VSC Sklep III Kp 4858/2018

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Pritožnik F. V. mora plačati 30,00 EUR sodne takse.

1S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo predlog za podaljšanje zavarovanja premoženjskopravnega zahtevka F. V..

2Zoper sklep se je F. V. po svojih pooblaščencih pravočasno pritožil. Navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge, zlasti pa zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in posledično napačno uporabo materialnega prava, torej uveljavlja pritožbena razloga iz 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), torej pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti pritožbeno izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo pravno relevantno dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno apliciralo določbe Zakona o kazenskem postopku o začasnem zavarovanju premoženjskopravnega zahtevka, zaradi česar se pritožbeno izpodbijani sklep izkaže kot pravilen in zakonit.

5Pravno relevantno dejansko stanje za odločanje o predlogu za podaljšanje (odreditev) začasnega zavarovanja premoženjskopravnega zahtevka je naslednje:

- sodišče prve stopnje je sledilo predlogu F. V. (oškodovanca po obtožbi Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije št. Kt/40/2013/SP, vloženi na Okrožno sodišče v Celju dne 23. 1. 2017) in je odredilo in kasneje za čas do 25. 2. 2020 podaljšalo začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka;

- sodišče prve stopnje je dne 19. 11. 2019 razglasilo sodbo opr. št. III K 4585/2018, po kateri kot oškodovanec nastopa le še družba A. d.o.o., Celje;

- sodišče prve stopnje je samo poseglo v opis kaznivega dejanja tako, da je F. V. iz opisa izločilo kot oškodovanca;

- zaključek sodišča prve stopnje je torej ta, da je bila z ravnanjem obtoženih oškodovana le zgoraj navedena gospodarska družba;

- pritožbo zoper sodbo sta napovedala in vložila le obramba in F. V. (ki izpodbija odločbo o premoženjskopravnem zahtevku), ne pa tudi državni tožilec, ki bi edini lahko problematiziral manever sodišča prve stopnje, ko je poseglo v opis kaznivega dejanja, oziroma po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, ki je takšen poseg v opis kaznivega dejanja narekovalo.

6V takšni situaciji, ko torej upravičeni tožilec, ki bi kot edini legitimiran lahko napadel po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje in zaključek, da F. V. ni oškodovanec in s tem poseg sodišča prve stopnje v opis kaznivega dejanja, pritožbe ni niti napovedal, niti vložil, tako sodišče prve stopnje F. V. ob podaji predloga za podaljšanje oziroma odreditev ukrepa začasnega zavarovanja, utemeljeno ni priznalo statusa oškodovanca in s tem legitimacije za podajo predloga za podaljšanje oziroma odreditev obravnavanega stvarnega omejevalnega ukrepa. Takšno je že tudi stališče pritožbenega sodišča v sklepu z dne 11. 2. 2020, ko je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo F. V. zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju, s katerim je bil stvarni omejevalni ukrep odpravljen in v katerem je pritožbeno sodišče pojasnilo, da v vseh primerih, ko je bil upravičenec do premoženjskopravnih zahtevkov napoten na pravdo, s pravnomočnostjo kazenske odločbe preneha veljavnost začasnega zavarovanja. V konkretnem primeru je pa situacija ta, da je ob izostali pritožbi državnega tožilca dejansko stanje v tem pogledu, da F. V. v tej zadevi ne nastopa kot oškodovanec, dokončno. Glede na to, da tako o F. V. ni več moč govoriti kot o oškodovancu, tudi ne obstoji več temeljni pogoj za začasno zavarovanje njegovega premoženjskopravnega zahtevka, to je verjetnost oškodovančeve terjatve. Tako se odločitev sodišča prve stopnje pokaže kot pravilna in zakonita. Ob takšnem stanju, ko torej ne obstoji več temeljni pogoj za začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka, so pa nadaljnje navedbe pooblaščencev, s katerimi zatrjuje obstoj še nadaljnjih pogojev za zavarovanje zahtevka, brezpredmetne. Gre za oškodovančeve pomisleke v po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, ki pa bi jih smel iznesti samo državni tožilec, saj sme oškodovanec sodbo, s katero je sodišče obtoženca spoznalo za krivega, izpodbijati le glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, odločbe o objavi pravnomočne sodbe in odločbe o stroških postopka (določilo četrtega odstavka 367. člena ZKP).

7Tako se izkaže, da pritožbene navedbe ne morejo biti utemeljene. Ker pa se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

8Glede na to, da pritožba ni bila uspešna, mora F. V. plačati strošek tega pritožbenega postopka in sicer takso v znesku 30,00 EUR, skladno s tar. št. 74013 Zakona o sodnih taksah.