VSC Sklep II Kp 27890/2017

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

II. Storilca se oprosti plačila sodne takse.

1S pritožbeno izpodbijanim sklepom je izvenobravnavna sodnica na podlagi določbe prvega odstavka 496. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter drugega odstavka 70.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) zavrnila predlog storilca J. K. za odpravo varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki mu je bil izrečen s sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 4. 4. 2018, opr. št. III K 27890/2017, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 3. 8. 2018, opr. št. I Kp 27890/2017, v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 19. 4. 2019, opr. št. I Ks 27890/2017. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP, je sodišče prve stopnje storilca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse, odločilo pa je tudi, da proračun obremenjujejo nagrada in potrebni izdatki storilčevega zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti.

2Zoper sklep izvenobravnavne sodnice sta se pravočasno pritožila storilec in njegov zagovornik. Storilec pritožbenih razlogov ni konkretiziral, smiselno pa predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ustavi nadaljnje izvrševanje izrečenega mu varnostnega ukrepa. Zagovornik uveljavlja pritožbene razloge nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izvrševanje izrečenega varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu s sklepom ustavi, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožbenim razlogom pritožnikov ne gre pritrditi. V skladu z določbo drugega odstavka 70.a člena KZ-1 sodišče ustavi izvajanje ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu iz prvega odstavka istega člena ali ga nadomesti z ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1 le v primeru, če ugotovi, da zdravljenje in varstvo storilca v zdravstvenem zavodu nista več potrebna. Ključna predpostavka za takšno odločitev sodišča je, da pride do zaključka, da je pri storilcu odpravljena nevarnost, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje oziroma v primeru iz prvega odstavka 70.b člena KZ-1, da zadostuje tudi obvezno zdravljenje na prostosti, da hujših kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Pritožbeni senat ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, na podlagi poročila Enote za forenzično psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor z dne 22. 11. 2019 ter izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke ... z dne 12. 12. 2019 prišlo do zanesljivega zaključka, da je pri storilcu še vedno potrebno obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, saj se njegovo zdravstveno stanje tekom dosedanjega zdravljenja ni izboljšalo do te mere, da pri njem ne bi bilo več nevarnosti storitve hudega kaznivega dejanja v smislu določbe prvega odstavka 70.a člena KZ-1 (točki 14 in 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Iz poročila Enote za forenzično psihiatrijo UKC Maribor gre izpostaviti ugotovitev, da pri storilcu zaradi nekritičnosti do predhodnega uživanja alkohola obstaja velika verjetnost, da bi ob ustrezni priložnosti, ob ponovnem uživanju alkohola, prišlo do povečanja varnostnega tveganja za ponovitev kaznivega dejanja. Tudi izvedenec izpostavlja, da pri storilcu ni pričakovati, da bo v prihodnosti vzpostavil kritičen odnos do bolezni, kar je posledica njegove organske možganske disfunkcije. Nenazadnje pa gre nekritičen odnos storilca do lastnega zdravstvenega stanja razbrati tudi z vsebine aktualne pritožbe, ko poudarja, da mu kot zdravi osebi ni potrebno jemati zdravil. Slednje naj bi mu celo škodovalo.

5Glede na zgoraj navedeno tudi ni mogoče pritrditi zagovorniku, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Odločilna dejstva v navedenem primeru so tista, ki so povezana z odločanjem o tem, ali je pri storilcu še vedno podana nevarnost, da bi na prostosti storil kako hudo kaznivo dejanje. Do tega vprašanja se je prvo sodišče zanesljivo opredelilo in s tem tudi posredno odgovorilo na izvedenčev predlog za spremembo ukrepa v obvezno ambulantno psihiatrično zdravljenje, seveda s pogojem, da bi se storilca predhodno namestilo v socialno varstveni zavod. Kazensko sodišče v smislu odločanja po zgoraj citiranih zakonskih določilih takšnih pristojnosti nima.

6Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu izčrpno opredelilo do poročila Enote za forenzično psihiatrijo z dne 22. 11. 2019, ki ga je sestavil dr. ... ter dopolnilnega izvedenskega mnenja dr. ... S tem, ko ju pa predlog zagovornika ni neposredno zaslišalo, ni kršilo storilčeve pravice do obrambe. Predmetni postopek je v smislu določbe drugega odstavka 496. člena ZKP predvsem pisen. Sodišče prve stopnje pa je pod točko 11. obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi prepričljivo obrazložilo zakaj zaslišanje storilca, sodnega izvedenca in dr. Koprivška, ni potrebno. Glede na vse navedeno gre zato zaključiti, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit.

7Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbi storilca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

8Storilec je brez vsakršnega premoženja, brez sredstev za preživljanje, nahaja pa se na obveznem psihiatričnem zdravljenju in varstvu v zdravstvenem zavodu. Zato ga je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo vzdrževanje.