UPRS Sklep III U 166/2019-5

Tožba se zavrže.

1Tožnik je 24. 6. 2019 tukajšnjem sodišču poslal tožbo v upravnem sporu. V njeni obrazložitvi je navedel, da jo vlaga zoper "odločbo in sklep o izvršbi", pri čemer je navedel številko zadeve DT-498-2-206/2018-2, ki kaže na davčno zadevo. Konkretneje izpodbijanega akta ni opredelil, saj ni navedel niti številke upravnega akta, ki ga s tožbo izpodbija, niti datuma njegove izdaje, in niti organa, ki je izpodbijani akt izdal. Izpodbijanega akta tožnik tožbi tudi ni priložil. V nadaljevanju obrazložitve tožbe pa je tožnik podal navedbe, iz katerih bi izhajalo, da se za tožnika sporna izvršba nanaša na izvršbo nepremičnin, pri čemer se prisilna izterjava iz dolžnikovega nepremičnega premoženja vselej opravi po sodni (in ne upravni) izvršbi, opravi pa jo pristojno sodišče (glej drugi odstavek 288. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP)

2Iz vsebine tožbe nadalje tudi ni bilo mogoče z ustrezno zanesljivostjo ugotoviti, ali jo tožnik vlaga kot fizična oseba, ali pa morebiti (tudi) kot zastopnik družbe A. d.o.o., katere zastopnik je tožnik, kot to izhaja tudi iz evidence AJPES-a.

3Poleg navedenega pa je tožnik v vlogi z dne 7. 10. 2019, s katero je odgovoril na poziv sodišča za dopolnitev predloga za taksno oprostitev v tem upravnem sporu, navedel, da je vloga mišljena "kot upravni spor proti neupravičeni odredbi sodišča v Piranu in neupoštevanju utemeljenih pritožb, sklep o izvršbi sodišča v Piranu, 0338 In 180/2014".

4Glede na obrazloženo je sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da je ta nerazumljiva. Na podlagi tožbe in tožnikove vloge z dne 7. 10. 2019 namreč sodišče ni moglo ugotoviti niti kdo je tožeča stranka v zadevi, kateri akt se s tožbo izpodbija ter (posledično) kdo je tožena stranka v tem upravnem sporu.

5Če je tožba nepopolna ali nerazumljiva, zahteva predsednik senata od tožnika, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti. Obenem ga mora poučiti, kaj in kako naj napravi, ter ga opozoriti na posledice, če tega ne stori (prvi odstavek 31. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1). Če tožnik v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, zavrže tožbo s sklepom, razen če spozna, da je izpodbijani akt ničen (drugi odstavek 31. člena ZUS-1).

6Sodišče je tožnika, skladno s citiranim 31. členom ZUS-1, s pozivom, št. III U 166/2019-4 z dne 17. 10. 2019, pozvalo, da v roku 8 dni odpravi pomanjkljivosti tožbe tako, da jasno navede kdo je tožeča stranka v tem upravnem sporu, kateri upravni akt z njo izpodbija ter da izpodbijani akt v postavljenem roku tožbi tudi priloži. Obenem je sodišče tožnika opozorilo na posledice po drugem odstavku 31. člena ZUS-1, če v danem roku pomanjkljivosti ne bo odpravil, ter pojasnilo, da so predmet presoje v upravnem sporu (le) dokončni upravni akti (2. člen ZUS-1), pri čemer je v 3. členu ZUS-1 izrecno določeno, da niso upravni akti tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. Tovrstne odločitve se namreč lahko izpodbijajo v okviru dovoljenih pravnih sredstev v sodnih postopkih, v katerih so bile izdane.

7Navedeni poziv je bil tožniku, glede na podatke na vročilnici, ki se nahaja v sodnem spisu, vročen 2. 11. 2019. Osemdnevni rok za odpravo pomanjkljivosti tožbe se je tako iztekel 11. 11. 2019. Tožnik pa v tem roku (in tudi ne do dneva izdaje tega sklepa) v skladu s pozivom sodišča, v katerem je bil jasno poučen, v čem so pomanjkljivosti tožbe in kako naj jih odpravi, tožbe ni dopolnil oziroma popravil tako, da bi jo sodišče lahko obravnavalo, saj se tožnik na poziv sodišča ni odzval. Tožba nima sestavin, ki so bistvene za opredelitev konkretnega upravnega spora, saj iz nje ni mogoče ugotoviti niti, kaj je njegov predmet. Tožnik se ne strinja z izvršilnim postopkom, pri čemer ni mogoče ugotoviti, ali je predmet njegovega nestrinjanja davčna izvršba ali morebiti izvršba, ki teče pred sodiščem splošne pristojnosti. Za presojo odločitev, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti, pa Upravno sodišče ni pristojno (3. člen ZUS-1). Tožnik tožbi tudi ni priložil nobenega akta, da bi sodišče lahko vsaj posredno ugotovilo identiteto akta, ki se s tožbo izpodbija, in posledično identiteto tožene stranke. Pri tem pa sodišče opozarja, da nima zakonskega pooblastila za to, da bi samo nadomeščalo voljo strank. Ta volja mora biti zato izražena dovolj jasno, da lahko sodišče ravna v skladu z njo. V obravnavani zadevi iz navedenih razlogov ni tako, zato sodišču ne ostane drugega kot ugotovitev, da tožba ni sposobna za nadaljnje faze obravnave.

8Ker tožnik tožbe skladno s pozivom sodišča v postavljenem roku ni dopolnil oziroma popravil, tožba pa ostaja do tolikšne mere nepopolna in nerazumljiva, da sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, jo je na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 s sklepom zavrglo.

9Sodišče še dodaja, da je za tožečo stranko štelo tožnika kot fizično osebo, glede na to, da je bil kot pošiljatelj na tožbi in na vlogi z dne 7. 10. 2019 naveden tožnik, ki je obe tudi podpisal.