VSC Sodba Cpg 233/1994

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba prve stopnje.

II. Tožeča stranka je v 8 dneh toženi stranki, dolžna povrniti 66.50000 SIT stroškov pritožbenega postopka.

1SDK Republike Slovenije, Podružnica ... je na podlagi čl. 48-51 Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. 1. RS št. 55/92, 7/93, 31/93, 42/93 in 43/93) pri sedanji tožeči stranki opravlja postopek revizije. O ugotovitvah revizijskega postopka je sestavila revizijsko poročilo št. 383-013/030-VP-14/93 z dne 22. 11. 1993. Na ugotovitve v revizijskem poročilu glede oškodovanja družbene lastnine po čl. 48.a ZLPP je sedanja tožeča stranka dne 13. 12. 1993 vložila pripombe. Ker sedanja tožeča stranka v revizijskem poročilu naloženih ji uskladitev lastninskih razmerij, pravnih poslov in knjiženj ni izvedla oz. ni mogla izvesti v roku 30 dni od prejema cit. poročila, je na podlagi ugotovitev cit. poročila in po obravnavi prejetih pripomb celjska podružnica tožene stranke izdala odločbo št. 38380-014/030-VP-14/93 z dne 12. 1. 1994 (pri1oga A10), s katero je ob sklicevanju na drugi odstavek 48.b in 48.c člena že cit. zakona bilo izrečeno:

2S. d.o.o., mora zaradi odprave ugotovljenih oškodovanj družbene lastnine po 48.a in 48.c členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. 1. št. 55/92, 7/93, 31/93, 42-1711/93 in 43-1736/93, v nadaljevanju: ZLPP) uskladiti naslednja lastninska razmerja, pravne posle in knjiženja:

- povečati razne kratkoročne terjatve v višini 7,035.385,50 SIT, povečati terjatve do delavcev v višini 14,352.942,80 SIT, zmanjšati obveznosti do delavcev v višini 32,286.883,00 SIT in poveča ti začetni družbeni kapital v višini 5 3,675.211,30 STT;

- povečati razne kratkoročne terjatve v višini 1,504.726,40 SIT, povečati druge terjatve do delavcev v višini 3,809.717,00 STT, zmanjšati obveznosti za bruto osebne dohodke in nadomestila osebnih dohodkov v višini 16,800.000,00 SIT in povečati družbeni kapital v višini 22,114.443,40 SIT;

- povečati razne kratkoročne terjatve v višini 58.605,00 SIT in v isti višini povečati družbeni kapital;

- zmanjšati razne kratkoročne obveznosti v višini 7,649.984,00 STT, zmanjšati obveznosti za davke, prispevke in druge davščine v višini 1,349.996,40 SIT in povečati družbeni kapital v višini 8,999.980,40 SIT;

3V skladu z naloženimi ukrepi pod prejšnjo I. točko mora podjetje opraviti uskladitev lastninskih razmerij in pravnih poslov ter s knjiženji v svojem računovodstvu pravilno izkazati družbeni kapital po stanju na dan 1. 9. 1993 pred pričetkom 1astninskega preob1ikovanja ter vse to upoštevati pri pripravi programa lastninskega preoblikovanja po določbah 19. člena v zvezi s 3. odstavkom 48.b člena ZLPP in Uredbe o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov 1astninskega preob1ikovanja podjetij (Ur. 1, RS, št. 13/93 in 45/94). Na podlagi 4. odstavka 48.b člena ZLPP s pravnomočno odločbo ugotovljenih terjatev podjetje ne sme odpisati pred vpisom izvedenega lastninskega preoblikovanja v sodni register.

4Za izvršitev pravnomočne in izvršljive odločbe skrbita in jo izvajata revizijski organ in Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo na podlagi 3. odst. 48.b člena ZLPP. Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo mora v izreku točk I. in II. te odločbe naložene ukrepe upoštevati pri odobritvi programa lastninskega preoblikovanja podjetja in pri izdaji soglasja za vpis v sodni register ter o tem obvestiti revizijski organ.

5Ta odločba je dokončna v upravnem postopku.

6Izrek pod tč. I/1 je bil ob sklicevanju na tč. 6 (in tč. 10) čl. 48.a cit. zakona, po kateri se za oškodovanje družbene lastnine šteje izplačilo regresa, ki presega bruto plačo zaposlenega, obrazložen z naslednjimi ugotovitvami:

- sedanja tožeča stranka je 1. 1992 regres v likvidni obliki izplačala v 6 obrokih (zadnjega dne 10. 12. 1992) v skupnem znesku 13,815.647,00 SIT (neto 12,099.378,50 SIT);

- ob upoštevanju višine zadnje pred izplačilom zadnjega regresa izplačane plače (za november 1992) je že pri tem prišlo do presežka izplačila regresa, in sicer v višini 3,750.880,00 SIT;

- sedanja tožeča stranka je v 1. 1992 regres poleg tega obračunala še v nelikvidni obliki, za nakup komercialnih zapisov za potrebe lastninjenja;

- tako so na podlagi sklepov njenih organov z dne 30. 4. 1992, 17. 11. 1992 in 24. 12. 1992 v breme tekočih stroškov poslovanja bili v nelikvidni obliki izplačani regresi v bruto zneslo: 33,287.702,70 SIT (oz. v neto znesku 28,579.523,20 SIT - komercialni zapisi);

- dne 24. 12. 1992 pa sta v obliki komercialnih zapisov bila izplačana še 2 regresa, iz naslova ustvarjenega dobička po zaključnem računu za 1. 1991 v bruto znesku 2,429.280,80 SIT (oz. neto znesku 2,211.324,00 SIT - komercialni zapisi), iz naslova nerazporejenega dobička iz let 1989, 1990 in 1991 pa v bruto znesku 12,152.860,00 SIT (oz. v neto znesku 10,509.570,00 SIT - komercialni zapisi);

- od v nelikvidni obliki obračunanih regresov v skupnem bruto znesku 47,869.844,30 SIT oz. v skupnem neto znesku 41,300.417,20 SIT pa je bilo komercialnih zapisov izplačanih oz. vnovčenih za 11,068.021,20 SIT, zato se iz naslova od neto nelikvidnega regresa (komercialnih zapisov) za čas do 31. 12. 1992 po obrestni meri poslovne banke (Abanke) za likvidnostne kredite obračunanih obresti oškodovanje družbene lastnine poveča še za znesek 2,054.487,00 SIT.

7Izrek pod tč. 1/2 je ob sklicevanju na čl. 33 splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, po katerem bi pravna oseba morala pred razdelitvijo dobička oblikovati poslovni sklad najmanj v višini 6 % povprečne vrednosti družbenega kapitala oz. ta odstotek povečati v skladu z razmerjem povečanja plač po že cit. čl. že cit. pogodbe, in ob sklicevanju na tč. 4 čl. 48.a cit. zakona bil obrazložen z naslednjimi ugotovitvami:

- s sklepom delavskega sveta z dne 28. 2. 1992 je po zaključnem računu za l. 1991 pravna oseba razporedila iz bruto dobička za osebne dohodke 7,250.000,00 SIT oz. več kot eno mesečno plačo, ki je februarja 1992 znašala bruto 6,919.867,40 SIT, pri čemer je od tako razporejenih 7,250.000,00 SIT 30 % dne 29. 2. 1992 izplačala kot osebni dohodek v neto znesku 1,407.215,90 SIT (I. BOD -2,174.991,40 SIT in II. BOD - 2,668.715,30 SIT), preostalih 70 1 pa kot regres, in sicer dne 18. 12. 1992 v likvidni obliki v neto znesku 2,402.501,10 SIT (bruto 2,645.728,10 SIT) in dne 24. 12. 1992 v nelikvidni obliki (v že opisanih komercialnih zapisih) v neto znesku 2,211.324,10 SIT (bruto 2,429.280,50 SIT); povprečna vrednost družbenega kapitala v 1. 1991 pa je bila 85,325.549,10 SIT in je 6 % od te vrednosti bilo 5,118.772,90 SIT; zato znesek 5,314.443,40 SIT (izplačan v višini 2,668.735,00 SIT kot OD v gotovini in v višini 2,645.728,10 SIT kot regres) predstavlja oškodovanje družbene lastnine v tej višini; tudi po zaključnem računu za 1. 1992 je pravna oseba razporedila iz bruto dobička za osebne dohodke 16,800.000,00 SIT bruto oz. 14,319.736,00 SIT neto oz. več kot eno mesečno plačo, ki je februarja 1993 znašala 12,304.647,30 SIT bruto, in je vseh tako razporejenih 16,800.000,00 SIT dne 26. 2. 1993 izplačala kot regres v nelikvidni obliki, za nakup komercialnih zapisov za lastninjenje; povprečna vrednost družbenega kapitala v l. 1992 pa je bila 281,500.975,30 SIT in je 6 % od te vrednosti znašalo 16,890.058,50 SIT; zato pa tudi cit. znesek 16,800.000,00 SIT predstavlja škodovanje družbene lastnine v tej višini

8Izrek pod 1/3 je ob sklicevanju na tretjo alineo tč. 4 čl. 48.a cit. zakona bil obrazložen z ugotovitvami:

- obravnavano družbeno podjetje ima v mešanem podjetju SM d,o.o, ustanovitveni kapital v višini 5,01 %; cit. mešano podjetje je v zaključnem računu za 1. 1992 ugotovilo dobiček v višini 1,169.764,10 SIT; s sklepom skupščine z dne 26. 2. 1993 je ta sredstva v celoti namenilo kot rezervacijo za tekoče osebne dohodke zaposlenih v 1. 1993; navedena sredstva še niso bila izplačana; navedena razporeditev pa predstavlja oškodovanje družbene lastnine v višini 58.605,00 SIT (= 5,01 % od 1,169.764,10 SIT)

9Izrek pod 1/4 pa je bil ob sklicevanju na tč. 6 čl. 48.a cit. zakona obrazložen z naslednjimi ugotovitvami:

- dne 21. 12. 1992 je upravni odbor podjetja sprejel pravilnik o inovacijah in imenoval komisijo za ugotavljanje ustvarjalnih dosežkov oz. komisijo za inovacije, ki je na predlog strokovnega kolegija sprejela dne 13. 1. 1993 sklep o koristnem predlogu upravičencev do inovacije iz naslova efektov multikompenzacij; po cit. sklepu znaša inovacijski dohodek iz cit. inovacije 20,879.387,00 SIT in se 43,1 % tega inovacijskega dohodka v skladu s pravilnikom razdeli med inovacijske upravičence, in sicer za nakup komercialnih zapisov, ta sklep pa je bil potrjen s sklepom upravnega odbora z istega dne 13. 1. 1993; obračun inovacijskega dohodka je pravna oseba per 31. 12. 1992 knjižila v breme stroškov v bruto znesku 8,999.980,40 SIT in v dobro raznih kratkoročnih obveznosti v znesku 7,649.984,00 SIT ter v dobro obveznosti za davke v znesku 1,349.996,40 SIT; neto inovacijski dohodek (7,649.984,00 SIT) je bil 15. 1. 1993 nakazan kot izplačilo inovacijskega dohodka posameznim upravičencem, kar je bilo knjiženo kot zmanjšanje iz naslova inovacijskega dohodka izvirajočih obveznosti do delavcev; inovacijski dohodek je bil odobren vsem zaposlenim, in sicer: 1. grupa (glavni avtorji: 5 delavcev s posebnimi pooblastili) neto 2,677.500,00 SIT (35 %), 2. grupa (soavtorji: 4 delavci) 944.500,00 SIT (13 %), 3. grupa (sodelavci I: 6 delavcev) 765.000,00 SIT (10 %), 4. grupa (sodelavci II: 44 delavcev) 1,606.500,00 SIT (21 %), 5. grupa (sodelavci III: 180 delavcev) 1,606.500,00 SIT (21 %); dne 18. 1. 1993 je bil opravljen dvig inovacijskega dohodka in vplačilo za nakup komercialnih zapisov za lastninjenje v višini 7,649.984,00 SIT, kar je bilo knjiženo kot obveznosti do delavcev, izvirajoče iz naslova komercialnih zapisov; od teh komercialnih zapisov v višini 7,649.984,00 SIT pa so v 1. 1993 nadalje bile za čas do 17. 8. 1993 obračunane in knjižene tudi obresti v višini 2,323.373,00 SIT; izredne prihodke v višini 20,879.386,80 SIT pa je pravna osebna izkazala v nasprotju s čl. 14, 15 in 70 Zakona o računovodstvu in zato ni bilo podlage za izplačilo inovacijskega dohodka v bruto znesku 8,999.980,40 SIT; "tipske pogodbe o avansiranju" so namreč bile brez pravne podlage, ker v nobenem primeru ni šlo za dogovor o kupoprodaji proizvodov oz. o opravljanju storitev, temveč za terminsko določen rok vračila avansa v primeru pozitivnega efekta kompenzacije; prijave obveznosti v večstranski pobot pri SDK, ki so jih vlagale sopogodbene pravne osebe, so zato bile v nasprotju s čl. 2 Odloka o obveznem pobotanju obveznosti in terjatev pravnih oseb v Republiki Sloveniji, če so se fiktivno prijavljene obveznosti v večstranskem pobotu pokrile z obveznostmi SM, pa je ta pravnim osebam vrnil avans, zmanjšan za provizijo; zaradi takih nezakonitih pobotov ST d.o.o. svojih obveznosti do dobaviteljev ni poravnaval iz svojih denarnih sredstev, ki so ostajala na žiro računu in ki so bila uporabljena za vračanje za dogovorjene provizijo zmanjšanih avansov; finančne prihodke ST d.o.o. predstavljajoče provizije so zato bile pridobljene na nezakonit način; ne drži namreč pripomba obravnavane pravne osebe, da naj bi pogodba o avansu bila po svoji naravi kreditna pogodba

10Po pravnem pouku cit, odločbe, ki se sklicuje na čl. 48.b/II in na čl. 48.b/V že cit. zakona, zoper to odločbo nista mogoča ne pritožba, ne upravni spor, prizadeto podjetje ter druge pravne in fizične osebe, ki jim je bila priznana lastnost stranke v postopku in jim je bila vročena odločba zaradi uskladitve, pa lahko v roku 30 dni od vročitve odločbe vložijo tožbo v pravdnem postopku pri Temeljnem sodišču v Celju - Enoti v Celju.

11Tožeči, stranki je po njenem zatrjevanju bila cit. odločba vročena dne 13. 1. 1994.

12Celjska podružnica tožene stranke pa je istega dne 12. 1. 1994 izdala tudi odločbo št. 37000-060/030-VPI-97 /93-BZ-HE (pri1oga A 18), s katero je v postopku inšpekcijskega pregleda finančno-materialnega poslovanja za leti 1992 in 1993 pri pravni osebi ST d.o.o., izrekla:

ST d.o.o., mora zaradi odprave nezakonitosti in nepravilnosti v svojem poslovanju:

- zmanjšati obveznosti za bruto osebne dohodke in nadomestila osebnih dohodkov za znesek 58.605,00 STT in za enak znesek povečati obveznosti iz udeležbe v rezultatu;

- povečati razne kratkoročne terjatve za znesek 1,148.370,70 SIT, povečati druge terjatve do delavcev za znesek 7,183.536,00 SIT in povečati druge izredne prihodke v znesku 8,331.906,70 SIT;

- povečati razne kratkoročne terjatve za znesek 429.685,00 SIT, povečati druge terjatve do delavcev za znesek 1,101.123,00 SIT in povečati druge izredne prihodke v znesku 1,530.808,00 SIT;

- povečati razne kratkoročne terjatve za znesek 40.409,00 SIT, povečati druge terjatve do delavcev za znesek 365.540,40 SIT in povečati druge izredne prihodke v znesku 396.949,40 SIT

V skladu z v izreku danimi nalogi opravi pravna oseba ustrezne knjižbe v svojem knjigovodstvu v letu 1994, navedene v obrazložitvi te odločbe.

ST d,o.o. mora izvršiti to odločbo ter odpraviti ugotovi jene nepravilnosti in nezakonitosti v roku 30 dni od dneva, ko postane odločba dokončna.

O izvršitvi nalogov mora pravna oseba, v roku 3 dni po poteku roka za izvršitev odločbe, pisno obvestiti SDK Republike Slovenije, podružnica Celje.

13Po pravnem pouku na koncu cit. odločbe je zoper to odločbo bila v roku 15 dni možna pritožba na SDK Slovenije, Centralo v Ljubljani.

14Pravna oseba SM d.o.o. Žalec je s pritožbo z dne 26. 1. 1994 (priloga A 19) cit. odločbo izpodbijala v celoti.

15Z drugostopno odločbo centrale prvotne tožene stranke št. 710-Up/IIo-29/94-III/l-AČ z dne 12. 7. 1994 (neoznačena priloga) pa je bilo izrečeno:

- "Pritožba se v tč. I./2, I./3, I./4, II, III, IV. izreka odločbe organa prve stopnje kot neutemeljena zavrne, v tč. T./1 se spremeni tako, da se glasi: zmanjšati obveznost za (bruto) plače v višini 1,169.764,10 SIT in v enaki višini razporediti dobiček za obveznosti do družbenikov ali izkazati nerazporejeni dobiček. Ta odločba je dokončna."

16Cit. drugostopna odločba je opremljena s pravnim poukom, da je zoper njo možno v roku 30 dni vložiti tožbo pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije.

17Z dne 11. 2. 1994 vloženo tožbo je bil zoper toženo stranko postavljen zahtevek (1.) za ugotovitev nezakonitosti odločbe SDK RS Podružnica ... št. 38380-014/030-VP-l4/93 z dne 12. 1. 1994, (2.) za razveljavitev oz. odpravo te odločbe in (3.) za povrnitev pravdnih stroškov z obrestmi.

18S pripravljalno vlogo z dne 7. 4. 1994 je tožeča stranka ugotovitveni del tožbenega zahtevka (pod tč. 1) dopolnila tako, da je zahtevalo; ugotovitev nezakonitosti oz. ničnosti cit, odločbe.

19Na dne 15. 9. 1994 opravljenem naroku za glavno obravnavo pa je tožeča stranka spremenila tožbeni zahtevek tako, da odtlej zoper toženo stranko uveljavlja: po primarnem zahtevku (1.) ugotovitev ničnosti cit. odločbe, (2.) odpravo cit. odločbe in (3.) povrnitev pravdnih stroškov z obrestmi, po subsidiarnem zahtevku pa (1.) razveljavitev cit. odločbe in (2.) povrnitev pravdnih stroškov z obrestmi.

20Tožena stranka je tožbenemu zahtevku v celoti oporekala ves čas postopka na prvi stopnji.

21Na narokih za glavno obravnavo z dne 19. 5. 1994, z dne 15. 9. 1994 in z dne 21. 9. 1994 je sodišče prve stopnje izvedlo dokazovanje po predloženih listinah in po zaslišanju prič A. R., dipl. ekonomistka (pomočnica direktorja tožeče stranke, za finančne računovodske storitve), in Z. B., dipl. pravnica (delavka tožene stranke, ki je skupaj z E. H. dipl. ekonomistom, vodila postopek revizije pri tožeči stranki).

22Z izpodbijano sodbo sta bila zavrnjena tako primarni kot subsidiarni tožbeni zahtevek in je bilo tožeči stranki naloženo v povrnitev 301.425,00 SIT pravdnih stroškov tožene stranke.

23Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na čl. 49 ZLPP najprej zavrnilo ugovor tožene stranke o pomanjkanju pasivne legitimacije, ker je tožena stranka bila pooblaščena (po svoji podružnici) opraviti postopek revizije.

24Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da zneski, za katere je tožena stranka v obravnavani odločbi naložila tožeči stranki uskladitve lastninskih razmerij, pravnih poslov in knjiženj, po višinah niso sporni, temveč je med pravdnima strankama sporno le, ali je tožena stranka pri tem pravilno ugotovila, da je šlo za oškodovanja družbene lastnine po ZLPP.

25Sporne ugotovitve tožene stranke pa so tudi po dokaznih ugotovitvah in pravnih ocenah sodišča prve stopnje pravilne.

26Glede izreka pod tč. I/l cit. odločbe je sodišče prve stopnje ugotovilo oškodovanje družbene lastnine po čl. 48 ZLPP, ker je tožeča stranka obračunala oz. izplačala regrese, ki so presegali bruto plačo zaposlenega, pri čemer za oškodovanje po tej določbi gre ne glede na pridobitev lastninskega deleža podjetja.

27Glede izreka pod tč. 1/2 cit. odločbe je sodišče prve stopnje ugotovilo oškodovanje družbene lastnine po čl. 48.a, tč. 4 ZLPP, ker je tožeča stranka za leti 1991 in 1992 po zaključnem računu razporedila del bruto dobička za osebne dohodke, ne da bi pred razdelitvijo dobička oblikovala poslovni sklad najmanj v višini 6 % povprečne vrednosti družbenega kapitala oz. za ta odstotek, povečan v skladu z razmerjem povečanja plač po čl. 33 splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo; sodišče prve stopnje pri tem ni sledilo ugovoru t ožeče stranke, da je z izplačilom spornega zneska popravila prenizka izplačila osebnih dohodkov delavcem iz preteklih let, kajti tudi priča A. R. je izpovedala, da je tožeča stranka v bilanci res izkazovala dobiček.

28Tudi glede izreka pod tč. 1/3 cit. odločbe je sodišče prve stopnje ugotovilo oškodovanje družbenega kapitala po čl. 48.a tč. 4 ZLPP, ker podjetje, katerega soustanoviteljica je tožeča stranka, ob delitvi dobička tožeči stranki ni izplačalo njenemu deležu sorazmernega dela dobička.

29Glede izreka pod tč. 1/4 cit. odločbe pa je sodišče prve stopnje ugotovilo oškodovanje družbenega kapitala po čl. 48.a tč. 6 ZLPP, ker je tožeča stranka svojim delavcem iz inovacijskega dohodka v sorazmernih deležih izplačevala pavšalne zneske, ta izplačila pa niso bila dokumentirana; po oceni sodišča prve stopnje ni mogoče šteti, da je šlo za izplačila po Pravilniku o inovacijah:

- način izterjave terjatve namreč ne sodi v koristne predloge, kot jih ima tožeča stranka opredeljene v čl. 4 cit. pravilnika;

- tožeča stranka je končno tudi dolžna poskrbeti, da pride do poplačila svojih terjatev;

- vprašljivo pa je tudi, ali so pri koristnem predlogu oz. inovaciji sodelovali vsi delavci tožeče stranke; sodišče prve stopnje pa se ni spuščalo v presojo, ali je bil pod to točko izreka obravnavani dohodek pridobljen zakonito ali ne.

30Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da z obravnavano odločbo tožena stranka zahteva le ustrezna knjiženja na sintetičnem računu, ne spušča pa se v knjiženja na analitičnem računu, in ocenilo, da cit. odločba zato ni neizvrš1jiva, kot je to ugovarjala tožeča stranka.

31Tožeči stranki je bila ta sodba prve stopnje vročena dne 14. 10. 1994.

32Z dne 20. 10. 1994 pravočasno vloženo pritožbo, katere uvod se sklicuje na vse v čl. 353/I ZPP navedene razloge, tožeča stranka izpodbija sodbo prve stopnje v celoti.

33Pritožba najprej zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o od1oči1nih dejstvih:

- sodišče prve stopnje naj bi ne presojalo dokazov, s katerimi je tožeča stranka izpodbijala pravno domnevo oškodovanja družbene lastnine ter dokazovala ničnost in nezakonitost izpodbijane odločbe, niti ne navedlo razlogov za zavrnitev zahtevkov;

- sodišče prve stopnje naj bi k razlogom, s katerimi tožena stranka utemeljuje svojo odločbo, le dodalo svoje razloge in skušalo izpodbijano odločbo dodatno obrazložiti, ne da bi dokazno ocenilo trditve tožeče stranke.

34Pritožba nadalje zatrjuje, da je tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazala, da je sedaj sporna izplačila izvršila v skladu s tedaj veljavno zakonodajo in svojimi splošnimi akti ter upoštevaje rezultate svojega poslovanja, in sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporna višina ugotovljenih oškodovanj, ker da je tej tožeča stranka oporekala že v tožbi.

35Odločitev sodišča prve stopnje glede zakonitosti odločbe tožene stranke pod tč. I/l izreka pritožba posebej izpodbija z naslednjimi trditvami:

36Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo čl. 48.a in c ZLPP. Razlaga določbe čl. 48.a, tč. 6 ZLPP, da že samo izplačilo regresa v znesku, ki presega bruto plačo zaposlenega, pomeni oškodovanje družbene lastnine, naj bi bila napačna; ta določba naj bi namreč predvidevala ugotavljanje vseh elementov generalne klavzule (torej, da so bili izplačani pavšalni zneski regresa oz. da kalkulacije niso utemeljene in da so delavci na podlagi teh izplačil dobili lastniške deleže podjetij); k takšni razlagi naj bi napotovala tudi določba čl. 48.c, tč. 6 ZLPP, ki za primer oškodovanja po cit. določbi predvideva le ukrep zmanjšanja lastniških deležev za neupravičeno pridobljene deleže in povečanje družbenega kapitala.

37S tem ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, pa je nepravilno uporabilo tudi to določbo (čl. 48.c, tč. 6) in potrdilo z izpodbijano odločbo naložen ukrep, katerega ta določba ne predpisuje (to je povečanje kratkoročnih terjatev, povečanje terjatev do delavcev in zmanjšanje obveznosti do delavcev).

38Sodba prve stopnje ne vsebuje razlogov o tem, zakaj internega pravilnika o plačah ni šteti kot predpisa, ki ga je bila tožeča stranka dolžna uporabljati pri določanju višine regresa; sodišče prve stopnje je prezrlo čl. 84 Pravilnika tožeče stranke o nagrajevanju in razvidu delovnih mest, ki tožečo stranko zavezuje do izplačila regresa za letni dopust v višini, kot je bil regres za leto 1992 tudi obračunan in izplačan.

39Sodišče prve stopnje tudi ni ocenilo trditev tožeče stranke, da je ta v letih 1991 in 1992 delavcem izplačevala osebne dohodke pod minimumom, določenim s pa nožno kolektivno pogodbo dejavnosti trgovine Slovenije, in sicer na račun višjega regresa kot 13. plače, s čimer je posredno poravnala delavcem terjatve iz naslova osebnega dohodka; tožeča stranka je tekom postopka z listinami in z izpovedbo priče A. R. dokazala, da je bila na podlagi tega predpisa in upoštevaje interni pravilnik ter ugodne rezultate poslovanja tožeče stranke v tistem obdobju upravičena izplačati regres v višini, ki presega po čl. 48. a. tč. 6 določeni maksimum, s tem pa naj bi bila odpravljena domneva oškodovanja družbene lastnine po tem členu.

40Sodišče prve stopnje naj bi odločitev nepravilno oprlo le na zaključni račun, kljub ugotovitvi, da je bil v nasprotju z odločitvami pristojnih organov tožeče stranke; organi upravljanja tožeče stranke so namreč ob sprejemanju zaključnega računa za leto 1991 in 1992 sprejeli tudi sklepe, da se glede na premalo izplačane osebne odhodke kot poračun akontacij osebnega odhodka za ta leta izvrši poračun izplačil osebnega dohodka in regresa in da tega ni šteti kot povečanje materialnih stroškov; po realizaciji teh odločitev pa tožeča stranka dejansko ni izkazovala dobička, saj je na ta način povečala svoje materia1ne stroške.

41Glede odločitve sodišča prve stopnje o zakonitosti tč. I/3 izreka izpodbijane odločbe pritožila posebej zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in uveljavlja, da bi do oškodovanja družbene lastnine po čl. 48.a tč. 4 ZLPP prišlo v primeru, če bi se dobiček družbenikom delil, takšnega sklepa pa hčerinsko podjetje SM Trade d.o.o. sploh ni spreje1o.

42Odločitev sodišča prve stopnje glede zakonitosti tč. 1/4 izreka izpodbijane odločbe pa pritožba posebej izpodbija z nas1ednjim:

43Delavcem izplačan inovacijski dohodek ne pomeni pavšalno izplačanih zneskov; le-te je tožeča stranka ugotovila skladno z določbami internega pravilnika o inovacijah in jih potem, ko so po pristojnem organu po predvidenem postopku izdane odločbe postale dokončne, delavcem tudi izplačala.

44Zmotna naj bi bila prvostopna ugotovitev, da naj bi tožeča stranka način izterjave terjatev štela kot koristni predlog; že izpodbijana odločba tožene stranke namreč ugotavlja, da gre za avansno pogodbo, kateri organi tožeče stranke in pravilnik priznavajo status koristnega predloga; sodišče prve stopnje naj bi v tem postopku ne bilo pristojno, posegati v razmerja, ki jih urejajo splošni akti in individualne odločbe, tako da bi ta pravna razmerja razveljavljalo; zato naj bi zmotno uporabilo čl. 48.b ZLPP.

45Sploh pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo ostalih že cit. elementov generalne klavzule po čl. 48.a tč. 6 ZLPP (pridobitev lastniških deležev podjetja), česar glede na splošno znano dejstvo, da gre v primeru tožeče stranke za subjekt v 100 % družbeni lastnini, tudi ni moglo ugotoviti, šele takšna ugotovitev pa naj bi narekovala naložitev ukrepa po čl. 48.c, tč. 6 ZLPP.

46Pritožba končno ponovno poudarja, da je sodišče prve stopnje zmotno interpretiralo in uporabilo določbi čl. 48.a in 48.c ZLPP; v teh določbah za eventuelno oškodovanje družbene lastnine, po elementih 48.a člena, ki so taksativno našteti, ZLPP uzakonja pravno domnevo, to pa naj bi tožeča stranka odpravila z dokazi, katerih da izpodbijana sodba ne ocenjuje z zadostno skrbnostjo oz. jih sploh ne presoja; čl. 48.c pa za 10 točk, ki jih našteva 48.a člen kot oškodovanje družbene lastnine, predvideva 10 sankcij; kombinacija ukrepov iz različnih točk, npr. tč. 6 in tč. 10 48.c člena, naj bi bila nedopustna; zato naj bi sodišče prve stopnje s tem, ko je odločbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na ukrepe za vzpostavitev družbenega kapitala, ocenilo kot zakonito, zmotno uporabilo že cit. določbi ZLPP: v kolikor bi tožena stranka s svojo odločbo pravilno ugotovila oškodovanje družbene lastnine po čl. 48.a ZLPP, bi lahko nanj vezala le sankcije iz čl. 48.c ZLPP, te pa so drugačne od tistih, ki jih nalaga izpodbijana odločba tožene stranke.

47Sodišče prve stopnje pa naj bi zmotno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker ni upoštevalo določbe čl. 276 ZUP, po kateri je neizvršljiva odločba nična; prvostopna ugotovitev, da je odločba tožene stranke le delno izvršljiva, in sicer le na sintetičnem računu tožeče stranke, ne pa tudi na njenem analitičnem računu, naj bi terjala ugotovitev ničnosti in ugoditev tožbenemu zahtevku.

48V dne 2. 11. 1994 vloženem odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga potrditev izpodbijane sodbe in pobija pritožbena izvajanja z naslednjimi trditvami:

Navedb tožeče stranke, da so bila sporna izplačila izvršena skladno obstoječi zakonodaji takratnega obdobja in skladno z njenimi akti ter rezultati poslovanja, niti v revizijskem postopku niti tem v pravdnem postopku ni mogoče upoštevati; ZLPP je kot zakonske domneve opredelil posamezna dejanja oz. operacionaliziral posamezna merila tako, da se ne glede na to, da ni bilo izrecne prepovedi ali omejitve v času izplačil, za ta izplačila pri lastninjenju izkaže večja vrednost družbenega kapitala.

49Sodišče prve stopnje je v zvezi z obravnavanjem izplačil regresa pravilno uporabilo čl. 48.a in 48.o ZLPP.

50Določba čl. 48. c ZLPP je namreč potrebna zato, da lahko tožena stranka kot revizijski organ naloži knjiženje na pasivni strani računov glavne knjige direktno na računu kapitala in ne prihodkov; popravek, ki ob upoštevanju pravil dvostavnega knjigovodstva naloži za knjiženje na aktivni strani, pa je vedno odvisen od konkretne situacije in ne gre za prekoračitev pooblastil tožene stranke, temveč za naložitev ukrepa oz. knjigovodskega popravka, ki odpravi oškodovanje družbene lastnine s tem, da poveča družbeni kapital; ukrepi v tem členu niso taksativno našteti in so ob upoštevanju pravil dvostavnega knjigovodstva, računovodskih načel in standardov v zakonu opredeljeni le zato, da se zaradi specifičnosti in enkratnosti postopka lastninjenja družbene lastnine popravek v knjigovodstvu izvede direktno s spremembo vrednosti družbenega kapitala in ne preko prihodkov.

51Tudi ne gre upoštevati navedb, da so bile plače delavcev pod. minimumom; sprejeti sklepi pristojnih organov tožeče stranke o poračunu akontacij plač in regresa niso bili upoštevani pri. sestavitvi zaključnih računov in je neutemeljen očitek, da sodišče šteje za pravno relevantno to, kar vzpostavlja fiktivna listina; če tožeča stranka listine, ki jih sama sestavlja, podpiše, potrdi in preda SDK - ju kot verodostojen dokument, sedaj označi za fiktivne listine, pa je vprašljivo, kateri dokazi in zapisniki niso fiktivni.

52Tudi če hčerinsko podjetje tožeče stranke ni sprejelo sklepa o delitvi dobička, dobiček pa je to podjetje nesporno izkazalo, bo ustrezni delež na tem dobičku na nek način in v določenem obdobju povečal vrednost kapitala tožeče stranke kot ustanoviteljice, ker se delitev dobička ni opravila pred lastninjenjem tožeče stranke, pa je to vrednost vendarle potrebno upoštevati pri izkazu družbenega kapitala za lastninjenje, saj bi sicer bodoči lastniki tožeče stranke odkupili premajhno vrednost družbenega kapitala.

53Zneska inovacijskega dohodka tožeča stranka ni ugotovila skladno z določbami internega pravilnika o inovacijah, poimenovanje teh izplačil kot izplačil po avansni pogodbi pa je za odločanje nepomembno, kar vse je tožena stranka že večkrat podrobno obrazložila; pri tem pa ne gre za razveljavitev individualnih odločb, izdanih v delovnem razmerju, temveč za to, da se za ta izplačila ne dopusti izkazovanje manjše vrednostni družbenega kapitala.

54Tudi ne gre za (le) delno izvršljivost odločbe, saj se knjigovodski popravek vedno izvrši na sintetičnem kontu, in zato ni utemeljena trditev tožeče stranke, da je odločba v tem delu nična.

55V dne 28. 11. 1994 vloženi dopolnitvi odgovora na pritožbo, kateri je tožena stranka priložila fotokopiji na njo naslovljenega dopisa tožeče stranke z dne 27. 10. 1994 in temeljnice z dne 31. 10. 1994, pa tožena stranka še navaja, da je v tej pravdi izpodbijano revizijsko odločbo tožeča stranka že izvršila.

56Pritožba ni utemeljena.

57Z določbo 48.a čl. ZLPP je zakonodajalec določil dejanske stanove, za katere se že po zakonu domneva, da pomenijo oškodovanje družbene lastnine (zakonske domneve). V primeru zakonskih domnev pa se ne dokazuje dejstev, ki se domnevajo, ampak se dokazuje le t.i. domnevna baza, torej dejstva, na podlagi katerih zakon izpelje svojo domnevo. V okviru obravnavanega tožbenega zahtevka je torej predmet (sodnega) preizkusa izpodbijane (upravne) odločbe ugotavljanje (ne)obstoja v 2. in 3. alinei 4. tč. 48.a čl. in v 6. alinei cit. čl. določenih dejanskih stanov, v zvezi s tem pa tudi ugotavljanje pravilne uporabe v 48.c čl., cit. zakona predvidenih ukrepov za pravil no izkazovanje vrednosti družbenega kapitala. V tem sporu tožeča stranka vato ne more uspešno dokazovati neobstoja (domnevanega dejstva oškodovanja družbene lastnine.

58Zato pa so nerelevantne tudi pritožbene navedbe o legitimnosti in legalnosti postopkov, ki so po cit. določbi ZLPP opredeljeni kot oškodovanje.

59Uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopke niso podane. Izpodbijana sodba prve stopnje je primerno obrazložena in jo je mogoče preizkusiti. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da naj bi medtem že izvršena obravnavana upravna odločba ne bila izvršljiva.

60Za ta specifični gospodarski spor odločilno dejansko stanje je sodišče prve stopnje v zadostni meri pravilno ugotovilo. Prvostopnih dokaznih ocen, ki temeljijo na predloženih listinskih dokazilih, katerih vsebino sta pojasnjevali tudi zaslišani priči, pa pritožbena izvajanja ne morejo izpodbiti.

61Oblikovanje poslovnega sklada po 2. alinei 4. tč. 48.a čl. cit. zakona (tč. 1/2 upravne odločbe) in pridobitev deležu sorazmernega dela dobička hčerinskega podjetja po 3. alinei cit. čl . (t č. I/3 upravne odločbe) sta ostala nedokazana, saj ju tožeča stranka ni dokazovala in niti zatrjevala.

62Tožeči stranki tudi ni uspelo izpodbiti domneve o oškodovanju družbene lastnine zaradi izplačila regresa, ki je presegal bruto plačo zaposlenega, po 6. tč, cit. čl. (tč. I/1 upravne odločbe); regres je bil nesporno izplačan v višini, ki po zakonu predstavlja oškodovanje družbene lastnine, to pa je podano v primeru vsakršnega izplačila regresa v takšni višini, tudi če lastniški deleži podjetij niso bili pridobljeni; takšno izplačilo more predstavljati oškodovanje družbene lastnine tudi v lastninsko še nepreoblikovanih podjetjih in so zato tej okoliščini ustrezni tudi ukrepi, naloženi po 48.c čl, cit. zakona za zagotovitev pravilnega izkazovanja višine družbenega kapitala.

63Neizpodbita pa je ostala tudi nadaljnja po tožeči stranki izpodbijana domneva o oškodovanju družbene lastnine zaradi izplačevanja pavšalnih zneskov iz naslova inovacij, prav tako po 6. tč. cit. čl. (tč. 1/4 upravne odločbe); izplačila teh pavšalnih zneskov, iz naslova "efektov multikompenzacij" kot načina izterjave terjatev, sodišče prve stopnje namreč res ni moglo upoštevati kot izplačilo za koristni pred log po inovacijskem pravilniku tožeče stranke.

64Sama višina z obravnavano upravno odločbo ugotovljenih posameznih oškodovanj družbene lastnine pa že na prvi stopnji niti ni bila določno izpodbijana.