VSL Sodba I Cpg 598/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Postopek se je začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine. Dolžnica je zoper njega vložila ugovor. Okrajno sodišče v Ljubljani je nato sklep o izvršbi razveljavilo v 2. točki izreka, to je: v dovolitvenem delu. Postopek se je nadaljeval kot pravdni postopek.

2V tem postopku je tožeča stranka vložila pripravljalno vlogo (z dne 3. 1. 2018), v kateri je postavila trditve, na katere je opirala svoje zahtevke. Navedla je, da je bila s toženo stranko od 22. 1. 2015 do 31. 7. 2017 v poslovnem razmerju. Toženi stranki je dobavljala različno blago. Dobavo je dokazovala z računi, dobavnicami, naročilnicami in izpisom odprtih postavk (priloge A2 – A98). Priložila je tudi opomin z dne 11. 11. 2016.

3Tožena stranka ni v nadaljevanju postopka vložila nobene pripravljalne vloge, niti se ni udeležila naroka.

4Prvostopenjsko sodišče je 22. 5. 2019 izdalo sodbo. Z njo je pustilo sklep o izvršbi v veljavi v 1. in 3. točki. Ta del odločitve je Okrožno sodišče zapisalo v odstavku I izreka svoje sodbe. V odstavku II izreka svoje sodbe je naložilo toženi stranki povrnitev stroškov pravdnega postopka. Dne 14. 6. 2019 je izdalo še popravni sklep. Z njim je zgolj popravilo pomotoma nepravilno zapisani naziv tožeče stranke v uvodu svoje sodbe.

5Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da dobavnice in naročilnice dokazujejo naročilo različnega blaga, ki je bilo tudi dobavljeno. Dobavnice so podpisane pri polju „Prevzel“. Pravni temelj za zahtevane terjatve je s tem podan. Višina zahtevanih terjatev pa je podana v samih računih, ki so ji zapadli v plačilo (priloge A3 – A96). Trditve tožene stranke v ugovoru so bile povsem splošne. Ker tožena stranka ni podala dokaznih predlogov, je prvostopenjsko sodišče v celoti pritrdilo trditvam tožeče stranke in je ugodilo vsem zahtevkom.

6Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi je navedla, da naj bi bil tožbeni zahtevek nesklepčen. Tožeča stranka naj bi namreč spregledala spremenjena določila 436. člena ZPP. Zahtevek tožeče stranke bi moral biti dajatveni, pa ni bil. Odločitev prvostopenjskega sodišča pa bi morala biti jasna, takšna pa naj ne bi bila. Iz nje naj bi namreč ne bilo mogoče ugotoviti, kakšne dajatve se nalagajo toženi stranki.

7Tožena stranka je v pritožbi še navedla, da naj bi tožeča stranka ne podala „ustrezne trditvene podlage“. Sodišče naj bi tudi „prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke“. Sodišče naj bi „navedbe in stališče tožene stranke enostavno spregledalo, medtem ko bi moralo upoštevati vse navedbe, ki jih je v tem postopku navedla toženka“.

8Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi (353. člen ZPP).

9Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno ugodilo tožbenim zahtevkom tožeče stranke na plačilo kupnine za prodane stvari toženi stranki (1. odstavek 435. člena OZ) in na plačilo zakonskih zamudnih obresti od kupnine (1. odstavek 299. člena OZ v povezavi s 378. členom OZ). Do teh je bila tožeča stranka upravičena po preteku plačilnih rokov za plačilo posameznih pošiljk prodanih stvari.

10Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo v mejah pritožbenih razlogov. Le na nekatere redke kršitve določb pravdnega postopka pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Če se v pritožbi uveljavlja katera od kršitev, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, mora pritožnica navesti pritožbene razloge tudi konkretno. Zgolj splošne trditve o kršitvah ne zadoščajo.

11Trditve tožene stranke o „prekoračitvi trditvene podlage“ so same po sebi že nejasne, predvsem pa so povsem splošne. Zaradi tega so tudi brez vsakega učinka. Katera od ugotovitev prvostopenjskega sodišča naj bi bila nepravilna in tudi razlogi za takšno mnenje, namreč v pritožbi ni navedeno.

12Smiselno isto velja tudi za trditev, da naj bi sodišče spregledalo „navedbe in stališče tožene stranke“. Pritožnica namreč ni opredelila, katere njene navedbe bi prvostopenjsko sodišče sploh lahko spregledalo. Tega niti ni mogla storiti. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je namreč jasno razvidno, da jih tožena stranka niti ni podala. Prvostopenjsko sodišče je navedlo razlog: ugovorne trditve tožene stranke so bile povsem splošne, tožena stranka pa na na tožbo celo ni niti odgovorila. Pritožbeno sodišče k temu še dodaja, da se ni udeležila niti naroka za glavno obravnavo.

13Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev obrazložilo (prvostopenjska sodba, r. št. 6). V obrazložitvi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, namreč da je tožena stranka različno blago naročila, in da je blago tožeča stranka dobavila. Tožena stranka kupnine za blago ni plačala niti po preteku roka za prostovoljno izpolnitev. K tej obrazložitvi ne more pritožbeno sodišče dodati ničesar več, na njegove ugotovitve o dejstvih pa se sklicuje.

14Izrek prvostopenjske sodbe ni niti nepravilen. Mogoče ga je preizkusiti, izvršiti in ne nasprotuje 2. odstavku 436. člena ZPP. Postopek se je začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine 20. 10. 2017, torej v času, v katerem je že veljal z novelo ZPP-E spremenjeni 436. člen ZPP. V času, ko je o dolžnikovem ugovoru odločilo Okrajno sodišče v Ljubljani (17. 11. 2017), je vsekakor še veljal nespremenjeni 1. stavek 2. odstavka 62. člena ZIZ. Okrajno sodišče je odločilo v skladu s takrat veljavnim besedilom 1. stavka 2. odstavka 62. člena ZIZ. Ta stavek je bil spremenjen šele z novelo ZIZ-L (Ur. l. 11/2018). Okrajno sodišče v Ljubljani je sklep razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba.

15Ker pa se postopek niti ni začel s plačilnim nalogom, Okrožno sodišče v Ljubljani ni imelo pravnega temelja za uporabo (spremenjenega) 2. odstavka 436. člena ZPP. Ta se je namreč po spremembi besedila nanašal le še na postopke v zvezi s plačilnim nalogom, ki so se od samega začetka začeli kot takšni. Ko je okrožno sodišče v pravdnem postopku odločalo o zahtevku tožeče stranke, je torej lahko odločalo o 1. in 3. točki izreka Okrajnega sodišča v Ljubljani. Sestavilo je takšen izrek, kot jih je bilo v preteklih desetletjih nekaj deset tisoč. V teh desetletjih je bilo, če se uporabi navedbo iz pritožbe „(vsakomur) jasno, kaj se toženi stranki s sodbo nalaga“. Dajatveni zahtevki tožeče stranke so jasno razvidni iz predloga za izvršbo, iz izreka sodbe pa, da jim je okrožno sodišče ugodilo v celoti.

16Ker s pritožbo ni uspela, mora pritožnica sama nositi svoje pritožbene stroške. (1. odstavek 154. in 1. odstavek 165. člena ZPP).