VSRS Sodba II Ips 249/2005

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja, da je pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah s priposestvovanjem in z gradnjo na tujem svetu.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku ter ugotovilo, da je tožeča stranka izključni lastnik nepremičnine parc.št. 312/6, stavbišče z zgradbo, v izmeri 377 m2 in dela nepremičnine parc.št. 312/1, pašnik v izmeri, ki je opisana pod točko 3 pisnega izvedenskega mnenja M. J. z dne 30.5.2000 in označena na skici, ki je sestavni del sodbe sodišča prve stopnje. Toženo stranko je zavezalo, da je dolžna dopustiti odmero dela nepremičnine parc.št. 312/1 v izmeri, ki je opisana pod točko 3 in označena v skici pisnega izvedenskega mnenja M. J. Po tem, ko bo opravljena ta odmera in določena nova parcelna številka, pa je tožena stranka dolžna tožeči stranki izstaviti za zemljiškoknjižni vpis primerno listino, na podlagi katere bo mogoč vpis lastninske pravice v korist tožeče stranke na uvodoma opredeljenih nepremičninah.

Sodišče je v razlogih navedlo, da je bilo v času gradnje (nedoločen čas v sedemdesetih letih) sporno zemljišče opredeljeno kot družbena lastnina. Tako pravna prednica tožeče kot tožene stranke sta bili v času gradnje družbeni pravni osebi. Pravna prednica tožeče stranke je na zemljišču pravne prednice tožene stranke gradila na podlagi gradbenega dovoljenja, vendar brez pogodbene podlage za pridobitev pravice uporabe. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravila Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/1980 do RS 87/2002; ZTLR) o gradnji na tujem svetu. Na ta pravila se po stališču sodišča tožeča stranka lahko utemeljeno opira od uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. 44/97 do 110/2002; ZLNDL). Z njegovo uveljavitvijo je bila namreč ukinjena družbena lastnina ter je tožena stranka pridobila položaj lastnika zemljišča, ki ima v skladu z 25. členom ZTLR možnost v treh letih izbrati eno izmed možnosti iz prvega odstavka tega člena. Ker tožena stranka v treh letih po uveljavitvi ZLNDL pravice izbire ni uveljavila, je nastopil položaj iz petega odstavka 25. člena ZTLR, na podlagi katerega tožeča stranka upravičeno uveljavlja priznanje lastninske pravice.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vendar pa je navedlo drugačne materialnopravne razloge za odločitev. Ni se strinjalo z uporabo določb ZTLR o gradnji na tujem svetu. Prvič ne zato, ker so se navedene določbe uporabljale le za imetnike lastninske pravice, pa tudi zato, ker je med pravdnima strankama vendarle obstajal neke vrste dogovor o gradnji, ki že a priori izključuje uporabo določb o gradnji na tujem svetu. Pritožbeno sodišče je ugoditev zahtevku nato utemeljilo z zakonskimi instituti prava družbene lastnine. Po Zakonu o prometu s stavbnimi zemljišči in stavbami (Ur.l. SFRJ 43/1965; ZPSZS) je lahko imetnik pravice upravljanja stavbno zemljišče dodelil v uporabo z namenom, da si prejemnik na njem postavi stavbo, ki mu je potrebna. V skladu z Zakonom o urejanju in oddajanju stavbnega zemljišča (Ur.l. SRS 42/1966 in 20/1971) se je zemljišče lahko družbenopravni osebi dodelilo tudi s pogodbo. Vendar pa do sklenitve pisne pogodbe v obravnavani zadevi ni prišlo. Navzlic temu pa je pritožbeno sodišče nadalje razlogovalo, da je sporno zemljišče postalo del družbenih sredstev pravnega prednika tožeče stranke. Pri tem se opira na pravila Zakona o združenem delu (Ur.l. SFRJ 75/76; ZZD) ter upošteva namensko vezanost spornega zemljišča na pravnega prednika tožeče stranke ter na soglasje za gradnjo, ki ima konstitutiven pomen za pridobitev pravice uporabe. Čeprav pisna pogodba o dodelitvi zemljišča ni bila sklenjena, pa bi morala tožena stranka najkasneje v desetih letih, od kar so nepremičnine postale družbeno sredstvo, zahtevati njihovo vrnitev (prvi odstavek 268. člena ZZD). Ker tega ni storila, je tožeča stranka pridobila pravico uporabe, z uveljavitvijo ZLNDL pa postala tudi njihova lastnica.

Zoper takšno sodbo vlaga revizijo prvotožena stranka. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču predlaga, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo skupaj "z napotki" vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija meni, da je sodišče druge stopnje zaradi napačnega materialnopravnega zaključka nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišču tudi očita, da izhaja iz popolnoma drugačne dejanske in materialnopravne podlage, kot je bila zatrjevana v tožbi. Tožeča stranka je namreč zatrjevala pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču in s priposestvovanjem. Sodišče je prekršilo pravilo iz prvega odstavka 2. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP) in prekoračilo dejansko podlago tožbenega zahtevka. Revident se ne more strinjati s stališči sodišča druge stopnje, da je zemljišče z dolgoletno uporabo za potrebe pravnega prednika tožeče stranke postalo del družbenih sredstev na podlagi določil ZZD. Revizija opozarja, da je uporaba ZZD vprašljiva, saj je ta zakon stopil v veljavo 11.12.1976, torej 6 let za tem, ko je bilo pravnemu predniku tožeče stranke izdano gradbeno dovoljenje. Revizija v nadaljevanju opisuje kakšno je zemljiškoknjižno stanje, navaja, da so se v času družbene lastnine upravljalci spreminjali večkrat že na podlagi samega zakona ter vpisi v zemljiško knjigo niso bili konstitutivnega pomena. Prav tako je tudi pretvorba ene vrste lastnine v drugo lahko temeljila le na zakonu. V zvezi s tem poudarja ugotovitev sodišča druge stopnje, da v konkretnem primeru ni obstajala veljavna pravna podlaga za prehod spornega zemljišča v družbena sredstva. Po tedanjih predpisih se je pravica trajne uporabe nezazidanega gradbenega zemljišča pridobila z dodelitvijo zemljišča od pristojnega občinskega organa (z izdajo sklepa v ta namen) ter prenosom zemljišča v gospodarjenje uporabniku. Tožeča stranka naj bi teh okoliščin v postopku ne zatrjevala. Predložila je le soglasje za izgradnjo kegljišča z dne 20.11.1970, izdanega s strani podjetja S. To pa ne more biti konstitutiven element za pridobitev pravice uporabe na zemljišču. Vloga in položaj podjetja S. nista pojasnjeni. Sporen ali vsaj preuranjen je zaključek, da je zaradi dolgoletne uporabe sporno zemljišče postalo del družbenih sredstev pravnega prednika tožeče stranke.

Revizija se v nadaljevanju sklicuje na določbo 9. člena ZPSZS, po kateri je pogodba, ki ni bila sklenjena v pisni obliki, brez pravnega učinka. Revident dalje navaja, da je popolnoma jasno, zakaj pravni prednik tožeče stranke ni sklenil pogodbe. Soglasje je bilo namreč izdano za druge parcele kot potem gradbeno dovoljenje. Parcela št. 312/6, katere izključni lastnik naj bi bil sedaj tožnik, sploh ni bila predvidena za gradnjo. Pravni prednik tožeče stranke ni sklenil pogodbe zato, ker zemljišča ni nameraval plačati, kar naj bi bil še drugi razlog, da pravni prednik tožeče stranke ni sklenil pogodbe.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče druge stopnje. Revizijska navajanja, ki skušajo tako ugotovljeno dejansko stanje omajati, ki mu nasprotujejo ali pa ga obhajajo, predstavljajo nedovoljen revizijski razlog napačne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Nanje zato revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo. Takšne so vse navedbe, ki skušajo z različnih zornih kotov in z zatrjevanjem dejanskih in pravnih okoliščin spodbiti dejansko ugotovitev, da je med pravnimi predniki tožeče in tožene stranke obstajal ustni dogovor o oddaji stavbnega zemljišča za gradnjo objekta pravnega prednika tožeče stranke.

O očitku, da je pritožbeno sodišče prekršilo določbo 2. člena ZPP:

Prvi odstavek 2. člena ZPP določa, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Pravilo o vezanosti na zahtevek sodišču preprečuje, da bi tožniku prisodilo kaj več (plus) ali kaj drugega (aliud), kot je zahteval. Teh mej pritožbeno sodišče ni prekoračilo. Ko revident očita, da je sodišče prekršilo navedeno določbo, zatrjuje, da naj bi pritožbeno sodišče prekoračilo dejansko in materialnopravno podlago tožbe. Četudi bi to res storilo, bi s tem ne zagrešilo navedene bistvene kršitve. Sodišče je namreč zahtevku ugodilo točno tako, kot je postavljen v tožbi. Na materialnopravno podlago, ki jo zatrjuje tožnik, pa sodišče ni vezano. Res je, da je sodišče druge stopnje zahtevku ugodilo na povsem drugačni pravni podlagi, kot je zatrjevano v tožbi. S takšnim ravnanjem pa ni nič narobe. Sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti (iura novit curia), zato ne le sme, marveč celo mora preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi glede na zatrjevana dejstva lahko izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka.

Če sodišče prekorači dejansko podlago, ki jo zatrjujejo stranke, s tem prav tako ne krši pravila o vezanosti na tožbeni zahtevek. Res pa je, da mu takšno ravnanje preprečuje neko drugo pravilo in sicer pravilo prvega odstavka 7. člena ZPP. Dejanska podlaga, ki zamejuje delo sodišča, pa ni le trditveno gradivo, ki je navedeno v tožbi, marveč tudi tisto, kar je stranka navedla kasneje in celo tisto, o čemer je stranko v okviru materialnega pravdnega vodstva povprašalo sodišče (285. člen ZPP). Če bi sodišče svojo odločitev oprlo na dejansko podlago, ki bi presegala zgoraj navedeno, bi šlo (odvisno od okoliščin konkretnega primera) lahko za relativno bistveno kršitev. Vendar pa konkretiziranega očitka, ki bi omogočal tak procesni zaključek, revizija ne navede. Revident namreč ne navede, katera dejstva naj bi mimo zatrjevanja strank ugotovilo sodišče druge stopnje. Revizija niti ne navede, da bi sodišče druge stopnje sploh samo ugotovilo kakšno dejstvo, za kar načeloma tudi ni pristojno. Očitno je torej, da revizija meri le na to, da je sodišče druge stopnje svojo odločitev oprlo na drugo pravno podlago, za kar pa je pristojno in takšno ravnanje ne predstavlja kršitve postopka.

O (ne)pravilni uporabi materialnega prava:

Odločilna dejstva, kot izhajajo iz razlogov izpodbijane sodbe, so naslednja:– sporno zemljišče je bilo v družbeni lastnini;– družbenopravna oseba, ki je bila pravni prednik tožeče stranke, je dne 20.11.1970 pridobila soglasje javnega podjetja S., ki je bila pooblaščena organizacija za urejanje in oddajanje stavbnih zemljišč za gradnjo:– pravico upravljanja na spornem zemljišču je imela družbenopolitična skupnost Občina L. (pravna prednica tožene stranke); – pravna prednica tožeče stranke je za gradnjo pridobila gradbeno dovoljenje; – dogovorjeno je bilo, da se bo zemljišče družbenemu podjetju dodelilo s pogodbo, vendar do sklenitve pisne pogodbe nikoli ni prišlo (obstajal pa je tudi dogovor o gradnji - drugi odstavek na 5. strani obrazložitve); – objekt je bil zgrajen v 70-ih letih;– pravna prednica tožeče stranke je objekt zgradila in ga vseskozi uporabljala.

Izhodišče pritožbenega sodišča, da je treba razmerje med pravnima prednikoma pravdnih strank presojati v luči takratnega pravnega režima družbene lastnine, je pravilno. Na peti strani obrazložitve je pritožbeno sodišče relevantna pravna pravila tudi podrobno razkrilo.

Revident je izrazil pomisleke o možnosti uporabe pravil ZZD v konkretnem primeru, saj v postopku ni bilo ugotovljeno, kdaj v sedemdesetih letih je bil objekt na sporni nepremičnini zgrajen. To bi se lahko torej zgodilo že pred uveljavitvijo ZZD. Navzlic takšnemu pomisleku pa so razlogi pritožbenega sodišča, oprti na pravila ZZD, o namenski vezanosti sredstev (sporne nepremičnine) na pravnega prednika tožeče stranke, pravilni. Namenska vezanost sredstev je namreč dejansko razmerje, ki ima lastnost trajanja. Res je sicer, da pozitivno pravo pred uveljavitvijo ZZD na takšno dejansko razmerje ni navezovalo pravnih posledic. To pa ne pomeni, da pravna pravila, ki so bila uzakonjena z ZZD, na dejansko razmerje niso mogla učinkovati od uveljavitve tega zakona dalje (tj. od 11.12.1976). Enako velja glede vseh v izpodbijani sodbi navedenih določb ZZD in tako tudi glede določbe prvega odstavka 286. člena ZZD. V skladu z njo je bilo mogoče v primeru, ko je nepremičnina postala družbeno sredstvo brez pravne podlage, zahtevati njeno vrnitev najpozneje v 10 letih. Ker je ta rok brez ustrezne zahteve pravne prednice tožene stranke potekel najkasneje v letu 1990 (deset let po koncu sedemdesetih let), je imela ob uveljavitvi ZLNDL (25.7.1997) pravico uporabe na sporni nepremičnini torej tožeča stranka.

A tudi brez uporabe ZZD je ob ugotovljenih dejstvih in pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek utemeljen. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je med strankama obstajal dogovor o oddaji spornega zemljišča, zato da bo pravna prednica tožene stranke na njem gradila. Tak dogovor je skladen z 9. členom ZPSZS, manjka mu le pisna oblika. To je zakon v prvem odstavku tega člena izrecno določal ter v drugem odstavku opredelil tudi sankcijo, da pogodba, ki ni sklenjena v pismeni obliki, nima nobenega pravnega učinka.

Prav navedeno zakonsko določilo pa je bilo že leta 1969 predmet razlage s pomočjo t.i. teleološke redukcije (1) in prav na podlagi tega primera se je razvila teorija o realizaciji pravnega posla, ki je nato našla svoje mesto tudi v kasnejši zakonodaji (danes je to 58. člen Obligacijskega zakonika). Že tedanja sodna praksa je priznavala pravni učinek tistim pogodbam, ki so bile sklenjene ustno ter bile v pretežnem delu ali v celoti realizirane. Razlaga navedenega zakonskega določila s pomočjo argumenta teleološke redukcije nam pove, da sicer pogodba na podlagi 9. člena ZPSZS, ki ni sklenjena v pisni obliki, strank ne zavezuje, ko pa je enkrat izpolnjena, ji ni več mogoče (za nazaj) odreči veljavnosti. Izpolnjene pogodbe, ki so bile sklenjene ustno, so t.i. prekrita praznina in zanje sankcija iz drugega odstavka 9. člena ZPSZS ne velja.

Čim je tako, pa je bistveno, da je med strankama (ki sta bili obe družbenopravni osebi) obstajal dogovor o oddaji zemljišča. Prav na podlagi tega dogovora je tožeča stranka tudi pridobila gradbeno dovoljenje, ki ga je tedaj izdajala občina (torej prav pravna prednica tožene stranke!). Obstajalo je torej soglasje volj, le zapisano ni bilo. Vendar pa je spričo zgoraj navedene pravne razlage 9. člena ZPSZS to postalo nepomembno, ker je pravni prednik tožeče stranke gradnjo dejansko izpeljal(2).

Pravni prednik tožeče stranke je torej navzlic pomanjkljivi obliki pridobil pravico uporabe spornega zemljišča, da na njem postavi stavbe, ki so mu bile potrebne (prim. 37. člen ZPSZS). Z uveljavitvijo ZLNDL pa je kot imetnik pravice uporabe na podlagi prvega odstavka 3. člena tega zakona tožeča stranka postala lastnik spornih zemljišč. Odločitev nižjih sodišč, ki sta tožbenemu zahtevku v celoti ugodili, je zato pravilna.

V skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo.

----------------

Op. št. (1): Glej: M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, 2. izdaja, Ljubljana 2004, str. 141 - 143. Op. št. (2): Prim tudi razloge sodbe VS RS opr.št. II Ips 553/2002. Odločitev v navedeni odločbi se tudi sklicuje na pravila ZZD, vendar kot odločilno okoliščino izpostavlja prav dejansko izpeljano gradnjo (tj. realizacijo).