UPRS Sodba I U 894/2019-7

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-1415/2018/31 (1312-07) z dne 7. 5. 2019 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

1Toženka je s prvo točko izpodbijanega sklepa v skladu s 130. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) združila v en postopek zadeve vseh petih tožnikov, to je staršev in njunih treh mladoletnih otrok, njihove prošnje za mednarodno zaščito pa v drugi točki izreka zavrgla na podlagi osmega odstavka 49. člena v povezavi s 1. alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), saj v Slovenijo niso prišli na podlagi kvote ali delitve bremena med državami članicami Evropske unije.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da so tožniki, ki so državljani Sirske arabske republike, v Republiki Sloveniji zaprosili za mednarodno zaščito. V nadaljevanju toženka povzema, kaj sta prvi tožnik in druga tožnica 5. 7. 2018 povedala ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Iz njunih izjav izhaja, da so izvorno državo zapustili zaradi vojnih razmer in ker je prvi tožnik dobil vpoklic v režimsko vojsko, za mednarodno zaščito pa do vstopa v Slovenijo še niso zaprosili. Po posredovanju prstnih odtisov prvega in druge tožnice v bazo EURODAC je toženka ugotovila, da sta tožnika za mednarodno zaščito že zaprosila v Grčiji (20. 6. 2017), prvi tožnik pa tudi na Hrvaškem (1. 6. 2018). Zaradi navedenega je toženka po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) posredovala zaprosilo za ponovni sprejem tožnikov pristojnim organom Hrvaške in Grčije. Toženka je najprej s strani migracijskih organov Hrvaške 29. 8. 2018 prejela odgovor, da niso pristojni za ponovni sprejem tožnikov, ker jim je že Grčija 20. 10. 2017 podelila status beguncev ter dovoljenje za prebivanje z veljavnostjo treh let. Dne 13. 9. 2018 pa je toženka tudi s strani grških migracijskih organov prejela odgovor, iz katerega izhaja, da ne morejo prevzeti odgovornosti za ponovni sprejem tožnikov, saj jim je bil že podeljen status begunca, ter na tej podlagi dovoljenje za prebivanje z veljavnostjo do 13. 11. 2020. Po prejemu teh ugotovitev je toženka s prvo in drugo tožečo stranko opravila dodatna osebna razgovora. V prvem osebnem razgovoru, ki je bil opravljen z drugo tožnico 7. 8. 2018, je ta povedala, da so izvorno državo zapustili pred približno štirimi meseci. Soočena s tem, da iz podatkov EURODAC izhaja, da je za mednarodno zaščito zaprosila že v Grčiji in zakaj tega ob podaji prošnje ni povedala, je izjavila, da prvotno vprašanja ni razumela, saj je bila ob podaji prošnje utrujena in visoko noseča. V Grčiji jih je prijela policija in jih odpeljala v kamp zaprtega tipa. Kljub temu, da jim je prvi tožnik povedal, da v Grčiji ne želijo ostati, so jim vzeli prstne odtise ter jih nato odpeljali v odprt tip kampa. V Grčiji z njimi niso opravili nobenega intervjuja niti niso imeli prevajalca, že čez dva dni pa so kamp zapustili. Podobno je povedal prvi tožnik, ki je obenem zatrdil, da prošnje za mednarodno zaščito v Grčiji ni podal. Ničesar ni podpisal, so jim pa vzeli prstne odtise, da so potem odšli v odprt tip kampa. Prav tako so mu prstne odtise vzeli na Hrvaškem. Na Hrvaškem je moral obenem podpisati neke dokumente, pri tem pa ni imel prevajalca.

3Po tem, ko je Slovenija prejela odgovor hrvaških in grških migracijskih organov, je s prvima tožnikoma opravila še drugi osebni razgovor, v katerem sta zatrdila, da niso bili seznanjeni s tem, da jim je bil v Grčiji priznan status begunca, saj niso prejeli nobenih dokumentov. To so izvedeli šele od svojih pooblaščencev v Sloveniji. Iz Grčije so pobegnili zato, ker so bile v kampu težave med Kurdi in Arabci. V kolikor bi vedeli, da jim je mednarodna zaščita priznana, se ne bi odpravili na pot, zlasti ob dejstvu, da je bila druga tožnica takrat noseča. Dejstva, da bi že kdaj prej zaprosili za mednarodno zaščito, niso imeli namena prikriti, nočejo lagati, vendar se tega niso niti zavedali, saj so mislili, da so zgolj oddali prstne odtise. Seznanjena s stališčem toženke, da bodo njihove prošnje za mednarodno zaščito zavržene, ker jim je že druga država članica EU priznala status mednarodne zaščite, je druga tožnica povedala, da so bile življenjske razmere v Grčiji slabe, prvi tožnik pa, da so drugi tožnici v Grčiji ukradli torbico, kjer je bilo shranjeno potrdilo, da so oddali prstne odtise.

4Iz izpodbijanega sklepa v nadaljevanju izhaja, da toženka ne verjame, da tožniki ne bi vedeli, da jim je Grčija podelila status mednarodne zaščite, še zlasti ob tem, da so v Grčiji bivali več kot dva meseca in da jim je Grčija tri tedne po priznanju mednarodne zaščite izdala še dovoljenje za prebivanje (14. 11. 2017). Ugotavlja, da ni verjetno, da bi država izdala nekomu, s katerim nima stika, dovoljenje za prebivanje. Na prikrivanje resničnih informacij kaže tudi to, da tožnika nista podajala konsistentnih izjav glede trenutka zapustitve izvorne države, časa, ki so ga prebili na poti in obdobja preživetega v Grčiji. Toženka ob tem še dodaja, da se je prvima tožnikoma v Sloveniji ... 7. 2018 rodil sin A.A., v zvezi s katerim Grčija ni želela prevzeti odgovornosti za obravnavo njegove prošnje, zato je o njegovi prošnji za mednarodno zaščito odločila Slovenija v ločenem postopku. Z odločbo št. 2142-1415/2018/32 (1312-07) z dne 7. 5. 2019 je ml. A.A. podelila status begunca, ki obenem velja tudi kot dovoljenje za bivanje na območju Slovenije.

5V zvezi s predlogom tožnikov po vsebinski obravnavi njihovih prošenj za mednarodno zaščito upoštevaje tretji odstavek 63. člena ZMZ-1, saj bi zaradi kaotičnih razmer v Grčiji lahko prišlo do ločevanja družine in s tem kršitve 8. člena EKČP, toženka ugotavlja, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine za uporabo koncepta države prvega azila, saj je tožnikom status mednarodne zaščite priznala država članica EU, in ne katera od držav, ki ni članica EU. Zato sklicevanje na tretji odstavek 63. člena ZMZ-1 v konkretnem primeru ne pride v poštev. Pri tem se sklicuje na stališče Upravnega sodišča (sodba I U 2360/2018 z dne 30. 11. 2018) in Vrhovnega sodišča RS (sodba I Up 290/2016 z dne 26. 10. 2016). Meni tudi, da v primeru, ko je prosilcem status mednarodne zaščite priznala druga država članica EU, ni potrebno ugotavljati posebnih okoliščin prosilcev. Iz tega razloga je tudi zavrgla vse dokazne predloge tožnikov (slabe razmere v Grčiji, zatrjevano slabo ravnanje s člani družine na Hrvaškem ter rojstvo otroka v Sloveniji) in se do predložene dokumentacije s strani tožnikov ne opredeljuje, saj nič od navedenega ne more vplivati na njeno odločitev. Iz navedenih razlogov tudi ne bo upoštevala dokumentacije, ki se nanaša na izvorno državo tožnikov, saj je status begunca tožnikom priznala že Grčija. Navaja, da so tožniki predložili obširno dokumentacijo, ki se nanaša na stanje v Grčiji, ter izvleček sodbe Sodišča EU (v nadaljevanju SEU), ki se nanaša na vprašanje nedopustnosti zavračanja prošenj za mednarodno zaščito oseb, ki že imajo priznano mednarodno zaščito v kakšni drugi državi EU, in iz katere izhaja, da prosilca za mednarodno zaščito ni mogoče predati v državo članico, ki mu je sicer predhodno odobrila mednarodno zaščito, če bi ga tam življenjske razmere lahko izpostavile skrajni materialni revščini, saj je to v nasprotju s prepovedjo nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Ta prag je izpolnjen le, kadar so te pomanjkljivosti glede na vse okoliščine posameznega primera in informacije pridobljene iz objektivnih, zanesljivih in posodobljenih poročil dosegle posebno visoko stopnjo resnosti, ki presega visoko stopnjo negotovosti ali znatnega poslabšanja življenjskih razmer. Kot toženka nadalje ugotavlja, se predložene informacije s strani tožnikov v bistvenem delu nanašajo na vračanje oseb s priznano mednarodno zaščito v Grčijo, kjer naj razmere ne bi bile ustrezne. Vendar pa toženka v nadaljevanju poudarja, da se z izpodbijano odločbo ne presoja možnost vračanja tožnikov v Grčijo, pač pa njihove prošnje za mednarodno zaščito. Izpodbijana odločba sama po sebi tožnikom ne nalaga vrnitve v Grčijo, niti ne bo imela neposredno take posledice. Navaja, da imajo tožniki možnost prostega gibanja po območju EU, saj jim je Grčija priznala status begunca ter jim izdala dovoljenje za prebivanje. Za namen daljšega gibanja v kateri drugi državi članici EU pa si bodo morali tožniki urediti ustrezno dovoljenje na drugi zakonski podlagi. Glede na navedeno zavrača tudi vse predložene informacije o stanju v Grčiji.

6V zvezi s predlogom tožnikov, da bi morala o njihovi prošnji odločiti v enotnem postopku upoštevaje četrti odstavek 49. člena ZMZ-1, pa toženka ugotavlja, da te določbe v konkretnem primeru ni mogoče upoštevati, saj je namenjena situacijam, ko eden od članov iste družine izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, drugi član ali člani pa ne. V konkretnem primeru pa toženka prošenj tožnikov sploh ni vsebinsko presojala iz razloga, ker jim je bila mednarodna zaščita že priznana v drugi državi članici EU.

7Tožniki vlagajo tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Toženki očitajo, da je izpodbijani sklep najmanj preuranjen, saj trenutno na SEU potekajo tri ločeni postopki predhodnih vprašanj in sicer C-517/17 (kjer je bil tožniku status begunca priznan v Italiji), C-540/17 in C-541/17 (kjer je bil tožnikoma status begunca priznan v Bolgariji), ki jih je postavilo Nemško zvezno sodišče in ki se nanašajo na podobno problematiko in zadeva o pravu EU očitno ni dokončno rešena in razjasnjena. Kot nesporno pa opredelijo, da so državljani Sirije in da imajo v Grčiji priznan status begunca in dovoljenje za bivanje do 13. 11. 2019. Poudarjajo, da je tudi v predmetni zadevi sporno pravno vprašanje, ali pravo Unije državi članici preprečuje, da bi prošnjo za mednarodno zaščito na podlagi dovolitve iz člena 33(2)(a) Direktive 2013/32/EU oziroma predhodne določbe iz člena 25(2)(a) Direktive 2005/85/ES zaradi priznanja statusa begunca v drugi državi članici zavrgla kot nedopustno, kadar izvajanje mednarodne zaščite, zlasti življenjske razmere oseb, ki jim je priznan status begunca, v drugi državi članici, ki je prosilcem že priznala mednarodno zaščito, ne ustreza zahtevam iz 20. člena in naslednjih določil iz Direktive 2011/95/EU, ne da bi bila v nasprotju s 4. členom Listine EU ali 3. členom EKČP. Sodišču predlagajo, da naj počaka na razrešitev zadev pred SEU ali pa naj na SEU samo naslovi podobno predhodno vprašanje.

8V nadaljevanju toženki očitajo kršitev načela zaslišanja stranke po 9. členu ZUP s tem, ko jim je odvzela možnost izpodbijanja uporabe 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1, saj jim je s takim postopanjem odvzela možnost, da bi se pred izdajo odločbe izjavili o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so za odločbo pomembni. Izpodbijane odločbe se ne da preizkusiti, saj se o razmerah v Grčiji toženka sploh ni izjavila, temveč je štela, da v tem postopku ne gre za problem vračanja družine v Grčijo, pač pa zgolj za odločitev o tem, ali je njihova prošnja dopustna. Zaradi navedenih kršitev izpodbijani sklep ne ustreza standardom potrebne obrazložitve, tožnikom pa je kršena tudi pravica do pravnega sredstva, saj glede na to, da se toženka v izpodbijanem sklepu ni izjavila o tem, ali tožniki lahko izpodbijajo koncept nedopustne prošnje, kadar izvajanje mednarodne zaščite v državi članici, zlasti življenjske razmere oseb, ki jim je priznan status begunca, ne ustrezajo zahtevam iz Kvalifikacijske direktive in bi bilo to v nasprotju s 4. členom Listine EU ali 3. členom EKČP, ne morejo določno in konkretno nasprotovati (kršitev 22. in 25. člena Ustave).

9Izpostavljajo, da poleg že navedenih postopkov v zvezi s predhodnim vprašanjem, kjer gre za podobne zadeve, v katerih je prosilcem že priznan status begunca v drugi državi članici EU, a zatrjujejo, da življenjske razmere ne ustrezajo zahtevam iz Kvalifikacijske direktive, je toženka tudi v celoti prezrla sodbo SEU v združenih zadevah C-297/17, C -318/17, C-319/17 in C-438/17, z dne 19. 3. 2019, pa čeprav so se tožniki tekom upravnega postopka nanjo izrecno sklicevali. Pri tem v tožbi še zlasti opozarja na 86., 87. in 88. odstavek obrazložitve, iz katerih med drugim izhaja, da mora sodišče na podlagi objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih elementov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljnih pravic, ki ga zagotavlja pravo Unije, preučiti resničnost pomanjkljivosti, ki so bodisi sistemske ali splošne bodisi se nanašajo na nekatere skupine oseb. Navaja, da je sodna praksa, na katero se v izpodbijanem sklepu sklicuje toženka starejša, ker je bila sprejeta pred že navedenim predhodnim vprašanjem, pa tudi sicer pravno vprašanje, ki ga izpostavljajo tožniki pred Upravnim sodiščem še ni bilo obravnavano. Navaja, da zadeva naslovnega sodišča I U 2360/2018 z dne 30. 11. 2018 ni primerljiva s predmetno zadevo, saj je bila v zadevi I U 2360/2018 mednarodna zaščita priznana celotni družini v Nemčiji, v predmetni zadevi pa vsem, razen najmlajšemu članu, v Grčiji, pri čemer tožniki s tem sploh niso bili seznanjeni. Tožniki menijo, da je razlog v tem, da Grčija na tak način prosilce prisili, da državo zapustijo in odidejo dalje misleč, da jim status ni bil priznan. Opozarjajo, da zavržene prošnje obenem pomenijo kršitev največje koristi otrok iz 15. člena ZMZ-1, saj je mladoletnikom potrebno zagotoviti življenjski standard, ki je primeren njihovemu celostnemu razvoju, kar pa jim Grčija ni sposobna zagotoviti. Enotno obravnavanje celotne družine pa narekuje tudi četrti odstavek 49. člena ZMZ-1.

10Poudarjajo, da s tem, ko se toženka s stanjem v Grčiji ni ukvarjala, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Toženka bi morala raziskati, kakšna situacija vlada v Grčiji, ali imajo osebe urejene in ustrezne življenjske razmere, dostop do sistema socialnih pomoči, ali je omogočen dostop do trga dela, do izobraževanja, do storitev zdravstvenega varstva. S tem v zvezi je potrebno pridobiti individualna zagotovila. V nasprotnem primeru lahko odhod v Grčijo pomeni, da bodo tožniki soočeni s tveganjem nečloveškega in ponižujočega ravnanja iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU. Na osebnem razgovoru je toženka v zvezi s tem tožnikoma pojasnila, da se z razmerami v Grčiji ne bo ukvarjala, ker je ne zanimajo, kar pa je povsem napačno. Iz tožbe nadalje izhaja, da sta tako prvi tožnik kot druga tožnica že pri osebnem razgovoru povedala, da jim v Grčiji ni bila zagotovljena pomoč tolmača, niso se zavedali, da gre za podajo prošnje za mednarodno zaščito, da jih niso seznanili s tem, da jim je bil podeljen status begunca, s tem v zvezi niso prejeli nikakršnih dokumentov. V kampu, kamor so jih nastanili, so bile razmere zelo slabe (nasilje, pomanjkanje hrane, prenatrpanost, otrokom ni bilo omogočeno, da bi obiskovali šole), zato so od tam pobegnili. V nadaljevanju tožniki še dodatno opisujejo slabe razmere v Grčiji (pomanjkljivo zdravstveno varstvo, nasilje). Toženki očitajo, da s tem, ko je v izpodbijanem sklepu navedla, da ni odločala o vračanju prosilcev v Grčijo, pač pa zgolj o tem, da o prošnji ne bo odločala, je zgolj zaobšla tisto, kar je v zadevi bistveno, to pa je, ali Slovenija prošnjo tožnikov lahko zavrže, če bi to povzročilo kršitev 4. člena Listine EU oziroma 3. člena EKČP, saj življenjske razmere v Grčiji ne ustrezajo zahtevam iz Kvalifikacijske direktive. S tem, ko prošenj toženka ne bo obravnavala, bo tožnike dejansko prisilila v to, da bodo morali Slovenijo zapustiti. Tožnikom namreč ni jasno, kako naj si na drugi podlagi (ZTuj-2) uredijo začasno dovoljenje za bivanje, saj v Sloveniji nimajo statusa, posledično ne morejo delati in nimajo materialnih pogojev za vložitev takšne prošnje. Tožniki podajajo dokazne predloge za lastno zaslišanje glede razmer v Grčiji ter da naj toženka po uradni dolžnosti pridobi podatke iz Grčije glede pravice tožnikov do ustreznih življenjskih razmer. Sodišče oziroma toženka naj po uradni dolžnosti in ex nunc preveri življenjske razmere oseb s statusom begunca v Grčiji. Sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep odpravi oziroma, podredno, da ga odpravi in zadevo toženki vrne v ponovni postopek.

11V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je odločila v skladu z 8. odstavkom 49. člena ZMZ-1. Tožena stranka se nikakor ne strinja, da je odločitev, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, preuranjena. Poudarja, da postopki, ki jih omenjajo tožniki, očitno niso končani, ampak so še v teku in tožniki tako ne morejo prejudicirati, kakšna bo odločitev Sodišča EU in v kakšni meri bo vplivala na konkretno zadevo. Tožena stranka pri tem poudarja, da so uporabljeni členi ZMZ-1 usklajeni tudi z Direktivo 2013/32/EU. Države članice lahko štejejo prošnjo za mednarodno zaščito za nedopustno le, če: (a) je druga država članica priznala mednarodno zaščito – natančno tak pa je primer družine B.

12Kakor izhaja iz dokumentacije upravne zadeve, je tožena stranka tako s C.C. kot tudi z Č.Č. opravila po dva osebna razgovora. Tožena stranka tako ne more sprejeti tožbenih ugovorov, da je prosilcem kakorkoli kršila pravico do zaslišanja stranke, kakor jo opredeljuje ZUP. Ravno dejstvo, da je tožena stranka na podlagi zahtevka za ponovni sprejem, ki ga je poslala Grčiji, izvedela, da ima družina B. v Grčiji priznan status begunca, je bila podlaga za to, da z njima opravi dodatni osebni razgovor in jima predoči vsa zbrana dejstva in dokaze, na podlagi katerih je potem sprejela odločitev, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. Tožena stranka tako tožbeno argumentacijo v celoti zavrača, saj meni, da je situacija družine iz Sirije, ki jim je bil priznan status subsidiarne zaščite v Nemčiji (primer, obravnavan v sodbi upravnega sodišča opr. št. I U 2360/2018 z dne 30. 11. 2018) v celoti primerljiv s primerom tožnikov.

13Tožena stranka je že v izpodbijanem sklepu (str. 5 izpodbijanega sklepa) podrobno pojasnila, zakaj ne sprejema za verjetno, da tožniki vse do prihoda v Slovenijo niso vedeli, da jim je Grčija priznala status begunca. Kot sta navedla tožnika, je celotna družina Grčijo zapustila približno v januarju 2018 (tožnica C.C. je navedla, da je bila Grčijo zapustila na začetku tretjega meseca nosečnosti). Tožena stranka ne sprejema za verjetno, da sta polnoletna tožnika z mladoletnimi otroki več kot dva meseca bivala v Grčiji, ne da bi vedela, da je bil celotni družini priznan status begunca, sploh je to dejstvo neverjetno ob hkratnem upoštevanju dejstva, da so grški organi celotni družini skoraj en mesec po priznanem statusu begunca izdali tudi dovoljenje za prebivanje. Tožena stranka je na stališču, da grški organi ne bi priznali statusa begunca nekomu, za katerega ne bi vedeli, kje se nahaja (po eni od verzij izpovedb tožnikov so odprti kamp zapustili že nekaj dni po oddaji prstnih odtisov), prav gotovo pa takim osebam tri tedne po priznanju statusa begunca ne bi izdali dovoljenja za prebivanje. Povsem neverjetno namreč je, da bi država izdala dovoljenje za prebivanje nekomu, s katerim nima stika in za katerega ne ve, kje se nahaja. Tožena stranka je mnenja, da so tožniki ob zapustitvi Grčije zagotovo vedeli, da jim je ta država priznala status in posledično izdala tudi dovoljenje za prebivanje, ter to dejstvo toženi stranki ob podaji prošnje prikrili. Na to kaže tudi dejstvo, da polnoletna tožnika nista podajala konsistentnih izjav glede svoje poti iz izvorne države proti Sloveniji, saj sta v prošnjah izpostavila, da je družina Sirijo zapustila okoli tri mesece pred podajo prošnje v Sloveniji, te izjave pa kasneje (ko sta bila soočena z dejstvom, da so njuni prstni odtisi v bazi Eurodac izkazali, da sta že mnogo pred tem podala tudi prošnjo v Grčiji) spremenila in jih prilagodila. Navedeno dejstvo kaže na to, da sta zavestno prikrivala svoje večmesečno bivanje v Grčiji in da njunim izjavam glede omejene tematike ni mogoče verjeti. Tožena stranka kot nerealne in neverjetne ocenjuje tožbene navedbe, da Grčija posameznih prosilcev namerno ne obvešča o podeljenih statusih begunca in jih s tem prisili, da državo zapustijo. Gre za golo predvidevanje brez vsake realne osnove. Če bi Grčija resnično želela prisiliti posamezne prosilce, da državo zapustijo, se zdi namreč docela neverjetno, da bi se z njimi toliko trudila, da bi jim izdala status begunca in dovoljenje za prebivanje, ampak bi bilo precej bolj verjetno, da o njihovih prošnjah sploh ne bi odločala.

14Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1308/2016. Tožena stranka nadalje izpostavlja, da je bila v primeru citirane sodbe Upravnega sodišča št. I U 1308/2016 izdana tudi sodba Vrhovnega sodišča, in sicer opr. št. I Up 290/2016 z dne 26. 10. 2016. Vrhovno sodišče je s svojo sodbo potrdilo odločitev Upravnega sodišča in navedlo že nekaj dodatnih okoliščin, za katere tožena stranka meni, da so relevantne tudi v primeru tožnikov. Tožena stranka nadalje meni, da v primerih, ko odloči na podlagi prve alineje 51. člena ZMZ-1, tudi ni potrebno ugotavljati posebnih okoliščin posameznega prosilca, saj to v primerih, ko je odločitev podana na navedeni pravni podlagi, ni potrebno (za razliko od primerov, ko prošnjo zavrže na podlagi druge alineje 51. člena). Tožena stranka pripominja, da se je Vrhovno sodišče v sodbi I Up 290/2016 izreklo tudi v zvezi z omejeno vsebino in sicer pravi, da v primeru, ko je osebi mednarodna zaščita že priznana v eni izmed držav članic Evropske unije, dopustnost prošnje za mednarodno zaščito v drugi državi članici ni odvisna od prosilčevih posebnih okoliščin. Vprašanje, ali lahko pritožnik zaradi bolezni ostane v Republiki Sloveniji, po navedenem ni predmet postopka odločanja o dopustnosti prošnje za mednarodno zaščito, temveč morebitnega postopka izdaje odločbe o vrnitvi po Zakonu o tujcih (ZTuj-2).

15Tožba je utemeljena.

16Po sodni praksi Sodišča EU "morajo države članice v skladu z ustaljeno sodno prakso ne zgolj razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom unije, temveč tudi paziti, da se ne oprejo na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije."¹

17Tožena stranka je (morebiti) implicitno upoštevala v prejšnjem odstavku opredeljen temeljni princip zakonitega odločanja, ko gre za uporabo oziroma izvajanje prava EU (člen 51(1) Listine EU o temeljnih pravicah), in sicer v tistem delu obrazložitve, kjer pravi, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine za uporabo koncepta države prvega azila, ker je tožnikom status mednarodne zaščite priznala država članica.

18To drži, a to ne izhaja povsem jasno iz ZMZ-1,² ampak šele v primeru, če/ko se ZMZ-1 uporabi v povezavi s Procesno direktivo 2013/32/EU. Določilo 63. člena ZMZ-1 namreč ni vneslo v notranji pravni red prvega stavka iz drugega pododstavka 35. člena Procesne direktive 2013/32/EU, kjer je določeno, da pri uporabi koncepta prve države azila za posebne okoliščine posameznega prosilca lahko države članice upoštevajo člen 38(1), ki pa ureja koncept varne "tretje države".³ Ker zakonodajalec EU ni mogel imeti v namenu, da se koncept "varne tretje države" v kakršnem koli smislu uporablja za države članice EU, šele iz prvega stavka drugega pododstavka 35. člena Procesne direktive 2013/32/EU Procesne direktive 2013/32/EU dovolj jasno izhaja, da se koncept prve države azila iz 63. člena ZMZ-1 ne more nanašati na situacijo, ko je azil tujcu podelila država članica EU.⁴

19Nadalje ni nobenega dvoma, da države članice "lahko" štejejo prošnjo za mednarodno zaščito za nedopustno, če je druga država članica priznala mednarodno zaščito (člen 33(2)(a) Procesne direktive) oziroma po ZMZ-1 velja, da prošnjo za mednarodno zaščito "lahko" pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno, če je prosilcu mednarodno zaščito že priznala druga država članica EU, razen če gre za osebe iz IV. poglavja ZMZ-1; med strankama ni sporno, da tožniki niso osebe iz IV., poglavja ZMZ-1. Do tu uporaba materialnega in procesnega prava s strani tožene stranke v izpodbijanem aktu ni nepravilna.

20Med tem ko je zakonodajalec EU za uporabo koncepta prve države azila, ki v konkretnem primeru ne pride v poštev, izrecno predpisal, da prosilec lahko izpodbija uporabo tega koncepta s sklicevanjem na svoje posebne okoliščine, pa za primer, ko je azil priznala država članica EU zakonodajalec EU te procesne možnosti ni izrecno predpisal. Zato na tej točki spora pride ponovno v poštev omenjeno temeljno pravilo pri izvajanju prava EU, da je treba nacionalni zakon uporabljati ne samo v skladu s sekundarnim pravom EU, ampak tudi v skladu s temeljnimi pravicami oziroma splošnimi pravnimi načeli prava EU.

21Že od sodbe Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi M.S.S. proti Belgiji in Grčiji z dne 21. 1. 2011 izhaja, da lahko pride do potrebe po zagotavljanju učinkovitega sodnega varstva pravice iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) tudi takrat, ko gre za postopke v zvezi z odločanjem o mednarodni zaščiti, kadar državljan tretje države na podlagi določb sekundarnega prava EU, prehaja iz ene države članice v drugo državo članico. S sodbo Velikega senata Sodišča EU v zadevi N.S. in M.E z dne 21. 12. 2011 je ta pravni vidik postal del obvezujočega prava EU, potrjen tudi s sodbo Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C.K. in ostali, z dne 16. 2. 2017, pri kateri je predhodno vprašanje postavilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

22V predmetni zadevi sicer ne gre za isto pravno razmerje kot v zadevah N.S. in M.E. in C.K. in ostali, vendar pa v obeh primerih velja, da mora biti sekundarno pravo EU oziroma določba nacionalnega predpisa uporabljena in interpretirana tako, da je v skladu z varstvom pravic, ki so del primernega prava EU in tožniki se v tožbi poleg kršitve pravice do izjave sklicujejo tudi na nevarnost, da bi jim bila kršena pravica iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 3. člena EKČP. Glede na to, da gre za bivanjske razmere beguncev v Grčiji in sodišču ni znano oziroma tožena stranka ni predložila aktualnih informacij o stanju v Grčiji o tem, da so se razmere od okoliščin, ki so bile poznane v letu 2011, bistveno spremenile, so imeli tožniki t.i. "arguable claim" (njihove trditve niso bile očitno neutemeljene) v zvezi z določbo 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 3. členom EKČP v upravnem postopku in enako velja tudi v upravnem sporu.

23Tožniki so že v upravnem postopku opozorili na novo sodbo Sodišča EU v zadevi Ibrahim in ostali,⁵ kjer pa gre za isto pravno razmerje kot v obravnavanem sporu. Tožniki so to sodbo navajali na konkreten način in so povzeli nekatere bistvene dele iz te sodbe. Tožena stranka na ta tožbeni argument ni odgovorila z ničemer, zato se izpodbijanega sklepa sploh ne da preizkusiti razen tako, da sodišče ugotovi, da je izpodbijani sklep v nasprotju s sodbo v zadevi Ibrahim in ostali.

24Iz sodbe SEU v zadevi Ibrahim in ostali izhaja, da ni mogoče izključiti, da je v praksi delovanje azilnega sistema v posamezni državi članici EU lahko zelo oteženo, kar lahko povzroči resno nevarnost, da bi bili prosilci za mednarodno zaščito obravnavani v nasprotju s temeljnimi pravicami in je resničnost pomanjkljivosti, ki so bodisi sistemske ali splošne bodisi se nanašajo na nekatere skupine oseb, in ima sodišče na voljo elemente, ki jih je prosilec predložil, da bi svoje trditve izkazal, potrebno preučiti.⁶ Ob tem za namene uporabe člena 4 Listine EU o temeljnih pravicah ni pomembno ali resna nevarnost, da bo zadevna oseba izpostavljena takemu ravnanju nastane ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem.⁷ Veliki senat Sodišča EU ne bi izpeljal te in preostale interpretacije v sodbi v zadevi Ibrahim in ostali, če ne bi tem beguncem, ki jim je bila mednarodna zaščita priznana v Bolgariji in na Poljskem, potem pa so odšli v Nemčijo in tam zaprosili za mednarodno zaščito, grozila možnost predaje v Bolgarijo in Poljsko, kar je upoštevalo tudi Sodišče EU.⁸

25Kot to izhaja iz sodbe Sodišča EU v zadevi Ibrahim in ostali⁹ v omenjeni zadevi pred Sodiščem EU sicer ni šlo za možnost izdaje odločbe o predaji in neobravnavanju prošnje na podlagi člena 26 Uredbe 604/2013, ampak je šlo za predajo oziroma odstranitev na drugih možnih pravnih podlagah.¹⁰ "Ohranjanje območja brez notranjih meja" med državami članicami , ki naj bi temeljilo na načelu vzajemnega zaupanja, namreč pozna tudi izjeme "v izrednih okoliščinah", ki veljajo tako za prosilce kot tudi za upravičence do mednarodne zaščite.¹¹

26Zdi se, da je tožena stranka vendarle poznala vsebino sodbe Sodišča EU v zadevi Ibrahim, kajti kljub temu da je štela, da je prošnja nedopustna, ker je bila tožnikom mednarodna zaščita priznana v Grčiji, in ni upoštevala sodbe v zadevi Ibrahim in ostali v delu, kjer ta dopušča izjemo v zvezi z ugotavljanjem morebitne kršitve 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 3. člena EKČP, je vendarle ugotavljala en element, ki pa se navezuje na omenjeno sodbo Sodišča EU in sicer, ali so tožniki po svoji volji zapustili Grčijo zavedajoč se, da jim je bila priznana mednarodna zaščita. V odstavku 90. sodbe v zadevi Ibrahim in ostali Sodišče EU namreč postavlja standard, da "naj bi bil posebej visok prag resnosti dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in bi bilo zaradi tega ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom".¹² Vendar Upravno sodišče pripominja, da v tovrstnih zadevah ne gre za vprašanje, ali so tožniki po svoji volji zapustili Grčijo, kljub zavedanju, da jim je priznana mednarodna zaščita, ampak je bistveno, ali so se neodvisno od svoje volje znašli v položaju hudega materialnega pomanjkanja. To pomeni, tudi če so tožniki ob odhodu iz Grčije vedeli, da jim je bila priznana mednarodna zaščita, a so se neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašli v položaju hudega materialnega pomanjkanja zaradi brezbrižnosti organov države članice, je pogoj za omenjeno izjemo od načela ohranjanja območja brez notranjih meja in vzajemnega zaupanja lahko izpolnjen. V ponovnem postopku bo tožena stranka morala poleg navedenih in ostalih bistvenih stališč in interpretacij Sodišča EU iz sodbe v zadevi Ibrahim in ostali napraviti tudi skrbno in natančno oceno verodostojnosti tožnikov glede okoliščin, ki so tožnike vodile k zapustitvi Grčije, pri čemer bo morala poskusiti od pristojnih organov v Grčiji tudi pridobiti informacijo o tem, ali so bile odločbe o podelitvi mednarodne zaščite tožnikov vročene oziroma ali so bili lahko kako drugače z njimi seznanjeni preden so zapustili Grčijo.

27Sklicevanje tožene stranke v odgovoru na tožbo na tri sodbe upravnega sodstva v Sloveniji pa je v tem primeru neustrezno iz naslednjih razlogov:

28V sodbi v zadevi I U 1308/2016 z dne 20. 9. 2016 je Upravno sodišče presojalo argumente tožeče stranke o tem, ali bi vrnitev na Švedsko, kjer je bila tožeči priznana subsidiarna zaščita lahko pomenila kršitev 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. V tej zadevi je torej Upravno sodišče ugotovilo, da je upravni organ dal tožeči stranki že v upravnem postopku možnost, da je uveljavljala posebne okoliščine zaradi zdravstvenega stanja v zvezi z določbo 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Te posebne okoliščine je tožena stranka vključila v dokazno oceno in ocenila, da niso podani pogoji za vsebinsko obravnavo prošnje. Upravno sodišče je sicer v tej zvezi poleg Listini EU o temeljnih pravicah oziroma 3. členu EKČP skladni razlagi sekundarnega prava EU in ZMZ-1 uporabilo določbo Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi z konceptom prve države azila, kar pa je Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku upravičeno popravilo, češ da ne gre za koncept prve države azila, kajti subsidiarno zaščito je podelila Švedska kot država članica EU.¹³

29V preostalem delu obrazložitve, to je v odstavkih 8 ter 11-12, pa je Vrhovno sodišče štelo, da za odločitev o nedopustnosti prošnje zadošča nesporno ugotovljeno dejstvo, da je Švedska tožniku priznala subsidiarno zaščito in zato posebne okoliščine na strani tožnika ne pridejo v poštev za obravnavo in da je vprašanje, ali pritožnik zaradi bolezni lahko ostane v Sloveniji, stvar morebitnega postopka izdaje odločbe o vrnitvi po Zakonu o tujcih. V zadnjem odstavku obrazložitve se Vrhovno sodišče sklicuje še na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zvezi s primeri, ko gre za posebna zdravstvena stanja in omenja sodno prakso iz zadev N. v. the United Kingdom in D. v. the United Kingdom, češ da vprašanje izročitve ne more biti odvisno od primerjave razlik med zdravstvenimi sistemi oziroma od tega, kje ima prosilec boljše pravice ali možnosti za zdravljenje in ko ne gre za okoliščine skorajšnje smrti.¹⁴

30Ta del obrazložitve pa ne govori v prid toženi stranki iz razloga, ker Vrhovno sodišče v tej interpretaciji prava EU ni upoštevalo, da ZMZ-1 in Procesna direktiva 2013/32/EU določata, da država "lahko" šteje prošnjo za mednarodno zaščito za nedopustno, ne pa da jo mora v vsakem primeru šteti za nedopustno; nadalje v omenjenem postopku ni bilo upoštevano, da je treba sekundarno pravo EU vedno razlagati tako, da le-ta ni v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije, med katere spada v prvi vrsti pravica prepovedi nečloveškega ravnanje iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah; nadalje ni bila mutatis mutandis upoštevana sodba Velikega senata Sodišča EU v zadevi N.S. in M.E. in tudi ni bilo upoštevano, da se pravica do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v smislu "podrobne in ex nunc presoje dejstev in pravnih vprašanj razteza tudi na primere odločitev o nedopustnosti prošnje po členu 33(2)(a) Procesne direktive (člen 46(1)(a)(ii) Procesne direktive). Nadalje se je Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi I Up 290/2016 sklicevalo na sodno prakso ESČP, ki je bila presežena oziroma spremenjena s sodbo Velikega senata v zadevi Paposhvili v. Belgium z dne 13. 12. 2016, za katero Vrhovno sodišče ni moglo vedeti, ker je bila izdana kasneje kot sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 290/2016.¹⁵ Razumljivo pa Vrhovno sodišče ob izdaji sodbe v zadevi I Up 290/2016 tudi ni imelo možnosti vpogleda v sodbo Velikega senata v zadevi Ibrahim in ostali, ker je bila ta izdana dne 19. 3. 2019, in ki razvija primerljivo interpretacijo sodbi v zadevi N.S in M.E za situacijo, ko je prosilcu v drugi državi članici že priznana mednarodna zaščita. Zaradi navedenega sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 290/2016 ne more biti podlaga za ugotovitev, da je izpodbijani akt zakonit.

31Ker, kot že rečeno, Veliki Senat Sodišča EU v zadevi Ibrahim in ostali, ni razvil interpretacije v odvisnosti od tega, ali je bila tožniku ob izdaji upravnega akta o nedopustnosti tožbe izdana tudi odločba o predaji drugi državi članici EU ali ne. Iz povzetkov poteka postopkov pred nemškimi organi v tej zadevi izhaja, da so bile odločbe o predaji oziroma odstranitvi razveljavljene že pred domačimi sodišči.¹⁶ Zato tudi ni mogoče slediti sodbi Vrhovnega sodišča v tistem delu, kjer Vrhovno sodišče pravi, da lahko stranka uveljavlja ugovore iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah v zvezi z morebitno izdajo odločbe o odstranitvi po Zakonu o tujcih. To pomeni, da niti sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1308/2016 z dne 20. 9. 2016 niti sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 290/2016 z dne 26. 10. 2016 ne moreta biti podlaga za ugotovitev, da je izpodbijani akt zakonit.

32Kar pa zadeva sklicevanje tožene stranke na kasnejšo sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 2360/2018-7 z dne 30. 11. 2018, pa sodišče iz istih razlogov, kot ne more biti sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 290/2016 podlaga za argument, da je izpodbijani akt zakonit, ugotavlja, da tudi sodba v zadevi I U 2360/2018-7 ne govori v prid zakonitosti izpodbijanega akta. Upravno sodišče se je namreč v zadevi I U 2360/2018-7 v celoti oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 290/2016.

33Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kršila materialno pravo in sicer določbo člena 33(22)(a) Procesne direktive ter 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma določbo prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 v zvezi z omenjenimi določbami prava EU. Poleg tega je kršila tudi pravico do izjave tožnikov v upravnem postopku kot splošno pravno načelo prava EU oziroma iz člena 9. Zakona o splošnem upravnem postopku, saj je s tega vidika število osebnih razgovorov, ki jih je opravila tožena stranka s tožniki, nepomembno, če tožniki niso mogli uveljavljati izjeme v zvezi z nevarnostjo kršitve pravice iz člena 4. Listine EU o temeljnih pravicah v zvezi z prvo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ-1. Posledično je tožena stranka tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje. V ponovnem postopku bo tožena stranka pri odločanju o zadevi morala upoštevati tudi dejstvo, da ima najmlajši član družine tožnikov podeljen status begunca in dovoljene za bivanje v Sloveniji in bo morala to dejstvo povezati z določilom 24(2) člena Listine EU o temeljnih pravicah, po katerem je treba pri vseh ukrepih, ki se nanašajo na otroke, upoštevati predvsem koristi otroka.

34Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek (4., 3. in 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ravnati v skladu s stališči sodišča, ki zadevajo uporabo materialnega prava in vodenje postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

¹ C-411/10, N.S in M.E., 21. 12. 2011, odst. 77; C-277/11, M., 22. 11. 2012, odst. 93.
² V to smer kaže zgolj drugi odstavek 63. člena ZMZ-1.
³ Drugi stavek drugega pododstavka 35. člena Procesne direktive 2013/32/EU pa določa, da prosilec lahko izpodbija uporabo koncepta prve države azila s sklicevanjem na svoje osebne okoliščine.
⁴ Poleg tega to posredno izhaja tudi iz določila člena 33(2)(b) Procesne direktive, po kateri se lahko prošnja šteje za nedopustno, če se država, ki ni država članica, šteje za prvo državo azila za prosilca, na podlagi 35. člena Procesne direktive 2013/32/EU.
⁵ C-297/17, C -318/17, C-319/17 in C-438/17, Ibrahim in ostali, 19. 3. 2019.
⁶ Ibid. odst. 88.
⁷ Ibid. odst. 87.
⁸ Ibid. odst. 94.
⁹ Ibid. odst. 79.
¹⁰ Glej odst. 94 v sodbi v zadevi Ibrahim in ostali.
¹¹ Ibid. odst. 84, 85, 87, 88.
¹² Ibid. odst. 90.
¹³ Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 290/2016 z dne 26. 10. 2016, odst. 9.
¹⁴ Ibid. odst. 13.
¹⁵ Po novi (spremenjeni) sodni praksi ne gre več za tako stroge pogoje in okoliščine skorajšnje smrti (kot to izhaja iz zadev N. v. the United Kingdom in D v. the United Kingdom) in za to, da se ne primerja, kje bi imel prosilec boljše pravice oziroma zmožnosti za zdravljenje, ampak gre za to, da mora biti narejena ocena vpliva odstranitve iz države prek primerjanja zdravstvenega stanja osebe pred odstranitvijo in kako bi se to odražalo v primeru premestitve v drugo državo (Paposhvili v. Belgium, 13. 12. 2016, odst. 188; glej tudi nadaljnje odstavke od 189 do 193).
¹⁶ Glej C-297/17, Ibrahim in ostali, 19. 3. 2019, odst. 39-42; 48-50.