave obtoženca in po zaslišanju državnega tožilca odločiti, da obtožencu namesto senata v predpisani obliki sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča (2. točka, drugi odstavek 285.f člena ZKP). To pomeni, da v primeru, ko se obtoženi odpove pravici do zbornega sojenja, o tem odloči predsednik senata. Če predsednik senata ne sprejme odločitve, da bo v zadevi sodil sodnik posameznik, je za sojenje pristojen senat, kot je predpisan v 25. členu ZKP. Navedeno jasno izhaja iz zakonske dikcije 2. točke drugega odstavka 285.f člena ZKP, „da obtožencu namesto senata v predpisani obliki sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča“. Zakonska določba dopušča samo dve možnosti, to je, da predsednik senata odloči, da obtoženemu, ki se je odpovedal zbornemu sojenju, sodil sodnik posameznik ali, da mu sodi senat v sestavi, kot je določen v 25. členu ZKP. Navedena določba ne daje podlage za odločitev, da bi lahko sodil senat v drugačni sestavi, kot je predpisan v 25. členu ZKP, saj predsedniku senata ne daje pooblastila za sprejem takšnega sklepa. To velja tudi v primeru ponovljenega sojenja, kot je bilo v obravnavanem primeru. V primeru, da je prva glavna obravnava tekla pred sodnikom posameznikom okrožnega sodišča, lahko predsednik senata v ponovljenem sojenju odloči, da bo sodil senat. Pri tem je vezan na zakonsko dikcijo „senat v predpisani sestavi“ ki ne dopušča razlage, da bi lahko sodil senat v drugi sestavi, kot je predpisana v 25. členu ZKP.

8Vrhovno sodišče tako pritrjuje vložniku zahteve, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je sodilo v senatu, ki ni bil pravilno sestavljen, zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. V primeru, takšne kršitve vpliva na zakonitost odločbe ni potrebno izkazati.

C.

9Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Glede na takšno odločitev se do ostalih navedb v zahtevi ni opredelilo.

¹ Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 63.