UPRS Sodba I U 140/2018-14

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je Mestna občina A. z dnem 30. 9. 2017 tožnika razrešila iz uradniškega naziva prvega kariernega razreda – sekretar (prva točka izreka) in sklenila, da mu z istim dnem preneha tudi položaj vodje Urada za ... (tretja točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da bo tožnik iz poslovnih razlogov, skladno s Pravilnikom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v občinski upravi Mestne občine A. (v nadaljevanju Pravilnik), premeščen na delovno mesto, ki se opravlja v eno stopnjo nižjem nazivu. Hkrati z izpodbijanim sklepom je bila pod isto številko izdana tudi odločba, s katero je Mestna občina ... tožnika z dnem nastopa na delovnem mestu podsekretar za komunalne dejavnosti imenovala v naziv prvega kariernega razreda – podsekretar, z dnem 1. 10. 2017.

2Komisija Vlade RS za pritožbe iz delovnega razmerja je kot drugostopenjski organ zavrnila tožnikovo pritožbo zoper navedena sklep in odločbo. Iz obrazložitve izhaja, da izpodbijani sklep po vsebini sicer predstavlja razrešitev iz naziva, o čemer se v skladu z določbami Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) odloča z odločbo, vendar ta nepravilnost ni bistvena. Poleg tega razrešitev in imenovanje v nov uradniški naziv v takem primeru pomenita enotno odločitev, zaradi česar je izdaja dveh aktov nepotrebna. Tudi ta pomanjkljivost pa po mnenju Komisije za pritožbe ni bistvena in sama po sebi ne vpliva na zakonitost izpodbijanih aktov. Izpodbijana odločitev je namreč povezana z reorganizacijo in premestitvijo tožnika na drugo delovno mesto. Z reorganizacijo je bilo njegovo dotedanje delovno mesto ukinjeno, naloge na delovnem mestu, na katerega je bil premeščen, pa se opravljajo le v nazivu podsekretar. Komisija za pritožbe v pritožbenem postopku zoper sklep o tožnikovi premestitvi ni ugotovila nezakonitosti, zato sta pravilna in zakonita tudi izpodbijani sklep in prej navedena odločba.

3Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da izpodbijana sklep in odločba pomenita enotno odločitev o razrešitvi iz naziva sekretar in o imenovanju v nižji naziv podsekretar, o čemer bi moralo biti odločeno z eno odločbo. Izpodbijana odločba in sklep pomenita bistveno kršitev pravil postopka, saj ne vsebujeta nobenih razlogov za odločitev. Zakonitost premestitve sicer ni predhodno vprašanje v upravnem sporu glede imenovanja v naziv, vendar pa morajo biti v izpodbijanih odločbah ugotovljena vsa dejstva, ki omogočajo presojo, ali gre za premestitev v skladu z ZJU. Tožnik meni, da v obravnavani zadevi ni tako, saj je toženka v obrazložitvi obeh izpodbijanih aktov zgolj formalno citirala pravno podlago. Navaja pogoje za premestitev javnega uslužbenca po ZJU in poudarja, da nobeden od izpodbijanih aktov ne vsebuje nobenih razlogov v tem pogledu, temveč iz obeh obrazložitev izhaja le, da je bil tožnik premeščen na novo delovno mesto iz poslovnih razlogov, ker je bilo njegovo delovno mesto na podlagi nove sistemizacije ukinjeno. Iz tega ni razvidno, na podlagi katerih dejanskih ugotovitev je toženka prišla do sklepa, da tožnikovo prejšnje delovno mesto ni več potrebno, niti to, kako je ugotovila, da ni možna premestitev na delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu. Iz obrazložitve ne izhaja niti trditev, da je bil postopek ugotavljanja možnosti premestitve sploh izpeljan, z vsem tem pa je bil kršen standard obrazložitve odločbe, kot ga zahteva 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

4Tožnik navaja tudi razloge, iz katerih meni, da bi ga lahko toženka premestila na delovno mesto v istem nazivu, saj je v občinski upravi Mestne občine A. sistemiziranih več takih delovnih mest. Nova sistemizacija je zgolj navidezna, njen cilj pa je bil ukinitev urada, ki ga je vodil tožnik. Ukinjen je bil le ta urad, delovna mesta, ki so primerljiva s tožnikovim sedanjim delovnim mestom, pa so sistematizirana v nazivu sekretar. Eno od preostalih delovnih mest, ki je sistemizirano v nazivu sekretar, še vedno ni zasedeno, zaradi česar tožnik meni, da niso bili izpolnjeni pogoji za premestitev, kot je bila izpeljana. Tožnikova premestitev in znižanje naziva nimata vsebinske podlage ter sta usmerjeni izključno v degradacijo pritožnika, kar pomeni elemente šikaniranja.

5Iz navedenih predlogov tožnik sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijana sklep in odločbo odpravi, toženki pa naj naloži, da je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške postopka, po preteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja razloge iz izpodbijanih aktov in drugostopenjske odločbe ter posebej opozarja na prakso Vrhovnega sodišča RS, na podlagi katere meni, da navajanje dejstev in okoliščin v zvezi s premestitvijo presega standard obrazložitve izpodbijanega sklepa oziroma odločbe, saj zadostuje ugotovitev, da gre za premestitev iz razlogov in na način, predviden v ZJU. Zato meni, da tožba ni utemeljena in sodišču predlaga, naj jo zavrne.

7Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih navedbah.

8Tožba ni utemeljena.

9Sodišče uvodoma pripominja, da se strinja s stališčem tako tožnika kot toženke, oba izpodbijana upravna akta pomenita enotno odločitev o razrešitvi tožnika iz naziva sekretarja in njegovo imenovanje v naziv podsekretarja, o čemer bi toženka lahko odločila z eno samo odločbo. Vendar pa zgolj okoliščina, da je to storila posebej, z dvema aktoma, sama po sebi še ne pomeni nezakonitosti njene odločitve, česa takega pa v tožbi ne zatrjuje niti tožnik sam. Nadaljnja obrazložitev se zato nanaša na izpodbijano odločitev kot enotno odločitev, torej na oba izpodbijana akta, razen kolikor sodišče izrecno navaja drugače.

10Po določbah 84. in 91. člena ZJU na katerih temelji izpodbijana odločitev, se uradnik imenuje v naziv z odločbo, v kateri se določi naziv in datum pridobitve naziva (drugi odstavek 84. člena ZJU), pridobljeni naziv pa ugasne (med drugim) z razrešitvijo. Po drugi točki 91. člena ZJU je eden od razlogov za razrešitev tudi premestitev iz poslovnih razlogov.

11Predmet tega upravnega spora je izključno presoja zakonitosti odločitve, da se tožnika z dnem 30. 9. 2017 razreši iz uradniškega naziva sekretar in s 1. 10. imenuje v naziv podsekretar, ne pa tudi zakonitost premestitve tožnika na drugo delovno mesto, saj naslovno sodišče za to presojo ni stvarno pristojno. Po stališču Vrhovnega sodišča (sklep I Up 111/2016, na katerega se sklicujeta tudi obe stranki v tem upravnem sporu) vprašanje zakonitosti premestitve tudi ni predhodno vprašanje, ki bi ga bilo treba rešiti v tem upravnem sporu. Upravni organ mora namreč ob tem, ko odloča o razrešitvi in imenovanju v novi naziv, le formalno ugotoviti, da gre za premestitev iz razloga in na način, predviden z ZJU, ni pa zahtevana vsebinska presoja izpolnjevanja zakonskih pogojev za premestitev.

12Glede na zgoraj povzeto stališče Vrhovnega sodišča in ob upoštevanju določbe druge točke 91. člena ZJU za odločitev v tem postopku niso relevantne okoliščine, ki se nanašajo na zakonitost premestitve oziroma na spremembo Pravilnika. Ta Pravilnik se kot splošni akt delodajalca lahko izpodbija le v kolektivnem delovnem sporu pred delovnim sodiščem (prim. 6. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih), akt o premestitvi pa je mogoče izpodbijati le v individualnem delovnem sporu pred delovnim sodiščem.

13Po stališču Vrhovnega sodišča iz prej navedenega sklepa, dikcija ZJU "premestitev na /…/ v skladu s tem zakonom" zahteva le formalno ugotovitev upravnega organa, da gre v posamičnem primeru za premestitev iz razlogov in na način, predviden v tem zakonu, ter da je zato treba izdati tudi odločbo o imenovanju v naziv. V ta namen morajo biti ugotovljena dejstva, ki omogočajo sklep, da gre za premestitev v skladu z ZJU, ni pa zahtevana vsebinska presoja izpolnjevanja zakonskih pogojev za premestitev. Če namreč javni uslužbenec s premestitvijo ne soglaša, se o njej v skladu s prvim odstavkom 150. člena tega zakona odloči s sklepom, zoper katerega je dovoljena pritožba, ki pa ne zadrži njegove izvršitve. Premestitev začne učinkovati z dnem, ki je določen v sklepu o premestitvi, vendar ne prej kot sedmi dan po vročitvi tega sklepa (prvi odstavek 152.a člena ZJU).

14To pomeni, da mora upravni organ zaradi nesuspenzivnosti pravnega sredstva in začetka učinkovanja sklepa o premestitvi odločiti o imenovanju v naziv, v katerem bo javni uslužbenec opravljal delo na drugem delovnem mestu, še pred dokončnostjo in pravnomočnostjo premestitve. Organu se zato ni treba ukvarjati z vprašanjem zakonitosti premestitve, posledično pa tudi sodišču v upravnem sporu ne. Morebitna kasnejša sprememba sklepa o premestitvi tako ni bistvena za presojo, ali so bili v času izdaje izpodbijane odločbe zanjo izpolnjeni pogoji po ZJU.

15Iz vsega navedenega izhaja, da je za odločitev v tem sporu bistveno, da je obstajal veljaven Pravilnik, s katerim je bila določena nova sistemizacija, in da je bil tožniku na podlagi tega Pravilnika izdan sklep o premestitvi. Ker po povedanem zakonitost sklepa o premestitvi in zakonitost Pravilnika nista ne predmet odločitve o tožnikovi razrešitvi iz naziva in imenovanja v novi naziv, ne upravnega spora v zvezi s to obrazložitvijo, je po presoji sodišča napačno tudi tožnikovo stališče, da bi morala izpodbijana upravna akta vsebovati kakršnekoli razloge o tem. Povedano drugače: v skladu z zakonsko ureditvijo in njeno interpretacijo, ki izhaja iz prej navedenega sklepa Vrhovnega sodišča RS, zadošča ugotovitev, da je bil tožnik iz razlogov po ZJU premeščen na drugo delovno mesto, kjer se delo opravlja v nižjem nazivu. To ugotovitev vsebujeta oba izpodbijana akta, tožbene navedbe o njuni neobrazloženosti pa se nanašajo izključno na manjkajoče razloge o zakonitosti tožnikove premestitve in o zakonitosti Pravilnika.

16Kot je bilo obrazloženo, take navedbe za ustrezno obrazložitev izpodbijanih aktov niso potrebne, tako da sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik je v tožbi sicer predlagal izvedbo več dokazov, vendar se ti dokazni predlogi deloma nanašajo na listine v upravnem spisu, katerih obstoj in vsebina med strankama nista sporna, v preostanku pa na zakonitost tožnikove premestitve in Pravilnika, kar po povedanem ne more vplivati na odločitev v tej zadevi. Sodišče je v tej zadevi v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

17Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.