UPRS Sodba I U 2380/2017-58

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je toženka tožnika z dnem 15. 11. 2017 razrešila s položaja direktorja javnega zavoda A.. V obrazložitvi ugotavlja, da tožnik pri svojem delu ni ravnal po predpisih in splošnih aktih zavoda oziroma je ravnal v nasprotju z njimi, kar podrobno razčleni. Zato so podani utemeljeni razlogi za predčasno razrešitev tožnika po tretji alineji drugega odstavka 38. člena Zakona o zavodih (ZZ).

2Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bila njegova razrešitev politične narave in da ne temelji na njegovem krivdnem ravnanju. Meni, da dejansko nobena kršitev, ki mu jo očita toženka, ni tako huda, da bi upravičevala njegovo razrešitev, kar za vse posamezne očitane kršitve podrobno pojasni. Poudarja, da je jasno, da gre v konkretnem primeru za kršitev ustavno zagotovljene pravice do enake obravnave pred zakonom. Več kot prepričan je namreč, da bi, če bi toženka takšne "kršitve" dejansko štela za tako hude, da se na njihovi podlagi razreši direktorja javnega zavoda, morala razrešiti vse direktorje vseh javnih zavodov. Sodišču predlaga, da po izvedbi vseh dokazov (poleg listinskih dokazov predlaga tudi svoje zaslišanje in zaslišanje odvetnice B.B.) tožbi ugodi ter odpravi izpodbijani sklep in vse pravne posledice, ki so iz njega nastale, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe in dodatno pojasnjuje razloge za tožnikovo razrešitev ter se sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 237/2001 in Upravnega sodišča II U 50/2014. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne, tožniku pa naloži plačilo vseh stroškov tega postopka.

4V pripravljalni vlogi z dne 12. 12. 2017 tožnik navaja, da je sodba Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje toženka, iz leta 2001, kar pomeni, da je zastarela, predvsem pa v celoti v nasprotju z vsemi splošnimi načeli, tako zakonskimi kot ustavnimi. Neupoštevanje krivde, malomarnosti oziroma posledic eventualnih kršitev predpisov vodi v neživljenjsko, predvsem pa v celoti nepravno stanje in je nesprejemljivo. Poudarja, da je skladno s Sklepom o ustanovitvi ena od nalog Sveta zavoda, da nadzira zakonitost dela in poslovanje zavoda. Če bi se dogajale vse nepravilnosti, ki se očitajo tožniku, bi Svet zavoda nedvomno ukrepal v tej smeri, saj je to njegova dolžnost. Takšne potrebe po ukrepanju Sveta zavoda pa v konkretnem primeru nikoli ni bilo. S tem v zvezi predlaga zaslišanje članov Sveta zavoda iz spornega obdobja, ki bodo potrdili njegove navedbe, da kršitev, ki se mu očitajo, niso zaznali oziroma jih pri svojem nadzoru niso ugotovili. V pripravljalni vlogi z dne 15. 2. 2019 pa dodaja, da v času vložitve tožbe še ni bil imenovan niti novi direktor javnega zavoda A., niti vršilec dolžnosti. Glede na to pa, da je v času vložitve navedene pripravljalne vloge že imenovan novi direktor, tožnik postavlja dodatni podredni tožbeni zahtevek, s katerim uveljavlja ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega sklepa.

5Toženka v pripravljalni vlogi z dne 26. 4. 2019 dodatno pojasnjuje razloge za izpodbijano odločitev.

6Stranka z interesom, A., v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah v zvezi s svojim pravnim interesom za vstop v predmetni upravni spor navaja, da med tožnikom in A. kot toženo stranko poteka spor pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani (I Pd 35/2018), v katerem tožnik zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, plačilo preteklih plač in prispevkov ter plačilo denarnega povračila namesto reintegracije v višini 71.280,36 EUR, ter da je Delovno in socialno sodišče izdalo sklep o prekinitvi postopka do pravnomočne odločitve Upravnega sodišča v predmetni zadevi. Poudarja, da je bil izpodbijani sklep sprejet v skladu in na podlagi določb ZZ, Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK) in Sklepa o ustanovitvi javnega zavoda A. (Sklepa o ustanovitvi) ter je v celoti pravilen in zakonit. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja utemeljitev, da tožnik kot direktor A. pri svojem delu ni ravnal po predpisih in splošnih aktih zavoda oziroma je ravnal v nasprotju z njimi. Predlaga tudi zaslišanje ministra za kulturo. Dalje navaja, da tožnik sicer v ničemer ne zanika, da je storil očitane nepravilnosti in kršitve, ki so kot razlogi za njegovo razrešitev iz položaja direktorja A. našteti v izpodbijanem sklepu, temveč jih zgolj relativizira. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nasprotuje pa spremembi tožbe, podani v tožnikovi v pripravljalni vlogi z dne 15. 2. 2019, ker je prepozna.

7Tožba ni utemeljena.

8Med strankami je sporno, ali so podani razlogi za predčasno razrešitev tožnika s položaja direktorja javnega zavoda A. po določbi tretje alineje drugega odstavka 38. člena ZZ, skladno s katero je pristojni organ dolžan razrešiti direktorja, če direktor pri svojem delu ne ravna po predpisih in splošnih aktih zavoda ali neutemeljeno ne izvršuje sklepov organov zavoda ali ravna v nasprotju z njimi.

9Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka ugotovila trinajst razlogov, zaradi katerih je po citirani določbi tretje alineje drugega odstavka 38. člena ZZ sklenila, da se tožnika predčasno razreši opravljanja funkcije direktorja javnega zavoda A..

10Sodišče ugotavlja, da tožnik po vsebini posameznim v postopku ugotovljenim dejstvom ne nasprotuje oziroma jim ne oporeka, zatrjuje pa, da "nobena kršitev, ki mu jo toženka očita, ni tako huda, da bi upravičevala njegovo razrešitev". Tožnik torej dejanskih ugotovitev v postopku ne zanika, ampak skuša zmanjševati pomen dogodkov ali pa se ne strinja z razlago materialnih predpisov, kot jo podaja toženka v izpodbijanem sklepu.

11V zgoraj citiranem drugem odstavku 38. člena ZZ so taksativno navedeni razlogi, iz katerih je pristojni organ dolžan razrešiti direktorja. To pomeni, da je pristojni organ direktorja v primeru, da pri svojem delu ne ravna po predpisih in splošnih aktih zavoda, kar se očita tožniku v obravnavani zadevi, dolžan razrešiti.

12Sodišče ugotavlja:

- da med strankami ni sporno, da A. v obdobju od 2013 do 2015 ni izvajala notranjih revizij. Skladno s prvim odstavkom 100. člena Zakona o javnih financah (ZJF) je predstojnik neposrednega in posrednega uporabnika odgovoren za vzpostavitev in delovanje ustreznega sistema finančnega poslovodenja in kontrol ter notranjega revidiranja. Drugi odstavek 10. člena Pravilnika o usmeritvah za usklajeno delovanje sistema notranjega nadzora javnih financ pa določa, da so proračunski uporabniki, katerih letni proračun presega 500 MIO SIT (kar znaša 2.086.463,03 EUR), dolžni zagotoviti notranjo revizijo svojega poslovanja vsako leto z lastno notranjo revizijsko službo ali v skladu z 11. ali 12. členom tega pravilnika. Da je v navedenem obdobju proračun A. presegal navedeni znesek 2.086.463,03 EUR, med strankami ni sporno. Ker tožnik, kot predstojnik A., v tem obdobju ni zagotovil notranje revizije poslovanja A., je kršil citirane določbe ZJF in navedenega pravilnika.

Glede na povedano na odločitev v zadevi ne morejo vplivati tožbene navedbe, ki jih je tožnik podal že v upravnem postopku, to je, da je bil namen notranje revizije izpolnjen, ker da so bile v A. v tem obdobju ves čas različne kontrole poslovanja. Na kateri pravni podlagi temelji ta ugovor oziroma v katerem predpisu je določeno, da v primeru, če pri organu potekajo "različne kontrole poslovanja", ni potrebno izvajati notranjih revizij, tožnik ne navede. Sodišče pa s tem v zvezi pojasnjuje, da ima vsak inšpekcijski oziroma nadzorni organ svoje pristojnosti, določene v specialnih predpisih za izvajanje njim lastnih nalog, pri čemer pa ti predpisi ne posegajo v dolžnost predstojnika proračunskega uporabnika za vzpostavitev oziroma izvedbo notranje revizije za vsako leto poslovanja.

- Sporno ni niti, da tožnik toženki k polletnemu poročilu A. za leto 2016 ni predložil sanacijskega načrta kljub temu, da je prav tako nesporno iz polletnega poročila A. za leto 2016 izhajalo, da je bil po obračunskem toku na dan 30. 6. 2016 presežek odhodkov nad prihodki v višini 98.715,00 EUR in da je A. ocenjevala, da bo na dan 31. 12. 2016 presežek odhodkov nad prihodki v višini 180,000,00 EUR. Skladno s 64. členom Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2016 in 2017 (ZIPRS 1617) morajo posredni uporabniki proračuna države, najkasneje do 15. avgusta tekočega leta, pristojnemu ministrstvu posredovati polletno poročilo (prvi odstavek); če iz ocene realizacije sprejetega finančnega načrta izhaja, da bo posredni proračunski uporabnik ob koncu tekočega leta realiziral presežek odhodkov nad prihodki, mora odgovorna oseba posrednega uporabnika proračuna polletnemu poročilu predložiti tudi sanacijski načrt, ki vsebuje ukrepe, s katerimi se finančni načrt posrednega uporabnika izravna do konca tekočega leta (tretji odstavek te določbe); šteje se, da je odgovorna oseba posrednega uporabnika predstojnik oziroma poslovodni organ, ki pri proračunskem uporabniku izvaja pravice in obveznosti delodajalca oziroma je odgovoren za njegovo finančno poslovanje (četrti odstavek te določbe).

Ker tožnik, kot direktor javnega zavoda A., toženki, kot pristojnemu ministrstvu, nesporno k polletnemu poročilu za leto 2016, iz katerega je prav tako nesporno izhajalo, da bo A. ob koncu tekočega leta realizirala presežek odhodkov nad prihodki, ni predložil sanacijskega načrta, je kršil citirane določbe 64. člena ZIPRS 1617. Rok predložitve (do 15. avgusta tekočega leta) je torej zakonski rok in ne, kot navaja tožnik "arbitraren" rok za predložitev sanacijskega načrta. To pomeni, da je tožnik kršil citirano določbo 64. člena ZIPRS 1617, na kar ne more vplivati navedba, da je bil sanacijski načrt izdelan, saj je v citiranih določbah jasno določeno, da mora biti tudi predložen pristojnemu ministrstvu, kot tudi ne navedbe, da je A. konec leta 2016 izkazovala presežek prihodkov nad odhodki. Kot že povedano je namreč nesporno, da je iz polletnega poročila za leto 2016 izhajalo, da bodo ob koncu tega leta odhodki presegali prihodke.

- Iz odločbe Inšpektorata RS za delo, Območna enota Ljubljana - Kranj št. 06141-1263/2015-3 z dne 19. 1. 2016 izhaja, da je bil v javnem zavodu A. 15. 12. 2015 opravljen izredni inšpekcijski pregled med drugim tudi v zvezi z nočnim in nadurnim delom zaščitenih kategorij delavcev ter da je bilo ob nadzoru ugotovljeno, da so v A. zaposleni starejši delavci in delavci, ki negujejo otroka, starega do treh let, ki občasno po potrebi opravljajo tudi nočno delo. To so delavci, ki zasedajo delovna mesta v Zboru in Orkestru. Iz navedene odločbe Inšpektorata RS za delo izhaja, da omenjeni delavci, ki negujejo otroka, starega do treh let, in starejši delavci do nadzora niso podali pisnega soglasja za opravljanje nočnega dela. Navedene ugotovitve med strankami niso sporne. Skladno s prvim odstavkom 185. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) se lahko delavcu, ki neguje otroka, starega do treh let, naloži opravljanje nadurnega dela ali dela ponoči samo z njegovim predhodnim pisnim soglasjem. Po 199. členu tega zakona pa starejšemu delavcu delodajalec brez delavčevega pisnega soglasja ne sme odrediti nadurnega ali nočnega dela. Skladno z drugim odstavkom 31. člena ZZ direktor organizira in vodi delo in poslovanje zavoda, predstavlja in zastopa zavod in je odgovoren za zakonitost dela zavoda. Ob upoštevanju citirane določbe ZZ sodišče pritrjuje toženki, da je tožnik kot direktor A. s tem, ko pred odreditvijo nočnega dela v izpodbijani odločbi poimensko navedenim delavcem, ki negujejo otroka, starega do treh let, in starejšim delavcem ni pridobil njihovega soglasja, kršil citirani določbi prvega odstavka 185. člena in 199. člen ZDR-1.

- Iz odločbe Inšpektorata RS za delo, Inšpekcija nadzora delovnih razmerij št. 06100-619/2016 z dne 8. 6. 2016 pa je razvidno, da je bil 19. 5. 2016 pri A. opravljen inšpekcijski nadzor v zvezi z določbami ZDR-1, ki se nanašajo na opravljanje dela preko pogodb civilnega prava. V postopku je bilo ugotovljeno, da A. že dlje časa na podlagi pogodbe civilnega prava sodeluje s samostojno podjetnico C.C. s.p., in sicer na podlagi pogodbe o sodelovanju, ki je stopila v veljavo 5. 12. 2013, uporablja pa se od 1. 10. 2013 in je sklenjena za nedoločen čas, pri čemer je C.C. za A. osebno opravljala delo vodenja hostesne službe, po dogovoru opravljala dela na blagajni, med ostalimi deli pa še pomoč pri administrativnih delih, promociji in drugih storitvah po naročilu, za opravljanje katerega ji je A. plačevala mesečni pavšal v znesku 1.220,00 EUR (DDV v ceni ni vključen), ki pokriva do 120 opravljenih ur na mesec. Inšpektorica je zaključila, da v zvezi z delom C.C. s.p. za A. obstajajo vsi elementi delovnega razmerja, ki jih določa 4. člen ZDR-1, zato se, ob upoštevanju drugega odstavka 13. člena tega zakona takega načina dela ne bi smelo opravljati po pogodbi civilnega prava. Glede na to, da tožnik niti ne zatrjuje, da bi zoper navedeno odločbo Inšpektorata RS za delo A. vložila pravno sredstvo, tožbenega ugovora, da dejansko niso obstajali elementi delovnega razmerja, v tem postopku, ki se nanaša na predčasno razrešitev direktorja, ne more (več) podati. To pomeni, da je tožnik, kot direktor odgovoren za zakonitost dela A. (drugi odstavek 31. člena ZZ) in je s tem, ko je C.C. omogočil opravljanje dela za A. na podlagi pogodbe civilnega prava, čeprav je njeno delo vsebovalo vse elemente delovnega razmerja (delo po navodilih in nadzoru delodajalca, osebno in nepretrgano opravljanje dela, plačilo za delo, vključitev v organizirani delovni proces delodajalca), kršil določbo drugega odstavka 13. člena ZDR-1.

- Med strankami tudi ni sporno, da je A. pomočnici direktorja za zadeve splošno upravnega značaja, finančno računovodske in kadrovske zadeve D.D. v letu 2015 izplačevala položajni dodatek v višini 5 % osnovne plače. Prvi odstavek 7. člena Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju v zvezi s četrtim odstavkom 1. člena, po katerem se uredba med drugim uporablja tudi za pomočnike direktorjev, določa, da direktorji niso upravičeni med drugim do položajnega dodatka. Drugi odstavek 7. člena te uredbe določa, da lahko direktorji javnih zavodov, ki hkrati opravljajo tudi delo v svojem osnovnem poklicu, ne glede na prvi odstavek tega člena izjemoma, s soglasjem pristojnega ministra, opravljajo tudi delo preko polnega delovnega časa, delo v dežurstvu in stalni pripravljenosti, če je tako delo nujno potrebno zaradi nemotenega opravljanja dejavnosti. V drugem odstavku te določbe torej izjema za izplačilo položajnega dodatka ni določena. To pomeni, da direktorji (ter glede na določbo četrtega odstavka 1. člena te uredbe tudi pomočniki direktorjev) do položajnega dodatka niso upravičeni. Zato je pravilen zaključek toženke v izpodbijanem sklepu, da je tožnik s tem, ko je A. pomočnici direktorja za zadeve splošne upravnega značaja, finančno računovodske in kadrovske zadeve D.D. v letu 2015 izplačevala položajni dodatek v višini 5 % osnove plače (skupaj 1.895,52 EUR bruto) kršil prvi odstavek 7. člena v povezavi s četrtim odstavkom 1. člena Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju. Glede na citirane določbe tožbene navedbe, da je pomočnica direktorja D.D. opravljala tudi vsa dela, ki jih je opravljala pred tem kot "glavni računovodja", za odločitev v zadevi niso pravno pomembne.

- Sporno tudi ni, da je A. toženki poslala Letno poročilo za 2015, ki mu je priložila tudi sklep seje sveta št. 50, v katerem je bil ugotovljen presežek odhodkov nad prihodki v višini 101.816,25 EUR in podan predlog za porabo presežka. Iz navedenega izhaja, da tožnik ne nasprotuje ugotovitvam toženke v izpodbijanem sklepu, da sam, kot direktor javnega zavoda, toženki ni posredoval predloga o načinu pokrivanja primanjkljaja, temveč je tak predlog oblikoval (opomba sodišča: namesto direktorja) Svet zavoda, kar pa predstavlja kršitev tretjega odstavka 26. člena Sklepa o ustanovitvi javnega zavoda A. (Sklep o ustanovitvi), po katerem o načinu pokrivanja morebitnega primanjkljaja odloča ustanovitelj na predlog direktorja, po predhodnem mnenju Sveta zavoda. Glede na to, da je, kot rečeno, predlog o načinu pokrivanja primanjkljaja, ki je bil priložen k Letnem poročilu 2015, podal Svet zavoda in ne direktor po predhodnem mnenju Sveta zavoda, je tožnik, kot direktor in in s tem odgovoren za zakonitost dela zavoda (drugi odstavek 31. člena ZZ) kršil citirano določbo Sklepa o ustanovitvi.

- Spora ni niti o tem, da je A. v obravnavanem obdobju službena stanovanja oddajala v najem brez soglasja ustanovitelja zavoda ter da najemnin za leta 2013, 2014, 2015 in 2016 ni nakazovala v proračun. Po prvem odstavku 65. člena ZZ premoženje, ki je družbena lastnina v upravljanju delovne organizacije iz prvega odstavka 62. člena tega zakona, ki opravlja dejavnost kulture in nadaljuje delo kot zavod, postane s 1. 4. 1991 lastnina ustanovitelja te organizacije. Skladno z 28. členom Sklepa o ustanovitvi je premoženje, s katerim zavod upravlja, last ustanovitelja (to je na podlagi 1. člena Sklepa o ustanovitvi Republika Slovenija); pri čemer z nepremičnim premoženjem upravlja zavod po predhodnem soglasju ustanovitelja. Druga alineja prvega odstavka 13. člena Sklepa o ustanovitvi pa določa, da direktor v pravnem prometu zastopa in predstavlja zavod neomejeno in je pooblaščen za sklepanje pogodb v okviru finančnega načrta, razen pogodb, ki se nanašajo na nepremičnine, ki jih ima v upravljanju, za kar je potrebno soglasje ustanovitelja. Ker med strankama ni spora o tem, da za oddajo službenih stanovanj v najem soglasje ustanovitelja ni bilo podano, je tožnik kot direktor javnega zavoda kršil citirane določbe ZZ in Sklepa o ustanovitvi. S sklicevanjem, da je bila takšna ustaljena praksa in da na nepravilnosti niso bili opozorjeni, pa tožnik ne more uspeti.

- S tem, ko najemnin od oddaje službenih stanovanj v najem A. ni nakazovala v državni proračun, je tožnik kot direktor kršil 80. člen ZJF, po prvem odstavku katerega je najemnina od oddaje stvarnega premoženja v najem prihodek proračuna države, ki je lastnik premoženja, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. Da najemnine niso bile nakazovane v proračun države, ni sporno. Tudi sklicevanje tožnika na dejstvo, da ga je toženka šele z dopisom z dne 7. 3. 2017 opozorila, da morajo k pogodbam, ki se nanašajo na nepremičnine, ki jih imajo v upravljanju, pridobiti soglasje ustanovitelja ter da so dolžni prihodke od najemnin od dolgoročnih oddaj stvarnega premoženja v najem nakazovati v proračun, ne more uspeti. Dolžnost direktorja namreč je, da pozna predpise ter da zavod vodi zakonito. Kot že večkrat poudarjeno je vsakokratni direktor zavoda odgovoren za njegovo zakonito delo (drugi odstavek 31. člena ZZ).

- Prav tako ni sporno, da se je v letu 2013 izvajala obnova kadrovskega stanovanja na ..., saj tožnik tem ugotovitvam pritrjuje. V zvezi z navedeno obnovo je tožnik kot direktor podpisal pogodbo št. 4/2013 z dne 20. 9. 2013, sklenjeno med naročnikom A. in izvajalcem E. d.o.o., za izvedbo gradbeno-obrtniških in inštalacijskih del, pri čemer sredstva za obnovo stanovanja niso bila vključena v Plan investicijskega vzdrževanja in nakupa opreme za leto 2013 niti v rebalans finančnega načrta za leto 2013, prav tako Svet javnega zavoda A. načrta investicijskega vzdrževanja in nabavo opreme za leto 2013, ki bi zajemal postavko obnove kadrovskega stanovanja na ... ni potrdil, s čimer je tožnik kršil 13. člen Sklepa o ustanovitvi, ki v prvi alineji prvega odstavka določa, da direktor v pravnem prometu zastopa in predstavlja zavod neomejeno in je pooblaščen za sklepanje pogodb v okviru finančnega načrta, razen pogodb o investicijah, za katere je potreben sklep Sveta zavoda. Tako na odločitev ne more vplivati navedba tožnika, da je bila obnova opravljena izključno z namenskimi sredstvi, to je z najemninami službenih stanovanj ter da je A. dobila soglasje ministrstva k Letnemu poročilu za leto 2013.

- Spora tudi ni o tem, da je tožnik vodenje strokovnega dela oziroma umetniško vodenje Orkestra, za katerega ni imenovan pomočnik direktorja, poveril F.F., s katerim je sklenil Dogovor o sodelovanju, katerega predmet je delo "šefa dirigenta", vključno s pripravo programa, kar je naloga umetniškega vodje. Po 5. členu Sklepa o ustanovitvi ima javni zavod A. tri notranje organizacijske enote (NOE), in sicer Orkester, Zbor in Skupne službe. Naloge direktorja so določene z 12. členom Sklepa o ustanovitvi, po prvi alineji katerega direktor vodi strokovno delo za področje dela NOE, za katerega ni imenovanega pomočnika direktorja. 14. člen Sklepa o ustanovitvi pa določa, da ima zavod lahko naslednje pomočnike: za vodenje umetniško strokovnega dela za področje Orkestra, za vodenje umetniško strokovnega dela za področje Zbora, za zadeve splošno upravnega značaja, finančno računovodske in kadrovske zadeve (prvi odstavek); direktor imenuje dva pomočnika, in sicer za področji, za kateri direktor nima ustrezne izobrazbe in delovnih izkušenj (drugi odstavek); pomočnik direktorja za umetniško strokovno delo lahko uporablja naziv umetniški vodja (peti odstavek te določbe).

Med strankami ni spora o tem, da je tožnik imenoval umetniškega vodjo Zbora A. ter pomočnico direktorja za zadeve splošno upravnega značaja, finančno računovodske in kadrovske zadeve. Glede na prej citirane določbe drugega odstavka 14. člena in prve alineje prvega odstavka 12. člena Sklepa o ustanovitvi bi bil tožnik kot direktor A. dolžan prevzeti vodenje umetniško strokovnega dela za področje Orkestra, kar pa je, kot rečeno, poveril F.F., kar ni sporno. S tem je kršil citirane določbe Sklepa o ustanovitvi ter prvo alinejo prvega odstavka 35. člena ZUJIK, po kateri je direktorjeva naloga tudi organiziranje dela javnega zavoda.

13Po povedanem sodišče ugotavlja, česar tožnik ne zanika, ampak samo skuša zmanjševati pomen dogodkov oziroma napačno uporabo pravne norme, da je tožnik vsaj v prejšnji točki te sodbe navedenih desetih primerih deloval v nasprotju z zakonskimi predpisi in ustanovnim aktom A.. Zato je bila toženka, ob upoštevanju navedenih, v postopku pred toženko ugotovljenih dejstev, dolžna tožnika razrešiti skladno z določbo tretje alineje drugega odstavka 38. člena ZZ.

14Tožnik v tožbi ugotovljene kršitve, kot že povedano, relativizira, ko navaja, da ni prišlo do škode za A. in da mu toženka ni dokazala krivdnega ravnanja, vendar pa glede na izrecno zakonsko določbo tretje alineje drugega odstavka 38. člena ZZ ugotavljanje krivdnega ravnanja za razrešitev v tem primeru ni zakonsko določeno, saj je bil kot direktor javnega zavoda po zakonu (drugi odstavek 31. členu ZZ) on odgovoren za zakonito delo javnega zavoda. Ker pri svojem delu nesporno ni ravnal po predpisih in splošnih aktih zavoda, ga je toženka morala razrešiti. Pri tem tožnik svojega ravnanja ne more opravičiti z naknadnimi uskladitvami z zakonom niti se ne more uspešno sklicevati na nepoznavanje predpisov in na to, da s strani toženke ni bil opozorjen na pravilno ravnanje, prav tako tudi ne na "ustaljeno prakso delovanja" ter na morebitne kršitve predpisov s strani drugih direktorjev javnih zavodov¹. Na enakost v nepravu se namreč ni mogoče uspešno sklicevati. Ob tem sodišče dodaja, da je na področju poslovodenja javnih zavodov treba zasledovati ničelno stopnjo tolerance do kršitve predpisov.

15Tako sodišče že iz navedenih razlogov ugotavlja, da je odločitev toženke o razrešitvi tožnika z mesta direktorja javnega zavoda A. pravilna. Zato ostalih tožbenih ugovorov ni presojalo po vsebini, saj je že na podlagi razlogov, navedenih v prejšnjih točkah obrazložitve te sodbe, ugotovilo, da so podani razlogi za razrešitev tožnika z mesta direktorja javnega zavoda A. po tretji alineji drugega odstavka 38. člena ZZ.

16Tožbo je zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

17Tožnik v tožbi v dokaz predlaga svoje zaslišanje ter zaslišanje prič. Vendar sodišče ugotavlja, da navedenih dokaznih predlogov ni podal v postopku pred toženko niti ni navedel, zakaj tega ni storil, zato predstavljajo nedopustno tožbeno novoto (51. člen ZUS-1). Sicer pa dejansko stanje, relevantno za odločitev, med strankami ni sporno, kar je sodišče izrecno ugotovilo tudi v 12. točki obrazložitve te sodbe. Zato je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

18Stroškovni zahtevek tožnika je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Stroškovni zahtevek stranke z interesom pa je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi s prvim odstavkom 155. člena tega zakona (vse v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), saj navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo za odločitev niso bile potrebne.

¹ Glej: sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 237/2001 z dne 15. 10. 2001.