369. člen OZ-UPB1
Zastaralni rok pri pretrganju
(1)Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon.
(2)Zastaranje, pretrgano z dolžnikovo pripoznavo, začne teči znova od pripoznave.
(3)Če je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev ali z uveljavljanjem pobota terjatev v sporu oziroma s priglasitvijo terjatve v kakšnem drugem postopku, začne znova teči od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan.
(4)Če je bilo zastaranje pretrgano s priglasitvijo terjatve v stečajnem postopku, začne znova teči od dneva, ko je končan ta postopek.
(5)To velja tudi, če je bilo zastaranje pretrgano s predlogom za prisilno izvršbo ali zavarovanje.
(6)Zastaranje, ki začne po pretrganju znova teči, se dovrši, ko preteče toliko časa, kolikor ga določa zakon za zastaranje, ki je bilo pretrgano.
- VSM Sodba I Cp 882/2024Višje sodišče v Mariboru · 2025
Sodišče prve stopnje se je pri sprejemu svoje odločitve oprlo na interpretacijo pravnih teoretikov, ki se zavzemajo za razlago, da je deset letni rok iz tretjega odstavka 154. člena SPZ zastaralni. Pravna teorija zagovarja stališče, da je pri razlagi navedene zakonske določbe treba uporabiti sistemsko razlago in pomen iskati tudi v drugih zakonskih odločbah, kot je Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) ter Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), saj oba urejata relevantno materijo. Tudi namenska razlaga tretjega odstavka 154. člena SPZ ne dopušča možnosti prekluzije, saj bi v nasprotnem primeru bilo izničeno vsakršno ravnanje upnika za poplačilo svoje terjatve. Povedano drugače, četudi bi se upnik z vsemi pravnimi sredstvi boril za poplačilo svoje terjatve zavarovane s hipoteko, bi ta prenehala zaradi poteka časa. Takšno stališče pa ni sorazmerno zagotavljanju pravne varnosti in učinkovitega varstva pravic.
- VSM Sodba I Cp 385/2022Višje sodišče v Mariboru · 2022
Določbe SPZ o prenehanju hipoteke imajo pravno naravo posebnih določb, zato je potrebno uporabiti razlagalno metodo (pravilo usklajevanja), po kateri imajo posebne določbe prednost pred splošnimi. Zaradi omenjenih učinkov načela akcesornosti, se lahko izbris hipoteke zahteva tudi v primeru, če preneha zavarovana terjatev. Pojem "preneha" je potrebno razlagati tako, da mora prenehati celotna terjatev (ali terjatev, če jih je več - načelo nedeljivosti hipotekarne obveznosti) in sicer na način, da preneha njeno materialnopravno upravičenje (predmet izpolnitvenega ravnanja). To razlikovanje je pomembno prav zaradi instituta zastaranja, saj slednji ne vpliva na materialno upravičenje temveč odvzema terjatvi le lastnost iztožljivosti oziroma izgubo pravovarstvenega zahtevka. Z zastaranjem zavarovane terjatve zato hipoteka ne preneha. SPZ pa v že citirani določbi 154. člena ureja "ugasnitev" hipoteke v času 10 let "od dneva dospelosti zavarovane terjatve". Po mnenju sodišča druge stopnje je za odgovor na pritožbene navedbe toženke bistvena razlaga ali je rok 10 let prekluziven ali zastaralen. Uporaba zgolj jezikovne metode razlage bi ponujala rešitev, da je rok iz tretjega odst.
- VSK Sodba Cpg 37/2020Višje sodišče v Kopru · 2020
Ni nujno, da je volja dolžnika za pripoznavo dolga izrecno izražena, marveč je lahko izražena tudi na posreden način, s konkludentnimi ravnanji (drugi odstavek 364. člena OZ).
Sodna praksa
4 odločb navaja ta člen · zadnja 11. 3. 2025Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSM Sodba I Cp 882/2024Višje sodišče v Mariboru · 11. 3. 2025
Sodišče prve stopnje se je pri sprejemu svoje odločitve oprlo na interpretacijo pravnih teoretikov, ki se zavzemajo za razlago, da je deset letni rok iz tretjega odstavka 154. člena SPZ zastaralni. Pravna teorija zagovarja stališče, da je pri razlagi navedene zakonske določbe treba uporabiti sistemsko razlago in pomen iskati tudi v drugih zakonskih odločbah, kot je Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) ter Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), saj oba urejata relevantno materijo. Tudi namenska razlaga tretjega odstavka 154. člena SPZ ne dopušča možnosti prekluzije, saj bi v nasprotnem primeru bilo izničeno vsakršno ravnanje upnika za poplačilo svoje terjatve. Povedano drugače, četudi bi se upnik z vsemi pravnimi sredstvi boril za poplačilo svoje terjatve zavarovane s hipoteko, bi ta prenehala zaradi poteka časa. Takšno stališče pa ni sorazmerno zagotavljanju pravne varnosti in učinkovitega varstva pravic.
- VSM Sodba I Cp 385/2022Višje sodišče v Mariboru · 8. 11. 2022
Določbe SPZ o prenehanju hipoteke imajo pravno naravo posebnih določb, zato je potrebno uporabiti razlagalno metodo (pravilo usklajevanja), po kateri imajo posebne določbe prednost pred splošnimi. Zaradi omenjenih učinkov načela akcesornosti, se lahko izbris hipoteke zahteva tudi v primeru, če preneha zavarovana terjatev. Pojem "preneha" je potrebno razlagati tako, da mora prenehati celotna terjatev (ali terjatev, če jih je več - načelo nedeljivosti hipotekarne obveznosti) in sicer na način, da preneha njeno materialnopravno upravičenje (predmet izpolnitvenega ravnanja). To razlikovanje je pomembno prav zaradi instituta zastaranja, saj slednji ne vpliva na materialno upravičenje temveč odvzema terjatvi le lastnost iztožljivosti oziroma izgubo pravovarstvenega zahtevka. Z zastaranjem zavarovane terjatve zato hipoteka ne preneha. SPZ pa v že citirani določbi 154. člena ureja "ugasnitev" hipoteke v času 10 let "od dneva dospelosti zavarovane terjatve". Po mnenju sodišča druge stopnje je za odgovor na pritožbene navedbe toženke bistvena razlaga ali je rok 10 let prekluziven ali zastaralen. Uporaba zgolj jezikovne metode razlage bi ponujala rešitev, da je rok iz tretjega odst.
- VSK Sodba Cpg 37/2020Višje sodišče v Kopru · 20. 5. 2020
Ni nujno, da je volja dolžnika za pripoznavo dolga izrecno izražena, marveč je lahko izražena tudi na posreden način, s konkludentnimi ravnanji (drugi odstavek 364. člena OZ).
- VSK Sodba in sklep I Cp 804/2015Višje sodišče v Kopru · 14. 6. 2016
Na podlagi navedenih dejstev je sodišče imelo zadostno podlago za preverjanje utemeljenosti tožbenega zahtevka tako na podlagi določbe o solidarnosti dolžnikov (prvi odstavek 395. člen OZ), na katero se je oprlo, kot tudi na podlagi določbe o solidarnem poroštvu (tretji odstavek 1019. člen OZ), na katero se sklicuje pritožnica. V obeh primerih odgovarja dolžnik upniku za celotno obveznost, zato dejstvo, da sodišče tožnico izrecno ni opozorilo na pravno normo, ki jo bo uporabilo, v ničemer ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Očitek o kršitvi 285. člena v zvezi prvim odstavkom 339. člena ZPP je zato neutemeljen. Po 395. členu preneha obveznost do upnika, čim jo izpolni en dolžnik. Ker je s plačilom tožnice terjatev upnika prenehala, je ta ni mogel s pogodbo o odstopu terjatve z dne 27.6.2011 veljavno prenesti na tožnico. Terjatev, ki je prenehala, je nemogoč predmet obveznosti. Če je predmet obveznosti nemogoč, je pogodba nična (35. člen OZ).