UPRS Sodba III U 41/2018-9

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

1Z uvodoma navedeno odločbo z dne 12. 8. 2016 (v nadaljevanju: prvostopenjska ali izpodbijana odločba) je bilo tožniku odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju: NUSZ) za leto 2016 od nepremičnin - nezazidanih stavbnih zemljišč na parc. št. 2194/1 in 2194/6 k.o. A., s (pri odmeri upoštevano) površino 1058 m2 in 1102 m2, v znesku 253,99 EUR. Iz izreka izpodbijane odločbe je nadalje razvidno, kako in kdaj je treba plačati odmerjeno NUSZ, da se bodo po preteku roka za plačilo zaračunale zamudne obresti in uvedla davčna izvršba, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe in da posebni stroški v postopku niso nastali. V obrazložitvi odločbe se prvostopenjski organ sklicuje na relevantne določbe Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju: ZSZ, 58. in 62. člen), Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) ter Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Piran (v nadaljevanju: Odlok), sprejetega na podlagi 218. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1), ter pojasni, kako se izračuna višina odmerjenega NUSZ.

2Pritožbo tožnika zoper navedeno odločbo je drugostopenjski organ z odločbo z dne 10. 1. 2018 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba) zavrnil in v izreku navedel še, da stroški postopka niso bili priglašeni. V obrazložitvi se sklicuje na Odlok in določbe ZSZ (drugi odstavek 58. člena in 61. člen). Glede tožnikovega ugovora, da je že zato, ker graben razpolavlja predmetni parceli, gradnja na teh stavbnih zemljiščih nemogoča, dokler se graben ne odstrani, drugostopenjski organ pojasni, da se NUSZ ne odmeri od vodnih površin in objektov gospodarske javne infrastrukture. Iz zapisnika prvostopenjskega organa z dne 11. 3. 2017, ki je bil sestavljen v zvezi z vloženo pritožbo, izhaja, da je bilo na podlagi prostorskih podatkov in fotografij ugotovljeno, da površina grabna s hudournikom znaša 350 m2, ter je bila odšteta od skupne površine predmetnih parcel, in sicer od vsake 175 m2. V izpodbijani odločbi je tako pravilno določeno, da znaša površina, od katere se odmeri NUSZ, 1058 m2 in 1102 m2. S tem je bilo upoštevano, da se NUSZ ne odmerja od vodnih površin, v konkretnem primeru od površine hudournika. Omenjenega grabna sicer ni mogoče šteti za objekt gospodarske javne infrastrukture v skladu z določbo 1.6 točke 2. člena ZGO-1. To, da se na parcelah nahaja graben s hudournikom, pa ne pomeni, da se NUSZ ne bi smelo odmeriti od preostalih površin nezazidanega stavbnega zemljišča, ki ne predstavljajo vodnih površin. NUSZ je obvezna dajatev, območja, kjer se plačuje, določijo občine. Nezazidani stavbni zemljišči na parc. št. 2194/1 in 2941/6 k.o. A. ležita na območju, ki se ureja s Prostorsko ureditvenimi pogoji za območje planskih celot 1, 2, 3, 4, 5, 7, 8, 10, 12 M SDE/2 v Občini Piran, in izpolnjujeta pogoje za nezazidana stavbna zemljišča iz 218b. člena ZGO-1. Glede tožnikovega predloga, naj se uredijo propusti meteornih vod s hriba nad vasjo in odstrani graben, saj bi bilo po tem na parcelah mogoče postaviti objekte, drugostopenjski organ pojasni, da navedeno ni predmet obravnavanega postopka in ne more vplivati na odmero NUSZ za leto 2016. Ugotavlja še, da v navedenem letu na območju k.o. A. ni bilo elementarne nesreče (saj sam tožnik navaja, da so bili objekti pod grabnom ogroženi ob nalivih dežja leta 2010), zato ni bilo mogoče uporabiti niti določbe 3. alineje tretjega ostavka 15. člena Odloka, na podlagi katere so lahko zavezanci v primeru elementarne nesreče za določen čas (eno leto), z možnostjo podaljšanja (še za eno leto), oproščeni plačila NUSZ. V zvezi s tožnikovim ugovorom, da je opisano stanje zakrivila Občina Piran, ker ni uredila odtokov meteornih voda, pa drugostopenjski organ odgovarja, da ob odločanju o pritožbi zoper odločbo o odmeri NUSZ ne more odločati o morebitnih drugih ravnanjih občine oziroma o delu njenih organov in da to po predhodno citiranih predpisih tudi ne vpliva na odmero NUSZ.

3Tožnik se z odločitvijo ne strinja in je zato vložil tožbo v upravnem sporu. Meni, da sta izdani odločbi nezakoniti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano prvostopenjsko, pa tudi drugostopenjsko odločbo, toženki pa naj naloži, da tožniku povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4V tožbi navaja, da vztraja pri trditvah, ki so bile potrjene v dosedanjem postopku (saj je bilo NUSZ zmanjšano za površino hudourniškega grabna), da parceli razpolavlja graben. To pa onemogoča gradnjo na parcelah, za kateri je bilo odmerjeno NUSZ. Takšno stanje je zakrivila Občina Piran, ki na hribu nad parcelami ni uredila odtokov meteornih voda, ki se stekajo z občinskih cest na zemljišča v zasebni lasti. Gradnja torej objektivno ni možna, dokler se ne uredijo propusti meteornih vod in odstrani graben, ki seka parceli. Tožnik je predložil dopis Občine Piran, iz katerega izhaja, da se ta zaveda svojih obveznosti, vendar se izgovarja na pomanjkanje sredstev. Pravno nevzdržno in nemoralno je zahtevati od posameznika, ki mora tako stanje tolerirati, da plačuje NUSZ. Ni sporno, da parceli v skladu z ZGO-1 izpolnjujeta pogoje za nezazidana stavbna zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja, ter da je na njih zagotovljena oskrba s pitno vodo, električno energijo, odvajanje odplak, odvoz odpadkov in dostop na javno cesto. Vendar pa navedeni pogoji predpostavljajo, da je parcela uporabna, saj sicer lastniku komunalna oprema nič ne pomaga. Stališča toženke so v nasprotju z namenom NUSZ, ki se plačuje za uporabo stavbnega zemljišča.

5Tožnik nadalje navaja, da mu je z izpodbijano odločitvijo kršenih več ustavnih pravic, predvsem načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije, saj je dolžan plačevati NUSZ, čeprav ni v enakem položaju kot ostali zavezanci za plačilo nadomestila, kot je to opredeljeno v zakonu in odločbah Vrhovnega in Ustavnega sodišča. Predpisi, ki urejajo odmero NUSZ, so sicer jasni, vendar bi bilo treba, kar je neenako, tudi neenako vrednotiti. Ustavno sodišče je že večkrat obravnavalo plačevanje NUSZ, tudi v odločbi, U-I-286/04 z dne 26. 10. 2006, v kateri je navedlo, da je odmera pogojena s tem, da ima zemljišče dostop do javnega cestnega omrežja in da je zanj možno izvesti priključke na javno vodovodno omrežje, javno elektroenergetsko omrežje in javno kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljena gradnja greznic oziroma malih čistilnih naprav. Temeljni kriterij, da se zemljišče šteje za nezazidano stavbno zemljišče, je po stališču Ustavnega sodišča to, da je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njem dopustna gradnja stanovanjske ali poslovne stavbe oziroma gradbenega inženirskega objekta. Po drugi strani so sodišča večkrat poudarila, da ima občina pravico do odmere NUSZ. Vrhovno sodišče je v sodbi, X Ips 214/2013 z dne 27. 2. 2014, zavzelo stališče, da je težnja občine, da se nezazidana stavbna zemljišča pozidajo, razumen razlog za to, da se NUSZ za nezazidana zemljišča določi v višini, ki je primerljiva z višino NUSZ za pozidana zemljišča. Razlog za plačevanje NUSZ od nezazidanih stavbnih zemljišč je torej, da njihove lastnike sili k pozidavi zemljišč. Kot je mogoče zaključiti na podlagi povedanega, morajo biti za to, da ima plačilo nadomestila za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča zakonito podlago, izpolnjeni vsi kriteriji in merila iz ZGO-1 in občinskega predpisa, obenem pa mora biti gradnja na zemljišču, glede na namen dajatve, tudi dejansko možna. V konkretnem primeru je prvi pogoj izpolnjen, drugi pa ne, za kar ni odgovoren tožnik, temveč Občina Piran. Tožnik ne more narediti ničesar, da bi čim prej zagotovil pozidavo in tako zemljišču omogočil izvrševanje zanj predvidene funkcije. Sklepno navaja, da uveljavlja tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka, saj je toženka prezrla, da jih je priglasil v dopolnitvi pritožbe z dne 21. 9. 2016. Kot predlagane dokaze v tožbi navede: prvostopenjsko odločbo, pritožbo in njeno dopolnitev z dne 21. 9. 2016, drugostopenjsko odločbo ter upravni spis zadeve.

6Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri sprejeti odločitvi ter njenih razlogih, razvidnih iz obrazložitve obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

K I. točki izreka:

7Tožba ni utemeljena.

8Sodišče je vloženo tožbo, ob upoštevanju določb 2. člena ZUS-1, obravnavalo kot tožbo zoper prvostopenjsko odločbo, s katero je bilo odločeno o tožnikovi obveznosti (plačila NUSZ), ki jo je drugostopenjski organ s svojo odločbo potrdil.

9Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in ima podlago v predpisih, na katere se sklicujeta oba upravna organa; v upravnem postopku, ki je bil po vloženi pritožbi dopolnjen z zapisnikom z dne 11. 3. 2017, pa tudi ni bilo kršitev, ki bi dajale podlago za ugoditev tožbi. Sodišče v vsem bistvenim sledi razlogom, s katerimi je utemeljena odločitev o NUSZ, kot jih je ob obravnavanju pritožbe dopolnil drugostopenjski organ, in teh razlogov zato na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ponovno ne navaja, glede na tožbene ugovore pa dodaja:

10To sodišče je že odločalo o več tožnikovih tožbah zoper odločbe o odmeri NUSZ za nezazidana stavbna zemljišča na isti parcelah, in sicer za leto 2012 s sodbo v zadevi III U 376/2014 z dne 22. 5. 2015, za leto 2013 s sodbo v zadevi III U 126/2015 z dne 11. 3. 2016, za leto 2014 s sodbo v zadevi III U 125/2015 z dne 13. 11. 2015 in za leto 2015 s sodbo v zadevi III U 130/2016 z dne 15. 5. 2017. V vseh štirih primerih gre za istovrstne zadeve med istima strankama, ki temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi, razlika je le v letu, za katero se NUSZ odmerja. Vse tožbe je sodišče zavrnilo. Razlogov, da bi v tem upravnem sporu odločilo drugače, ni.

11Prvostopenjski organ je odločitev oprl na določbe 404. člena ZDavP-2 in drugega odstavka 58. člena ZSZ. ZDavP-2 v 404. členu določa, da izda davčni organ odločbo o NUSZ po uradni dolžnosti na podlagi občinskega odloka (v konkretni zadevi je to Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Piran) in vrednosti točke, ki velja na dan 1. januarja tistega leta, za katero se odmerja NUSZ. V skladu z drugim odstavkom 58. člena ZSZ se NUSZ plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja, na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev, na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni akt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Glede na navedeno pravno podlago in ugotovljeno dejansko stanje je bilo tožniku pravilno odmerjeno NUSZ za leto 2016. Enako kot v zgoraj omenjenih postopkih, namreč tudi v obravnavanem primeru velja, da so zemljišča na predmetnih tožnikovih parcelah, od katerih je bilo odmerjeno NUSZ, po prostorskih aktih Občine Piran namenjena za gradnjo in da izpolnjujejo pogoje za nezazidana stavbna zemljišča, predpisane v 218.b členu ZGO-1, čemur tožnik niti ne oporeka. Nasprotno, v tožbi sam navede, da ni sporno, da parceli v skladu z ZGO-1 izpolnjujeta pogoje za nezazidana stavbna zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja, ter da je na njih zagotovljena oskrba s pitno vodo, električno energijo, odvajanje odplak, odvoz odpadkov in dostop na javno cesto.

12Prvostopenjski organ je (tudi) pri odmeri NUSZ za leto 2016 od skupne površine navedenih tožnikovih parcel odštel 350 m2, to je ugotovljeno površino hudournika kot vodne površine. Tožnik pa ne more uspeti z ugovorom, da NUSZ od navedenih parcel sploh ne bi smelo biti odmerjeno, ker da glede na dejansko stanje v naravi, to je zaradi grabna, ki poteka po parcelah, gradnja na njih ni mogoča. V tej zvezi sodišče pripominja, da se v upravnem postopku ni ugotavljalo, da gradnja na predmetnih zemljiščih nikakor ni mogoča, in da ta tožnikova navedba tudi v tožbi ostaja na ravni splošne trditve. Pa tudi sicer tega prvo- in drugostopenjski organ nista mogla upoštevati glede na to, da se po relevantnih predpisih tožnikova zemljišča uvrščajo med nezazidana stavbna zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja, ter ni sporno, da je na njih zagotovljena oskrba s pitno vodo, električno energijo, odvajanje odplak, odvoz odpadkov in dostop na javno cesto. Ob takšnem stanju bi prvostopenjski organ, če NUSZ ne bi odmeril, ravnal v nasprotju z veljavnimi predpisi.

13Podlage za drugačno odločitev v zadevi niti stališča iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-286/04 in sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 214/2013, kot jih povzema sam tožnik, ne dajejo. Nasprotno, iz navedb samega tožnika izhaja, da so izpolnjeni kriteriji, ki jih je v omenjeni odločbi navedlo Ustavno sodišče kot pogoj za odmero NUSZ. Prav tako glede na pravno ureditev za drugačno odločitev ne more zadoščati sklicevanje tožnika na stališče Vrhovnega sodišča, da je razlog za plačevanje nadomestila od nezazidanih stavbnih zemljišč v tem, da njihove lastnike sili, da čim prej zagotovijo njihovo pozidavo in tako zemljišču omogočijo izvrševanje zanj predvidene funkcije. Pri tem glede navedb tožnika, da gradnja dejansko ni možna, ker Občina Piran, čeprav se problema zaveda, ni poskrbela za ustrezno ureditev odtekanja meteornih voda, ki se zato po grabnu stekajo po predmetnih parcelah, sodišče pojasnjuje, da ima tožnik možnost, da v za to predvidenih civilnopravnih postopkih doseže varstvo svoje lastnine oziroma prepreči nedovoljene posege vanjo. Ni pa mogoče slednjega zagotavljati v postopku odmere NUSZ tako, da se NUSZ mimo predpisov, ki urejajo plačevanje te dajatve, ne bi odmerilo. Glede na navedeno tožnik ne more uspeti niti s sklicevanjem, da gre za prikrito praznino, oziroma s tudi sicer (pre)splošnim očitkom, da mu je kršeno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Ugotovitve, da v letu 2016 na območju katastrske občine A. ni bilo nobene elementarne nesreče, zaradi katere bi bil lahko oproščen plačila NUSZ v skladu s 15. členom Odloka, pa konkretizirano niti ne prereka.

14V pojasnilo tožniku, glede na navedbo, da je v dopolnitvi pritožbe priglasil stroške pritožbenega postopka, sodišče dodaja, da je, kot sledi iz predhodne obrazložitve, drugostopenjski organ pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo utemeljeno zavrnil in da se postopek ni končal ugodno za tožnika, zato ta do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, tudi če bi drugostopenjski organ o tem vsebinsko odločil, ne bi bil upravičen (tretji odstavek 79. člena ZDavP-2).

15Glede na vse navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

16Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva, ki so glede na v sodbi zavzeta pravna stališča pomembna za odločitev, med strankama niti niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), stranki pa tudi sicer v upravnem sporu nista navajali novih dejstev ali predlagali novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev (prim. 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

17Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.