VSK Sodba Cpg 37/2020

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki I spremeni tako, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 197.378,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2018 dalje do plačila, v točki II izreka pa se spremeni tako, da mora tožena stranka v petnajstih dneh plačati tožeči stranki 4.753,57 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

II. Tožena stranka mora v petnajstih dneh plačati tožeči stranki tudi 1.218,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 197.378,52 EUR s pp. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka v petnajstih dneh povrniti toženi stranki 5.462,88 EUR pravdnih stroškov s pp.

2Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svoji pooblaščenki in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo premeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da elektronskega dopisa tožene stranke z dne 17.11.2015 ne gre razumeti v smeri pripoznave dolga. Bistveno za pripoznavo dolga je, da mora iz ravnanj dolžnika izhajati, da je njegov namen priznati obstoj dolga do upnika. V tej zvezi bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi izpovedbi M.P. in J.S.. Sicer pa naj bi iz izpovedbe bivše zastopnice tožeče stranke M.P. izhajalo, da je bilo s strani zakonitega zastopnika tožene stranke J.S. ves čas potrjevano, da naj bi delali na tem, da se dolg vrne. Tožeča stranka je zato tudi ves čas pričakovala, da bo dolg dejansko vrnjen.

3Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki (skupaj z družbo V. d.o.o.) 17.7.2015 v pisni obliki sklenili Pogodbo o upravljanju zapadlih in neplačanih terjatev tožene stranke do njenih dolžnikov, na podlagi katere je tožena stranka priznala obstoj svoje obveznosti do tožeče stranke¹ iz naslova posojilne pogodbe 1/2009 z dne 17.6.2009², pri čemer med pravdnima strankama ni bilo nobenega spora o tem, da je bila posojilna terjatev edina terjatev tožeče stranke do tožene stranke. Prav tako je sodišče prve stopnje glede omenjene pogodbe o upravljanju zapadlih in neplačanih terjatev pravilno zaključilo, da je bil namen te pogodbe v tem, da se sporna posojilna terjatev poplača na način, da bo družba V. d.o.o. od dolžnikov izterjala terjatve tožene stranke v korist tožeče stranke³. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je s sklenitvijo omenjene pisne pogodbe z dne 17.7.2015 prišlo do pisne pripoznave zastarane posojilne obveznosti, ki se šteje za odpoved zastaranju (prvi odstavek 341. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). To pa pomeni, da je v konkretnem pomenu zastaralni rok začel teči znova.

6V elektronskem sporočilu z dne 12.11.2015 (priloga A14) je tedanja direktorica tožeče stranke M.P. obvestila tedanjega direktorja tožene stranke J.S., da potrebuje konkretno rešitev glede vračila dolga iz naslova posojilne pogodbe, ker od uspešne izterjave toženčevih terjatev v korist tožeče stranke ne bo nič in bi bilo treba zato zadevo rešiti na drug način. Direktor tožene stranke ji je v elektronskem sporočilu z dne 17.11.2015 (priloga A14) odgovoril, da delajo vse, da bi zadevo čim prej uredili⁴.

7Po oceni sodišča prve stopnje omenjena izjava tožene stranke z dne 17.11.2015 objektivno gledano ne ustvarja vtisa pripoznave dolga po 364. členu OZ, s čimer pa pritožbeno sodišče ne soglaša. Ni nujno, da je volja dolžnika za pripoznavo dolga izrecno izražena, marveč je lahko izražena tudi na posreden način, s konkludentnimi ravnanji (drugi odstavek 364. člena OZ). Pri svoji oceni je sodišče prve stopnje izhajalo iz parcialnega pogleda, to je iz zornega kota, ki pri odgovoru zanemarja jasno in nedvoumno vsebino vprašanja, na katerega je bil podan odgovor. V tej zvezi pa je po oceni pritožbenega sodišča več kot očitno, da toženec išče rešitve (načine), da bi tožniku vrnil edini dolg, ki ga ima do njega iz naslova sporne posojilne pogodbe, in sicer iz razloga, ker izterjava toženčevih terjatev v korist tožnika zaradi poplačila posojila, dogovorjena v pogodbi z dne 17.7.2015, ni bila uspešna. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da omenjena izjava toženca (glede na celoten kontekst) vendarle ustvarja objektivni videz, da toženec pripoznava svojo obveznost iz naslova posojila, saj je volja toženca več kot očitno usmerjena v to, da toženec dela vse v smeri, da bi bil sporni dolg iz naslova posojila poplačan oziroma, da bi ta obveznost med pravdnima strankama prenehala. Iz tega razloga se pritožbeno sodišče pridružuje pritožbeni kritiki, da izjavo direktorja tožene stranke z dne 17.11.2015, da delajo vse, da bodo zadevo čim prej uredili, ni mogoče razumeti drugače kot konkludentno pripoznavo spornega dolga po omenjeni posojilni pogodbi iz leta 2009. Če se dolžnik trudi najti način, da bi izpolnil obveznost, je logično in razumno sklepati, da posredno (na konkludenten način) pripoznava dolg iz tega naslova⁵.

817.11.2015 se je torej zastaranje sporne posojilne terjatve znova pretrgalo (prvi odstavek 364. člena OZ), kar pomeni, da je zastaralni (triletni) rok začel znova teči (prvi in drugi odstavek 369. člena OZ). Glede na povedano je bila tožba (vložena 16.11.2008) vložena pravočasno, torej znotraj triletnega zastaralnega roka (prvi odstavek 349. člena OZ).

9Sodišče prve stopnje je kot nesporna ugotovilo naslednja dejstva: pravdni stranki sta 17.6.2009 sklenili posojilno pogodbo, na podlagi katere je tožeča stranka dala toženi stranki 160.000,00 EUR posojila s fiksno obrestno mero 6,75 % letno, pri čemer je zapadlost vračila posojila nastopila v treh mesecih od prejetja; posojilo je bilo toženi stranki nakazano 17.6.2009, v plačilo pa je zapadlo 17.9.2009; tožena stranka je do sedaj vrnila tožeči stranki zgolj 50.000,00 EUR posojila (10.7.2009). Prav tako tožena stranka ni nasprotovala obračunu nevrnjenega zneska posojila, ki ga je naredila tožeča stranka. V tej zvezi je tožeča stranka navajala in dokazovala (obračun obresti), da ji dolguje tožena stranka pogodbene obresti po 6,75 % letni obrestni meri od 18.6.2009 do 10.7.2009 za znesek 160.000,00 EUR, ki znašajo 652,75 EUR; prav tako pa tudi pogodbene obresti po 6,75% letni obrestni meri od 11.7.2009 do 17.9.2009 od zneska 110.000,00 EUR, ki znašajo 1.387,09 EUR. Od 18.9.2009 do 15.11.2018 pa znašajo zakonite zamudne obresti od zneska 110.000,00 EUR še 85.338,68 EUR, kar vse skupaj pomeni, da znaša na dan 15.11.2018 stanje dolga 197.378,52 EUR.

10Iz teh razlogov (nesporna dejstva glede višine terjatve in pravilna uporaba materialnega prava pri obračunu stanja dolga) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati znesek 197.378,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2018 (dan vložitve tožbe) dalje do plačila (peta alineja 358. člena ZPP). Prav tako je moralo pritožbeno sodišče spremeniti tudi stroškovno odločitev, in sicer je naložilo toženi stranki v plačilo tudi pravdne stroške v višini 4.753,57 EUR, ki jih je priglasila tožeča stranka (960,00 EUR za sestavo tožbe, 30,00 EUR za sestavo predloga za oprostitev takse, 12,00 EUR za dopis, 960,00 EUR za prvo pripravljalno vlogo, 720,00 EUR za drugo pripravljalno vlogo, 960,00 EUR za zastopanje na prvem naroku, 96,00 EUR za odsotnost iz pisarne, 143,18 EUR za kilometrino, 480,00 EUR za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo, 96,00 EUR za odsotnost iz pisarne, 60,00 EUR za urnino in 143,18 EUR za kilometrino ter 2 % za pavšalne materialne stroške). Drugih postavk, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v stroškovniku, sodišče druge stopnje ni priznalo, zlasti pa ji ni priznalo stroškov za sestavo tretje pripravljalne vloge, ker je, glede na stanje v spisu, tožeča stranka to vlogo prepozno vložila v sodni spis.

11Tožeča stranka je upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v znesku 1.218,00 EUR (2.000 točk za sestavo pritožbe, 30 točk za materialne stroške).

¹ Znesek 154.875,49 EUR, ki predstavlja neplačano glavnico v višini 110.000,00 EUR in obresti, obračunane do 29.6.2015.
² Po tej posojilni pogodbi je tožena stranka od tožeče stranke prejela 160.000,00 EUR posojila s fiksno letno obrestno mero 6,75 %, ki se ga je zavezala vrniti do 17.9.2009.
³ Pogodba o opravljanju zapadlih in neplačanih terjatev, zapisnik sestanka z dne 25.5.2015.
⁴ Delamo vse, da bi čim prej uredili zadevo.
⁵ Takšen zaključek jasno in nedvoumno izhaja tudi iz izpovedbe M.P. Prav tako pa tudi iz izpovedbe J.S. jasno izhaja, da se urejanje zadeve nanaša na sporno posojilno pogodbo.